Test tablic - Veliki telefon ali računalnik brez tipkovnice?

Računalniške tablice so nekaj let veljale za nekoliko pozabljeno področje računalništva. Prihod koronavirusa je sprožil ponovno zanimanje za te naprave, nam pa dal pobudo za pregled stanja na trgu. 

Tablice so zares vzniknile leta 2010, ko je Steve Jobs napovedal Applov iPad. Tisto leto je bila prodaja tablic še skromna, a se je hitro povečala. Konkurenca je to hitro opazila in na trgu se je pojavilo kar nekaj tablic s sistemom Android. No, povečanih telefonov.

Navdušenje nad iPadom je bilo med uporabniki veliko, pri Applu so imeli celo težave z dobavo. Pisec teh vrstic je takrat zapisal, da ima večina novinarske srenje prav – iPad ni nič drugega kot velik iPod Touch (oziroma napihnjen iPhone brez telefona). A v isti sapi poudaril, da to ni nujno slabo. iPad je v naslednjih letih tudi v Monitorjevem uredništvu našel kar nekaj pristašev, tudi takratnega preizkuševalca, ki se je tisto poletje odpravil čez mejo v avstrijski Celovec. Kot smo to počeli v nekih drugih časih.

Prodaja tablic se je prvih nekaj let strmo dvigovala, pojavljalo se je vse več konkurentov s sistemom Android, pisali smo o idejah, da bodo tablice nekoč v popolnosti zamenjale prenosne računalnike. Apple je po tržnem deležu ves čas držal prednost in prvo mesto. Največ tablic se je prodalo leta 2014, do takrat so tudi pokopale majhne in poceni prenosnike – netbooke (katerih najbolj prepoznaven predstavnik je bil Asusov Eee PC, ukinjen leta 2013). Od vrhunca leta 2014, ko se je v svetu prodalo okoli 230 milijonov tablic, je število do leta 2019 upadlo na približno 140 milijonov prodanih modelov. Kako to?

Vzrokov je več, po našem mnenju je najpomembnejši občuten napredek pametnih telefonov. Ti so postali vse hitrejši, iz leta v leto pa tudi vse večji. Zakaj imeti doma še eno napravo, če pa imamo ves čas v žepu nekaj, kar je »dovolj veliko« in je prek vse hitrejše mobilne povezave neprestano povezano s spletom?

Fotografija z našega preizkusa prvega iPada leta 2010. Ogromni robovi okoli zaslona, debelo ohišje, strojna podhranjenost in kar nekaj omejitev, a po drugi strani že takrat odlična odzivnost in enostavna uporaba.

Po drugi strani pa so tudi cenejši prenosniki postali vse boljši. Leta 2010 je imel vstopni prenosnik še vrtljiv/magnetni (in zato izredno počasen) diskovni pogon HDD, ceneno plastično ohišje, slabo ločljivost zelo medlega zaslona, povrh pa je bil težak in okoren. iPad je bil v primerjavi z njim videti kot naprava iz znanstvene fantastike, tudi po hitrosti delovanja je prekašal marsikatere občutno dražje prenosnike. Strojno je bil sicer izredno podhranjen (256 MB pomnilnika), a je bila programska oprema odlično prilagojena, četudi takrat še ni poznala večopravilnosti.

V začetku leta 2020 se je svet postavil na glavo. S prihodom koronavirusa smo v roku nekaj tednov spoznali vse »čare« karanten in dela ter šolanja od doma. Domov smo zvlekli službene prenosnike, a so mnogi občutili pomanjkanje računalniških naprav, sploh takrat, ko so se tudi šole reorganizirale za šolanje na daljavo.

Tablice so tako v trenutku spet postale zanimive. Za razmeroma malo denarja z njimi dobimo majhno, enostavno napravo, ki ima vgrajeno tudi spletno kamero in je s tem kot nalašč za spletne sestanke ali šolanje na daljavo. Tudi za brskanje po spletu in visenje na Youtubu ter podobnem je tablica več kot dovolj, če smo že zaprti doma in odpadejo raznovrstna druženja, obiski dogodkov in vse ostalo.

Dva ekosistema ali trije?

Osnovna tablična tabora ostajata že ves čas ista, kot pri telefonih – na eni strani torej Apple, na drugi pa različni proizvajalci tablic z Googlovim Androidom.

