Več glav več ve

Ko se je pojavil internet, smo pričakovali mnogo. Bil je prvi sistem v zgodovini, ki je s sorazmerno nizkimi stroški omogočil stik s celotnim svetom brez posrednikov. Številne optimistične napovedi so se sesule v prah, a nekaj skupnostnih in odprtih projektov je danes močnejših kot kadarkoli. Dokazujejo, da se lahko človeštvo poveže v projektih, ki sledijo zgodnjim idealom in iz množic izvlečejo najbolj pozitivne lastnosti.

Neredko se zgodi, da v sodobnosti skujemo učeno zvenečo besedo za opis novega pojava, potem pa po podrobnejšem razmisleku ugotovimo, da koncept pravzaprav niti ni tako nov. Jeff Howe je v zdaj že znamenitem članku za Wired leta 2006 iznašel besedo crowdsourcing, ki jo v slovenščino uradno prevajamo kot množično zunanje izvajanje. Čeprav se zdi prevod okoren, gre za konsistentno tvorjeno besedno zvezo, saj crowdfunding imenujemo množično financiranje, outsourcing pa zunanje izvajanje. In crowdsourcing je v resnici crowd outsourcing. Poleg opisnega prevoda bomo sicer našli še druge poskuse poslovenjenja, denimo množičenje, moč množic in podobno.

Čeprav se zdi, da je šele internet prinesel resnično množične projekte, je takšno naivno prepričanje posledica omejenega horizonta. V zgodovini niso redki primeri, ko so se rešitve posameznih problemov iskale s pozivi širši javnosti ali drugim nedefiniranim množicam, običajno z razpisom kakšne nagrade. V zgodnjem 18. stoletju so Britanci tako reševali problem določanja zemljepisne dolžine na odprtem morju, saj so bile tedanje ure za natančno merjenje časa na gugajočih se barkah premalo natančne. Podobno je francoski kralj Ludvik XVI. ponudil nagrado za odkritje postopka pretvorbe morske soli v sodo (natrijev karbonat), kar je leta 1791 uspelo Nicholasu Leblancu.

Zgodnja primera sta bila v resnici bolj podobna javnim natečajem kakor pravemu množičnemu zunanjemu izvajanju. Precej bliže pa je bila izdaja Oxfordovega angleškega slovarja iz leta 1884, ko je 800 prostovoljcev katalogiziralo besede zanj. Podobno je delo in pamet množic uporabil tudi Matthew Fontaine Maury, ko je leta 1848 mornarjem razdelil pet tisoč kopij zemljevidov s podatki o prevladujočih vetrovih in morskih tokovih v zameno za standardizirane ladijske dnevnike, ki so jih ti prinesli s plovb.

Moč množic

Predstavljajmo si kozarec za vlaganje kumaric, ki ga napolnimo s kovanci. Če bi na pamet ugibali, koliko kovancev je v njem, bi verjetno grdo zgrešili. Točnejši rezultat bi dobili, če bi poskusili odgovor približno izračunati. Iz prostornine kozarca, približnih dimenzij kovanca ali njegove mase in gostote bi že bolje ocenili število v kozarcu. A izkaže se, da bi še boljši odgovor dobili, če bi kozarec preprosto pokazali tisoč ljudem, jih povprašali po odgovoru in jih izpovprečili.

Pojav imenujemo modrost množic, o njem pa je prvi pisal že Aristotel. Preprost primer štetja kovancev je seveda zgolj ilustracija in ne odseva vse kompleksnosti delovanja množic ter omejitev tovrstnega pristopa (sistematičnih napačnih prepričanj množice na tak način ni mogoče preseči), a podaja osnovni koncept. To lastnost – vsaj v teoriji – izkorišča vrsta dogodkov v družbi, vse od delovanja demokracije do spletne enciklopedije Wikipedije.

