Veriženje blokov in razpršene evidence

Nekateri napovedujejo, da bo veriženje blokov ali, s tujko, blockchain spremenilo svet, saj je to največja tehnološka inovacija zadnjih desetletij. Drugi opozarjajo, da so pričakovanja prevelika in da revolucije ne bo. Vsekakor je tehnologija razvpita, ker smo jo v praksi spoznali z bitcoinom, katerega vrednost letos podira rekorde, a v resnici je uporabnost bistveno širša.

Gotovina je učinkovito orodje. Ko nekomu damo bankovec za 20 evrov, smo mu s tem hkrati prenesli za 20 evrov premoženja. Če to storimo na samem, za transakcijo ne ve nihče, a kljub temu nihče ne more oporekati temu, da je obdarjenec postal bogatejši za 20 evrov. Še pomembneje pa je, da mu tega nihče ne more preprečiti. Državni aparat in banke nimajo popolnoma nobenega nadzora in moči nad temi 20 evri. Z njimi suvereno razpolagamo v najširšem pomenu besede.

Ameriško podjetje Gartner navdušenje nad novimi tehnologijami opisuje s ciklom prenapihnjenih pričakovanj, razočaranja ob začetnem neuspehu in postopni komercializaciji tehnologije.

Veriženje blokov (blockchain) oziroma tehnologija razpršene evidence (distributed ledger technology) je nov način za digitalno varno shranjevanje podatkov določene oblike. Podatke, ki jih lahko zapišemo kot zaporedje transakcij ali, splošneje, vnosov, shranjujemo v verigi zaporednih blokov, katerih zaporedje in pristnost sta zavarovana z matematičnimi algoritmi.

Žal je tako poslovanje geografsko omejeno, saj morata človeka priti v neposreden stik. Obenem ima gotovina še nekaj drugih pomanjkljivosti, saj nam jo lahko ukradejo, lahko se uniči ali pa jo izgubimo. Zato smo prisiljeni sprejeti elektronski denar, ki te težave odpravlja, a obenem uvaja zaupanja vredno avtoriteto, navadno banko ali plačilnega posrednika (PayPal, Western Union itd.). Njej izrecno zaupajo vsi udeleženci sistema, saj ima edina vse podatke, koliko denarja pripada komu. Toda ima tudi absolutno moč poljubno spreminjati te podatke.

V praksi banka seveda ne bo kradla, lahko pa zavrne transakcije in seveda o njih poroča državi. Primerov, ko je PayPal dlje časa zadrževal sredstva kakšnemu komitentu, ne manjka. Tudi banke lahko po odredbah sodišč zamrznejo sredstva in podobno. Namesto elektronskega denarja si zato želimo elektronsko gotovino, kakorkoli nenavadno se že to sliši, ki bo združevala vse prednosti gotovine in elektronskega denarja brez potrebe po zaupanja vredni avtoriteti.

Dolgo je vladalo prepričanje, da zaradi same narave elektronskih dokumentov to ni mogoče. Medtem ko fizičnih predmetov ne moremo dosledno kopirati, je poanta elektronskih vsebin ravno v možnosti hitrega, enostavnega in popolnoma vernega (bit po bitu) kopiranja. Kako bomo torej izdelali elektronsko gotovino in preprečili dvojno porabo (double spending)? Kako bomo izdelali digitalni kataster, ki ga bo imel vsak doma, a se bomo kljub temu vsi strinjali o najažurnejši pravilni različici? Rešitev je veriženje blokov.

Zgoščevanje in digitalno podpisovanje

V resnici smo soroden problem, ki je tudi nujni predhodnik za veriženje blokov, že rešili. Digitalno podpisovanje in časovno žigosanje dokumentov izkorišča asimetrično šifriranje, torej sistem javnih in zasebnih ključev (Algoritmi, ki varujejo svet, Monitor 02/16), ki za delovanje potrebuje zgoščevalne funkcije (hashing function). Te so ključne za razumevanje veriženja blokov, zato si jih na kratko oglejmo.

Predpostavimo, da iz interneta snamemo nekaj gigabajtov veliko datoteko, denimo posnetek kakšne distribucije Linuxa. Preveriti želimo, ali se je prenesla pravilno, torej ali so vsi izmed milijard bitov na svojih mestih. Naivna možnost bi bila prenesti datoteko še enkrat in, če je enaka, smo lahko z veliko verjetnostjo prepričani, da je prenos pravilen. Kaj pa, če datoteko dobimo iz kakšnega drugega vira in želimo preveriti, ali je popolnoma enaka (po vsebini, ne le po velikosti) kakor datoteka na originalni strani? Ali pa smo prejeli kak dokument in želimo preveriti, da ni bil spremenjen?

