Velike podatkovne zbirke

Ene izmed prvih in najbolj razširjenih zgodnjih omrežnih storitev so bile poleg oddaljenih obdelav podatkov tudi tako imenovane banke podatkov. Organizirane so bile na način, ki je uporabnikom prek oddaljenih povezav omogočal paketne poizvedbe ali interaktivni dostop do velikih podatkovnih zbirk na osrednjih računalnikih.

Podatkovne banke so najprej uporabljali v okviru velikih družbenih sistemov, kot sta statistika in bančništvo, pa tudi v velikih gospodarskih, univerzitetnih in knjižničnih sistemih. Ob vedno večjem pomenu znanstvenoraziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstvenoinformacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja. Tako so začele nastajati prve komercialne podatkovne zbirke, daljni predniki današnjega svetovnega spleta ki so prek oddaljenih povezav običajno ponujale različne znanstvene, tehnične in bibliografske podatke. Njihova uporaba je močno narasla v 70. z računalniki tretje generacije in napredkom omrežne tehnologije.

Pri nas so pionirske korake v tej smeri omogočili veliki računalniki CDC v Republiškem računskem centru (RRC). Oprema centra je sprva zadoščala, da so partnerji lahko začeli oblikovati prve domače računalniško podprte podatkovne zbirke, do katerih je bilo mogoče dostopati s paketnimi poizvedbami. V centru pa so uporabnikom nudili tudi vedno več tujih podatkovnih zbirk, ki so jih v tem času dobivali še na magnetnih trakovih z mesečnimi posodobitvami. Z novim, zmogljivejšim CDC Cyber 172, ki so ga poleg starejšega CDC Cyber 72 namestili v centru konec leta 1976, so se možnosti za delo z velikimi podatkovnimi zbirkami in interaktivno delo bistveno povečale.

CDC Cyber 172 v RRC (1976–)

V RRC so želeli naročiti računalnik CDC Cyber 173 z največjo centralno procesno enoto v seriji, vendar za nakup niso dobili dovoljenja, so pa nato za Cyber 172 naročili še precej dodatne opreme, ki je omogočila veliko število interaktivnih terminalskih povezav. Serija Cyber 170 sredi 70. let je predstavljala razmeroma pozen prehod velikih računalnikov CDC na tehnologijo integriranih vezij, temeljili pa so še vedno na dobro preizkušenem 60-bitnem ustroju, ki je izhajal iz superračunalnikov CDC 6600 in CDC 7600. Centralna procesna enota Cyber 172 je delovala s taktom 25 MHz in je podpirala največ 256 tisoč 60-bitnih besed glavnega pomnilnika, kar je primerljivo z 1,92 MB.

Ob pomoči terminalov in programskega paketa SAIDC so v centru do konca 70. let nastale prve zbirke bibliografskih podatkov o knjigah, periodičnih publikacijah in raziskovalnih nalogah. Oblikovali in vzdrževali so jih Iskra, Centrala tehniška knjižnica, Narodna in univerzitetna knjižnica, Centralna ekonomska knjižnica, Višja tehniška šola v Mariboru in številni strokovni informacijski centri fakultet Univerze v Ljubljani. Le Inštitut za biomedicinsko informatiko (IBMI) Medicinske fakultete je v centru izdelal domačo zbirko Biomedicina Slovenica ob pomoči lastne programske opreme.

Programski paket SAIDC

Osnovo za razvoj prvih računalniško podprtih podatkovnih zbirk je vse do konca 70. let pri nas predstavljal programski paket za avtomatizacijo informacijsko-dokumentacijskih centrov (SAIDC), ki so ga razvili v Iskrinem Zavodu za avtomatizacijo.

Poleg domačih strokovnih zbirk so na magnetnih trakovih v centru hranili tudi nekaj znanih tujih zbirk s področij fizike, strojništva, tehnike, elektronike, gradbeništva in podobno. S programskim paketom SAIDC so lahko avtomatizirali izdelavo referatnih biltenov o publikacijah z evidenčnimi, deskriptorskimi, bibliografskimi in naslovnimi kazali. Izdelovali so lahko tudi mesečna gradiva glede na interesne profile uporabnikov ali pa poljubne poizvedbe po zbirkah. Uporabnikov teh storitev iz domačih podjetij in inštitutov je bilo leta 1977 že več kot 400.

