V vlogi tujca

Ko v službi dobimo novega Maca, dobro novico skazi to, da je omrežje v podjetju naravnano na računalnike z operacijskim sistemom Windows. Običajno smo prepuščeni sami sebi, pomagati nam ne morejo niti sodelavci niti sistemski upravitelji, saj prisegajo na Okna in jim je Mac španska vas. Na poti nas čakajo najrazličnejše ovire, od premagovanja drugačnosti do povezovanja s tujimi sistemi.

Prve težave

Prva težava, na katero naletimo ob začetnem stiku s službenim Macom, je drugačnost. Desni klik se na primer skriva na desnem zgornjem robu Applove miške ali pod dotikom dveh prstov na sledni ploščici Macbooka, interakcija z računalnikom pa temelji pretežno na gestah s prsti, s katerimi listamo po vsebini, prehajamo med okni, navideznimi zasloni in dostopamo do večopravilnosti. Drugačni so gumbi za manjšanje in povečevanje oken, tuj raziskovalec Finder. Pri iskanju nam pomaga iskalnik Spotlight (Cmd + preslednica), pri zagonu Launchpad (F4) in sidrišče Dock. Znane bližnjice imajo podobne kombinacije tipk za priklic. Kopiranje in lepljenje izvedeta Cmd + C in Cmd + V, zajem slike Shift + Cmd + 3. Afna se skriva pod navezo Shift + Option + 2.

Na računalnikih z operacijskim sistemom Windows nas navadno reši iz težav kombinacija tipk Ctrl + Alt + Del. Na Macu jo uspešno nadomesti naveza Cmd + Option + Esc, ki na zaslon prikliče pripomoček za nasilno zapiranje odprtih programov Force Quit Applications.

Na manjših tipkovnicah in Applovih prenosnikih manjka tipka Delete, ki se uporablja za brisanje znaka z leve na desno. Če pritisnemo tipko Backspace, se izbriše znak za kazalcem, hkratni pritisk Fn + Backspace pa odstrani tistega pred njim. Kombinacija se torej obnaša kot okenska tipka Delete. Ker tipke Delete ni, se nam poraja vprašanje, kako do čudežne moči trojice Ctrl + Alt + Del, s katero v Oknih upravljamo računalniške vire in končamo nezaželene procese oziroma mrtve programe. Podobno funkcionalnost ima v operacijskem sistemu OS X Force Quit, ki ga prikličemo z uporabo Cmd + Option + Esc. Odpre se okno s seznamom trenutno dejavnih programov, kjer zlahka končamo delovanje nezaželenega pripomočka. Funkcijske tipke imajo na jabolčni tipkovnici poseben pomen. Vsaki izmed njih je določena posebna akcija, ki jo računalnik izvede ob neposrednem pritisku nanjo. Z njimi nastavljamo svetlost zaslona, glasnost sistema in tako naprej. Če ob pritisku na izbrano funkcijsko tipko držimo pritisnjeno tudi tipko Option, dobimo na zaslon eno izmed področij sistemskih nastavitev. Tako nam pritisk Option + F1 pomeni isto kot izbira System Preferences/Displays. Do pravega pomena F1 pridemo, če ustrezni tipki dodamo Fn.

Osnovno deljenje datotek

Dostop do datotek v omrežju Windows Macu omogoča tehnologija z imenom SMB. Če želimo z Macom do datotek v računalnikih z operacijskim sistemom Windows in obenem deliti z njimi svoje, moramo spremeniti vrednosti nekaj osnovnih nastavitev. Do računalnika z Okni pridemo ob pomoči raziskovalca Finder, ki mu z Go/Network dopovemo, da želimo brskati po omrežju. Na seznamu računalnikov v omrežju poiščemo želenega in ga izberemo z dvojnim klikom. Uporabniško ime in geslo za dostop vnesemo z gumbom Connect As, ki ga najdemo v zgornjem desnem kotu pogovornega okna. Če želimo prijavne podatke shraniti za kasnejšo rabo, moramo pri vpisu odkljukati možnost Remember this password in my keychain.