Tablični Android je bil sprva le nekoliko napihnjena različica sistema, ki je sicer tekel na telefonih. Z leti so nekatere večje različice Androida sicer prinesle marsikatero novost, namenjeno tablicam, a vseeno so bile te globoko v senci telefonov.

No, pri Applu so razvoj tablic bistveno resneje zastavili, čeprav je tudi tu šlo za večja nihanja kot pri telefonih in je minilo vmes kakšno leto le z minimalnimi nadgradnjami sistema. Najbolj pozitivna posledica tega resnega pristopa je množično sodelovanje razvijalcev – za Applove tablice je že ves čas na voljo več kakovostnih aplikacij kot za tablice Android. Od aplikacij za »storilnost« do aplikacij za večpredstavnostno ustvarjanje (montaža videa, ustvarjanje grafičnih elementov, popravljanje fotografij) in tudi iger, Apple ima tu že leta izrazito prednost.

Applovemu zgledu so sledili tudi proizvajalci tablic s sistemom Android – a bistveno manj uspešno. Ena prvih takih, ki smo jih pri Monitorju preizkusili, je bila tablica zdaj že izginulega proizvajalca Eken. Leta 2010 smo zapisali: »Na meji uporabnega, počasnost zagona in delovanja, slaba odzivnost, kratko trajanje delovanja, odsotnost standardnega vmesnika USB.«

K temu pripomore tudi dejstvo, da Apple v resnici nima konkurence – ponujajo enovit ekosistem, denar in trud, ki ju vlagajo v odnos z razvijalci in s kupci, pa se jim posredno povrneta v prodajnih številkah. Pri proizvajalcih tablic Android je stanje bolj kaotično. Samsung, denimo, nima enakega interesa za vlaganje časa in energije na področje tablic, kot ga ima Apple, saj jim lahko kupce poberejo ostali proizvajalci, sami pa tudi nimajo neposrednega dobička od prodaje aplikacij. Več bi lahko pričakovali od Googla, kjer pač stojijo za sistemom Android, a tudi oni imajo od tega področja manj, kot imajo jabolčniki. Vsaka prodana tablica Googlu resda prinese nekaj cekinov in morda malce oglaševalskega denarja, vendar uporabniki v Google Play Storu zapravijo občutno manj denarja kot uporabniki v Applovem ekosistemu. Tudi razvijalci so zaradi tega nekoliko bolj zadržani.

Vseeno pa stanje ni tako črno-belo. Android je bolj fleksibilen od iOS (oziroma od iPadOS, kot se imenuje različica sistema za tablice), Google je tudi bolj agresiven z novostmi oziroma – če obrnemo – so pri Applu s programskimi novostmi bolj zadržani. Tako je Google v svoj sistem prej uvedel večopravilnost, prej (in bolje) podprl zunanje naprave (pogone USB, recimo), prej uvedel brezstične povezave NFC itd.

V zadnjih letih pa opažamo tudi vse boljše stanje pri programski opremi na Androidu. Sicer še vedno menimo, da aplikacije na tablicah Android še niso povsem dohitele tistih na Applovem iPadOS, sta pa tabora skorajda zelo izenačena. Še vedno najdemo aplikacije, ki ne izkoriščajo velikega zaslona tablic – celo Googlov lastni Play Store ima nekaj pogledov, kjer so aplikacije nanizane le v dolgem seznamu, torej je izkoriščena kakšna tretjina zaslona.

A fleksibilnost sistema je pripeljala do tega, da znajo aplikacije bolje izkoristiti raznovrstne ločljivosti, velikosti in razmerja stranic. Tako najdemo aplikacije za praktično vsa pomembnejša področja. Od pisarniških paketov, tudi Microsoftov Office in seveda Google Docs, do aplikacij za storilnost (zapiski, seznami opravil, koledarji, elektronska pošta itd.), aplikacij za ustvarjanje raznovrstnih večpredstavnostnih vsebin (urejanje zvoka, ustvarjanje grafik, montaža videa itd.).

Tablice so odlične tudi za igranje iger – v zadnjih letih najdemo veliko res odličnih naslovov, denimo The Witcher: Thronebreaker.