Neposredni dostop (1979–)

Konec 70. so nato v centru izdelali nov programski paket DORS, ki je omogočal tudi neposredni interaktivni dostop do podatkovnih zbirk, če so zanje partnerji pridobili namenske diskovne enote. Tak način je bil takrat za večino še predrag in se je pri nas uveljavljal počasi. Prvo neposredno povezavo za dostop do tujih bank podatkov v Jugoslaviji so vzpostavili na IBMI leta 1979, in sicer do banke podatkov nemškega inštituta za medicinske podatke (DIMDI). Kmalu za tem so v Ljubljani ustanovili nov Informacijski center, ki je v 80. nudil neposredni dostop do ene izmed največjih tehničnih in znanstvenih bank podatkov DIALOG ameriškega velikana Lockheed Martin.

Takšen neposredni dostop pa so do svoje statistične banke podatkov želeli uporabnikom omogočiti tudi v Zavodu za statistiko, vendar so za to najprej potrebovali lasten računalnik primerljive zmogljivosti, kot je bil CDC Cyber 172.

Fujitsu Facom M-180 v Zavodu za statistiko (1979–)

Zavod za statistiko je bil poleg Univerze v Ljubljani najpomembnejši partner RRC. Do konca 70. so ob pomoči prilagojene programske opreme nemških statistikov v centru izdelali glavnino podatkovnih zbirk za svojo banko podatkov. To je bil takrat največji projekt centra in je zahteval veliko računalniškega časa, zato so se na univerzi počutili prikrajšane. Ko je zavodu leta 1979 končno uspelo pridobiti lasten računalnika Fujitsu Facom M-180 II AD, so lahko v manj kot letu dni že prikazali delovanje nove banke podatkov. Računalnik je bil zelo zmogljiv in povsem združljiv z arhitekturo IBM/370. Njegova centralna procesna enota in pomnilnik sta bila v celoti izdelana iz integriranih vezij boljše kakovosti. Omogočal je veliko število terminalskih povezav in je bil primerno opremljen za delo z večjimi in zahtevnejšimi podatkovnimi zbirkami.

Računalnik je končno omogočil načrtovano povezavo računalniškega katastra in treh glavnih registrov prebivalstva, organizacij in teritorialnih enot, uporabniki pa so lahko dobili neposreden, tekoč dostop do banke podatkov. Vendar pa nov sistem zaradi previsokih cen terminalov in dragih oddaljenih povezav še vedno ni zaživel, kot so pričakovali. Terminalsko povezavo je imel dolgo časa le Zavod za družbeno planiranje. Celo pomembni oddaljeni povezavi z Narodno banko Slovenije in Republiškim sekretariatom za notranje zadeve sta zaživeli šele sredi 80. let. Zavod je zato moral najprej omogočiti kar neposredno uporabo nove banke podatkov v svojih prostorih, kjer so imeli na računalnik priključenih nekaj lokalnih terminalov.

CDC Cyber 18/20 v Iskri (1978–1982)

Veliki računalniki CDC, ki jih je zastopala Iskra, se pri nas v 70. letih niso uspešno prijeli. Močno so lobirali, da bi ga namestili na Univerzi v Ljubljani, a neuspešno. K nakupu računalnika Cyber 170 so nato nagovorili Univerzo v Mariboru, vendar ta računalnika po večletnem čakanju nazadnje sploh ni dobila, so pa Cyber 170 leta 1980 kupili v ljubljanski Metalki. Uspešnejši so bili konec 70. let njihovi mini računalniki CDC Cyber 18/20, ki so jih po licenci leta 1978 začeli proizvajati tudi v Iskri.

CDC Cyber 18 je bil 16-bitni mini računalnik tretje generacije, ki so ga najpogosteje uporabljali kot procesni računalnik v industriji in laboratorijih. Model Cyber 18/20, ki so ga izbrali v Iskri, pa je bil s primerno programsko opremo prilagojen tudi za poslovno uporabo. Za licenčno proizvodnjo so se v Iskri odločili, da bi dopolnili svoj proizvodni program in sledili vedno močnejši konkurenci Deltinih mini računalnikov DEC. Iskrina proizvodnja je v tem času temeljila na telekomunikacijskih mini računalnikih ITT-1600/3200 in mikro računalnikih Iskradata 1680, ki so jih razvili v sodelovanju z Institutom Jožef Stefan.

Do leta 1981 so prodali že okrog 40 računalnikov Iskradata C-18, od tega vsaj 24 v Sloveniji. Računalnik so še nadgradili, ob združitvi s podjetjem Delta pa so leta 1982 proizvodnjo in sodelovanje s CDC prekinili.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.