Večja pokovka in čudežna škatlica
Večpredstavni predvajalniki znajo z vsako generacijo nekaj novega. Platforma NMT je prešla v višjo prestavo z novostjo, Pocorn Hour C-200, tokrat prvič tudi z vgrajenim predvajalnikom blu-ray. AzBox pa zna poleg gradiva v domačih računalnikih spremljati in celo snemati programe iz signalov DVB-T in DVB-S.
Danes je sicer še težko soditi, ali so večpredstavni predvajalniki, ki so v osnovi "podaljški" računalnikov v dnevni sobi, res tako velika uspešnica, kot želijo prikazati izdelovalci, toda dejstvo je, da je na trgu vse več modelov in tudi vse več novih imen, ki se podajajo na to področje. Če po eni strani najdemo vse več izdelkov resnično nizkega cenovnega razreda (a ne nujno slabih lastnosti), takega s ceno pod 100 evrov, pa je zanimivo spremljati, kaj se dogaja na drugem koncu funkcijske in cenovne ponudbe. Več kot očitno je, da skušajo ponudniki takih predvajalnikov združiti tudi funkcije drugih naprav, ki jih sicer najdemo v bližini televizorja, kot so predvajalniki DVD/blu-ray, satelitski sprejemniki, video snemalniki.
Če pogledamo povsem pragmatično, je tako združevanje smiselno. Več funkcij v eni napravi ponuja večje jamstvo, da bodo med seboj delovale, kot bi pri ločenih, specializiranih izdelkih. Po drugi strani si večina ljudi želi, da bi imeli v dnevni sobi čim manj različnih naprav in posledično čim manj daljincev. Ne nazadnje pa so lahko take združene naprave cenejše, kot če bi kupovali vsako komponento posebej. Toda ali prvi primerki teh "all-in-one" predvajalnikov resnično ponujajo to, kar obljubljajo? Preizkusili smo dva značilna predstavnika tega "novega" vala.
Popcorn Hour C-200
Predvajalniki, ki temeljijo na platformi NMT, so v zadnjem letu doživeli precejšen uspeh, čeprav tekmeci ne počivajo, za povrh so vsak dan zmogljivejši in opazno boljši. Podjetje Syabas, ki stoji za platformo NMT, si seveda ni smelo dovoliti, da bi jih prehiteli po levi in po desni, zato so razvili model Popcorn Hour C-200, nedvomno najbolj zmogljiv predvajalnik NMT naprodaj ta hip.
Že ob pogledu na embalažo izdelka takoj ugotovimo, da se v notranjosti ne skriva prav majhna škatlica za priključitev na televizor, kot smo bili doslej vajeni pri večini takih izdelkov. Popcorn Hour je namreč zrasel in se v novi različici spremenil v pravcato Hi-Fi komponento standardne širine 43 cm, ki se lepo poda, denimo, ob domači ojačevalnik, video rekorder in druge komponente.
Ohišje pa ni večje zgolj zaradi modernega videza, temveč zato, ker vsebuje precej več komponent, kot na primer pri doslej preizkušenem modelu A-110. Na prednji strani tako zdaj najdemo velik zaslon LCD z modro zadenjsko osvetlitvijo, ki ima ločljivost 192 x 64 pik in na katerem se prikazujejo najrazličnejše informacije o stanju, predvsem pa podatki o večpredstavnem gradivu, ki ga trenutno predvajamo.
Popcorn Hour C-200 v osnovi ponujajo brez vgrajenih pomnilniških enot, tako kot doslej. Lahko pa kupimo ali pa ga razmeroma preprosto kar sami razširimo z enim ali dvema dodatkoma. Odločimo se lahko, denimo, samo za 3,5-palčni disk, ki je lahko velik do 2 TB, ali pa za 2,5-palčnega, ki je nato vgrajen v ohišje z možnostjo vroče zamenjave. V našem testnem sistemu pa smo preizkusili morda najbolj zanimivo konfiguracijo, pri kateri smo imeli 500 GB disk premera 2,5 palca in prvič pri teh napravah enoto blu-ray, ki seveda prebira tudi nosilce DVD in CD. Pravi center zabave torej.
