Vajenec, ki je presegel učitelja

Compaqove računalnike je pred desetletji spremljal ugled odlične kakovosti in inovativnega duha, nad njimi so se navduševali tako uporabniki kot trgovci. Pred dvajsetimi leti je bil Compaq celo največji izdelovalec računalnikov na svetu, ko ga je prevzela družba Hewlett-Packard, pa je počasi utonil v pozabo.

Računalnik Compaq Deskpro 386 je predstavljal prvo tehnološko spremembo v svetu osebnih računalnikov, ki je ni začel IBM. Veliki modri je računalnik s procesorjem 386 predstavil šele sedem mesecev pozneje.

Rod Canion, Jim Harris in Bill Murto so bili še leta 1981 uslužbenci podjetja Texas Instruments, a so v uspehih tehnično naravnane okolice uzrli svojo priložnost. S po tisoč privarčevanimi dolarji se sprva niso mogli zediniti, v kakšen posel bi jih vložili – med poslovnimi načrti sta bila celo odprtje restavracije z mehiško hrano in piskajoči oddajniki za založene/izgubljene predmete. Trojica se je na koncu odločila za izdelavo nove vrste računalnikov – prenosnih računalnikov. Prenosni računalniki pred 35 leti seveda niso niti približno spominjali na današnje prenosnike, saj tehnologija miniaturizacije računalniških komponent še ni dozorela. Prenosni računalniki z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja so gradili na drugačnem konceptu. Compaqova trojica je snovala računalnike, ki so bili sprejemljivo majhni in lahki, da so jih zaposleni lahko enostavno prenašali z ene delovne mize na drugo in, redko, tudi domov. Seveda so bili dovolj trpežni tudi za prenašanje na daljše razdalje, a ker so tehtali od 15 do 20 kilogramov in bili veliki kot potovalni kovček, je bila njihova mobilnost kljub vsemu precej omejena.

V leta 1982 ustanovljenem podjetju Compaq, katerega ime je bilo sestavljeno iz angleških besed za združljivost (angl. compatibility) in kakovost (angl. quality), so se odločili, da se bodo priključili noriji, ki jo je na trgu ustvaril IBM s svojim osebnim računalnikom PC. Compaqovi prenosni računalniki so bili eni prvih t. i. klonov, ki so bili povsem združljivi s programsko opremo in drugimi dodatki za IBM PC (monitorji, tiskalniki, modemi …). Že v prvem polnem poslovnem letu je Compaq kot Compaq Computer Corporation vstopil tudi na borzo. Leta 1983 je podjetje prodalo 53 tisoč prenosnih računalnikov in ustvarilo več kot 111 milijonov dolarjev prihodkov – več kot katerokoli novoustanovljeno podjetje v ameriški zgodovini. Žal se je pozneje izkazalo, da je omenjeni rekordni dosežek ostal edini res pravi rekord podjetja, čeprav je bilo zanimivih mejnikov še nekaj. Compaq je za uvrstitev na lestvico Fortune 500 potreboval manj kot štiri leta (1986), že leto pozneje pa je (v tistih časih) postal najmlajše podjetje z letno prodajo v višini milijarde dolarjev.

K začetnim uspehom podjetja je največ prispevala osredotočenost na pripravo kar najboljših klonov IBM PC, znanih tudi po oznaki združljivi z IBM, IBM compatible. Ker je IBM svoj osebni računalnik zgradil na odprti arhitekturi, ki je razvijalcem omogočala poljubno dodajanje strojne in programske opreme, zasledovalci niso imeli težkega dela. Procesorje jim je prodal Intel, operacijski sistem Microsoft, kar je že pomenilo, da so bili kloni skoraj povsem združljivi, drugi gradniki in zunanja oprema pa so bili v domeni domišljije sestavljavcev. Manjkal je v resnici le še BIOS, ki ga je IBM patentno zaščitil, a so ga Compaqovi inženirji kot prvi legalno vzvratno razbrali (reverse engineering) in tako »skopirali«. K odlični prodaji je Compaqu pomagal prav ugled enega najboljših izdelovalcev klonov. Še več, Compaq je bil eden redkih izdelovalcev klonov, ki niso vsega stavili zgolj na nižjo ceno. Zaposlil je namreč inženirje, ki so računalnikom dodali funkcije, ki jih »izvirnik« ni imel, zato so bili poleg tega, da so bili prenosljivi, neredko opremljeni tudi z boljšim zaslonom in strojno zmogljivejši, a obenem morebiti celo cenejši od IBMovih računalnikov.