In, kar pri marsikom še najpomembneje, aplikacij za kratenje prostega časa. Seveda je omogočen dostop do vseh storitev spletnega videa (Youtube, Netflix, HBO ...), na voljo so bralniki e-knjig različnih formatov (tudi stripov), poslušanje podkastov, v zadnjih letih je na tablicah Android tudi vse več res odličnih iger. Izredno popularno Fortnite pogosto omenjamo, a je nabor veliko širši, seveda pa bomo za najboljše morali poseči v denarnico. Na nekaterih področjih se fleksibilnost Androida bolje obnese kot razmeroma zaprt Applov ekosistem – denimo pri omejevanju oglasov in globljih sistemskih posegih ter tudi pri priklopu zunanjih naprav, kot so zvočniki, pomnilniške kartice in podobno. Na tablicah Android imamo tudi možnost ročnega nameščanja aplikacij prek datotek .apk, občutno boljše pa je tudi »ročno delo« oziroma upravljanje datotek. Pri Googlu pripravljajo tudi namensko različico za tablice – Android 12L, ki naj bi prinesla uporabniški vmesnik, še bolje optimiziran za večje zaslone.

Morda je ekosistemov kar šest?

In vendar moramo omeniti še tri manjše tabore – Amazon, Huawei in Microsoft. Prvi že dlje časa ponuja tablice lastne blagovne znamke Fire. Te v času pisanja niso na voljo – Amazon z njimi meri na ameriške uporabnike, tablice prodajajo pod ceno, a so vezane na njihove digitalne storitve, ki so pri nas zelo omejene. Vseeno jih omenjamo, ker kljub uporabi Androida ne uporabljajo Googlovih storitev in trgovine Play, a se kljub temu solidno prodajajo, uporabljajo pa se predvsem za »konzumiranje« vsebin.

Enako velja za Huawei. O njihovih težavah z ameriškimi oblastmi (najprej prejšnjo, Trumpovo, zdaj pa tudi s trenutno administracijo Bidna) smo pri Monitorju že ogromno pisali. Gre za to, da Huawei na svojih napravah sicer lahko uporablja Android, a nima dostopa do Googlovih storitev in aplikacij, tudi do trgovine Play ne. Huawei se trudi z lastno trgovino z aplikacijami Huawei App Gallery, ki iz meseca v mesec dobiva nove aplikacije, a je stanje še vedno občutno slabše, kot bi si želeli.

Nekatere aplikacije na Androidu še vedno ne izkoristijo velikega zaslona tablic – tudi kak pogled v Googlovi trgovini Play bi lahko postavili v dva stolpca.

Pri Monitorju menimo, da je ta pomanjkljivost na področju tablic manjša kot pri telefonih. Tablice uporabljamo na manj različnih načinov kot telefone, zato lažje »preživimo« s kakšno aplikacijo manj. Vendar je izkušnja na Huaweijevih napravah še vedno nekoliko slabša, kot bi si želeli. Youtube je na voljo le prek brskalnika, kar bo marsikoga motilo. Netflix nam je uspelo namestiti prek datoteke APK (Huaweijeva App Gallery nam pri iskanju aplikacij ponudi tudi to možnost), vendar s tem odpadejo samodejne nadgradnje. Na voljo so tudi raznovrstni predvajalniki (VLC), bralniki e-knjig itd. Manjka pa kar veliko znanih aplikacij, da o najpopularnejših igrah sploh ne govorimo. Spet se marsikaj najde v obliki namestitvenih paketov APK (med drugim tudi Fortnite), a pred nakupom Huaewejieve tablice vseeno svetujemo premislek, katere aplikacije bi res potrebovali in kako bomo do njih sploh prišli.

Zadnji pa je Microsoft, ta, ki se ob dominaciji na področju računalnikov že leta trudi prebiti tudi na področje tablic. Poskusov na tem področju je bilo že nešteto, nekateri pravijo, da je bil Microsoft sploh prvi, ki je na tržišču ponudil tablico – če ji lahko danes sploh tako rečemo. In nato … V Windows 8 so se v sistem trudili vnesti nekaj več možnosti za delo z manjšimi zasloni, občutljivimi na dotik, to se je nadaljevalo v Windows 10 in se tudi v Windows 11. Ob tem se že dolgo časa trudijo tudi z Windows na procesorjih ARM – po več poskusih so očitno prišli do ugotovitve, da so procesorji x86 energetsko preveč požrešni, da bi jih lahko uporabljali v tablicah, čeravno imajo v ponudbi tudi še take modele.