Omeniti še velja, da je ohišje zelo dobro izdelano, morda celo bolje kot marsikateri Hi-Fi izdelek korejskega ali japonskega izvora. Tudi prednja stran bi bila nadvse lična, ko je ne bi kazila manjša nerodnost. Enota blu-ray je enaka kot tiste, ki jih vgradimo v računalnike, zato po videzu zelo izstopa, čeprav je enake črne barve kot ostanek predvajalnika. Če smo že dlakocepci, bi si lahko od izdelka, ki stane dobrih 600 evrov, obetali tudi kaj več.
S stališča vmesnikov C-200 ponudi še več kot predhodniki. Vmesnikov USB je tokrat, denimo, kar pet. Dva spredaj, dva zadaj, pa še eden interno v sami enoti. Omrežni vmesnik zdaj podpira gigabitno hitrost, Wi-Fi (802.11n) pa je še vedno doplačljiv kot dodatna miniPCI kartica. Sicer pa najdemo še vmesnik HDMI (tokrat s podporo različici 1.3a), kompozitni, komponentni in S-video izhod ter tri izhode za zvok (stereo, koaksialni in optični).
Posebno pohvalo si zasluži priloženi daljinski upravljavec. Avtorji so ga razvili povsem na novo in tako pade v oči, da so tipke pri rabi osvetlijo s prijetno oranžno barvo. Odlično. Druga odlika pa je to, da daljinec ne deluje prek klasičnega infrardečega vmesnika, temveč za povezavo z enoto uporablja radijsko frekvenco na 2,4 GHz. Razporeditev tipk je solidna, sicer logična, a potrebujemo nekaj časa, da se ji privadimo. Manjšo kritiko si zasluži le svetleče zloščena črna plastika med tipkami. Ko enkrat pustimo na njej prstne odtise, jih ne bomo najbrž nikoli več očistili.
Stično točko z dosedanjimi predvajalniki NMT najdemo v sami programski opremi. Struktura menujev je sicer podobna, vendar kljub temu nekoliko drugačna. Predvajalniku C-200 lahko štejemo v dobro to, da deluje precej bolj zanesljivo kot doslej. Za povezavo z domačimi računalniki in internetom smo potrebovali le nekaj klikov, prav tako za dostop do predvajalnika iz samih računalnikov. Lepota platforme NMT je namreč v tem, da lahko vse pomnilniške enote (tudi take zunanje, priključene prek vmesnikov USB) souporabimo v računalniškem omrežju kot enote NAS. Kopiranje vsebin z enega diska na drugega je tako nadvse preprosto, hitro in uporabno.
Nabor podprtih zapisov je približno tako dolg, kot je bil pri dosedanjih predvajalnikih NMT. Drugače povedano, pri predvajanju raznih vsebin nismo našli datoteke, ki je predvajalnik ne bi poznal. Celo razmeroma novi posnetki AVCHD Lite, ki jih poznajo nekateri digitalni fotoaparati, so delovali brez težav. Syabas je očitno zelo stabiliziral delovanje, saj denimo tudi pri hitrem "previjanju" vsebin (zasluga novega procesorja Sigma SMP8643 s taktom 667 MHz) v ločljivosti HD ne najdemo nobenih težav. Pri zvoku so podprli celo nekatere nove standarde, kot so Dolby True HD pa DTS-HD MA. Predvajati zna slike plošč DVD neposredno iz ISO datotek, pa tudi po strukturi menujev v zapisih AVCHD in blu-ray se znajde.