Marca 1983 je ugledal luč sveta Compaq Portable, ki se ga je prijel tudi vzdevek računalnik v kovčku.

Compaqova ekipa se je zavedala, da v hitro vzpenjajočem se svetu računalništva potrebuje izkušene inženirje. Še preden je podjetje leta 1982 predstavilo svoj prvi računalnik, je zaposlilo vrsto preverjenih inženirjev z okoli 15 let izkušenj v industriji. »Veterani« so tako zlahka in hitro premagali zagonski podjetji Dell Computer Corporation in Gateway Computer Corporation ter poskrbeli, da razvojniki v IBMu niso imeli prav mirnega spanca.

Podjetje Compaq so imeli radi tudi trgovci, saj se je zavezalo, da z njimi ne bo neposredno tekmovalo, kakor so to počeli skoraj vsi drugi. Tako je ustvarilo verigo več tisoč zvestih trgovcev in jim pozneje celo ponudilo zaščito zalog – ob nenadnem znižanju cene izdelkov je razliko prevzel/poravnal Compaq, to pa ga je v manj uspešnih letih stalo cel kup denarja.

Postavljanje standardov v računalniški industriji

Leta 1987 se je želel IBM zasledovalcev otresti z novim računalnikom. Računalnik PS/2 je prinesel povsem novo zasnovo, nezdružljivo s starejšimi PCji. Compaq je bil pred odločitvijo – ali naj sledi potezi giganta in še naprej ponuja stoodstotno združljive računalnike ali pa nadaljuje samostojni razvoj? Poslovneži v Compaqu so izračunali, da so podjetja v ZDA za nakupe združljivih računalnikov že porabila 80 milijard dolarjev, in ocenili, da jih bo tudi IBM težko prepričal v nekaj povsem novega. Imeli so prav. Čeprav so mediji hvalili novo tehnologijo, podjetja niso bila pripravljena na novo zapravljanje. Compaq je tako kmalu iz opozicije prevzel vlogo vodilnega podjetja v svetu osebnih računalnikov in celo prepričal druge izdelovalce računalnikov, da so podprli novo vodilo/arhitekturo EISA v svojih izdelkih. Ko je Compaq leta 1989 predstavil prvi sistem z vodilom EISA, je s prodajo dobesedno preskočil Apple in po bilančnih številkah zaostal le za IBMom.

Prevelik apetit

Svet in Compaq je leta 1991 presenetila svetovna gospodarska recesija, ki je bila deloma posledica zalivske vojne. Dobiček je naglo kopnel, sledilo je zmanjšanje vrednosti delnice. Soustanovitelj in izvršni direktor Canion se je moral posloviti (že leta 1990 se je upokojil Murto), nadomestil ga je vodja prodaje za Evropo Eckhard Pfeiffer. Ta je skušal podjetje s trdo roko obvarovati rdečih številk – odpustil je 1700 zaposlenih (podjetje je imelo na vrhuncu 32.500 zaposlenih) in agresivno znižal cene računalnikov. Tudi vsi novo predstavljeni Compaqovi prenosni in namizni računalniki, strežniki in tiskalniki so napovedovali pravcato cenovno vojno konkurentom. Strategija se je (kratkoročno) obrestovala – že leta 1992 je podjetje zopet ustvarilo dobiček, 1993 je celo postalo prvi izdelovalec računalnikov v ZDA, nato pa je leta 1995 IBMu prevzelo celo krono največjega izdelovalca računalnikov na svetu.

