Velika zgodovina digitalne packarije

Čeprav so nas ves čas prepričevali, je zdaj že vsakomur od nas kristalno jasno, da najpomembnejša postranska reč na svetu v resnici nikoli ni bila nogomet. Ne, to je seks. Milijardna industrija, ki potihem ves čas spremlja človeštvo, je v zadnjem stoletju nemalokrat postala pokazatelj, pogosto pa kar gonilo nadaljnjega razvoja tehnologij.

V osemdesetih so nas – se še spomnite filma Kosec? – prepričevali, da je t. i. kiberseks že za vogalom. Da se bomo v posebnih oblekah, na žiroskopskih vrtavkah, priključeni na digitalne seksualne pripomočke, s partnerjem oz. partnerico že kmalu zadovoljevali na daljavo. Če niste vedeli, nauk o teh napravah se imenuje teledildonika. V tej svetli prihodnosti bo menda poskrbljeno tudi za nas, z nasprotnim spolom že pregovorno nespretne geeke, saj bodo v ponudbi tudi seksi virtualni roboti. Taki, ki bodo na naše veselje počeli vse, kar želimo, in, kar še zdaleč ni najmanj pomembno, naslednji dan o tem molčali kot grob.

Jasno, popolnoma tam še nismo. Bi pa težko rekli, da se ni spremenilo čisto nič. V zadnjih desetletjih smo namreč človeške živali kopico običajev, povezanih z dvorjenjem, evalvacijo partnerja in morebitnim poznejšim parjenjem, malce prikrojili po meri časa. A pojdimo lepo po vrsti.

Fotografija in film

V zgodovini smo se ljudje domislili marsičesa in skoraj vedno se je nato primerilo, da je mimo prišla seksualnost in si izume prikrojila po svoje. Fotografija, izum, ki je znal podobe zamrzniti v času, so ljudje sprejeli odprtih rok in plačevali za portrete družinskih članov in podobe domačij. A se je hitro našel še vzporedni trg bolj »umetniških fotografij«, kot so jim tedaj rekli, kar je bil izgovor za kroženje bolj ali manj spotikljivih prizorov. Kriva je bila seveda vojska. Krimska vojna in ameriška državljanska vojna sredi 19. stoletja sta bili namreč prva resnejša spopada v zgodovini, ki sta potekala v času razmaha fototehnike. Zato so vojaki v prostem času mrzlično kupovali in zamenjevali te domnevno umetniške podobe.

Pin-up girl na zaslonu računalnika SAGE velja za prvo digitalno porednost v zgodovini človeštva.

Potem je prišel film. Ne, ni trajalo dolgo. Slabih dvajset let po prvi prikazani filmski animaciji je Francijo leta 1896 navdušil sedemminutni film Le Coucher de la Mariée, v katerem je glavna protagonistka izpeljala striptiz v kopalnici. To je bil samo začetek in tako so naslednjih sto let v domačem udobju gibljive pornografije že lahko uživali tisti, ki so imeli svoj lasten 16 ali največkrat 8 mm filmski projektor.

Potem so konec sedemdesetih prejšnjega stoletja začeli pohod videorekorderji. Domače pikantne predstave so bile zdaj tudi na dosegu rok srednjega razreda. Najverjetneje vsi poznate vojno med formatoma videokaset, med tehnologijama Betamax in VHS. Urbana legenda pravi, da je zmagal slednji, ker ga je posvojila porno industrija. No, v resnici poznejše, nekoliko treznejše raziskave tedanjega dogajanja tega niso potrdile. Porno industrija namreč ne izgublja časa s tveganji, zato je bila količina žgečkljivega materiala za oba formata približno enako gorata, VHS pa naj bi zmagal predvsem zato, ker se je na njegove trakove tedaj lahko shranilo več minut posnetkov in pa, pozor, presenečenje – zaradi boljše marketinške kampanje.

Toda legenda se je obdržala. Še danes se izdelovalci vsega novega nenehno previdno ozirajo proti porno publiki, da se ne bi opekli, kot se je domnevno Betamax.

Bordel z lutkami, da ali ne?

