Vitez s krizo identitete
Ekscentrični Clive Sinclair, izumitelj z viteškim nazivom, je dal svetu veliko. Računalnikarji ne bomo nikoli pozabili njegovih cenovno dostopnih računalnikov, ki so domovali v številnih evropskih gospodinjstvih. Podjetje se je v svojih najboljših letih ukvarjalo celo z razvojem umetne inteligence in električnih vozil, danes pa je le še bleda senca nekdanjih uspehov, čeprav Sinclairju vizionarskih zamisli zares ne (z)manjka.
Mavrični računalnik je po zaslugi številnih iger spravljal v zadrego kup zmogljivejših konkurentov.
Clive Sinclair je svoje prvo podjetje, Sinclair Radionics Ltd., ustanovil sredi vročega angleškega poletja leta 1961 v Cambridgeu. Mlad in nadobuden inženir z oblikovalsko žilico je sprva razvijal zvočne komponente, radijske sprejemnike, kalkulatorje in celo znanstvene instrumente. Hitra rast prodaje je ustvarila vrsto uspešnic, a je zahtevala tudi podporo kapitala, med delničarji podjetja se je znašla tudi angleška država. Po desetletju uspehov je Sinclairju postalo jasno, da trenutni tržni asortiman dolgoročno ne bo vzdržal, toda delničarji niso imeli posluha za njegove nove zamisli, saj so zahtevale znatne finančne vložke. Zato je že leta 1973 skoval načrt, kako bo ključno intelektualno lastnino, povezano z novodobnimi rešitvami, odnesel iz podjetja. Podjetje Ablesdeal Ltd., ki je prejelo nekaj teh tehnologij, se je najprej preimenovalo v Westminster Mail Order Ltd., avgusta 1975 pa v Sinclair Instrument Ltd.
Sinclair je enega svojih najtesnejših sodelavcev, Chrisa Curryja, ki je od leta 1966 delal v podjetju Radionics, prepričal, da postavi temelje podjetja Sinclair Instrument in nadaljuje razvoj novih izdelkov. Prvi uspeh je prinesel že zapestni kalkulator, ki je spominjal na uro. Podjetje se je leta 1977 zopet preimenovalo, tokrat v Science of Cambridge Ltd., in že naslednje leto na podlagi mikroprocesorja in nekaterih komponent iz kalkulatorja izdelalo prvi mikroračunalniški komplet MK14. Ta je bil namenjen računalniškim navdušencem, saj je od njih zahteval, naj si sami sestavijo računalnik. Curry je v nadaljevanju vztrajal pri izdelavi celovitega, a cenovno dostopnega računalnika, Sinclair pa pri električnem avtomobilu, in njune poti so se ločile, saj je Curry z novimi sodelavci ustanovil podjetje Acorn Computer in že s prvimi izdelki požel velik uspeh.
Doba mikroračunalnikov
Kmalu je tudi Sinclair uvidel svojo zmoto, saj je računalništvo postajalo čedalje bolj vsenavzoče in lotil se je temeljite analize trga. Svoje dobro finančno ozadje in nabor inženirjev je izkoristil za hiter preboj na trg in leta 1979 je ugledal luč sveta računalnik ZX80, ki je temeljil na procesorju Zilog Z80, a tudi tega so morali uporabniki najprej sestaviti. Podjetje se je znova preimenovalo, tokrat v Sinclair Computers Ltd. Opogumljeni z uspehom prvega modela, so brž zasnovali naslednika in Sinclair ZX81 je ugledal luč sveta leta 1981, ustanovitelj pa je podjetju znova spremenil ime – tokrat v Sinclair Research Ltd.
Doba mikroračunalnikov je bila v polnem razmahu, šli so dobesedno za med. Sinclair je, opogumljen s temi uspehi, ameriški družbi Timex Corporation že leta 1982 prodal licenco za izdelavo in trženje svojih računalnikov v ZDA z imenom Timex Sinclair. Še istega leta je ugledal luč sveta preprosti, a nadvse priljubljeni ZX Spectrum. Prodaja in dobiček sta čez noč s šestmestnih poskočila najprej na sedem-, nato pa še na osemmestne številke.
Januarja 1983 je računalnik ZX Spectrum postal zvezda sejma Consumer Electronics Show v Las Vegasu, njegov uspeh pa ni temeljil le na dostopni ceni, temveč predvsem na zelo bogati ponudbi iger, ki se ji sprva ni mogel približati noben konkurent. A sledil je nenavaden mrk trga in vsi izdelovalci mikroračunalnikov so se čez noč znašli v težavah.
Ideolog s področja električnega transporta
Clive Sinclair, ki je medtem prejel tudi viteški naziv, je bil med pionirji električnega pogona. Bil je praktično obseden z zamislijo osebnega vozila, torej enosedežnika, ki bi ga poganjala elektrika. Leta 1983 je celo ustanovil podjetje Sinclair Vehicles in leta 1985 predstavil svoje električno vozilo, imenovano C5. Podjetje je prodalo zgolj 17 tisoč primerkov e-vozila in ustvarilo sedemmilijonsko izgubo ter še istega leta šlo v stečaj. Ta napaka je bila skupaj s poraznim sprejemom izdelkov Spectrum QL in TV80 tudi razlog, da so investitorji zvečine izgubili zaupanje v Sinclarja in nehali finančno podpirati njegove zamisli.
