Video kamere: za tiste, ki potrebujejo nekaj več

Video kamere danes kupujeta dva tipa uporabnikov - tisti, ki vedo, da kompaktni fotoaparati pri snemanju videa še vedno zaostajajo in tisti, ki fotografiranja ne potrebujejo in jim je pomembno le to, da imajo v žepno majhno igračko, s katero lahko posnamejo karkoli. Govora je torej o kompaktnih in mini modelih, ki jih bomo preizkusili v nadaljevanju.

Visoka ločljivost je danes pri video kamerah obvezna, pravzaprav je že kar težko dobiti še kak star model, ki snema še v običajni ločljivosti PAL. Vsekakor pa se morate zavedati, da je obdelava visokoločljivega videa še vedno procesorsko zelo zahtevno opravilo (beri: počasno), predvsem pa, da boste, če doma nimate predvajalnika blu-ray, omejeni na gledanje posnetkov neposredno s kamere ali iz računalnika. Če seveda videa pri obdelavi ne boste zmanjšali v ločljivost PAL ...

Video kamere so že od nekdaj naprave z razmeroma specifičnim trgom. Medtem ko so se fotoaparati v digitalni dobi silno razpasli, so video kamere ostale skoraj nišne naprave. Še vedno imamo nekako stereotipno predstavo, da jih uporabljajo predvsem očetje, njihove posnetke pa si ogleda redkokdo.

V zadnjih nekaj let pa se je le nekaj premaknilo. Ta prehod pa se ni zgodil pri samih napravah, govorimo namreč o internetu. Domači uporabniki smo dobili vse hitrejše povezave v splet, kar je bil povod za izreden uspeh strani za ogled videa - YouTuba. Skupaj z neverjetno rastjo omenjene strani (seveda so kot gobe po dežju nastajale tudi druge strani, ki so se ukvarjale z gostovanjem video vsebin) so dobivali zagon tudi spletni dnevniki - blogi.

Ta manjša revolucija ustvarjanja in deljenja vsebin se je dotaknila tudi videa in video kamer. Medtem ko je bil marsikdo zadovoljen z videom, posnetim z navadno spletno kamero, je marsikdo želel tudi kaj več. Digitalne video kamere se danes še kako rade hvalijo z napisi, ki obljubljajo neboleče pretakanje vsebin na YouTube (in podobne strani). Priča pa smo tudi vse več modelom, ki so namenjeni predvsem blogerjem oziroma vsem, ki kupujejo te naprave, da bi snemali videe za objavo v spletu.

Te naprave naj bi bile nekoliko cenejše kot resnejše kamere, ohišje pa prilagojeno temu, da napravo držimo obrnjeno proti sebi. Tudi funkcije so bolj skromne - je pa praviloma na voljo tudi visoka ločljivost HD. A kot se je izkazalo na našem preizkusu, so te naprave praviloma slabe. Izdelovalci očitno računajo, da so uporabniki predvsem nezahtevni in gledajo bolj kot ne na ceno. V te aparate tako vgrajujejo tipala, ki so po velikosti primerljiva s tipali v zmogljivejših telefonih in spletnih kamerah. Kljub visokim ločljivostim je posneti video slab, barve blede in nepravilne, šuma pa preveč. Podobno je pri objektivih, ki sploh ne premorejo optičnega zuma - na voljo je le digitalni, pa še ta večinoma le pri nižjih ločljivostih. Objektivi tudi nimajo ostrenja - zaradi majhnih tipal je globina ostrine razmeroma velika. Ali, povedano drugače, na sliki je vse bolj ali manj enako ostro. Žal je prej vse enako neostro in zamegljeno. Zadnja težava pa so sorazmerno ozki objektivi, ki so podobni tistim pri spletnih kamerah: najbolje delujejo na razdalji, ki je malo daljša od dosega naše roke. Tako bomo dobili v kader le svoj obraz - pa še tu bomo držali napravo razmeroma daleč od sebe.

Tiste prave kamere pa so praktično enake kot generacija pred njimi. No, pa tudi ta prejšnja generacija je bila praktično enaka kot generacijo pred njo. Tudi tista je bila ... no, saj razumete, kam pes taco moli. Novosti na tem področju sta le dve - uvedba visoke ločljivosti HD, ki jo ima praktično vsaka nova kamera, in spreminjanja nosilcev, na katere snemamo. Pri slednjih so zelo dolgo vladale majhne kasete MiniDV. Te so bile zelo razširjene, razmeroma majhne, kljub temu pa so ponujale zelo dobro pomnilno zmogljivost po spodobni ceni. Vendar so bile - pač, kasete.

Naslednji pomnilni format so predstavljali ploščki miniDVD. Ti so imeli skorajda več slabosti kot prednosti, tako je večina kamer imela še kak drug pomnilniški nosilec, na katerega smo lahko snemali.

Danes je takih kamer vse manj. Na prodajnih policah v glavnem prevladujejo kamere z vgrajenim diskom, nekatere manjše (in cenejše) pa uporabljajo le pomnilniške kartice SD. Vgrajeni diski so v nekaterih primerih navadni, torej vrtljivi, ti imajo večje pomnilne zmogljivosti (celo do 240 GB!). Vedno več pa je tudi negibnih diskov SSD, ki pa so manjši - na našem preizkusu do 8 GB.

Visoka ločljivost pa je danes skoraj že samoumevna. Sicer se še vedno najde kar nekaj kamer z nižjo ločljivost SD, a nekih pravih prednosti niti ni, saj lahko tudi pri kamerah HD nastavimo nižjo ločljivost (če smo, na primer, omejeni s prostorom ali računalniškimi zmogljivostmi).

Za preizkusom mini in kompaktnih modelov boste na koncu našli tudi preizkus treh polprofesionalnih (če ne že kar profesionalnih) modelov. Pri tem niti ne gre izgubljati besed, saj so te kamere silno zmogljive, njihova ciljna publika pa naj bi se načeloma zavedala, kaj potrebuje. Velja pa omeniti, da so tudi te kamere vedno bolj na udaru s strani naprednih fotoaparatov DSLR. Ti postajajo vse boljši tudi pri zajemu videa, zaradi podpore različnih dodatkov (predvsem objektivov) pa omogočajo res veliko umetniških možnosti.

Več berite v posebni poletni številki revije Monitor, ki vam bo odgovorila na vprašanja kako fotografirati, snemati in izbrati!