Pariške mestne svetnike prav te dni zaposluje polnomastno futuristična seks tematika. Odločajo namreč o usodi podjetja Xdolls , nekakšne javne hiše, v kateri lahko stranke preživijo eno uro s silikonsko lutko - za 89 evrov. Za pare - in tudi med njimi je menda zanimanje veliko - je cena seanse 120 evrov. Rezervacije in plačila potekajo prek spleta, nato pa stranka dobi naslov, na katerem bo potekal zmenek.

V Franciji je sicer nezakonito odpreti posel, ki mu po domače rečemo javna hiša, prepovedana je tudi prostitucija nasploh. Xdolls je zato pravno-formalno registriran kot zabaviščni center. Za zdaj »zaposluje« tri lutke, vse so višjega razreda, vredne po nekaj tisočakov, kot je povedal nad medijsko pozornostjo precej presenečeni lastnik Joachim Lousquy.

V mestu ljubezni, sploh pa državi, znani po uživanju življenja, z njegovo poslovno idejo namreč niso preveč zadovoljni. V zrak so najprej skočili komunistični mestni svetniki, pa seveda feministke, ki trdijo, da gre za promocijo nasilja nad ženskami. Xdolls tako zdaj čaka glasovanje svetnikov, ki ga utegnejo preprosto razglasiti za bordel in zapreti.

Vir: La Parisien

Digitalna era

Nekako v času videorekorderjev ali pa le malo zatem, smo končno dobili domov tudi računalnike in sčasoma še druge naprave.

Toda začetki, kot si lahko mislite, niso bili prav bleščeči. Računalniški monitorji so dolgo zmogli le besedilo v dveh dolgočasnih barvah. A tudi to ni oviralo človekove, vemo, do obisti pokvarjene nravi, da je brž tudi na tej platformi začela ustvarjati zdaj že nekajkrat omenjeno umetnost. Smo v ZDA, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila hladna vojna v polnem razmahu in so bili prvi računalniki skorajda brez izjeme namenjeni obrambi nacionalnih interesov. Na enem od njih – šlo je za IBMov sistem SAGE, ki je tamkajšnje davkoplačevalce stal 67 milijard tedanjih dolarjev in je bil namenjen prestrezanju sovjetskih bombnikov – so z vektorsko sliko, ki je podatkovno temeljila na preluknjani kartici, neznanci že leta 1955 narisali obris gole ženske. In ta, danes docela nedolžna sličica pin-up dekleta velja za prvo uradno vizualizacijo digitalnega greha.

Takole so si ljubezen prihodnosti zamišljali v filmu Kosec/Lawnmoverman leta 1992.

Igre in druga zabava

Ko se začnemo pogovarjati o interaktivni žgečkljivi zabavi, je prvi in ključni korak razdeliti naš planet na vsaj dva dela. Na našega, zahodnjaškega, in na onega malo bolj čudnega, azijskega, kjer baklo inovacij – in oči zavijajočih perverzij – praktično ves čas nosijo Japonci. Razlika je preprosto kulturna, naše večinsko krščanstvo je bilo do nagic vedno nekoliko manj popustljivo, kot so popustljivi njihovi bogovi, ki zapovedujejo srednjeveške kockice na ključnih delih teles. Vsekakor je bila do razmaha spletne prodaje iger razlika v obeh svetovih tudi pravna. Na zahodu se je donedavna velika večina iger prodala v specializiranih bleščečih trgovinah za mladino, tja pa stvari, povezane z goloto ali celo čim hujšim, nimajo vstopa. Ponudniki igralnih konzol imajo še danes precej stroga pravila glede tega, zlasti Sony s svojim Playstationom, medtem ko sta Nintendo (Switch) in Micorsoft (Xbox) pri kaki nagi riti za kanec popustljivejša. No, in prav zato bo naš poudarek nekoliko bolj na razvoju profane digitalizacije zahodne hemisfere.