Množično zunanje izvajanje obstaja v več oblikah. Množično glasovanje se zanaša na pričakovanje, da bo glas množice med ponujenimi izbirami prepoznal optimalno. Množično financiranje je uporaba množic za investiranje v zamisli in izdelke s pričakovanjem, da množica prepozna najboljše predloge in nato tudi materialno omogoči njihov nastanek. Uporaba modrosti množice sega od razprav na forumih do uganjevanja zabrisanih in nečitljivih besed v sistemih CAPTCHA. V tem delu se prekriva z mikrodelom, kjer pa posamezniki iz množice že proti plačilu rešujejo preproste naloge, za katere ni učinkovitega računalniškega algoritma oziroma avtomatizacije. Taka platforma je na primer Amazonov Mechanical Turk.

Internet je prinesel možnost usklajenega delovanja množic na ravni, kot dotlej ni bila mogoča. Eni izmed najvidnejših rezultatov so brezplačne storitve, ki nudijo bogate zbirke podatkov za najrazličnejšo uporabo. Wikipedija je morda najbolj znan primer, zato pregled začnimo z njo, a še zdaleč ni edina.

Ekipa podjetja Bomis leta 2000, ki je urejala Nupedio, predhodnico Wikipedije.

Wikipedija

Danes je Wikipedija tako uspešna, da njen obstoj dojemamo kot samoumeven, a nekoč je bilo precej drugače. Malokdo se še spomni propadlega projekta Nupedia, ki je deloval v letih 1999–2003. Šlo je za prvo spletno enciklopedijo v angleščini, za katero so članke pisali prostovoljci. Ustanovil jo je Jimmey Wales s podporo podjetja Bomis, njen prvi urednik pa je bil Larry Sanger. Nupedia je bila daleč od velikega uspeha, saj je v prvem letu delovanja ustvarila le 21 člankov. Dasiravno je bil koncept delovanja podoben Wikipedijinemu, je bil način povsem drugačen. Vsebine so prispevali prostovoljci, strokovnjaki so jih nato pregledali v recenzentskem postopku. Tudi tehnično stran ni uporabljala sistema wiki za enostavno dodajanje vsebine. Ko je stran prenehala delovati septembra 2003, je imela objavljenih 24 člankov, še 150 pa jih je bilo v recenzentskem postopku.

Nupedia je bila bolj ali manj zapisana koncu že januarja 2001, ko je izšla Wikipedija. Ta je zaradi bistveno enostavnejšega načina dodajanja vsebin rasla eksponentno. V prvem mesecu je imela že 200 člankov, v prvem letu pa 18.000. Pri tem je Nupedia za svojo smrt kriva pravzaprav sama, saj je Wikipedijin nastanek predlagal Sanger prav zato, da bi dobila hitrejšo in agilnejšo alternativo. Wikipedija je bila zamišljena kot vir podatkov za Nupedio, a jo je hitro prerasla.

Wikipedija je danes največja enciklopedija na svetu, ki je po raziskavah približno enako kakovostna kakor uveljavljene enciklopedija klasičnih založnikov. To je ob 6,8 milijona člankih v angleščini in podpori več kot 300 jezikom – v nekaterih je resda le malo člankov, a v slovenščini jih je zavidljivih 183.000 – osupljiv dosežek. Še zdaleč ni bil samoumeven, saj je ob nastajanju vladala precejšnja zaskrbljenost, ali bo projekt, v katerega lahko vsakdo po mili volji dodaja vsebino ali jo spreminja, sploh dostojen. Pomislimo le na anonimne forume, ki se hitro sprevržejo v smetišča.

Wikipedija ni brez moderacije, hkrati pa je sčasoma vzpostavila paleto pravil, ki ji zagotavljajo predvidljivost delovanja. V zgodnjih letih sta bila vandalizem in nepristranskost izziva, ki pa so ju uspešno rešili. Danes Wikipedija ni več popolnoma odprta za urejanje, saj so spremembe najobčutljivejših člankov novincem onemogočene. V preteklosti je blokirala urejanje z naslovov IP, ki so pripadali scientološki organizaciji v ZDA. A Wikipedija dobro brodi po goščavi in tudi najbolj kontroverzne obravnava s primerno distanco in nevtralnostjo. Že leta 2005 je raziskava v reviji Nature ugotovila, da imata Encylopaedia Britannica in Wikipedija podobno količino napak: 2¬–3 na članek.