Microsoftovi poskusi so iz leta v leto boljši, a resen igralec na tem področju pač niso. Prednost sistema Windows je v fleksibilnosti, gori programov, ki so na voljo, pa tudi v navadah in znanju njegovih uporabnikov (sploh zahtevnejših). Kar nekaj tega pa pri prehodu na okolje ARM enostavno odpade. Sistem sicer deluje, in to dobro, a kaj, ko manjka veliko večina programov, ki smo jih vajeni sicer. Hkrati so naprave, ki smo jih doslej preizkusili, predrage glede na ponujeno oziroma upoštevaje tablično konkurenco.

Tablice se odlično znajdejo v vlogi »konzumiranja« vsebin, denimo novic prek aplikacije RSS.

Kaj smo imeli v rokah?

Po gori teorije se raje spustimo v praktični pregled stanja na tržišču. Kljub dvigu zanimanja za tablice (ali pa morda ravno zaradi tega) je stanje v naših spletnih trgovinah nekoliko bolj omejeno kot pred leti. Predvsem opažamo, da je izbira v nižjem in srednjem cenovnem razredu razmeroma majhna.

Najcenejše

Najcenejših tablic, tistih, ki so pod mejo 200 evrov, načelno ne priporočamo. Med preizkušenimi sta Huaweijev Matepad T8 ter Blackview Tab 6, tablici, ki imata razmeroma temne zaslone nizke ločljivosti (pod 200 pik na palec, kar pomeni, da že opazimo posamezne pike), cenejša, plastična ohišja, največja hiba pa je strojna podhranjenost.

Blackview Tab 6 se po strojni plati sicer malenkost bolje odreže od Matepad T8, ima 3 GB pomnilnika (namesto 2 GB), a le štirijedrni procesor (namesto osemjedrnega v Matepadu). Te tablice bodo še najprimernejše za namensko rabo, denimo kot prenosna blagajna ali beležka. K temu prispeva tudi manjša velikost (diagonala zaslona je pri obeh 8 palcev) in dovolj ugodna masa (dobrih 300 gramov). Znata biti dovolj dobra izbira tudi za res nezahtevnega uporabnika, denimo za nekoga, ki si želi poceni napravo za »visenje« na Youtubu ali kaj podobnega. Med njima bo Blackview zaradi polne podprtosti Googlovega ekosistema boljša izbira.

Korak više

Že naslednji korak v ceni navzgor nam prinese bistveno boljšo izkušnjo. Tu so tri tablice, ki so po cenah od 257 evrov (Blackview Tab 11) do 280 evrov (Nokia T20 in Samsung Galaxy Tab A8). Vse tri prinesejo več zmogljivosti, pozitivno nas je presenetila Blackview Tab 11, saj ponudi kar 8 GB pomnilnika, več kot marsikatera bistveno dražja tablica. Procesorji sicer še niso bistveno zmogljivejši od prej omenjenih vstopnih modelov, a se vseeno pozna manjši korak navzgor, tudi dvig v količini pomnilnika je zelo koristen.

Te tablice so tudi že bolj »klasične« velikosti – dobrih 10 palcev merijo po diagonali. Po našem mnenju je ta velikost bolj smiselna od manjših, 8-palčnih modelov, saj so ti že preblizu večjim telefonom. Med temi tremi nas je v splošnem najbolj prepričala Blackview Tab 11, tudi ohišje ponudi najboljše razmerje med velikostjo zaslona in stranicami. V ceno je vključeno tudi zaščitno ohišje s pokrivalom za zaslon. Nokia ima prednost v zmogljivejšemu akumulatorju, Samsung je po tej plati med obema tekmecema. Ta je po našem mnenju predrag glede na ponujeno, sploh nenavadna je izbira zaslona z običajno matriko TN (namesto IPS, ki bi ponudila boljše vidne kote).

V tem razredu tablic že lahko začnemo razmišljati tudi o kaki igri, kjer se bo spet nekoliko bolje obnesel model Blackview. Kakšne resne 3D-grafične zmogljivosti sicer ne smemo pričakovati, priljubljeni Fortnite se, denimo, ni dal namestiti, seveda pa je na voljo malo morje bolj priložnostnih iger. Vseeno pa ta razred tablic še ne bo prava izbira za mladino, ki bi si želela tudi igričarstva.