Je pa še en, a ključen razlog, zakaj je produkcija za domače računalnike tako zaostajala v primerjavi s tiskom in video industrijo, ki sta v osemdesetih že množično polnila police z izdelki XXX: za izdelavo vročega videa ali fotografij je producent v grobem potreboval le igralce, opremo in pa kakega znanca, ki je znal vsaj približno delati s kamero in montažo. Mimogrede, slednje je jasno razvidno tudi iz kakovosti tedanjih izdelkov. Na drugi strani je produkcija digitalnih vsebin zahtevala kar nekaj tedaj še redkih strokovnih profilov, denimo programerje, risarje in animatorje, ki so stroške izdelka povzdignili nekam, kamor se programske založniške hiše niso preveč rade hodile igrat.

Obotavljivi začetki

Tisti, ki ste v osemdesetih letih imeli prvi resnejši domači računalnik, Apple II, ste med igrami skoraj zagotovo imeli naslednje tri: Space invaders, Lemonade stand in Softporn adventure. Slednja velja za eno prvih seksualno orientiranih iger v zgodovini človeštva sploh. Za vajo v programiranju jo je leta 1981 izdelal Chuck Benton. Kljub temu da se je večinoma kopirala med znanci, so je na koncu prodali v osupljivih 25 tisoč izvodih. Za primerjavo, Applov II so v tistem času izdelali približno sto tisoč.

Mac Playmate je imel tudi »gumb v sili«, ki je nagico na zaslonu v hipu spremenil v lažno preglednico.

Naslednja omembe vredna igra je Mac Playmate. Nastala je pod prsti domačega zanesenjaka po imenu Mike Saenz in se na stojnici Mac Worlda leta 1987 prodajala za med. Cilj prve interaktivne erotične igre je bil s pogovorom spraviti obleko z dekleta po imenu Maxine, nato pa z njo preživeti vročo noč. Pri tem so bila igralcu na voljo specializirana orodja, kot so denimo Mighty Mo Throbber, Deep Plunger in Anal Explorer. Avtorju se je na koncu kar smejalo od zaslužka, a Mac Playmate je bil prav zaradi svojega nenadejanega uspeha pozneje vpleten v kar nekaj sodnih postopkov. Najprej zaradi nelegalno uporabljene programske opreme za risanje, zaradi zlorabe zaščitenega imena pa se je nad Saenza spravil tudi Playboy.

Osemdeseta so bila sicer bolj sušno obdobje, tedanji najbolj razširjeni mikroračunalniki vrste Spectrum in Commodore so bili namenjeni bolj družinskim in vzgojnim okoljem. Razen nekaj iger v slogu strip pokra (tudi s Samatho Fox!) kake oprijemljive domače rompompom zabave ni bilo na voljo. Preteklo je kar nekaj vode oz. ejakulata in prvi resni mejnik je sledil šele konec osemdesetih. Na Amigah, Atarijih in prvih PCjih.

Larry

Igra, ki je podirala tabuje – med drugim tudi tistega o privlačnosti kratkih naslovov – se je imenovala Leisure Suit Larry in the Land of the Lounge Lizards. V njej so pranerdi na neki način stopili v svoje lastne čevlje – upravljali so geeka, ki živi pri mami v kletni sobici in si želi izgubiti nedolžnost, to je bil tudi končni cilj igre. Vse skupaj je bilo pospremljeno z rudimentarno grafiko, predvsem pa z zabavnimi dialogi, a brez eksplicitnih prizorov.

Trilogija Leisure suit Larry je z lahkotnim, a žgečkljivim humorjem uspešno prebijala moralne pregrade tedanje igričarske industrije.

Pri produkciji in prodaji je založniška hiša Sierra naletela na kup težav, povezanih s prej omenjenimi zahodnjaškimi kulturnimi ovirami. Zaposleni so dajali odpovedi, trgovine igre niso želele prodajati, mediji ne oglaševati … A na koncu je vendarle zmagal peklenšček, ki tiči v vsakem od nas, in uradno kopijo Larryja si je omislilo dobrega četrt milijona uporabnikov. Kljub vnetemu piratiziranju in moraliziranju. Pa ne samo to, v Sierri so nato hiteli kovati franšizo, dokler je bila vroča, in v naslednjih dveh letih sta sledili še dve nadaljevanji s podobnim prodajnim uspehom.

