Fotoaparati v zadnjem času bolj kot ne kapljajo, ker so jih večinoma nadomestili telefoni, zato se včasih – kljub kar nekaj skupnim točkam – zatečemo k na prvi pogled neprimerljivemu. Tokrat so na sporedu telefona Xiaomi 15 in 15 Ultra proti Fujifilmu GFX100RF – telefon z največjim tipalom proti kompaktnemu fotoaparatu z največjim tipalom.
Neprimerljivi ali pač ne?
Xiaomi 15 Ultra
Zgodovina telefonov z velikimi tipali je stara dobro desetletje, ko je Panasonic predstavil križanca med telefonom in fotoaparatom – model CM1. Fotografski del s tipalom premera enega palca in s konkretnim objektivom je bil res novost, a visoka cena in odebeljeni del za objektiv nista pritegnila kupcev, prav tako to ni uspelo nasledniku CM10 dve leti kasneje, čeprav je izgubil telefonski del. Nato se dobrih pet let ni dogajalo praktično nič, dokler nista v letu 2021 svojih »enopalčnih« telefonov predstavila Leica in Sharp. A za pravi bum smo morali počakati na kitajske proizvajalce; o obeh smo že pisali, Huawei in Xiaomi sta se zapodila za kupci, ki želijo od telefonskega fotoaparata še kaj več od običajnega turističnega »škljocanja«.
Medtem ko pri Monitorju na Huaweijevo novost še čakamo, smo v roke dobili Xiaomi 15 Ultra. Že predhodnik nas je navdušil, zato smo od novinca pričakovali še več. A dobili smo sladko-kislo omako, za katero ne vemo točno, kako puristično naj jo ocenimo. Na papirju je novinec naredil korak naprej: malo krajši srednji teleobjektiv, daljši je pridobil 200-milijonsko tipalo in možnost izrezov do 200 mm brez pomoči algoritmov, toda glavno tipalo je izgubilo spremenljivo zaslonko. Na prvi pogled nič takega, a vsak resen fotografski navdušenec bo tukaj zastrigel z ušesi. Res je, tipalo ima zaslonko f4.3 (v primerjavi s formatom 35 mm) in s tem spodobno globinsko ostrino. Zakaj bi si torej prizadevali za več, če ni potrebe? Verjemite, potreba vendarle je. To možnost boste uporabili redko, a ko jo boste, jo boste z razlogom in končen rezultat približali oziroma celo izenačili z izdelki klasičnih fotoaparatov.
Ultra pri makru že skorajda blesti.
Oba prenovljena teleobjektiva se odlično obneseta. Prijetno presenečeni smo bili nad periskopskim objektivom 100 mm z 200-milijonskim tipalom. Pike pri zadnjem pridno združuje, a dvakratna povečava na 200 mm je pravzaprav izrez, medtem ko pri 400 mm že vskočijo algoritmi. Kar smo pogrešali pri prejšnji Ultri, je bil spodoben makro, ki ga novinec po novem ima. Ni še čisto tam, kjer je Huawei, a je boljši kot naš primerjalni Samsung S24 Ultra in, zanimivo, malce slabši kot tisti v navadnem Xiaomiju 15.
Programski del je dobro narejen, profesionalni oziroma klasični fotografski način hitro dosegljiv, Leicini barvni profili pa zanimiv dodatek. Za zadnje bi si želeli podobno, kot to omogoča Fujifilm – da bi jih lahko v načinu RAW dodali naknadno, ne le ob fotografiranju.
Video del je pri novincu ostal zelo podoben, kot ga je imel že predhodnik, se pravi najvišja ločljivost 8K pri 30 posnetkih na sekundo in »počasni posnetki« do 1.920 posnetkov na sekundo v ločljivosti HD. Ni pa več na voljo snemanje s 24 posnetki na sekundo, prav tako pogrešamo 25 posnetkov na sekundo. Vrhunski telefon, ki je naprodaj po vsem svetu (različni video standardi), bi to moral imeti. Pregrevanja, ki je bilo opazno pri prejšnjem modelu, je malo manj.
Če torej povzamemo, spodoben fotografski del z enim korakom naprej in pol koraka nazaj zaradi umika spremenljive zaslonke.