Po datotekah z računalnikov Windows brskamo ob pomoči raziskovalca Finder.

Neposredni dostop do brskanja po izbranem računalniku brez iskanja po omrežju ponudi izbira Go/Connect to Server, kjer v polju Server Address vpišemo smb://IME_RAČUNALNIKA ali smb://IP_ŠTEVILKA_RAČUNALNIKA, kliknemo Connect in posredujemo prijavne podatke, nato izberemo povezavo na deljeno vsebino z oddaljene naprave. Opomniti velja, da Mac povezovanja na računalnike brez gesel ne podpira, zato je treba na nezaščiteni oddaljeni napravi za uspešno navezo najprej poskrbeti za otvoritev ustreznega uporabniškega računa. To storimo na Nadzorni plošči pod razdelkom Računi.

Mac deli datoteke z računalniki Windows prek protokola SMB, ki ga vključimo v nastavitvah System Preferences/Sharing/File Sharing/Options/Share files and folders using SMB.

Deljenje v nasprotni smeri omogoča nastavitev System Preferences/Sharing/File Sharing, kjer pod Options najprej preverimo, ali je potrjena možnost Share files and folders using SMB, nato odkljukamo uporabnika, ki ga bomo uporabili za povezovanje, in vpišemo ustrezno geslo za dostop. Imenike, ki bodo v navezi dostopni, izberemo pod razdelkom Shared Folders, kliknemo ikono z znakom plus, označimo želeni imenik in ga dodamo naboru z Add. Za uspešno povezovanje moramo določiti še delovno skupino omrežja. To storimo v nastavitvah System Preferences/Network, kjer označimo aktivno povezavo, kliknemo gumb Advanced in pod zavihkom WINS izberemo oziroma vpišemo skupino, ki ji pripada računalnik z operacijskim sistemom Windows. Uveljavitev sprememb potrdimo z gumbom Apply.

Prijava v domeno

Službeno omrežje največkrat zahteva prijavo v domeno, zato se hitro zgodi, da domač pristop povezovanja Maca z računalnikom Windows odpove. V Active Directory se povežemo v nastavitvah System Preferences/Users&Groups, kjer odklenemo naprednejše spremembe s klikom ključavnice in vpisom sistemskega gesla, nato pa izberemo Login Options/Network Account Server/Join. V okence, ki se prikaže na zaslonu, vpišemo polno (FQDN) ime domenskega strežnika in ustrezne prijavne podatke.

Podrobnejše nastavitve povezovanja Maca v domeno Windows omogoča pripomoček Directory Utility.

Po prijavi v domeno naj bi imeli na voljo vsa omrežna sredstva, ki nam jih je določil sistemski upravitelj v podjetju. Nastavitve lahko nekoliko prilagajamo s pripomočkom Directory Utility. Z označeno vrednostjo Active Directory kliknemo ikono ključavnice in z upraviteljskim geslom odklenemo spreminjanje nastavitev. Uporabimo ikono svinčnika, ki nas popelje v okno z dodatnimi nastavitvami. Ko nastavimo osnovne, med katerimi sta nujna ime domene in računalnika, si z izbiro Show Options razširimo obzorje. V oknu se prikažejo naprednejše zmožnosti, ki so porazdeljene med tri zavihke User Experience, Mappings in Administrative. Privzete vrednosti pokrivajo večino scenarijev, zato spremenimo zgolj Prefer this domain server in Allow administration by, ki se skrivata pod razdelkom Administrative. V prvo polje vpišemo številko IP domenskega strežnika, v drugo skupine s pravicami spreminjanja.

Čeprav se z Macom uspešno povežemo v službeno domeno in dostopamo do deljenih datotek v njej, nas sistemski upravitelj težko nadzira in omejuje, saj za tako dejavnost potrebuje dodatno programsko opremo, kakršna je storitev Centrify. Mac uporabniki v Windows domeni tako brez težav uporabljajo, upraviteljem pa pozroča večje preglavice.