Pfeifferja so uspehi opogumili, odločil se je, da mora Compaq s podjetji, kot so IBM, Hewlett-Packard in Sun Microsystems, tekmovati širše, predvsem na donosnem področju strežnikov. Tehtal je med financiranjem lastnega razvoja in nakupom konkurenčnega podjetja. Uprava družbe se je odločila za drugo pot, saj je menila, da bo tako hitreje dosegla zastavljene cilje. Leta 1997 je Compaq za tri milijarde dolarjev kupil podjetje Tandem Computers, leto zatem pa še Digital Equipment Corporation, za katerega je odštel kar 9,6 milijarde dolarjev.

Compaq si je po vzoru tekmecev želel imeti pomembno besedo tudi v svetu strežnikov, a je bil prepozen, integracija podjetij Tandem Computers in DEC pa je bila vse prej kot zgodba o uspehu.

V prepad drveči vlak brez zavor

Naložbi nista upravičili pričakovanj, integracija dveh gigantskih podjetij se je izkazala za prehud zalogaj, konkurenti pa so se še krepili in dodatno nižali maržo in zaslužek pri prodaji računalnikov. Pfeiffer se je odločil za še eno korenito spremembo – strategijo prodaje prek trgovcev je nadomestil z neposrednim trženjem pri strankah. Ukrep je bil (pre)pozen, v prodaji računalnikov sta ga prehitela tako Dell kot Hewlett-Packard. Podjetje je nizalo slabe poslovne rezultate, po katastrofalnem začetku leta 1999 se je moral posloviti celo Pfeiffer. Nasledil ga je Michael Capellas, ki se je podjetju pridružil vsega leto prej. Capellasu je uspelo popraviti nekaj Pfeifferjevih napak, predvsem pa je pokrpal porušene odnose z Microsoftom, ki so tudi najedali prodajo Compaqovih računalnikov.

Podjetje je ugotovilo, da potrebuje nove rešitve, saj prodaja računalnikov ni več veljala za resnično donosen posel. Compaq je pogledoval proti napravam, povezanim v internet, brezžični mobilnosti pa tudi strežnikom, sistemom hrambe podatkov in storitvam. A uresničil je le manjši del načrtov, še najodmevnejša naprava je postal dlančnik iPAQ PocketPC, žal pa ta kategorija naprav ni mogla rešiti podjetja. Ko je na prelomu tisočletja počil še t. i. dot-com mehurček, je prodaja strežnikov nazadovala, Compaq pa je v letih 2001 in 2002 pridelal za 1,7 milijarde dolga. Vrednost delnice se je od Capellasovega prihoda prepolovila. Podjetje je bilo v težavah in je hitro postalo tarča prevzemnih govoric. Že leta 2001 se je o združitvi začelo pogovarjati s podjetjem Hewlett-Packard in jo leto pozneje tudi uresničilo. Velikan IT industrije je za 64-odstotno lastništvo Compaqa odštel 24,2 milijarde dolarjev, združeno podjetje pa je bilo veliko skoraj toliko kot IBM.

Compaqova zgodba se je pred leti končala s prenosniki Presario. HP je na blagovno znamko gledal kot na ugodno alternativo za cenovno občutljive uporabnike.

Compaq je seveda potegnil krajši konec, večina njegovih izdelkov se je preimenovala v HPjeve (sploh strežniki), Compaqovo ime pa so nosili predvsem potrošniški izdelki (npr. prenosni računalniki Compaq Presario). HP je oddelek Compaq ohranil vrsto let, leta 2007 mu je celo namenil nov logotip in celostno podobo, a prodaja ni dosegla načrtov. Zadnji prenosnik z oznako Compaq Presario je prišel iz HPjeve kitajske tovarne leta 2010, blagovno znamko pa so v ZDA opustili leta 2013. Letos je njeno licenco odkupilo argentinsko podjetje Grupo Newsan in razvilo novo družino prenosnikov Presario.