Vse te naloge opravi zgoščevalna funkcija. To je funkcija, ki kot vhod jemlje kakršnekoli podatke – od praznega niza do več terabajtov dolge datoteke – in vrne vedno enako dolgo zgoščeno vrednost (hash). Tipično so te vrednosti dolge 256 ali 512 bitov, bistveno pa je, da so nepredvidljive. Treba jih je izračunati in vsaka, še tako majhna sprememba vhodnih podatkov, kot je dodana pika na koncu, povzroči drastično spremembo zgoščene vrednosti. Kot nekakšen prstni odtis.

Prejšnji problemi se torej prevedejo na izračunavanje zgoščenih vrednosti. Če izračunamo zgoščeno vrednosti prejete datoteke in jo primerjamo z oglaševano vrednostjo na spletni strani, se lahko prepričamo, da smo prejeli popolnoma enako datoteko. Kako in zakaj zaupamo oglaševani zgoščeni vrednosti, pa je povsem drug problem, ki ga pri digitalnih certifikatih rešuje centralni overitelj, ki je spet zaupanja vredna zunanja, absolutna avtoriteta.

Najpogosteje uporabljena zgoščevalna funkcija dandanes je SHA-2 v 256-bitni inačici, ki vrača 256 bitov dolge vrednosti. Nizu Revija Monitor se tako priredi zgoščena vrednost 4c05d89b4af31e13266750e10115e6c0ae6f320d4373988d71b8798b485c260d, če pa dodamo na konec piko, se zgoščena vrednost spremeni v 51e9e9485dfe19d1cd5f7b74b46d60743e09b271897dece059cefe23d776fab4. Zato pravimo, da je zgoščevalna funkcija nenapovedljiva in občutljiva za vsako spremembo.

Najti niz, ki ima enako zgoščeno vrednost kakor neki drug niz, se imenuje trk ali kolizija. Matematika pove, da ima enako zgoščeno vrednost veliko nizov. Z drugimi besedami, nobena zgoščevalna funkcija ne more biti injektivna. Drugače niti ne more biti, ker je moč množice dovoljenih vhodov bistveno večja od moči množice možnih rezultatov. Z drugimi besedami, v zgoščevalno funkcijo lahko vstavimo "skoraj" neskončno mnogo vrednosti (v SHA-3 pa, recimo, res neskončno), nabor zgoščenih vrednosti pa je omejen. Za 256-bitnih SHA-2 jih dobimo 2256 ali 1077, kar je približno milijardokrat več, kot je atomov v Rimski cesti.

Zato v praksi ne pričakujemo, da bomo našli niza, ki bosta imela enako zgoščeno vrednost. Če nam to uspe, smo našli kolizijo. Če najdemo način za hitro in sistematično iskanje kolizij, pravimo, da je zgoščevalna funkcija zlomljena. Tedaj postane neuporabna, kot na primer SHA-1.

Veriženje blokov

Sedaj pa stopimo korak nazaj in razmislimo, kako bi lahko zgoščevalno funkcijo uporabili za izdelavo elektronske gotovine. Čeprav je bila vsa tehnologija na voljo že prej, jo je šele Satoshi Nakamoto leta 2008 primerno združil v praktični izdelek, ki ga poznamo kot prvo elektronsko gotovino ali kriptovaluto bitcoin. Ker gre za prvo praktično uporabo tehnologije veriženja blokov, bitcoin pa se zaradi svojih prednosti uporablja tudi v nezakonitih predelih interneta, se je veriženja blokov hitro prijela napačna oznaka, da gre za eksotično tehnologijo, ki kriminalcem pomaga premetavati denar. Toda to je približno tako, kot če bi rokavice označevali kot izključno orodje za vlome.

Tehnologijo veriženja blokov želimo uporabiti kot orodje za zaznavanje lastništva denarja (lahko pa tudi česarkoli drugega, denimo zemljišč). To storimo tako, da javno shranimo celotno evidenco (public ledger) vseh transakcij v zgodovini. V prvem bloku imamo zapisano stanje ob nekem presečnem datumu, potem pa so v nadaljnjih blokih zapisane vse transakcije. To je dovolj podatkov, da lahko izračunamo stanje ob kateremkoli času v preteklosti. Ta koncept ni nič pretresljivega in ga v resnici banke uporabljajo že danes v svojih internih sistemih.