Fundacija Wikimedia nudi več projektov, ne le Wikipedije.

Pomembno vlogo je odigral tudi čas, v katerem je Wikipedija nastala. Konec 20. stoletja in prva leta novega tisočletja so predstavljali vrhunec tehnooptimizma. Računalniki in tehnologija so bili tedaj orodja, ki naj bi omogočila razcvet civilizacije z možnostjo izobraževanja, razsvetljevanja in osvobajanja. Danes je Wikipedija često prvo mesto, kamor se napotimo po podatke o novih tematikah, začetek raziskovanja in zaradi svoje globine dostikrat tudi zadnje.

Smelega cilja postati zakladnica vsega človeškega znanja še ni dosegla, je pa vsaj na dobri poti. Ima 46 milijonov registriranih uporabnikov, a le manjšina jih aktivno prispeva. V zadnjem mesecu je bilo takšnih 122.000, med njimi pa jih je manjšina prispevala večino vsebine. A ključni koncept Wikipedije je odprtost – vsakdo, tudi brez registracije, lahko popravi ali spremeni karkoli (razen zaklenjenih člankov), če najde kakšno napako, pomanjkljivost ali praznino. Wikipedija je zaradi svoje velikosti tudi drag projekt, ki letno za delovanje potrebuje približno 150 milijonov dolarjev.

Wikimedia

Wikipedio upravlja neprofitna fundacija Wikimedia, ki upravlja še kopico drugih odprtih in prostih projektov v istoimenski družini. To so Wikiquote, Wikisource, Wikibooks, Wikinews, Wikispecies, Wikidata, Wiktionary, Wikiversity, Wikivoyage in MediaWiki. Vse to so podobni projekti, v katerih vsebine nastajajo s sodelovanjem skupnosti in so brezplačno na voljo komurkoli. V Wikiquote najdemo citate, ki so razvrščeni v več kategorij. Ogledamo si lahko citate po avtorjih, citate po virih (na primer knjige, filmi, nadaljevanke), po temah in podobno. Ključna prednost je opremljenost z viri, kar za siceršnje citate in modrosti na internetu ne bi mogli trditi. Wikisource vsebuje besedila v celoti, kadar avtorske pravice to dopuščajo. Nabor je širok in sega od pesmi do različnih ustav in deklaracij. Sorodna stran je Wikibooks, kjer lahko objavljamo svež material v obliki daljših besedil, ki je še najbolj podobna knjigam.

Wikinews je poskus odprtega novinarstva, Wikispecies je seznam trenutno 850.000 vrst živih bitij vseh kraljestev (živali, rastline, glive, bakterije). Wiktionary je izjemno koristen slovar, ki je začel svojo pot kot angleški, a vsebuje danes tako prevode kakor tudi definicije v drugih jezikih. Wikidata je nekakšna zbirka podatkov, Wikiversity pa zbirka vsebin in tečajev za učenje ali poučevanje. Wikivoyage vsebuje koristne podatke za popotnike, nekakšen vodnik po državah, krajih in drugih geografskih enotah.

Rdeča nit, ki povezuje vse omenjene projekte, je Wikimedia Commons. To je zbirka skoraj 100 milijonov večpredstavnostnih datotek (slik in fotografij, videoposnetkov in animacij, zvočnih datotek), ki jih lahko prosto uporabljamo in seveda tudi prispevamo. Ker so vsebine iz Wikimedia Commons prosto licencirane (običajno pod licenco Creative Commons), smo pri njihovi uporabi varni, zato najdejo svoje mesto tudi v številnih medijih – tudi naši reviji!

Wikitravel

Imenu navkljub stran Wikitravel ne sodi v ekosistem Wikimedie, je pa zgrajena podobno. Gre za stran, ki je bila ustanovljena leta 2003 in je v lasti Internet Brands. Posebej aktivna je bila v letih 2003–2012, zatem pa je večina avtorjev prešla na Wikivoyage, ki jo je odtlej prehitel tako po obsegu vsebine kot tudi po številu bralcev. Eksodus se je zgodil zaradi nezadovoljstva urednikov s tehnično podporo in komercializacijo blagovne znamke, zato so svoje prispevke prenesli v nov projekt. Tako je leta 2013 Fundacija Wikimedia zagnala Wikivoyage, čemur se strokovno pravi razcep v skupnosti (community fork) in pri odprtih projektih ni neobičajen.