Pri predvajanju naletimo na že znani preprost, a učinkovit vmesnik (no, ta se še vedno lahko skrije proti tistemu v Apple TV), ki je, kot že pri predhodnji generaciji, v slovenščini, pa tudi podnapisi so na voljo s šumniki. Še več, z drobnimi izboljšavami lahko podnapise, velikost črk, pisavo, položaj izbiramo kar med samim predvajanjem. Platforma NMT je znana tudi po tem, da predvajalniki podpirajo neposredni dostop do pretočnih in drugih vsebin v internetu. Tudi C-200 zna vse to, čeprav bi pričakovali, da bodo avtorji tu sistem še izboljšali. Večina storitev (teh je res dosti) deluje tako kot doslej, tudi omejitve (denimo pri Apple Trailers). Za platformo NMT je vsak dan več dodatnih programov, pa naj gre za odjemalce bittorrent, strežnike FTP, programe za spremljanje vremenske napovedi ali kaj drugega. Škoda le, da pri vsej tej zbirki nimamo na voljo dobrega spletnega brskalnika. Ta bi vsekakor lepo zaokrožil ponudbo.
Kot že rečeno, smo v tesnem sistemu imeli vgrajen tudi predvajalnik blu-ray. To je vsekakor lepa poživitev v ponudbi, saj zdaj za univerzalni hišni končno ne potrebujemo več dveh naprav. Predvajalnik brez težav predvaja vse, kar mu podtaknemo, tudi dodatne programe in storitve BD Live. Za povrh je na voljo način, da naredimo predvajalnik "regijsko svoboden" in s tem zmožen predvajanja vsega gradiva, ne glede na to, s katere celine je prišel.
Popcorn Hour C-200 je odrasel izdelek. Dober, zmogljiv, hiter, zanesljiv. Seveda pa ima to tudi svojo ceno. Že osnovna cena 350 evrov ni prav nizka, v naši sestavi pa je zrasla na več kot 600 evrov. Ne pozabimo, za ta denar danes dobimo že povsem spodoben osebni računalnik, ki zna s stališča predvajanja morda še kaj več kot C-200. Toda s tem ne dobimo odličnega daljinca, preproste rabe, popolnega nabora vmesnikov, strojnega dekodiranja in pospeševanja posnetkov (vsaj ne vedno). S tega stališča bo treba priznati, da je C-200 kljub ceni v prednosti.
Ali je mogoče še kaj več? S stališča predvajanja že počasi zmanjkuje idej. Toda, hej, zakaj pa ne bi avtorji v predvajalnik vgradili še TV tunerja ali dveh? Morda takega s podporo DVB-T pa DVB-C. Pa morda možnost snemanja na disk iz vseh naštetih virov. No, toda to so za zdaj na platformi NMT le sanje. Do kdaj?
Popcorn Hour C-200
Kaj: Vsestranski večpredstavni predvajalnik z vgrajenim diskom, enoto blu-ray in podporo video posnetkom v visoki ločljivosti.
Izdeluje: Popcorn Hour, www.popcornhour.com.
Prodaja: Archus, www.archus.si
Cena: Osnovna enota 350 EUR, z diskom 1 TB 450 EUR; z diskom 500 GB + blu-ray enoto 610 EUR.
Za: Kakovostna izdelava, zanesljivo delovanje, podpora vsem mogočim standardom, vgrajena enota blu-ray.
Proti: Neestetska prednja plošča enote blu-ray, visoka cena.
AzBox HD Premium
Na vprašanje iz prejšnjega odstavka pravzaprav ne bo treba čakati prav dolgo. AzBox HD Premium zna točno to, kar bi si, denimo, želeli pri Popcornu. No, resnici na ljubo nima vgrajene enote DVD ali blu-ray, zato pa se lahko pohvali s sprejemniki DVB-T in DVB-S, celoto pa nato začini še možnost snemanja video posnetkov iz teh virov. Ker je hkrati tudi več kot soliden predvajalnik različnih digitalnih zapisov, je pravcata naprava "tri v enem".
Azbox ima razmeroma veliko ohišje (a manjše kot Popcorn Hour C-200), ki je več kot očitno zelo natrpano z elektroniko, saj je celota težja, kot bi pričakovali. Na prvi pogled bi prej prisodili, da gre za satelitski sprejemnik in ne za večpredstavni predvajalnik. Nedvomno tudi zaradi velikega pokrova na levi polovici prednje strani, pod katerim je dejansko prostor za pametne kartice in module CAM. Pod pokrovom najdemo tudi edini vmesnik USB, ki je dosegljiv s prednje strani, drugi je namreč zadaj.
