Vedno so stavili (vse) na tehnologijo

Pred petimi leti je multinacionalka Sharp praznovala stoto obletnico, veljala je za enega stebrov japonskega gospodarstva. Lani je končala v rokah tajvanskega velikana iz sveta potrošniške elektronike, Foxconn. Pet let je svetu sodobnih tehnologij očitno zelo dolga doba.

Korenine korporacije Sharp segajo v leto 1912, ko je Tokuji Hayakawa v Tokiu ustanovil svojo kovinsko-predelovalno delavnico. V mestu in širše je postal znan po svoji inovativni zaponki, imenovani Tokubijo. Že eden naslednjih izumov, mehanski svinčnik s kovinsko glavo, tako imenovani Ever-Sharp, se je z velikimi črkami zapisal v zgodovino in po letu 1915 poskrbel za strm vzpon podjetja Sharp. Podjetje ga je tudi patentiralo na Japonskem in v ZDA. Povpraševanje po svinčniku je bilo izjemno, Hayakawa je sprva najemal dodatne proizvodne linije, nato pa celotno dejavnost preselil v večjo tovarno. Hitro rast poslovanja je leta 1923 zaustavil močan potres na Japonskem, ki je Hayakawo zelo prizadel – v potresu je izgubil ženo in otroke, tovarna je pogorela. Več let zatem je ustanovitelj podjetje, dejavnost in sedež preselil v Osako. Čeprav so bili svinčniki še vedno najpomembnejši artikel, se je Hayakawa v naslednjih letih posvetil predvsem razvoju novih izdelkov. Že leta 1925 je začel Sharp prodajati prvo generacijo radijskih sprejemnikov, ki so v naslednjih letih in desetletjih postali velika uspešnica. Konkurenca je izdelovala predvsem pasivne sprejemnike z omejenim dosegom, Hayakawa pa se je lotil izdelave sprejemnika z ojačevalnikom signala. Uspelo mu je. Leta 1929 je ugledal luč sveta legendarni radijski sprejemnik Sharp Dyne, podjetje pa je veljalo za največjega izdelovalca radijskih sprejemnikov na Japonskem. Uspehi in zelo dobra prodaja so znova narekovali hitro rast podjetja, leta 1935 je postalo korporacija. Za razliko od drugih japonskih velikanov in konglomeratov Sharpa ni financirala država, zato tudi ni bil del državnih programov vzpostavitve tehnološke prevlade Japonske v Aziji. Med 2. svetovno vojno je militaristična vlada podjetje prisilila v izdelavo vojaške opreme in prestrukturiranje po vzoru industrijskih podjetij. Podjetje se je leta 1942 preimenovalo v Hayakawa Electrical Industries, po koncu vojne pa mu je bilo prav zaradi pretekle samostojnosti prizaneseno. Drugi industrialisti so bili zaradi sodelovanja z militaristi »izbrisani«, večina konkurentov je v naslednjih letih bankrotirala.

Po radiu pridejo televizorji

V Sharpu so znali postreči s sodobnimi tehnologijami, radijskim sprejemnikom je zaradi zanimanja ustanovitelja sledil razvoj televizorjev. Prvega so ponudili domačim kupcem leta 1953 ob začetku oddajanja tv programa na Japonskem (razvijati so ga sicer začeli že 1951). Hayakawa se je zgolj v posvetilo uspešni prodaji svinčnikov odločil uporabiti blagovno znamko Sharp tudi v svetu televizorjev. Uspelo mu je. Naslednja leta in desetletje je zaznamoval razvoj barvnih televizorjev in podjetje je nenehno tekmovalo z drugim domačim gigantom – Sonyjem. Kljub temu je svoje znanje s področja elektronike uporabljalo zelo široko, že leta 1962 je razvilo mikrovalovno pečico in ji nato v nadaljevanju dodalo še vrteči se pladenj. Hayakawa je v ZDA videl velikanski trg in tam vzpostavil prvo podružnico podjetja, tej sta v naslednjih letih sledili še hčerinski podjetji v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Sharp je dal svetu tudi prenosne televizorje.