OpenStreetMap

Če bi morali med internetnimi projekti množičnega sodelovanja izpostaviti dva velikana, bi bil drugi zagotovo OpenStreetMap. Projekt, ki bo prihodnje leto praznoval 20-letnico, je nastal kot odgovor na nepripravljenost britanskih državnih organov v javno domeno predati podatke, nastale z javnim financiranjem. Ordnance Survey leta 2004 ni želela odpreti svojih zbirk geografskih podatkov za Veliko Britanijo, čeprav so nastali v javno financiranih projektih. Steve Coast, ki je študiral računalništvo na UCL, je zato zagnal konkurenčni projekt OpenStreetMap (OSM).

OpenStreetMap ima pešpoti in kolesarske poti precej bolje vrisane kakor Google Maps.

Danes za OSM skrbi neprofitna Fundacija OpenStreetMap, ki je bila registrirana v Cambridgeu leta 2006. OSM je velikanska podatkovna zbirka geoprostorskih podatkov, ki se napaja iz več virov. Začela se je kot zemljevid Londona, danes pa pokriva praktično ves svet. Podatki se vanjo stekajo iz prosto dostopnih geoprostorskih podatkov, z letalskih fotografij, s satelitskih posnetkov in iz prispevkov skupnosti. V preteklosti so dostop do svojih podatkov omogočili tudi komercialni velikani, kot so Bing, Esri in Mapbox, pa seveda vrsta državnih institucij, denimo ameriški TIGER (Topologically Integrated Geographic Encoding and Referencing). Danes je OSM največja platforma geografskih podatkov, ki jih prispevajo prostovoljci oziroma VGI (volunteered geographic information). V zbirko je aktivno prispeval že več kot milijon uporabnikov, pri čemer so prispevki različnih velikosti. Štejejo tudi najmanjši popravki, denimo označitev neke zanimive točke v obskurnem parku. Kot običajno je manjšina prispevala glavnino dela. V zadnjem času se krepi tudi prispevek komercialnih akterjev, ki prispevajo že več kot 20 odstotkov vseh dopolnitev. Z OSM je povezana tudi neprofitna organizacija HOT (Humanitarian OpenStreetMap Team), ki se ukvarja s kartiranjem, zlasti v zapostavljenih krajih in po humanitarnih katastrofah, kakršni so veliki potresi.

Končni uporabniki do OSM dostopajo prek spletne strani openstreetmap.org ali mobilnih aplikacij (Maps.me, Locus Map, OsmAnd in drugih). Te omogočajo uporabo OSM kot zemljevidov in navigacije, podobno kot smo navajeni iz Google Maps. A projektu bi naredili krivico, če bi njegov obseg zreducirali na zemljevide. Poleg vrste odprtih skupnosti, ki so večinoma geografsko zaokrožene, obstaja še kopica hčerinskih projektov. OpenSeaMap prikazuje podatke o morjih, pomembne za plovbe, OpenRailwayMap podatke o železniških omrežjih, WheelMap.org pa je zbral podatke o dostopnosti posameznih krajev z invalidskimi vozički.

Seznam vseh projektov v okviru OSM najdemo na Githubu (https://github.com/osmlab/awesome-openstreetmap) in je koristen zlasti za ljudi, ki želijo zbirko uporabiti bolj profesionalno. Na Githubu najdemo orodja za urejanje, javne API, spletne storitve, upravljalnike dela in izvedene projekte (denimo OpenTopoMap).