Strežnik Exchange

Mac privzeto podpira povezovanje s strežniki Exchange.

Povezovanje Maca s poštnim strežnikom Exchange je najlažje, če smo naročeni na Office 365 in uporabimo priloženi program Microsoft Outlook. V privzetem poštnem odjemalcu Mail račun za elektronsko pošto Exchange odpremo, če izberemo Mail/Add Account/Exchange, nato sledimo navodilom in vpišemo zahtevane podatke. Mac bo iz strežnika samodejno povlekel precej nastavitev, tako da je postopek skoraj samodejen. Obenem lahko s strežnikom Exchange povežemo stike in koledar ali navezi vzpostavimo kasneje. Naknadni postopek je enak, zaženemo program Contacts (ali Calendar) in uporabimo možnost Add Acounts.

Airdrop

Ker Mac funkcionalnosti Airdrop z računalniki okenskega okolja ne pozna, si pomagamo s pripomočkom Instashare.

Najhitrejši način prenašanja dokumentov, fotografij, video posnetkov in drugih digitalno zapisanih vsebin med računalniki Mac, tablicami iPad in telefoni iPhone se imenuje AirDrop. Njegovo delovanje je preprosto, na povezanih napravah omogočimo povezavi Bluetooth in WiFi, nato se potencialne naprave v izmenjavi samodejno prikažejo na zaslonu pod razdelkom AirDrop. Žal čudežna formula z Windows napravo ne deluje. Če želimo podobno funkcionalnost tudi v omrežju Windows, si moramo na vseh udeleženih napravah omisliti programski pripomoček, kakršen je Instashare. Gre za plačljivo rešitev, ki za zgolj nekaj evrov ponuja zares hitro prenašanje datotek in v odložišče shranjenih vsebin v mešanem okolju. Ker je na voljo tudi brezplačna testna različica, v kateri teden dni deluje vse, ni razloga, da je ne bi preizkusili.

Programi

CrossOver Office je odličen programski pripomoček za zagon aplikacij Windows v operacijskem sistemu macOS.

Najbolj logičen korak za zagon okenskih aplikacij na Macu je namestitev operacijskega sistema Windows. Ker pristop zahteva plačilo licence in obenem precej ohromi Applov računalnik, uporabimo alternativo v podobi pripomočka CrossOver Office. Gre za plačljivo storitev (32 evrov in več), ki temelji na odprtokodnem projektu Wine. Ta omogoča zagon aplikacij, pisanih za okolje Windows, ne da bi bilo treba nameščati Microsoftov operacijski sistem ali virtualizacijo, pri čemer varčujemo tako s sistemskimi viri kot s prostorom na disku. Pripomoček je v poslovnem okolju zelo priljubljen. Da bi videli, ali je želeni okenski program v CrossOver Office ustrezno podprt, nam je na voljo štirinajstdnevna preizkusna različica.

Različne različice operacijskega sistema Windows so v programu CrossOver Office podprte z vnaprej pripravljenimi steklenicami.

Ključ do razumevanja delovanja programskega pripomočka CrossOver Office je termin steklenice (angl. bottle), ki predstavlja lažni diskovni razdelek C, s katerim program prelisiči okensko aplikacijo v prepričanje, da teče na računalniku z operacijskim sistemom Windows. Na lažnem razdelku aplikacija najde in ustvari imenike, ki jih potrebuje za svoje delo (npr. C:\Windows, C:\Uporabniki). Namestitev poskrbi, da se v steklenico zapišejo vse potrebne sistemske komponente. Vsaka steklenica je ločena od drugih in sistema, a jo kljub temu lahko uporabimo v več primerih. Pred namestitvijo lahko namesto nove steklenice uporabimo staro, izbiramo lahko tudi s seznama vnaprej pripravljenih, kakršne so steklenice za posamezne različice operacijskega sistema Windows.