Velika Britanija v spopad s pornografijo

Velike spremembe pa na področju spletnih pornografskih vsebin z uveljavitvijo Zakona o digitalni ekonomiji v mesecu čakajo Britance. Osrednja novost bo dosledno preverjanje starosti uporabnikov in vzpostavitev državnega nadzornika, ki bo skrbel za red na tem področju. To je postal British Board of Film Classification (BBFC), organizacija, ki sicer skrbi za starostno označevanje predvajanih filmov.

Iskanje načina, kako naj spletne strani izpeljejo starostno preverjanje, je vlada v Londonu prepustila kar sami industriji. Eden od glasnejših ponudnikov je tako postalo podjetje MindGeek, za katerim so lastniki strani PornHub. Rešitev se imenuje AgeID in pri MindGeeku pričakujejo, da se bo v njihov sistem v naslednjih mesecih vpisalo 25 milijonov Britancev. Kar pa pri skeptikih seveda zbuja upravičeno bojazen, da se bo s tem na enem mestu vzpostavila velika zbirka pornografskih entuziastov. Zbirka bo najverjetneje hitro postala priljubljena tarča izsiljevanja željnih hekerjev.

AgeID sicer deluje prek prijave z emailom, enkratno preverjanje starosti pa poteka prek zunanjih partnerjev. Z registracijo uporabnik dobi dostop do spletnih strani, ki se bodo vključile v MindGeekov ekosistem. Neodvisnim ponudnikom, studijem in blogerjem v Veliki Britaniji so storitev obljubili brezplačno, preostali pa naj bi zanjo plačevali enotno članarino. Kolikšna bo ta in kako bodo opredeljevali neodvisnost studiev, pri MindGeeku za zdaj še ne pojasnjujejo.

Larryjem je potem sledila še cela kopica bolj ali manj eksplicitnih in enako nihajoče uspešnih izdelkov konkurentov, ki jih je opogumil Sierrin uspeh. A znova, če niste po duši bolj Japonec, v tem obdobju niste našli ravno veliko za svoj okus.

A tudi to se je spremenilo. Že kmalu, zlasti s prihodom CD roma, pa tedaj tako opevane večpredstavnosti in seveda interneta.

Eksplozija v devetdesetih!

Medtem ko so analogni metuzalemi še vedno kupovali Vroči Kaj, preverjali Kanal A po polnoči in nabijali službene telefonske račune na t. i. vročih linijah, se je za techije odprla Indija Koromandija. Najprej s formatoma avi in mpeg, ki sta omogočala spodoben in obenem ekonomičen zapis videa. A prenašanje in kupovanje ploščkov niti ni trajalo dolgo. Sredi devetdesetih je skorajda vsakega od nas tako ali drugače dosegel splet. Tisti, ki ste bili zraven pri njegovih začetkih, se verjetno spominjate, da so ga že takoj preplavile slike nagic in prvi, še skorajda negledljivi videi. Oboje navadno brezplačno, če ne štejemo »dial-up« (telefonskega) dostopa, a se je že po nekaj klikih končalo z vabilom k registraciji in seveda plačilu. Indijo Koromandijo so tako končno našli tudi na drugi strani, pri producentih in založnikih. A le za nekaj časa. Suhoparno gledanje slik in filmčkov je bilo za dobo interaktivnosti vse premalo ambiciozno zastavljeno.

Naslovna stran Softporn Adventure, tekstovne erotične pustolovščine iz leta 1981.

Leta 1996 je konceptualna umetnica Jenny Ringley ustvarila spletne dveri Jennycam. V svojo študentsko sobico je namestila spletno kamero, ki je vsakih nekaj minut naredila posnetek dogajanja. In svet se je priklopil, da bi gledal Jenny, kako študira, kuha, si pere zobe … no, tu in tam je udarila tudi kak simpatičen striptiz. Posledično je bila stran kmalu razdeljena na brezplačni in, uganili ste, plačljivi del.

Hitri zaton uradne pornografije

Jenny je s tem nevede sprožila začetek cele nove industrije, imenovane camming, ki danes po konservativnih ocenah na leto pobaše od dve do tri milijarde dolarjev dobičkov. Do leta 2020 pa naj bi ta številka energično poskočila na kar deset milijard.