Ofenziva kalkulatorjev

Leta 1964 je začel Sharp prodajati svoj prvi kalkulator s tranzistorji, ki so ga razvijali več let, saj podjetje pred tem izdelkom ni imelo nobenih izkušenj z izdelavo kalkulatorjev. A dobra prodaja je vodilne in razvijalce spodbudila k nadaljnjemu razvoju. Dve leti zatem je podjetje že predstavilo prvi kalkulator, grajen na tiskanem vezju. Leta 1969 je sledila inovacija v obliki prvega žepnega kalkulatorja na svetu, po zaslugi ugodne cene je postal velika uspešnica. Odlična prodaja je narekovala nadaljnjo specializacijo na področju kalkulatorjev. Prvi kalkulator z zaslonom iz tekočih kristalov LCD je podjetje predstavilo leta 1973.

Novi direktor in sodelovanje z Nintendom

Hayakawo je na čelu podjetja nasledil Akira Saeki in odločil, da se bo podjetje v prihodnje ukvarjalo predvsem z razvojem polprevodniških elementov in rešitev. Prav tako se je povezalo z družbo Nintendo in zanjo razvilo ter izdelalo več legendarnih televizorjev, kot so C1 NES TV, Sharp Famicom Titler ter SF-1 SNES TV, ki še danes veljajo za zbirateljske ikone.

Izlet v glasbene in druge vode

Leta 1976 se je podjetje odločilo podati v glasbene vode, zato je predstavilo več avdiofilskih izdelkov, kot so avdio sprejemniki, ojačevalci, zvočniki, mešalne deske in predvajalniki kaset. Družina izdelkov se je imenovala Optonica, njena posebnost pa je bila, da je vsebovala tako digitalne kot analogne zvočne komponente, namenjene najzahtevnejšim ljubiteljem zvoka. Po petih letih se je Sharp umaknil iz glasbenih voda. Podobna usoda je doletela tudi druge projekte in naprave, saj je Sharp med drugim izdeloval tudi hladilnike, pralne stroje, kopirne stroje, računalnike in video opremo.

Za razliko od konkurentov Sony in Matsushita (Panasonic), ki sta ubrala strategijo nakupa hollywoodskih podjetij za produkcijo (video) vsebin kot pospeševalnik prodaje potrošniške elektronike, se je Sharp zatekel v laboratorije in k razvoju inovacij. Njegovi inženirji so do konca 80. let prejšnjega stoletja razvili več vrhunskih tehnologij, kot so video predvajalnik, sposoben prikaza 3D slike, brezžični telefon s 100-metrskim dometom in predvsem zelo uspešen dlančnik, ki je znal brati rokopisno japonsko pisavo!

Sharpov kalkulator EL-808 iz leta 1974

Ofenziva LCD

Novi predsednik korporacije, Tsuji, je imel nos za nov posel. Odlično je ocenil potencial zaslonov na tekoče kristale (LCD) in desetino prihodkov družbe namenil raziskavam in razvoju te tehnologije. Kaj kmalu je začel Sharp z zasloni LCD opremljati vse svoje izdelke. V nekaj letih je razvil tanko matriko LCD z izjemno ostro sliko, ki je praktično odprla pot prenosnim računalnikom z barvnimi zasloni in prenosnim televizorjem.

Podjetje ni spalo na lovorikah, temveč je vrtalo naprej. 50 vrhunskih inženirjev je dobilo proste roke, da so v najrazličnejše smeri razvijali tehnologijo zaslonov LCD. Leta 1992 je Sharp osupnil svet z video kamero, ki je znala na zaslonu LCD v realnem času prikazovati snemano vsebino. Sharp je postal sinonim za kakovostne zaslone LCD, ta del poslovanja se je večal s povprečno 35-odstotno letno stopnjo rasti, in to v času, ko so največji konkurenti beležili upad prihodkov. Tsuji je leta 1994 ponosno napovedal, da bo podjetje vložilo milijardo dolarjev v razvoj največje tovarne zaslonov LCD na svetu. Ta je vrsto let ohranila primat.