Projekt Gutenberg

Knjižnica prosto dostopnih fizičnih knjig, ki so bile digitalizirane, domuje na naslovu gutenberg.org. V zbirki je že več kot 70.000 del, večinoma celotnih knjig, ki so v javni domeni in angleškem jeziku, dasiravno se povečuje tudi število tujejezičnih. Projekt, ki se imenuje po nemškem izumitelju in tiskarju Johannesu Gutenbergu, ima presenetljivo dolgo zgodovino. Michael Hart ga je vizionarsko začel že leta 1971 s poslanstvom razširiti priljubljenost elektronskih knjig in sloganom podreti pregrade neznanja in nepismenosti. Hart ga vidi kot nadaljevanje dela, ki so ga javne knjižnice začele v 20. stoletju, z metodami 21. stoletja. Število del v projektu se je začelo hitro povečevati po letu 2002 in trenutno raste linearno.

Projekt Gutenberg je največja prosto dostopna zbirka knjig v angleškem jeziku.

Ta rast sovpada z ustanovitvijo internetne skupnosti Distributed Proofreaders (DP), ki jo je leta 2000 ustanovil Charles Franks. Gre za skupnostno preverjanje skeniranih besedil – ker programi za optično prepoznavanje znakov (OCR) niso popolni in delajo napake –, ki ga opravljajo prostovoljci in je omogočilo hitro dodajanje novih vsebin v projekt Gutenberg. Če vsak prostovoljec pregleda eno samo stran v knjigi, lahko tisoči v nekaj urah preverijo knjigo običajne dolžine, ki se potem obdelana pošlje v projekt Guthenberg. Ocenjujejo, da danes DP prispeva že več kot polovico elektronskih knjig vanj. Do leta 2021 je namreč DP digitaliziral 41.000 naslovov.

Projekt Gutenberg je decentraliziran in nima politike glede zvrsti in vsebin, ki se dodajajo. Prostovoljci, ki sodelujejo v projektu, dodajajo vsebine, ki se jim zdijo zanimive, edini zares omejujoč pogoj pa je potek avtorske zaščite. Ker je projekt nastal, ko je Hart študiral na Univerzi v Illinoisu, in ker je večina del v angleščini, je pristranskost virov očitna. Večinoma vsebuje leposlovje zahodne literarne tradicije, se pa v zadnjem času v njem znajdejo tudi žanri (denimo kuharske knjige) in čedalje več knjig z drugih kulturnih območij, denimo kitajskega. Končni uporabniki lahko do vsebin dostopajo prek spletne strani, kjer jih lahko prebirajo neposredno ali pa prenesejo e-knjige v najpopularnejših formatih (PDF, EPUB, MOBI, PDF, Plucker). Poleg knjig obstajajo tudi drugi podprojekti, denimo digitalizacija notnih zapisov, glasbeni posnetki ipd.

Po zgledu izvornega projekta jih je nastalo še cel kup, denimo avstralski, evropski (PG-EU), japonski (Aozora Bunko), skandinavski (Runeberg) in tudi slovenski (Dlib.si), ki pa niso vsi množični oziroma skupnostni.

LibriVox

Moderne tehnologije in sodobni način življenja so omogočili razmah avdioknjig. Za prostodostopne avdioknjige skrbijo prostovoljci v projektu LibriVox, ki berejo in snemajo besedila iz prosto dostopnih knjig. Projekt, ki ga je leta 2005 ustanovil Hugh McGuire, je povezan s projektom Gutenberg, od koder črpa glavnino vsebin, in sicer z Internet Archivom, kjer gostuje. Trenutno ima približno 18.000 avdioknjig, ki so spet večinoma v angleškem jeziku. To so romani, poezija, dramatika, verska besedila, stvarna literatura, filozofska besedila in tudi bolj nenavadni posnetki, denimo zaporedje cifer v številu pi. Obiskovalci lahko posnetke poslušajo neposredno na strani ali pa prenesejo datoteke mp3 ali m4b. Čeprav vsebine nastajajo s prostovoljci, so presenetljivo kakovostne, posnetki pa profesionalni prebrani.