Satoshi Nakamoto pa je prvi pokazal, kako lahko v praksi evidenco shranjujemo javno na način, da lahko vsakdo prispeva vanjo, a je nihče ne more za nazaj neopazno spreminjati. Predpostavimo torej, da smo v prvi blok zapakirali podatke o začetnem stanju in zgodnjih transakcijah. V blok dodamo še časovni žig in naključno število (nonce), potem pa izračunamo njegov SHA-2. Ta zgoščena vrednost je načeloma karkoli med 0 in 2256-1. Bistvo je, da se sedaj dogovorimo, da bodo kot podpisani oziroma veljavni šteli le bloki, ki imajo SHA-2 manjši od vnaprej določene vrednosti. Poenostavljeno si lahko to predstavljamo, da sprejmemo le bloke, ki imajo SHA-2, ki se začne z zadostnim številom ničel.

Priprava takega bloka se v primeru bitcoina imenuje rudarjenje (mining), na splošno pa gre za iskanje konsenza ali potrjevanje (validating). Problem je namerno zastavljen tako, da ni rešljiv analitično, temveč ga lahko rešimo le s poizkušanjem, in sicer tako, da spreminjamo naključno vrednost (nonce), časovni žig in vrstni red podatkov. Gre torej za računsko zahteven problem, za katerega ni bližnjic. Čim več računske moči imamo na voljo, tem prej ga bomo v povprečju rešili. Ko ustvarimo ustrezen blok, ga objavimo v omrežju. Vsi drugi sodelujoči lahko zelo hitro preverijo, da ustreza zastavljenim pogojem. Zato se vsi udeležnci strinjajo, da je veljaven in predstavlja resnično stanje v danem trenutku.

Zgoščevalni algoritmi za vsak vnos vrnejo zgoščeno vrednost (hash), ki je nadvse občutljiva za vsako spremembo, četudi gre le za dodano piko ali dvojni presledek.

Lepota veriženja blokov se zgodi pri vseh nadaljnjih blokih. Ti vsebujejo naslednje podatke: nove transakcije, časovni žig, naključno vrednost ter zaporedno številko bloka in SHA-2 predhodnega bloka. Zadnji komponenti sta ključni, ker podajata dolžino verige in povezujeta prejšnji blok s trenutnim. Enolični odtis prejšnjega bloka je nepogrešljiv del naslednja bloka. Od tu je postopek spet enak. Ustvariti je treba nov blok, ki ima takšno naključno vrednost in takšno zaporedje transakcij, da bo njegov SHA-2 ustrezal pogojem, ki smo jih bili določili za sprejetje.

Razumeti moramo, da ni enega samega pravilnega naslednjega bloka, temveč jih je neskončno mnogo. Pri njihovem iskanju (rudarjenju) tekmujejo zainteresirani udeleženci sistema, ki prispevajo računsko moč, v zameno pa so nagrajeni. Kdor prvi najde naslednji blok, ki ustreza pogojem, ga javno objavi, v zameno pa je nagrajen z majhno provizijo. Vsi drugi udeleženci tedaj nehajo iskati isti blok, ker nimajo več finančnega motiva za to, temveč se posvetijo še naslednjemu.

Zakaj deluje

Na prvi pogled se ne zdi, da bi bil tak sistem posebej varen, a je v resnici kriptografsko varen. Temelji na nezaupanju med udeleženci, pri čemer nezaupanje pomeni, da nihče med udeleženci nima a priori višje avtoritete. Vedno in povsod obvelja zgolj konsenz.

Udeleženci sistema se strinjajo, da je veljavna najdaljša veriga. Predstavljajmo si, da 70 blokov dolga veriga pokaže, da Miha nima nobenega bitcoina. Če želi Miha zapraviti 10 bitcoinov, nihče izmed udeležencev te transakcije ne bo vzel v nabor transakcij, ki jih je vključil v iskanje novega bloka, saj se vsi strinjajo, da Miha nima 10 bitcoinov. Transakcija zato ne bo nikoli potrjena.