Tudi na polprevodniškem trgu je Sharp rasel, podpisal je odlični pogodbi z družbama Intel in Apple za razvoj in prodajo rešitev z bliskovnim pomnilnikom. Medtem je oddelek mobilnih tehnologij poskrbel za enega od svetovnih mejnikov. Sharp je prvi izdelal telefon s kamero, ta čast je leta 2000 pripadla modelu J-SH04.

V naslednjih letih se je zdel Sharp nepremagljiv. Leta 2005 je izdelal daleč največji televizor LCD na svetu, kar 65 palcev je meril po diagonali. Že leta 2007 je svoj dosežek še znatno presegel, tokrat s 108-palčnim televizorjem. Med letoma 2005 in 2010 je bilo podjetje najuspešnejši izdelovalec mobilnih telefonov na Japonskem, redno je premagovalo konkurente Fujitsu, Apple in Sony. Piko na i svoji prevladi je postavilo z nakupom obvladujočega deleža v konkurenčnem izdelovalcu televizorjev Pioneer.

Presekani v recesiji

Malokdo bi stavil proti Sharpu. A v naslednjih letih je šlo marsikaj narobe. Finančna kriza in močan jen sta zelo zmanjšala svetovno povpraševanje po japonskih televizorjih, potrošniki smo jih začeli nadomeščati s kitajskimi in korejskimi izdelki. Dodaten udarec za podjetje je bil zelo hiter prehod Japonske na digitalno oddajanje tv programov, ki se je končal že sredi leta 2011. Sprva z državnimi kuponi spodbujeno povpraševanje se je dobesedno prepolovilo, največjo škodo pa je utrpel prav Sharp. Njegova največja tovarna zaslonov LCD na svetu je več let poslovala z izgubo.

Hayakawa je z mesta izvršnega direktorja odstopil leta 1970, podjetje pa se je iz Hayakawa Electric Industries preimenovalo v Sharp Corporation.

Tudi visokoleteči projekt, v katerem naj bi podjetje izdelalo ultimativno holistično mobilno napravo, je neslavno propadel, izdelek, napovedan za leto 2008, ni nikoli ugledal luči sveta, razvijalce programske opreme pa so hitro razgrabili konkurenti.

Priprave na stoto obletnico podjetja so bile težavne. Podjetje je aprila 2012 objavilo svoje najbolj črno poslovno leto v zgodovini – izgubo v višini 4,7 milijarde dolarjev. Napovedalo je odpuščanje zaposlenih in več rezov v poslovanju. Prestrukturiranje podjetja je potekalo slabi dve leti, da so se znebili rdečih številk.

Tajvanci potrkali z vrečo denarja

Tajvansko podjetje Hon Hai, po svetu bolj znano po blagovni znamki Foxconn, je na Sharpov naslov potrkalo že v začetku leta 2012 in še isto leto za 806 milijonov dolarjev kupilo desetino podjetja ter pridobilo polovico slovite megatovarne v mestu Sakai. Vrednost Sharpove delnice je v naslednjih mesecih strmo padala, podjetji sta začeli nov val pogajanj, a nista dosegli soglasja.

Sharp se je skušal izkopati iz težav na različne načine, leta 2013 je sprejel sto milijonov dolarjev težko naložbo družbe Samsung, tovarno televizorjev v Mehiki je prodal kitajskemu podjetju Hisense. Žarek upanja je posvetil v obliki novega dosežka inženirjev – ti so razvili najbolj učinkovito sončno celico na svetu. Že leta 2013 je znala v električno energijo pretvoriti kar 44,4 % sončne svetlobe. Žal prepozno. Težavno poslovanje se je nadaljevalo in vodilni so leta 2016 sprejeli prevzemno ponudbo družbe Foxconn in ta je za 6,2 milijarde dolarjev dobila 66 odstotkov glasovalnih delnic. Teden dni zatem je Foxconn odkupil še preostale delnice podjetja za 3,5 milijarde dolarjev. Nekdanji japonski ponos je s tem postal tajvanski.