Na sredini kraljuje razmeroma velik zaslon LED, na katerem se izpisujejo najbolj relevantne informacije glede delovanja in vsebine, ki jo predvajamo. Pohvaliti velja velikost črk, ki so vidne tudi na daleč. Bolj zaradi videza kot udobja pri delu najdemo na desni strani v krog razporejene tipke za glasnost, izbiro kanalov in premikanje po menujih, te pa dopolnjujejo štiri tipe, postavljene na zgornji rob naprave, ki omogočajo vklop naprave in priklic menujev. Seveda bomo precej raje uporabljali daljinec.
Na zadnji strani priključkov kar mrgoli. Za predvajalnik je najpomembnejši izhod HDMI, pa omrežni vmesnik, poleg tega pa imamo na voljo kompozitni, komponentni in celo SCART izhod. Tu so še vsi potrebni izhodi za zvok (stereo, koaksialni, optični). Posebnost so seveda priključki za satelitsko anteno (DVB-S), testni primerek pa je imel poleg vsega dva antenska vhoda za sprejem DVB-T. Eno mesto je namreč modularno in si lahko kupec sam zamisli, kakšno vrsto vmesnika DVB bo imel v njem.
Sprejemnik AzBox omogoča zelo učinkovito filtriranje TV kanalov iz različnih virov (DVB-S, DVB-T, internet).
Daljinski upravljavec je v nas pustil mešane občutke. Je sicer lepo oblikovan in narejen, vendar ima že skoraj pretirano veliko število tipk. Njihove funkcije pa niso razumljive že v prvem hipu, za to je treba kar nekaj privajanja. Število tipk je še posebej moteče, ker daljinec nima osvetljenih tipk, tako da smo v temi precej brez pomoči. V zagovor pa mu velja omeniti to, da so tipke dobre, razmeroma logično razporejene, domet daljinca pa velik.
Po začetnem zagonu se znajdemo v dokaj samosvojem menuju, ki je drugačen kot pri tipičnih večpredstavnih podaljških/predvajalnikih. V vsakem trenutku ga lahko prikličimo na spodnjem delu zaslona, pri tem pa delno prekrije trenutno prikazano vsebino. Težko bi mu rekli, da je najsodobnejša pogruntavščina na tem področju, vendar po drugi strani ni najbolj zapleten, ko enkrat dojamemo logiko delovanja. Izbiramo lahko med spremljanjem tv programov, predvajanjem video posnetkov, glasbe, fotografij, spletnih storitev (v ospredju je YouTube), dostopamo do odjemalca FTP, solidnega spletnega brskalnika in virov RSS. AzBox je razširljiv z vtičniki (dodatki), vendar je teh razmeroma malo. V celoti gledano je AzBox precej slabše opremljen s podporo spletnim virom in storitvam kot, denimo, platforma NMT, pa tudi nekateri drugi konkurenti.
AzBox med vsemi lastnostmi podpira tudi sprejem internetne televizije, ki jo nudijo slovenski operaterji prek omrežja TCP/IP
Kar zadeva predvajanje različnih zapisov, je AzBox skoraj popoln. Pravilno prepozna vse zapise v visoki ločljivosti, moteče pa je to, da pri skoraj vseh na začetku čakamo, da se začne predvajanje. Še hujša težava je pri kakovosti predvajanje nekaterih bolj zahtevnih posnetkov v visoki ločljivosti (visok bitni pretok), saj najbolj kompleksnim prizorom AzBox, kot kaže, ni povsem kos. Pri znanem prizoru iz serije Planet Zemlja, kjer množica letečih flamingov preplavi zaslon, posnetek opazno preskakuje. To velja tako za datoteke, shranjene na internem disku, še bolj pa za posnetke iz omrežnega vira. Sodimo, da so težave nekje v sistemski programski opremo (firmware), saj ima AzBox praktično enak procesor (Sigma SMP8643) kot Poporn Hour C-200, kjer tovrstnih težav sploh ni bilo opaziti. To je lahko graja, pa vendar upamo, da bodo avtorji kmalu odpravili, saj se očitno da.