Miha bi se lahko lotil rudarjenja tudi sam in poizkusil poiskati blok, ki bo ustrezal pogoju (dovolj nizek SHA-2) in bo vključeval transakcijo, v kateri je porabil 10 bitcoinov, ki jih nima. Toda dokler Miha obvladuje manj kot 50 odstotkov vse računske moči, ki se troši pri rudarjenju, mu to ne more uspeti. Preden bo Mihi uspelo sestaviti veljaven 71. blok, bo v omrežju že na voljo 71., 72., 73. blok itd., ker je tam računskih zmogljivosti več.

Različne vrste evidenc. Shema: Dave Birch, Consult Hyperion

Imeli bi torej situacijo, ko sta verigi dve. Prva vsebuje na primer 80 blokov, druga (Mihova) pa 71, pri čemer je prvih 70 blokov enakih. Vsi udeleženci bodo predpostavili, da je veljavna druga veriga, ker je daljša. Zato je napad na sistem nemogoč, dokler ima vsak posamezen igralec v lasti manj kot 50 odstotkov računske moči.

Poglejmo še, zakaj ne moremo spreminjati blokov za nazaj. Bloki niso shranjeni na enem mestu, temveč pri več udeležencih sistema. Če bi torej nekdo skušal eno transakcijo v bloku 30, bi s tem avtomatično spremenil SHA-2 vrednost tega bloka. Po eni strani bi postal blok s tem neveljaven, ker bi bil njegov SHA-2 zagotovo drugačen od pogoja. Da bi validiral tak blok, bi moral poiskati nov nonce, zaporedje transakcij in drugo, da bi bil novi SHA-2 dovolj majhen. Toda četudi bi to storil, bi bila veriga pretrgana, saj blok 31 ne bi več predstavljal njegovega nadaljevanja, ker bi imel vključen star SHA-2 bloka 30. Celoten postopek bi potem moral ponoviti še na bloku 31 itd. Medtem bi bila pri vseh drugih udeležencih sistema prvotna veriga 50 blokov, ki bi seveda avtomatično obveljala kot pravilna, ker bi bila najdaljša. Zaradi tega so kakršnekoli manipulacije preteklih blokov nemogoče, ker jih takoj opazimo, saj pretrgajo verigo.

Šibke točke

Glavna pomanjkljivost tehnologije je velikanska poraba računske moči za delovanje, kar pomeni tudi visoko porabo električne energije. Ker so podatki shranjeni v veliko kopijah, da ima vsak zainteresiran udeleženec svojo, je sistem potraten tudi s tega vidika. Da lahko deluje, moramo nove transakcije venomer zapisovati v nove bloke, katerih potrjevanje (rudarjenje) je namenoma računsko zahtevna operacija. Konkretno pri bitcoinu se razpoložljiva računska moč veča, zato se povečuje tudi zahtevnost rudarjenja (strogost pogoja za potrjevanje blokov). S tem se zagotavlja normalno delovanje sistema.

Pametne pogodbe in Ethereum

Ena izmed možnosti uporabe veriženja blokov so pametne pogodbe (smart contracts). Gre za pogodbe, ki so zapisane v obliki računalniške kode oziroma ukazov in shranjene v blokih v razpršeni evidenci. Ko se koda izvede, se stanje evidence avtomatično posodobi. Ker je koda znana vsem in avtomatsko izvršljiva, je taka tudi pogodba. Pametne pogodbe omogočajo sklepanje sočasnih poslov več strank (multi-party smart contracts), izvršujejo pa se sproti in avtomatično, ko se določeni zunanji dejavniki zgodijo.

Najbolj znan sistem za ustvarjanje pametnih pogodb je Ethereum, ki podobno kot bitcoin temelji na veriženju blokov v razpršeni evidenci. Ethereum je leta 2013 razvil Vitalik Buterin kot enotno platformo za ustvarjanje aplikacij, ki uporabljajo veriženje blokov. Uporablja namreč Ethereum Virtual Machine, ki omogoča pisanje programov v poljubnem jeziku. Ethereum ima svojo kriptovaluto, ki se imenuje ether. Uporabniki jo dobivajo z rudarjenjem in z njo plačujejo storitve na Ethereumu.