Zgodilo se je zlasti to, da je odtlej lahko vsakdo z dobro idejo ali pa vsaj telesom začel docela dobičkonosen posel. Za izpeljavo je potreboval le solidno spletno kamero, širokopasovni dostop do spleta in računalnik. Pa seveda posrednika, ki je poskrbel za pravično izmenjavo slike in denarja. Chaturbate, MyFreeCams, BongaCams in LiveJasmin so spletne platforme, na katerih lahko vsakdo poskusi zaslužiti z vzburjenimi vojerji. In če ste se zdaj ozrli navzdol, v smeri svojega pivskega trebuha, verjemite, svet je velik, ljudje pa dovolj raznoliki, da boste tudi vi našli stranko ali dve.

Prizor iz sedem let trajajočega eksperimenta Jenny Ringley. Z nekaj sreče so obiskovalci naleteli tudi na kaj bolj vročega.

In prav to je zabilo prvi žebelj v krsto globalne online industrije vroče zabave. Produkcije nenadoma niso imele več v rokah velike ameriške hiše, temveč večinoma gospodinje, študentke in druge zaslužka željne ženske z nekoliko bolj svobodomiselnim pogledom na spolnost.

Razcvet uradne pornografije velikih studiev v spletu je bil torej le kratkotrajen. Udarci so si namreč kar sledili. Prihod pametnih naprav je preselil precejšen del našega spletnega udejstvovanja nanje. Apple, na zahodu dominanten ponudnik, pa z navihanimi vsebinami ne pozna šale v svojem App storu. Tudi Google je take zadetke začel vneto pomikati proti skrajnim robovom svojega iskalnika.

Temu se je pridružila še mala armada različnih tubov in Xhamsterjev, ki množično piratizirajo tuje vsebine in jih v nekoliko slabši kakovosti ponujajo na ogled brezplačno. To, resnici na ljubo, večini rokometašev in rokometašic povsem zadostuje. Skratka, če ste mislili, da je globalna pornoindustrija v teh časih cvetoča, z jahtami in zasebnimi letali, se motite. Ob osupljivi ponudbi individualcev jo tepejo še docela enake težave kot druge ustvarjalce avtorskih vsebin, le da se politika in nevladne organizacije zelo nerade zavzamejo za njihove pravice. Kot si lahko tudi mislimo. Na drugi strani pa lokomotive, ki trenutno narekujejo razvoj tehnologij za nas običajnike, torej Google, Facebook, Apple in Microsoft, takim vsebinam odločno pripirajo vrata, kjer je le mogoče.

Podobno sušno je bilo po prelomu tisočletja na področju iger. Bilo pa je nekaj ekscesov, kot je Hot Coffee patch za GTA: San Andreas. Če se še spomnite, so razvijalci v končni kodi pustili tudi skrito mini igro, ki se jo je na platformi PC dalo zbuditi z majhno nadgradnjo. Tisti, ki so v patchanje vložili nekaj truda, so bili nagrajeni s slabo simuliranim seksom med glavnim junakom igre in njegovo punco, ki ga je malo prej povabila k sebi na »kavo«. Ni trajalo dolgo, ko so zadevo zbezali na plano tudi lastniki konzol in v ameriških medijih je na kratko završalo po pogromu nad igrami in za hip se je zdelo, da bo završalo tudi v politiki in zakonodaji. Pa ni bilo nič.

Drugi veliki pok tega obdobja je bil prihod navideznega spletnega sveta Second Life leta 2003. Vsakdo je lahko brezplačno vstopil v to velikansko igro MMORP, v kateri pa za razliko od množice drugih ni bilo nekega končnega cilja. Second Life je pač prostor, kjer si, kot namigne ime, ustvariš drugo življenje. Tu si lahko privzamete, katerokoli vlogo želite, kupujete navidezne nepremičnine, poiščete službo ali uganjate kaj tretjega. Drži, veliko dogajanja v njem je povezanega s seksom, a po drugi strani je šlo za precej prelomno reč tudi v številnih drugih pogledih, saj tako množičnega anonimnega virtualnega eksperimenta poprej še ni bilo.

V Virtualnem svetu Second Life se dogajajo vse mogoče stvari. Pomislite, celo seks!