AzBox nedvomno izstopa po vmesnikih DVB. V primeru DVB-T, torej zemeljske digitalne televizije, podpira tako MPEG2 kot MPEG4 dekodiranje. Na slovenski obali, denimo, prikaže pravilno praktično vse, kar se da spremljati ta hip, tudi radijske postaje. Na testu nam je bilo zlasti všeč, da je AzBox na isti seznam kanalov uvrstil DVB-T in DVB-S programe. To pomeni, da ni treba posebej preklapljati med njimi. Ni važen vir, vse vidimo na enem seznamu, ki ga seveda lahko urejamo in združujemo v skupine. Presenečeni smo bili, da ima AzBox vgrajen tudi predvajalnik za "internetne" kanale, take, ki jih zna sicer prikazati VideoLan (VLC). S to funkcijo smo uspešno predvajali tv programe operaterja T-2, torej brez namenskega STB.
Imamo torej DVB sprejemnike in vgrajen disk. Iz tega logično izhaja, da je snemanje programov naslednja "naravna" funkcija. Tu se AzBox prav tako odreže zelo dobro. Snemamo lahko skoraj iz vseh virov (pozor, menda tudi HD, čeprav tega nismo mogli preizkusiti), snemamo v ozadju, lahko iz drugega vira v primerjavi s tistim, ki ga prikazujemo (več tunerjev). Edina omejitev za hip (zopet, tehnično ni razloga, da ne bi) je to, da ne zna snemati z internetnih kanalov, recimo T-2 TV, SiOL TV. Škoda, to bi najbrž marsikoga razveselilo. Odlično dela funkcija časovnega zamika (time-shift), kjer živo sliko začasno "ustavimo" in predvajamo od tam naprej. Skratka, z AzBoxom lahko kar pozabimo na diskovne video rekorderje, saj je storitvam kos vsaj tako dobro. AzBox ima vgrajeno tudi funkcijo EPG, elektronski vodnik po sporedu, vendar je bil v našem primeru ta večinoma prazen.
Na splošno pa žal pri AzBoxu nismo bili najbolj zadovoljni s splošno stabilnostjo sistema. Kar nekajkrat se nam je zgodilo, da je vsaj del AzBoxa "zmrznil", oziroma menujev ni bilo mogoče upravljati, čeprav je, kot kaže, nekaj delov naprave v resnici delovalo. Pri tem nas je tudi jezilo, ker je v takih primerih AzBox pogosto "pozabil" nekatere nastavitve, na primer privzeto ločljivost in tip izhoda za sliko.
Kljub vsem tem omejitvam je AzBox nadvse zanimiva naprava. Nadgradljiva, razširljiva, nadomešča več naprav v eni, in to po povsem razumni ceni. Ta je ceno nižja kot pri Popcorn Hour C-200, ki večine teh funkcij nima, pa znatno nižja od primerljivih bolj uglednih naprav, kot je na primer Dreambox serije 8000. Vsekakor vredno razmisleka.
AzBox HD Premium
Kaj: Vsestranski večpredstavni predvajalnik in snemalnik z vgrajenim diskom, sprejemniki DVB-T in DVB-S.
Izdeluje: Azbox, www.azbox.com.
Prodaja: Archus, www.archus.si.
Cena: Osnovna enota 339 EUR, z diskom 1 TB in tunerjem DVB-T 479 EUR.
Za: Sprejemniki DVB-T, DVB-S, možnost snemanja in zapoznelega predvajanja, kakovost slike.
Proti: Kompleksni menuji in daljinec, hitrost delovanja, preskakovanje kadrov pri najzahtevnejših video posnetkih.