S pametnimi pogodbami odpade vrsta posrednikov in preverb, saj je po definiciji vse, kar je v javni verigi blokov, zaupanja vredno. Če bi imeli tam digitalno zemljiško knjigo, bi lahko vsakdo preveril, ali je z nepremičnino vse v redu. Prodajalec bi ustvaril pametno pogodbo, ki bi lastništvo ob plačilu kupnine takoj in nepovratno prenesla na kupca. Primerov je seveda še več, denimo športne stave, dedovanje, tantieme in provizije, trgovanje, množično financiranje brez posrednikov kot Kickstarter itd.

Kot smo že pokazali, postane bitcoin nezanesljiv, ko povezani rudarji prevzamejo več kot 50 odstotkov vse računske moči. Tedaj si lahko izmišljajo poljubne transakcije in jih potrjujejo, ker bodo najhitreje iskali nove veljavne bloke. V praksi je to trenutno nemogoče izvesti, a iz tega sledi, zakaj sistem ne more delovati brez stalne računske moči, ki jo ima na voljo.

Če bi ljudje množično nehali iskati nove bloke, bi se potrjevanje transakcij ustavilo. Predvsem pa bi postalo zelo enostavno pridobiti 51 odstotkov računske moči, kar bi omogočilo že omenjene poljubne manipulacije. Sistem je torej stabilen, dokler imajo ljudje dovolj zaupanja vanj, da ga podpirajo z računsko močjo. Podpirajo pa ga tudi zato, ker so za rudarjenje nagrajeni.

Slaba skalabilnost je še en problem, ki ga ima trenutna implementacija veriženja blokov v bitcoinu. Ker je velikost bloka omejena, je omejeno število transakcij, ki jih lahko omrežje potrdi v časovni enoti. To pomeni, da se v povprečju na vključitev transakcije čaka 10 minut. Nekatere transakcije v vicah ždijo še dlje, preden jih vključijo v kak blok. Tudi ko je transakcija vključena v podpisani blok, je teoretično možno, da se zgodi razvejitev in da ta veja ne bo zmagala. Ne smemo pozabiti, da je vedno neskončno možnosti veljavnih blokov, zmaga pa veriga, ki je najdaljša. Če je transakcija vključena v zadnji podpisani blok, se lahko zgodi, da ga premaga konkurenčni blok z drugimi transakcijami, ki ima naslednika (iskanje blokov je stohastičen proces). Navadno štejemo transakcijo kot dokončno potrjeno, ko njenemu bloku sledi šest blokov. Splošneje povedano: zadnji zapisi v verigi so vedno negotovi, čedalje starejši pa so čedalje bolj zanesljivi.

Prednosti

- Kriptografsko varen zapis podatkov

- Odpornost proti poneverbam

- Decentraliziranost

- Ne potrebuje zaupanja

- Večja moč udeležencev

- Trajnost zapisov

- Javnost

- Hitrost

- Nizki stroški rabe

Soroden je problem iskanja po zbirki podatkov in indeksiranja. Veriga blokov vsebuje informacijo o začetnem stanju in vseh spremembah, iz česar lahko izračunamo trenutno stanje. Tako zapisana zbirka je varna iz že navedenih razlogov, ni pa praktična, ker je iskanje po njej zelo počasno. Navadno nas zanima, koliko denarja je na kakšnem računu ali kdo je lastnik določene nepremičnine, ne pa vsa zgodovina. Zato je treba imeti zbirko shranjeno tudi v prečiščeni indeksirani obliki.

Naslednja težava je zasebnost. Vse transakcije so javne, in sicer z vso zgodovino. Vsi sodelujoči imajo svojo kopijo verige in s tem vse podatke. Včasih je to dobrodošlo, včasih pa spet ne. Naslednja težava je trajnost. Karkoli se zgodi, se zgodi in se ne more preklicati. Ni vrhovnega razsodnika, ki bi lahko kakšno transakcijo razveljavil ali komu denar prisilno vzel. Po drugi strani, če izgubimo dostop do svojega računa, je premoženje izgubljeno, četudi lahko dokažemo, da je naše.

Odvisno od namena uporabe tehnologije se v njej lahko skriva še vrsta drugih pasti. Svet je redko črno-bel, praviloma je siv. Veriženje blokov je črno-bela tehnologija. Kar je tam zapisano, je svetinja in ostane za vse večne čase. V EU je veliko prahu dvignila pravica do pozabe, ki, recimo, od spletnih iskalnikov zahteva odstranitev zadetkov, ki se nanašajo na ljudi in niso več relevantni. Kaj takega v blokih ni mogoče. Zapise lahko posodabljamo, a starih ne moremo nikoli izbrisati. Tezo lahko razvijamo še dlje – kaj če v verigo blokov zapišemo kaj nelegalnega, pa tega nihče ne opazi pravočasno. Denimo, da vanjo shranimo namestitveni ključ za Windows 10 ali prstni odtis premiera – to ostane. Za vedno.