400 evrov

Največji preskok v kakovosti in zmogljivosti tablic pride ravno pri naslednjem mejniku, torej pri tablicah, ki veljajo okoli 400 evrov. Tu imamo tri predstavnike – Xiaomi Pad 5, Huaweijev MatePad 11 ter Applov osnovni iPad (devete generacije, z letnico 2021). Te tablice že ponudijo dovolj zmogljivosti za veliko večino uporabnikov, tudi za tiste, ki bi si želeli igranje zahtevnejših iger in ustvarjanje, denimo grafik, sestavljanje videa itd.

Pri tablicah v razredu okoli 400 evrov se bomo v igrah morali zadovoljiti z manj slikami na sekundo ter nekoliko bolj kockasto grafiko – bodo pa delovale.

Tu nas je najbolj pozitivno presenetil in navdušil Xiaomijev Pad 5, ki smo ga preizkusili decembra lani (torej pred nekaj meseci). Tablica je po strojni zmogljivosti sicer malenkost za Huaweijem in Applom, a je hkrati tudi cenejša, ponudi zelo dobro kakovost izdelave, dobro vzdržljivost akumulatorja ter hitro napajanje. Če bi morali potegniti črto in priporočiti le eno Android tablico, ponuja ta Xiaomijev model najboljše razmerje med ceno in ponujenim med vsemi doslej preizkušenimi tablicami.

Zelo dobro se obnese tudi Applov osnovni iPad, ki je zdaj že v deveti generaciji, pogosto se ob njem omenja še letnico izdaje. Apple se pač drži imenovanja, po katerem je včasih težko ločiti modele med seboj. Ponuja tudi dražji in zmogljivejši model iPad Air ter manjši iPad Mini, a je osnovni iPad za večino uporabnikov najboljša izbira.

Glavne razlike med Applovimi tablicami in tistimi z Androidom smo že opisali. Gre bolj za vprašanje ekosistema, ki nam je bliže, kot pa za tehnične razlike. Manj zahtevni uporabniki, ki niso ravno računalniško vešči, se po naših izkušnjah takoj v začetku bolje znajdejo z Applovimi napravami, zahtevnejši oziroma tisti, ki se radi spustijo tudi v podrobnosti, pa z napravami z Androidom. Sčasoma pa se uporabniki privadijo vsakega od sistemov in – se v njem zagozdijo.

iPad je v tem razredu po procesorski in grafični moči najboljši, mirno se kosa tudi z občutno dražjimi Android tablicami (celo z najzmogljivejšo na tokratnem preizkusu, Samsungovo Tab S8 Ultra). Apple ima že kar nekaj časa primat pri zmogljivosti svojih procesorjev, ima pa iPad zato malo pomnilnika in prostora za podatke – prvega je 3 GB (polovico toliko, kot ima Xiaomijev ali Huaweijev model), drugega 64 GB (spet pol toliko kot Xiaomi ali Huawei). Seveda so na voljo tudi sestave z več prostora, a se cena takoj prehitro dvigne. Tudi fizična zasnova je zastarela – tablica ima eno najslabših razmerij med velikostjo zaslona in ohišja, torej ima največ roba okoli zaslona. Smešna je tudi uporaba tipke na prednji strani, gre za arhaizem, ki ga je večina proizvajalcev že zdavnaj opustila.

Najdražji modeli

Pri najvišjem razredu imamo v resnici še največ pomislekov, saj gre za cenovno območje, kjer dobimo že zelo zmogljive prenosnike. Te tablice sicer ponudijo največ strojnih zmogljivosti in večje zaslone, a če potrebujemo zmogljivo napravo z večjim zaslonom, bo prenosnik bolj smiselna izbira.

Začnimo pri tablici Huawei MatePad Pro, ki ponudi solidne zmogljivosti po občutno nižji ceni kot konkurenca. Žal menimo, da je v najvišjem razredu pomanjkljivost ekosistema Huawei večja hiba kot pri cenejših modelih. Pri vstopnih tablicah uporabniki pač nimajo resnih zahtev po programih za ustvarjanje vsebin, tisti, ki posežejo po zmogljivejših modelih, pa bodo hitro pogrešali napredne aplikacije, ki jih najdemo v trgovinah App Store in Play Store.