Xiaomi 15
Malo manjši, z manj zmogljivim fotografskim delom, krepko cenejši (a ne poceni) in še vedno z napisom Leica. To je Xiaomi 15 v eni povedi. Glavni objektiv je na prvo žogo tak, kot ga ima Ultra, a je tipalo manjše, poleg tega je na voljo le en teleobjektiv, primerljiv s 60 mm (Ultra ima dva, 70 in 100 mm), medtem ko se pri širokokotnem bolj ali manj ujameta. Telefon za nekoga, če fotografski del zanj ni tako pomemben, a bi še vedno rad imel »nekaj več«. Če smo popolnoma iskreni, je za nekoga, kjer je fotografija pomembna, a ne »tako zelo pomembna«, navaden model 15 več kot dovolj. Tiste majhne razlike, razen pri teleobjektivu oziroma velikih povečavah, bodo opazili le redki, in če telefona ne boste uporabljali ravno za fotolov, je to to. Omogoča tudi shranjevanje v formatu RAW in izrabo vseh 50 milijonov pik, a jih je že 12 milijonov preveč – vsaj za družbena omrežja, kjer dandanes pristane večina posnetkov. Video načine ima skoraj take kot Ultra, le da so ohranili možnost snemanja s 24 posnetki na sekundo, medtem ko tudi tu manjka evropskih 25 posnetkov na sekundo.
Fujifilm GFX100RF
Ko se je telefonska revolucija že dodobra razvnela in je postalo jasno, da bodo telefoni konkretno zarezali v fotografski trg, se je Fujifilm odločil za smelo potezo, predstavil je fotoaparat X100. Nič ne bomo pretiravali, če bomo zapisali, da je bila takrat rojena legenda, saj je malček hitro postal priljubljen pri praktično vseh fotoreporterjih in uličnih fotografih, ne glede na pripadnost blagovni znamki. Majhen, lahek, tih, fiksna goriščnica, da o podobnosti s klasiko niti ne govorimo. Po 15 letih je zunaj že šesta različica, a tokrat bomo šli še stopničko više, v svet srednjega formata.
Originalna serija X100 ima tipalo formata APS-C (23 × 15 mm), tokratni se ponaša s srednjeformatnim tipalom velikosti 40 × 30 mm in z vsem, kar je potrebno za to, da se nad njim navdušijo fotografi, tako amaterski kot profesionalni. Formula je preprosta: vzemite osnovni X100, vstavite ogromno tipalo, čim manjši, a še vedno svetlobno močan objektiv in dodajte vse mogoče gumbe, ker se jih spomnite. Na prvi pogled enostavna, a na koncu zapletena formula s polno kompromisov.
Glavno težavo predstavlja objektiv, ki pri srednjem formatu že v osnovi ne more biti majhen, zato ima zaslonko f4.0. Temu sledi kratka goriščnica 35 mm, ki je 28 mm, preračunana v format Leica. Da bi prihranili prostor oziroma karseda skrajšali sam objektiv, je zadnja leča praktično pri tipalu, kar pomeni, da je šel zaklop v sam objektiv (leaf shutter – listna zaslonka). Zaradi tega je fotoaparat praktično neslišen, tako kot je celotna serija X100. Ima tudi vgrajen ND (nevtralni sivinski) filter, ki zmanjša vpadno svetlobo – za štirikrat. Zna priti prav, če želimo sredi sončnega dne fotografirati z odprto zaslonko in daljšimi časi. Kljub temu vse to ni bilo dovolj, da bi novinec ostal majhen, saj je po merah že med večjimi klasičnimi, a še vedno med najmanjšimi srednjeformatnimi fotoaparati. Pravzaprav gre v žep, a mora ta biti velik.
Velikost je pripomogla k že omenjeni obilici gumbov, kjer se nihče ne bi smel čutiti prikrajšanega. Osnovni izbirnik s časi ima še izbiro občutljivosti, tako kot v dobrih starih analognih časih, na račun tipala in števila lahko izbiramo med različnimi izrezi in snovalci so posegli po digitalnem zumu, kar je v tem svetu vsekakor novost.