Postopek namestitve ni zahteven, po zagonu programa CrossOver Office najprej izberemo gumb Install a Windows Application, nato pod razdelkom Select Application poiščemo želeno ime, s Select Installer pokažemo pripomočku pot do namestitvene datoteke ali v Select Bottle pričnemo z vnaprej nastavljeno steklenico določene različice operacijskega sistema Windows. Prvo možnost izberemo, ko si na Macu zaželimo, katere od bolj priljubljenih okenskih aplikacij, na primer pisarniške zbirke Microsoft Office. Ob izbranih različicah možnih programov nam odločanje olajšajo ocene in komentarji, ki nas pripravijo na bridko resničnost. Navadno na Macu ob pomoči CrossOver Office bolje delujejo starejše različice programske opreme, obenem pa ima raje 32 kot 64 bitov. Ko izberemo želeno aplikacijo, pokažemo na namestitveno datoteko in postopek se nadaljuje bolj ali manj samodejno.

Če uspešno nameščenega programa na osnovnem zaslonu programa CrossOver Office ne najdemo, si pomagamo z raziskovalcem Wine, ki uspešno simulira okensko brskanje po Explorerju.

Po namestitvi se okenska aplikacija naseli pod razdelek All Bottles, od tm pa jo lahko povežemo z raziskovalcem Finder ali jo prestavimo celo na namizje ter jo zaganjamo neodvisno od pripomočka CrossOver Office. Aplikacija se v popolnosti izvaja v oknu pripomočka CrossOver Office, zunaj nje najdemo le gumb Quit, za katerega poskrbi macOS. Če nameščene aplikacije ni v osrednjem oknu programskega pripomočka CrossOver Office, jo najdemo ob pomoči vgrajenega raziskovalca, ki ga zaženemo s klikom ikone kolesca z nastavitvami in izbiro ukaza Run Command. Po diskovnem razdelku brskamo kot s Finderjem (gumb Browse) ali z brskalnikom Wine, če v okence Command vpišemo C:\ in uporabimo gumb Run. Ko želeno aplikacijo lociramo, jo po želji zaženemo ali shranimo bližnjico do nje za kasnejšo rabo.

VPN in RDP

Delo na daljavo je v podjetjih navadno omogočeno na dva načina, z varno povezavo VPN ali ob pomoči oddaljenega namizja RDP. Prvi primer je na Macu ustrezno podprt z vgrajenima protokoloma PPTP in IPSec, ki sta v današnjem času tudi najbolj razširjena. Povezavo VPN vzpostavimo v nastavitvah System Preferences/Network, kjer uporabimo ikono z znakom + in v polju Interface izberemo vrednost VPN. Obrazec dopolnimo še s tipom in imenom VPN povezave in kliknemo gumb Create. V pogovornem oknu, ki se nam odpre, vpišemo ime ali naslov strežnika, oddaljeni in lokalni ID ter ustrezno avtentikacijo pod Authentication Settings. Če smo vse pravilno nastavili, se bo Mac po pritisku na gumb Connect uspešno povezal s podanim strežnikom VPN.

RDP je Microsoftov protokol za povezovanje na oddaljeno namizje, za katerega ni imun niti Mac. Za povezovanje potrebujemo programski pripomoček Microsoft Remote Desktop, ki ga brezplačno dobimo na tržnici Mac App Store. Če je na oddaljenih računalnikih z operacijskim sistemom omogočeno povezovanje RDP (angl. Allow remote access to your computer), nam ni treba storiti drugega, kot v programu Microsoft Remote Desktop na Macu izbrati ikono z znakom plus, vpisati ime oziroma IP naslov ciljnega računalnika ter shraniti informacije z gumbom Save. Z oddaljenim računalnikom se poslej povežemo s preprostim dvoklikom zaslonske slike s shranjenimi nastavitvami. Oddaljeni računalnik lahko z Macom upravljamo in dostopamo do njegovih datotek, aplikacij in omrežnih virov.