Bolj zanimive in priporočljive so zmogljivejše tablice Lenova, Appla ter Samsunga. Prva na vrsti (vsaj po ceni) je nova Lenovo Tab P12 Pro. Lenovo je že v preteklosti imel kar širok nabor tablic, a nas doslej nobena ni zares prepričala, z novim modelom P12 Pro pa mislijo zelo resno. Tablica nas je pozitivno presenetila, saj ponudi odlično zmogljivost in zelo dobro kakovost izdelave. Ob tem ima nameščen tudi soliden zaslon AMOLED z osveževanjem 120 Hz, a žal se osveževanje ne prilagaja samodejno (torej ne varčuje pri porabi električne energije). Razočarali so nas tudi vidni koti zaslona – sliko sicer brez težav vidimo tudi pri bolj ekstremnih kotih, a zaslon pri tem dobi rdečkast pridih. Cenovno je ta tablica nekoliko ugodnejša od primerljivih tablic Appla in Samsunga.

V spletnih trgovinah najdemo kar veliko Samsungovih tablic različnih generacij. V tem segmentu omenimo Samsung Tab S7+, predstavljeno pred letom in pol, preizkusili smo jo sicer v septembrski številki revije leta 2020. Tablica je še vedno povsem konkurenčna, v tem času se je cena tudi že nekoliko spustila. V primerjavi s tablico Lenova ponudi Samsung boljši zaslon (še vedno OLED, a z boljšimi vidnimi koti in z višjo ločljivostjo), ima pa nekoliko več roba okoli zaslona. Procesor je trohico manj zmogljiv, a ima zato (vsaj v osnovni različici in pri enaki ceni) nekoliko več pomnilnika (8 GB namesto 6 GB).

Naslednji je pred kratkim preizkušeni aktualni Apple iPad Pro 2021 (z diagonalo zaslona 11 palcev). Gre za res zmogljivo tablico z Applovim procesorjem M1, ki ga najdemo tudi v njihovih prenosnikih. Tablica je res odlična, tako po hitrosti kot po kakovosti izdelave, seveda ima tudi odlično zaledje v trgovini App in kupu res dobrih aplikacij. Slabosti v primerjavi s konkurenco Android sta večji rob okoli zaslona in debelejše ohišje, manjša hitrost napajanja ter slabša tehnologija zaslona (ni OLED).

Večji, 12-palčni model iPada Pro premore zaslon miniLED, ki je skorajda primerljiv z zasloni OLED, kot jih najdemo pri Samsungu, preizkušeni manjši model pa uporablja klasični zaslon IPS LCD. Omeniti moramo »slabosti« Appla – prehiter dvig cene, ko si omislimo modele z večjimi pogoni, manjka pa tudi bralnik pomnilniških kartic microSD. Tudi tu omenimo, da Apple ostaja pri bolj zadržanem oblikovanju z nekoliko večjim robom okoli zaslona – razmerje zaslona proti ohišju je 83 odstotkov, medtem ko je Samsungova najzmogljivejša tablica že pri 90 odstotkih.

Na papirju najdemo še nekaj področij, kjer tablica zaostaja za najbližjo konkurenco. To so velikost baterije, (ne)hitrost napajanja in odsotnost bralnika pomnilniških kartic. A to so že od nekdaj nekakšne »klasike« Applovih naprav, ki so se jih uporabniki privadili. Težav z velikostjo akumulatorja v resnici ni, saj je sistem zelo varčen z energijo, hkrati je avtonomija bolj odvisna od tipa uporabe kot od konkretne zmogljivosti akumulatorja. Podobno lahko rečemo za hitrost napajanja – razlike so dovolj majhne, da jih večina uporabnikov niti ne opazi. Še najbolj bi sami pogrešali bralnike kartic microSD, čeprav Apple dodatno prodaja bralnik za kartice SD (velja okoli 30 evrov).

Zadnja po cenovni lestvici na tokratnem preizkusu je nova Samsungova tablica Galaxy Tab S8 Ultra, predstavljena skupaj s telefoni Galaxy S22. Tablica je največja med preizkušenimi, a zelo dobro skrije svojo velikost. Zaslon po diagonali meri kar 14,6 palca, občutno več od bolj klasičnih modelov, kjer se diagonale gibljejo med 10 in 11 palci. Ima pa zato najboljše razmerje med zaslonom in velikostjo ohišja, hkrati gre z le 5,5 milimetra za najtanjšo tablico na preizkusu. Samsung velja pohvaliti, saj je tablica kljub razmerju med velikostjo in tankostjo zelo kakovostno in trdno izdelana.