BookShare

Na področju pisane umetnosti omenimo še BookShare, ki ga je leta 2001 ustanovil Jim Fruchterman in je namenjen ljudem z omejitvami pri branju. To so lahko disleksija, slepota, cerebralna paralize in druge bolezni ali stanja, ki onemogočajo branje običajno postavljenih knjig na preprost način. Gre za knjižnico prilagojenih e-knjig za tovrstno uporabo, ki so jih prispevali prostovoljci in institucionalni donatorji ter tudi založniki in drugi komercialni akterji. Na BookShare so elektronske knjige dostopne v več formatih: DAISY, EPUB, BRF, MP3, Word. BookShare omenjamo, ker pri nastanku sodelujejo tudi prostovoljci, ni pa to glavni način polnjenja njegovega repozitorija. Posledica je tudi drugačna politika dostopa, saj je ta zastonj za ameriške šole in študente, za druge uporabnike iz razvitih držav pa stane 80 dolarjev letno (oziroma 30 dolarjev za srednje razvite države, za nerazvite države pa je zastonj). Brezplačen je seveda za ljudi s priznanimi invalidnostmi.

MusicBrainz

Še ena neprofitna fundacija je MetaBrainz, katere najbolj znan izdelek je projekt MusicBrainz, ki je pod njenim okriljem od leta 2005, potem ko je bil prvih pet let zaseben. MusicBrainz je zbirka s podatki o glasbi. Svoje življenje je začela kot zbir metapodatkov z glasbenih zgoščenk, kasneje pa se je razširila. V njej so podatki o izvajalcih in njihovi povezanosti ter posameznih delih, kot so naslovi albumov, naslovi skladb ter njihove dolžine in podobno. V zbirki so podatki za dobra dva milijona ustvarjalcev in 30 milijonov posnetkov.

Končni uporabniki lahko po strani brskajo sami (in po registraciji tudi dodajajo oziroma popravljajo vnose). Še večkrat pa bodo uporabljali orodja, ki jih ponuja MusicBrainz. To so MusicBrainz Picard za označevanje glasbenih datotek s podatki iz zbirke, AudioRanger za organizacijo lokalnih zbirk, Mp3tag za urejanje metapodatkov v avdiodatotekah in podobno. Prav tako tudi številni programi tretjih proizvajalcev prek API dostopajo do zbirke in podatke uporabijo pri delu z glasbenimi datotekami – morda tudi vaš priljubljeni predvajalnik.

Z MusicBrainz so povezani tudi nekateri drugi projekti, med katerimi velja izpostaviti AcoustID in Chromaprint. Zadnji iz prvih dveh minut posnetka izračuna unikatni identifikator (nekakšen prstni odtis), medtem ko AcoustID po zbirki na strežniku poišče ujemanja in vrne informacijo o posnetku. Gre torej za nekaj podobnega, kot zmore Shazam.

Vprašanja in odgovori

Na koncu omenimo še nekaj strani, kjer uporabniki kot skupnost delujejo pri odgovarjanju na vprašanja. Stack Overflow je stran, ki je namenjena programerjem in z več kot 20 milijoni registriranih uporabnikov nudi pomoč pri najrazličnejših vprašanjih. Če ste kadarkoli na Googlu iskali odgovore na kakšna s programiranjem povezana vprašanja, je bila med zadetki z veliko verjetnostjo tudi katera od tem na Stack Overflowu.

Začetke ima v letu 2008. Jeff Atwood in Joel Spolsky sta postavila platformo in nanjo povabila bralce Atwoodovega bloga o programiranju. Danes je Stack Overflow v lasti južnoafriškega podjetja Naspers, ki je zanj predlani odštel skoraj dve milijardi dolarjev. Na strani najdemo odgovore na specifična vprašanja o ozko definiranih problemih, medtem ko za širše diskusije ni najprimernejša. Uporabniki za odgovore in sodelovanje ne prejmejo plačila, nabirajo pa virtualne točke zaupanja glede na kakovost odgovorov, kot jo izglasujejo drugi bralci. Stack Overflow je eden izmed treh stebrov platforme Stack Exchange, ki skupaj s forumoma o matematičnih vprašanjih ter Linuxu/Unixu tvori ogrodje celotne platforme. Ta ima več kot 170 podstrani oziroma skupnosti, ki segajo od arhitekture do programiranja.