VR

In ker ima vsakdo pravico do upanja, ga ima tudi porno industrija. Navidezna resničnost je dolga leta veljala za njeno poslednje upanje. VR se je sprva zdela tehnologija, ki si je ne more privoščiti kar vsakdo, na drugi strani pa nekaj, kar bo znalo povsem na novo požgečkati naša čutila.

Drži. Če ste si kdaj nadeli očala, veste, da stvar kar deluje. Če se pod njimi postavite na rob navideznega nebotičnika, bodo občutki vrtoglavice kar pravi. Enako občutek hitrosti na vlakcu smrti. Se pravi, da bi moralo delovati tudi na tiste registre našega organizma, ki nam sicer poženejo v glavo poredne misli. Sploh, ker dosedanji, temu še najbližji civilizacijski dosežek predstavljajo posnetki POV (Point of View), pri katerih akter drži v rokah kamero in nam poskuša malce bizarno posredovati občutek, da smo v akcijo vpeti tudi sami.

Max in Nora. Za zabavo na daljavo!

Nekaj je res. Prodaja je začela pohod. Sony je lani prodal dva milijona svojih naprav Playstation VR, več kot oba konkurenta skupaj, ki sta še edina ponujala samostojne naprave: HTC z Vive in Occulus Riftom za katerim stoji Facebook. A resnični zmagovalci so bili lani ponudniki mobilnih naprav VR. Torej tistih, v katere vtaknemo telefon in za stotaka ali dva dobimo kar dober približek navideznosti. Google je lani prodal okoli deset milijonov svojih Cardboardov, po ocenah analitikov pa naj bi Samsung letos prodal 6,7 milijona svojih kompletov Gear VR.

A v resnici ponudniki že vedo, da VR ni tisto pravo. Pustimo ob strani bridko dejstvo, da si bitje, ki s čim takim na glavi nevtralizira svoje nagone, gladko ne zasluži več mesta na vrhu razvojne piramide tega planeta. Šalo na stran, naglavni seti so zaenkrat nerodni, vmesniki tudi, za delovanje potrebujejo telefon ali zmogljiv računalnik … skratka, že to, da se Apple na tem področju drži bolj ob strani, nam da vedeti, da tehnologija še ni zrela za uporabno množičnost. Morda sploh nikoli ne bo. Ker jo po desni prehiteva njen polbrat, imenovan augumented reality oz. obogatena resničnost.

Dejting

Posebno poglavje v tej zgodbi si zaslužijo spletne storitve, ki med seboj povezujejo sorodne duše. Pogosto tudi sorodne potrebe. V preteklosti so temu služili mali oglasi in časopisne rubrike ala Osamljena srca. No, tudi to je šlo v staro šaro. Nekdaj sramežljivo spoznavanje do prvega srečanja v živo, ki je potekalo prek verižne izmenjave pisem, so nadomestili hladnokrvni algoritmi, ki nam na podlagi naših zavednih in nezavednih inputov dodelijo najboljšega možnega partnerja. No, saj vemo, kako je z umetno inteligenco.

Toda uporabniki so zadeve pograbili in dveri, kot so OKCupid oz. njegove domače različice, denimo dveri Ona-On, so zaživele na polno. Imamo pa v Sloveniji celo specializirano stran KatStik.si, ki je namenjena medsebojnemu spoznavanju katoliških iskalcev srčne sreče.

Nekoliko bolj neposredne so t. i. hook up aplikacije. Grindr in njegova heteroseksualna različica Blendr sta bili med prvimi, ki sta vpeljali hitro odločanje s »svajpanjem« po zaslonu. V desno za »da« in v levo za »več sreče prihodnjič«. Obe aplikaciji delujeta tako, da s pomočjo geolokacijskih podatkov povezujeta ljudi, ki so si trenutno najbliže, s klikom njihove slike pa si lahko ogledamo še njihov podrobnejši profil. In potem svajpamo. Nezakonski otrok obeh aplikacij je trenutno megapriljubljeni Tinder, ki je vse skupaj nadgradil s tem, da zna sam ustvariti uporabnikov profil ob pomoči fotografij, ki smo jih že prej naložili v omrežji Facebook in Instagram.