Zaslon je odličen, gre za Super AMOLED z visoko ločljivostjo in s prilagodljivim osveževanjem do 120 Hz. Poleg vseh klasičnih brezžičnih vmesnikov ter privzetega vmesnika USB-C so vključili tudi bralnik pomnilniških kartic microSD. Tablica je izredno zmogljiva, tako po procesorski moči kot po grafični. Tu ima Apple sicer še vedno primat, Samsung ga prehiti le pri hitrosti enega jedra (merjeno z aplikacijo Geekbench 5), a vseeno bi rekli, da je razlika med njima zelo majhna. Pod črto gre za najbolj impresivno in najhitrejšo Android tablico doslej.

Galaxy Tab S8 Ultra ima le dve resni pomanjkljivosti. Najočitnejša je seveda cena, saj velja kar 1.280 evrov (kar pa je še vedno manj ko vrhunski telefoni, če smemo omeniti). Velja dodati, da ponuja Samsung tudi modela Tab S8 in Tab S8+, oba sta sicer cenejša, a tudi manjša in manj zmogljiva. Druga pomanjkljivost je bolj subjektivne narave – velikost tablice bo marsikomu odgovarjala (tudi nam je), a hkrati bo veliko uporabnikov, ki v tablici iščejo nekaj manjšega in lažjega.

Kaj izbrati?

Konča izbira tablice zajema žal preveč dejavnikov, da bi lahko podali preprost odgovor. Vsekakor bo prva in najosnovnejša odločitev izbira tabora – torej tablica z Androidom ali tablica iz Applovih vrst. Med seboj ju je nehvaležno primerjati. Apple ima prednost v preprostem in učinkovitem sistemu, ki je hkrati tudi manj fleksibilen in robusten od Androida. Njihove tablice so vse izredno hitre in odzivne, a imajo tudi več različnih omejitev. Applov ekosistem aplikacij je še vedno boljši od Androidovega – razlike se sicer manjšajo, a vseeno.

Sledi odločitev o cenovnem okviru. Več kot smo pripravljeni odšteti denarja, več bomo dobili. Obstaja pa seveda tudi točka, kjer dobimo največ za naš denar – po našem mnenju je to pri razredu okoli 400 evrov. Od tod naprej se z dvigom cene na področjih zmogljivosti in funkcionalnosti vse počasneje pridobiva. Tu imamo dve izstopajoči tablici, ki sta po našem mnenju res solidna nakupa – Applov osnovni iPad z letnico 2021 (torej deveta generacija) ter Xiaomijev Pad 5. Zadnji je še nekoliko cenejši in res dobra izbira za tiste, ki si želijo tablico z Androidom, prinaša pa odlično zmogljivost, dovolj pomnilnika, tudi zmogljivo baterijo in povsem solidno igričarsko izkušnjo. Ne ponujajo pa opcije z vgrajenim podatkovnim vmesnikom, povezuje se torej lahko le prek Wi-fija.

Cenejših tablic ne priporočamo, saj je pri njih enostavno preveč kompromisov. Izjema so uporabniki, ki so bodisi izredno nezahtevni bodisi nameravajo tablico uporabljati za namensko opravilo, recimo, ki bo služila kot podpisna naprava, prenosna blagajna, za ogled risank med potovanjem itd. Za kaj takega se nam zdita solidni izbiri tablici podjetja Blackview, sploh model Tab 11, ki ima občutno več pomnilnika in prostora za uporabniške podatke, seveda pa tudi večji zaslon. Obe sicer ponujata tudi možnost povezave z mobilnim omrežjem, kar še razširi funkcionalnost, uporabljata pa razmeroma čist in neobremenjen sistem Android.

Huawei ima nekoliko bolj omejen nabor aplikacij v svojem App Gallery, je pa to po našem mnenju manjša težava kot pri telefonih – sploh za nezahtevne uporabnike.

V višjih cenovnih razredih se počasi dodaja še kakšna funkcija več ter nekaj več zmogljivosti. Pozitivno nas je presenetila Lenovo Tab P12 Pro, daleč najboljša tablica tega proizvajalca doslej. V primerjavi s cenejšimi modeli tu dobimo že zaslon OLED (sicer ne gre ravno za najboljši primer takega zaslona, a se vseeno obnese bolje kot klasični zasloni LCD), še nekaj več zmogljivosti in vzdržljivosti akumulatorja, omislimo si lahko tudi model z vgrajeno podatkovno povezavo.