Stack Overflow se je letos znašel v vrtincu debate o uporabi umetne inteligence. Ključna dilema je bila dopustnost odgovorov na vprašanja, kadar te prispeva umetna inteligenca. Medtem ko so bili moderatorji ideji zaradi vprašljive kakovosti nenaklonjeni, je bilo vodstvo nasprotnega mnenja. Izbruhnila je stavka, ki je trajala skoraj tri mesece. Končni sporazum med moderatorji in vodstvom ni rešil le problematike objav umetne inteligence, temveč tudi kopico drugih odprtih vprašanj.

Na Stack Overflow skupnost odgovarja na specifična vprašanja o programiranju in ocenjuje druge odgovore.

Še en skupnostni projekt, ki je imel letos velike težave s stavko, je Reddit. Gre za enega večjih uspehov interneta, saj je Reddit spletna stran v forumski obliki, ki se ji je uspelo izogniti usodi prenekaterih anonimnih forumov, potem ko so jih prevzeli troli, spamerji in drugi onesnaževalci. Reddit je velikanska skupnost z dobrimi 55 milijoni uporabnikov, ki na strani razpravljajo o vseh mogočih temah in komentirajo aktualne dogodke v svetu. Uporabnost zagotavlja kakovostna vsebina, ki jo omogočata vestno moderiranje in samoocenjevanje skupnosti. Reddit je imel letos velik protest moderatorjev, ker je vodstvo najavilo spremembe pri dostopu do strani prek API. Ta ni več zastonj, temveč so napovedali visoke cene, kar lahko pokoplje neodvisne odjemalce in aplikacije. Julija so spremembe začele veljati in nekaj odjemalcev je zares nehalo delovati, stavka moderatorjev pa je sčasoma zvodenela.

Quora je še en podoben projekt, ki je bil ustanovljen leta 2009, danes pa ima že več kot 300 milijonov obiskovalcev mesečno. Tudi na Quori uporabniki postavljajo vprašanja, na katera potem skupnost odgovarja. Zaradi učinkovitega sistema ocenjevanja so odgovori običajno kakovostni, dasiravno so imeli v preteklosti s tem nekaj težav.

Seznama ni konec

Internet je poln projektov, ki so ključno odvisni od skupnosti. Opisali smo le največje in najbolj znane, a seznam še zdaleč ni popoln. Častno omembo zagotovo zaslužijo še Zooniverse, ki omogoča sodelovanje v več deset znanstvenih projektih (občanska znanost), Encylopedia of Life (eol.org) s podatki o živem svetu okoli nas in spletna igra Phrase Detectives, ki zbira podatke za trening računalniških sistemov, ki se ukvarjajo z besedili.

Nekateri projekti so sčasoma postali tudi nepotrebni, denimo seznama strani in domen OpenDirectory (DMOZ) in AboutUS. Ko je internet zrasel, je takšno urejanje imenikov za iskanje po spletu postalo neuporabno, saj so to funkcijo prevzeli spletni iskalniki. V drugih primerih so se projekti odmaknili od prvotne odprtosti. IMDb se je začel v novičarskih skupinah (usenet rec.arts.movies) v 90. letih, kasneje se je preselil na splet, nato pa ga je leta 1998 kupil Amazon. Podobno usodo je doživel CDDB (Compact Disc Database), današnji GraceNote, zaradi česar je nastala odprta alternativa MusicBrainz.

A nekaj negativnih usod ne more izbrisati dejstva, da so sodelovalni projekti na globalni ravni prvikrat zares zaživeli šele z internetom. In vsem skeptikom navkljub, ki često upravičeno opozarjajo na problem divjega zahoda na internetu, je nemalo projektom uspelo iz interneta izvleči tisto najboljše. Ljudje smo pač ustvarjalna bitja in tudi brez finančnega plačila lahko nastanejo dobri projekti. A kot so nas naučile zadnje stavke, brez plačila ne pomeni, da odnos in priznanje nista pomembna. Tudi spletne skupnosti imajo kompleksna pravila, napisana in nenapisana.