Zato bo na novo prelomnico treba počakati še leto ali dve. V Microsoftu se tega že dolgo zavedajo in so dolgo v tajnosti pripravljali svoje HoloLens. Te so sicer že nekaj časa naprodaj in jih je zgrabil tudi poslovni svet, a zaenkrat težko verjamemo, da si bo kdo omislil napravo v vrednosti tri tisočake, da bi na njej poganjal … packarije. A, kot rečeno, počakajmo.

Teledildonika in futurizem

In potem je prišlo leto 2013. Leto, ko smo končno dobili tudi praktičen razlog, da javno uporabimo pojem teledildonika, najbrž najneumnejšo besedo, kar ste jih kdaj slišali. Pojem označuje razvojno verjetno neizogibnega otroka med človeškim vzburjenjem in inženirsko znanostjo. Z drugo besedo, to so spolni pripomočki, ki jih upravljamo na daljavo. Dober primer je vibrator, s katerim bi partner ali partnerka po želji lahko upravljala z druge strani sveta.

Je to res prihodnost, ki nas čaka?

Pred petimi leti je podjetje Lovense končno ponudilo tak par moških in ženskih stimulatorjev, poimenovali so ju Max in Nora. Napravi se povežeta s pametnimi telefoni prek Bluetootha, nato pa si prek aplikacije v malone realnem času izmenjujeta ljubezenske dregljaje med akterjema. Akterjema? Po zatrjevanju spletne strani zadeva omogoča tudi multiplayer, le da si je, priznajte, slednje zares težko predstavljati.

Zadnja leta je nastalo še kar nekaj startupov, ki se ukvarjajo prav s tem področjem, vsi pa poznamo tudi t. i. real doll projekte, pri katerih nam za nekaj deset tisoč dolarjev ponujajo iritanten kup plastike, poln raznotere hidravlike, za katero nikoli ne veš, kdaj utegne zatajiti. In zategniti. Resnici na ljubo, en resno delujoč stroj v vsej njegovi privlačnosti in uporabnosti za zdaj še čakamo.

In če se vrnemo k resni znanosti, za praktičnega začetnika teledildonike velja Američan How Wachspres, ki je leta 1972 patentiral moško in žensko napravo, ki je oprtana na ključne dele telesa na daljavo poslani zvok pretvarjala v fizične dražljaje. Saj si predstavljate en tak razživet koncert Panthere med vašimi nogami, a?

No, dr. Wachpres je na neki način tudi razlog, zakaj se panoga ni razvijala hitreje, kot bi se lahko. Njegov patent je namreč pozneje odkupilo neko t. i. patent troll podjetje, ki zdaj vneto toži vsakogar, ki poskuša komercialno unovčiti kaj podobnega.

Pa končajmo skupaj

Seksualnost, večna spremljevalka človeštva, je seveda navzoča tudi pri razvoju novih tehnologij. Čeprav se ves čas vneto delamo, da je ni, poganja dobršen del naših ciljev in s tem življenj nasploh. Za zdaj se zdi, da ni nič več kot docela nedolžna zabava, pikantna popestritev, ki pa lahko, kot vse stvari ob pretiravanju, vodi tudi v težave.

Kalupi v tovarni seks robotov čakajo, da si stranke izberejo izdelek po svoji volji.

Pomembneje je, da nas je ta udarna kombinacija napredka in strasti v vseh teh letih nezavedno spremenila. Predvsem smo zaradi tega vsi precej, precej bolj seksualno izobraženi, kot so bili naši predniki. Če parafraziram, danes se mladi na prvih spolnih seansah verjetno težko izgovarjajo, da ne vedo, kako se čemu streže.

Pa tudi sicer, drugače kot naši predniki se spoznavamo, drugače komuniciramo in drugače se »pecamo«. Vse skupaj pa postaja precej, precej bolj družbeno odprto. Je to dobro ali slabo? Ne vemo, a do nedavna smo bili edini med sesalci, ki so nas uspešno prepričali, da gre za nekaj skrajno negativnega, če slučajno zagledamo seks med pripadnikoma lastne vrste.