Sir Clive Sinclair s svojim pionirskim električnim vozilom
Ko je Sinclair uvidel, da je avtomobil prevelik zalogaj, je poskusil z električnim kolesom. Leta 1992 je ugledal luč sveta Zike, ki je bil sposoben potnika voziti do 16 km/h hitro, a ne prav posebno daleč. Toda tudi Sinclairjev drugi poskus elektrifikacije transporta se je končal klavrno. Zike je prepričal le 2000 strank, podjetje pa pahnil še globlje v izgube.
Deset let pozneje, natančneje leta 2003, je Sinclair poskušal znova. Tokrat z elektificiranim invalidskim vozičkom ZA20. Ta projekt mu je pomagal financirati, oblikovati in izdelati hongkonški partner Daka Designs, a tudi v tretje ni doživel večjega uspeha. Omenjeno partnerstvo je vendarle odlikovala izjemna oblikovalska in inženirska žilica, ki je poskrbela tudi za oblikovanje inovativnega osebnega pogona za potapljače, imenovanega SeaDoo Sea Scooter.
Novembra leta 2010 je Sinclair Research naznanil pripravo električnega kolesa X-1, ki naj bi prišel na trg v letu dni. Toda omenjenega e-kolesa še do danes ni v razstavnih prostorih trgovin ...
Visokoleteče zamisli brez prave podlage
Ameriška konkurenca v obliki računalnikov IBM PC in Apple Macintosh je dodobra pristrigla peruti britanskim izdelovalcem. Korporacija Timex se je umaknila iz poslovne naveze, a Timexove različice Sinclairovih računalnikov so v različnih državah izdelovali še leta pozneje. Sinclair je v želji, da bi spremenil potek dogodkov na trgu, že v začetku leta 1984 napovedal novi Sinclair QL (oznaka je napovedovala kvantni preskok), a to je bil račun brez krčmarja. Razvojniki Sinclairjevih visokoletečih idej in zamisli v praksi niso mogli uresničiti, proizvodnja je zamujala, vsak četrti računalnik se je vrnil z okvaro in v računalniških revijah je bilo težko prebrati kaj lepega o podjetju Sinclair Research.
Prvi resnično delujoči Sinclairji QL so bili na voljo šele konec poletja 1984, a takrat so kupci zvečine že posegli po drugih računalnikih. Do konca leta jim jih je uspelo prodali le nekaj več kot četrt milijona, to pa je bistveno manj od uspešnice Spectrum. Proizvodnjo modela so zaustavili februarja naslednje leto. Preostalo zalogo so nato prodali po polovični ceni. Za to, da prva izguba podjetja ni bila katastrofalna, je poskrbel računalnik ZX Spectrum+, ki je bil le prepakiran ZX Spectrum, opremljen s tipkovnico, podobno modelu QL.
V začetku leta 1985 je Sinclair na sejmu CES iskal naklonjenost ameriških potrošnikov z novim izdelkom – uro z radijskim sprejemnikom (FM). A tudi ta je imela številne težave, tako glede uporabe kot izdelave, zato nikoli ni dočakala množične proizvodnje.
Špansko podjetje Investronica je Sinclarju namenilo kapital za izdelavo zmogljivejšega računalnika in ZX Spectrum 128 je prodajno pot začel najprej v Španiji (septembra 1985), kupci v Veliki Britaniji pa so ga bili deležni šele v začetku 1986, saj trgovci zaradi nakopičenih zalog starejših Spectrumov novega modela preprosto niso želeli prodajati.
Sinclair Radionics je poskrbel za vrsto odličnih izdelkov. Po inovativnosti, oblikovanju in uporabnosti so vodili ura Sinclair Black Watch, poslovni kalkulator Sinclair Executive in žepni radio Sinclair Micromatic.
Padec v brezno in prodaja podjetja
Sredi leta je Sinclair Research že javno iskal partnerje za dokapitalizacijo podjetja (v višini od 10 do 15 milijonov angleških funtov), a je bila naloga zaradi slabega trenutnega ugleda vse prej kot lahka. Pojavili so se že prvi plenilci. Če je Sinclair napad poslovnega mogotca Roberta Maxwella še lahko odbil, se leto pozneje, utapljajoč se v dolgovih, ni mogel prav dolgo braniti vzpenjajočega se podjetnika Alana Sugarja. Blagovna znamka Sinclair je bila podjetju Amstrad prodana za pet milijonov funtov, obsegala je ime in izdelke, samo podjetje pa je ostalo Sinclairju. Sinclair Research se je skrčil in preoblikoval v holding številnih novih podjetij, nekdanji razvojniki so tako razvijali vsak svoje področje, nekateri procesorske sredice in tehnološke postopke (Anamartic Ltd.), drugi komunikacije (Shaye Communications Ltd.), tretji računalništvo (Cambridge Computer Ltd.).
Leta 1999 je Sinclair izdelal najmanjši radijski sprejemnik na svetu, Z1 Micro AM Radio. Ta bo zapisan v zgodovino kot bržkone zadnji uspešen izdelek družbe Sinclair.
A tudi ta visokotehnološka področja so kljub redkim izjemam prinašala dodatno izgubo in ta se je zgolj še kopičila. V začetku novega desetletja je Clive Sinclair porabljal kar bogastvo, ki si ga je ustvaril, da je podjetje obdržal nad vodo, kljub temu pa je šla poslovna krivulja le še navzdol. Leta 1990 so bili v podjetju zaposleni samo še Sinclair ter po en prodajalec in razvojni inženir. Dno je podjetje doseglo leta 1997, ko je bil v podjetju zaposlen le še ustanovitelj.