Slabosti

- Mlada tehnologija

- Pravna praznina

- Potrebna računska moč

- Visoka začetna naložba v uporabo

- Nizka skalabilnost

- Problem gradnje indeksirane baze

- Javnost zapisov

- Dokončnost in nespremenljivost zapisov

- Kvantni računalniki ali zlom zgoščevalnega algoritma kompromitira vse podatke

Na koncu omenimo še futuristično nevarnost, ki ne bi prizadela le veriženja blokov, temveč vse moderne digitalne podpise, certifikate in šifriranje. Če bi razvili kvantne računalnike ali kako drugače zlomili zgoščevalne algoritme, bi bila veriga blokov kompromitirana, ker bi jo lahko vsakdo spreminjal in na novo izračunaval.

Glavna pomanjkljivost pa je seveda mladost. Tehnologija je še v povojih, regulativa je šibka, kje vse bi lahko bila uporabna, ne ve nihče. A tudi ko so izumili televizijo, se je marsikdo spraševal, ali bodo ljudje res pripravljeni cele večere bolščati v leseno škatlo s premikajočimi se slikami.

Več kot bitcoin

Iz zapisanega ne smemo napak sklepati, da je veriženje blokov tehnologija, ki je namenjena izključno bitcoinu. Drži, da je bil bitcoin prva množična praktična uporaba te tehnologije, a ni edina možnost. Veriženje blokov je uporabno povsod, kjer lahko zbirko podatkov predstavimo kot dnevnik zapisov (ledger), ki ga hranimo distribuirano (v več kopijah pri udeležencih sistema).

Najpomembnejša je razdelitev glede na dostop. Bitcoin je primer dnevnika, v katerega lahko zapise dodaja vsakdo (permissionless ledger), zato konsenz zagotavlja več kot 50 odstotkov računske moči. Če pa omejimo število ljudi, ki smejo dodajati zapise v bloke (permissioned ledger), dobimo sistem, ki je primernejši za uporabo v poslovnih omrežjih. Ta je lahko nadalje javen, torej lahko zapise bere vsakdo (kot na primer Ripple), ali pa zaseben (Bankchain).

Investicije

Tu ne mislimo na špekuliranje s ceno bitcoina, ethra in podobnih kriptovalut, temveč na investicije v samo tehnologijo veriženja blokov. Prvo slovensko srečanje Blokchain so 30. junija 2017 v Vitanju v KSEVTu organizirali Partnerstvo za zeleno gospodarstvo Slovenije, Kabinet predsednika Vlade RS, KSEVT, Ministrstvo za javno upravo, Veleposlaništvo Velike Britanije ter partnerske organizacije in podjetja. Minister za javno upravo, Boris Koprivnikar, je tam dejal, da je tudi premier prepoznal, da imamo v teh tehnologijah prednost, državni sekretar vlade pa je slovenska podjetja, ki se ukvarjajo s tehnologijo veriženja blokov, lokaciji primerno primerjal s Hermanom Potočnikom Noordungom in Iskra Delto.

Letošnje prvo srečanje Blockchain v KSEVTu v Vitanju. Zgoraj z leve: Boris Koprivnikar (minister za javno upravo), Tim M. Žagar (Iconomi), Jan Isakovič (Cofound.it) in Zenel Batagelj (Valicon). Foto: Cofound.it/Twitter

S tehnologijo se v Sloveniji (nekatera so registrirani v tujini) ukvarja že nekaj podjetij, med njimi Netis, Iconomi, Cofoundi.it, SunContract, Abelium. Po svetu mrgoli zagonskih podjetij, ki se ukvarjajo s to tehnologijo. Preučujejo pa jo tudi velika podjetja. IBM je razvil Blockchain as a Service, s čimer lahko stranke gradijo lastne sisteme. Konkurenčno rešitev ponuja tudi Microsoft. Ponudnik finančnega omrežja SWIFT je z 22 bankami julija začel preizkušati uporabo pri poravnavi čezmejnih transakcij. V Enterprise Ethereum Alliance sodelujejo Microsoft, Intel, Accenture in številne banke. Skratka, s tehnologijo se spogledujejo vsi veliki, ker niso čisto prepričani, kako uporabna bo v prihodnosti, a je nihče ne želi zamuditi.