Še dva minusa novinca: v prvi vrsti je to video, ki je omejen na ločljivost 4K. Domnevamo, da zaradi možnosti pregrevanja tipala, ki bi se mu pri manjšem ohišju radi izognili. Sicer podpira vse mogoče hitrosti snemanja – od 30 do 2.398 posnetkov na sekundo v ločljivosti HD ter do 60 posnetkov na sekundo v rahlo podaljšanem načinu 4K (4.096 × 2.160 pik). Ni video stroj, a vseeno boste z njim lahko naredili zadovoljiv posnetek. Drugi minus je pomanjkanje umirjevalnika slike na tipalu ali objektivu. Za oboje je v sicer velikem ohišju zmanjkalo prostora, saj bi bilo sicer še večje, fotoaparat pa težji.
Omenimo še, da je to fotoaparat s klasičnim navojem za stativ. Že monopod utegne veliko pomagati, saj listni zaklop samega fotoaparata nič ne zatrese.
Primerjava?
Na eni strani fotoaparat, ki stane poštenih pet tisočakov, in na drugi telefon za slabo tretjino te cene. Fotoaparat z enim objektivom in telefon s štirimi. Tipalo velikosti 40 × 30 mm proti tipalu 16 × 9 mm. Je primerjava sploh smiselna, ko je že takoj jasno, da bo telefon, kar se tiče kakovosti posnetkov, pogrnil na celi črti? Vendar ni vse tako črno-belo in ob upoštevanju računske fotografije se razmerja postavijo drugače. Sploh pa, če upoštevamo, da večina telefonskih fotografij konča na družbenih omrežjih, je telefon veliko zanimivejši, če ne drugega zaradi enostavnosti objave posnetkov. Poleg tega ima vgrajenih več objektivov z različnimi goriščnicami, medtem ko GFX100RF premore le eno. In 15 Ultra na osrednjem tipalu z rahlo neugodno goriščnico zmore celo nekaj globinske neostrine. 23 mm je izbranih iz več razlogov, glavni je velikost objektiva, ki je tako lahko ostal v mejah normale.
Na drugi strani je fotoaparat z ogromnim tipalom, rahlo svetlobno podhranjenim objektivom in, kakorkoli obračamo, relativno majhnim ohišjem, vsaj za tako veliko tipalo. Tudi v rokah ga držimo bolje, da vrtljivega 3,2-palčnega zaslona in elektronskega iskala s 5,76 milijona pik niti ne omenjamo. Marsikdo se bo obregnil tudi ob ceno, saj s 5.600 evri nikakor ni poceni. Vendar to vseeno predstavlja poceni vstop v srednji format, kjer cene fotoaparatov hitro skočijo prek 8.000 evrov samo za ohišje. Leica Q3, fotoaparat podobne zasnove in velikosti, a z manjšim tipalom velikosti 35 mm, vas bo stal še dobrih 700 evrov več, tako da lahko rečemo, da je Fujifilm ceno vseeno dobro zastavil.
Dva svetova, ki ju druži veselje do fotografije. Oba ponujata spodobno orodje, kako ju boste izkoristili, pa je odvisno od vas. Mi za zdaj še vedno navijamo za fotoaparate, čeprav se telefoni neusmiljeno prebijajo v prvo ligo.
Xiaomi 15 Ultra
telefon najvišjega razreda
Kje: mi-store.si
Cena: 1.500 EUR
Za: Odličen periskopski objektiv, spodoben makro.
Proti: Glavno tipalo nima (več) spremenljive zaslonke. Visoka cena.
Xiaomi 15
telefon srednjega razreda
Kje: mi-store.si
Cena: 1.100 EUR
Za: Za večino uporabnikov dovolj dober fotografski sklop.
Proti: Glavni objektiv ima manjšo ločljivost kot pri modelu 15 Ultra, še vedno visoka cena.
Fujifilm GFX100RF
vrhunski kompaktni fotoaparat
Kje: besenicar.si
Cena: 5.600 EUR
Za: Veliko srednjeformatno tipalo velikosti 40 × 30 mm, neslišno delovanje. V primerjavi s fotografsko konkurenco ugodna cena.
Proti: Nima umirjevalnika slike, video le do ločljivosti 4K (60 slik na sekundo).