Pri najdražjih modelih je Applova ponudba že tradicionalno odlična, največ dobimo pri večjem, 12,9-palčnem modelu, a je ta tudi kar drag – pri nas se začne pri 1.300 evrih. Manjši, 11-palčni model je enako zmogljiv, a ima malenkost slabši zaslon, cene se začnejo pri slabih 900 evrih. Apple ima pri posameznih aplikacijah vseeno primat – omenimo Adobe Photoshop, ki na Android tablicah (še) ni na voljo, na iPadih pa je. Enostavno povedano – če vemo, kaj bi s tablico radi počeli, moramo vnaprej preveriti, katere aplikacije bi pri tem potrebovali. Tudi na Androidu obstaja ogromno solidnih alternativ, a hitro pridemo do zelo specifičnih potreb in želja.

V Android taboru pa nas je navdušila Samsungova nova Tab S8 Ultra. Gre za razmeroma drago tablico, kjer dobimo v kompletu pisalo (ne pa tudi napajalnika), po ceni pa je primerljiva z enako zmogljivimi prenosniki. Impresivno velik zaslon je zelo dobro sestavljen v ohišje z zelo malo roba in res tankim profilom. Tablica ima enako strojno zasnovo kot najzmogljivejši telefoni, torej Qualcommov procesor Snapdragon 8 Gen 1 z 8 GB pomnilnika, kar se odlično obnese tudi pri igrah.

Knjižna alternativa

Tablice so zelo fleksibilne naprave, hkrati pa se za praktično vsako področje najde tudi kakšna boljša, namenska naprava. Telefoni so, denimo, bolj prenosljivi, prenosniki so zmogljivejši in ponudijo še boljši nabor zmogljivih programov, prenosne igralne konzole pa prinesejo boljšo igralno izkušnjo. A največja razlika je po našem mnenju pri branju elektronskih knjig, kjer so namenski »e-bralniki« res boljša izbira.

Ti bralniki uporabljajo zaslone s tehnologijo e-ink (torej »e-papir«), ki so bistveno bolj prijazni do oči kot zasloni LCD (ali OLED). Ključ je v tem, da nam zasloni z e-papirjem ne žarijo v oči, zaradi take zasnove pa ne tekmujejo z zunanjimi viri svetlobe. Tako se na soncu obnesejo enako dobro kot navadna, tiskana knjiga – kar za računalniške oziroma tablične zaslone (ki so sicer barvni) ne moremo zapisati.

Druga prednost teh naprav je v dejstvu, da nas med branjem nič ne zmoti. Ni aplikacij družbenih omrežij, ki nas bi opozarjale o novih objavah, ni elektronske pošte, spletnega brskalnika ali česarkoli drugega, kar bi nas zavedlo na stranske poti. Zaradi enostavne zasnove se tudi zmogljivost baterij ne meri v urah ali dnevih, temveč v tednih in mesecih.

Zadnja prednost je nizka cena. Dovolj nizka, da bi bralnim navdušencem brez težav priporočili nakup obojega, tablice in e-bralnika. Oziroma če kupujemo tablico, ker bi radi na njej predvsem brali, tu in tam pa počeli še kaj tretjega, bi raje priporočili kombinacijo e-bralnika ter zmogljivejšega telefona.

Podobno kot pri tablicah je tudi tu trg razdeljen na dva tabora – Amazonove naprave Kindle ter vse ostale. Amazon svoje bralnike Kindle (sploh vstopne) namreč prodaja pod ceno, saj se zavedajo, da bodo razliko pokrili v prodanih elektronskih knjigah. Ti bralniki pa so manj uporabni, če ne kupujemo na Amazonovi spletni strani, ampak imamo druge vire za svoje digitalne knjige – denimo, če bi si radi knjige izposojali v slovenskih knjižnicah.

Alternativ je kar nekaj, pri Monitorju smo že večkrat preizkusili (in pohvalili) izdelke podjetja Kobo. Nazadnje smo pred dobrim letom preizkusili vstopni model Kobo Nia (okoli 100 evrov) ter zmogljivejšega Kobo Libra H20 (nekaj čez 200 evrov), oba se odlično obneseta, bralniki tega proizvajalca podpirajo tudi slovensko storitev Biblos.

E-bralniki so odlična alternativa ali dopolnitev za nekoga, ki išče napravo za branje.

Tabela 1 [PDF]
Tabela 2 [PDF]