Glavna prednost dnevnikov z omejenim dostopom je učinkovitost, saj ne trošimo več računskih ciklov za tekmovanje pri potrjevanju blokov. Varnost sistema ne temelji na surovi računski moči, temveč na konsenzu, kdo zapise potrjuje. Tak sistem ima vgrajen nadzor dostopa in je precej bolj kot, recimo, bitcoin podoben klasičnim sistemom. Podjetja lahko zgradijo povsem svojo različico veriženja blokov, ki jo interno uporabljajo za kriptografsko varno hranjenje podatkov.

Razlika med obema vrstama veriženja blokov je tako velika, da nekateri strokovnjaki sistema z omejenim dostopom (permissioned ledger) sploh ne uvrščajo med veriženje blokov (blockchain), četudi je sestavljen iz zaporednih, prepletenih, podpisanih blokov.

Internet ali Iridium?

Svet je poln tehnologij, ki so obljubljale revolucijo in okrog katerih se je od navdušenja kar kadilo, ljudje in podjetja pa so množično investirali vanje. Ameriški raziskovalec Roy Amara je nekoč dejal, da navadno precenjujemo kratkoročno uporabnost tehnologij in podcenjujemo njihov dolgoročni vpliv.

Od biotehnologije pričakujemo čudeže že dvajset let, še posebej od razvozlanja človeškega genoma leta 2004. Več kot desetletje pozneje dlje od prozornih mišk in gensko spremenjenega riža z vitamini nismo prišli, izkoreninjenje genetskih bolezni ali zgolj izbiranje barv oči potomcev pa je še znanstvena fantastika.

Danski politik Karl Kristian Steincke je leta 1948 zapisal, da so napovedi težavne, še posebej tiste o prihodnosti. Trenutno ne vemo, ali bo šla tehnologija veriženja blokov po poti interneta ali Iridiuma. Internet so sprva obravnavali kot vojaško tehnologijo in kasneje kot akademsko igračko, dokler niso v CERNu izumili spleta in za vedno spremenili sveta. Satelitsko mobilno omrežje Iridium je nakazovalo revolucijo, a ga zaradi dostopnosti cenejših in preprostejših tehnologij danes ne potrebuje skoraj nihče.

Ta hip še ni jasno, ali je veriženje blokov tudi v praksi uporabno še za kaj drugega kakor za digitalne kriptovalute. S tehnologijo se tako ali drugače ukvarjajo tri skupine: tehnološki zanesenjaki, mlada podjetja (start-up) in velika podjetja. Prve zanima novost kot taka, dodaten motiv pa predstavlja velika rast vrednosti bitcoina, kar bi se lahko ponovilo tudi pri kakšnih drugi izvedbi. Mlada podjetja verjamejo, da je to tehnologija prihodnosti in da lahko postanejo naslednji Google, če se je pravočasno lotijo in razvijejo dober izdelek. V ta sektor dere gora špekulativnega denarja (venture funding), iz česar se v glavnem napajajo ta podjetja. Tehnologijo raziskujejo tudi velike banke in centralne banke, denimo Citigroup ali Bank of England, ki se ne smejo privoščiti, da bi jih kakšna tehnologija zalotila nepripravljene.

Svet se bo vrtel še naprej

Veriženje blokov je tehnologija, ki omogoča varno shranjevanje podatkov v določeni obliki, in nič več. Kaj bomo iz te možnosti naredili, je odvisno od nas. A tudi računalnik je zgolj tehnologija za seštevanje in premikanje bitov, pa smo z njim svet spremenili do neprepoznavnosti. Ali bo z veriženjem blokov enako, bo pokazal čas. Verjetno bo našlo svojo uporabo, presenetljivo pa bi bilo, če bi revolucioniralo vse pore našega življenja. Svet je namreč poln genialnih tehnologij, ki niso nikdar zaživele. Prihodnost verig blokov je odvisna od tega, kako vzdržne bodo (naraščajoča poraba procesorskih ciklov za poganjanje bitcoina zagotovo ni najpametnejša uporaba računske moči) in kolikšno motivacijo bodo imeli ljudje za uporabo.