Vladimir Djurdjič: Moč omrežij P2P

Filmski studii in glasbene založbe ga sovražijo. Uporabniki ga obožujejo. Ponudniki interneta so tiho, v ozadju pa se zadovoljno smehljajo. Govorimo o omrežju BitTorrent, prek katerega je moč dobiti domala vse vsebine, od najnovejših filmov, glasbe do programov. Večinoma piratiziranih, brez dovoljenj avtorjev ali založnikov. Toda ali je BitTorrent poguba ali prihodnost interneta?

Omrežja P2P so tarča polemik že vrsto let. Nekatera, ki so hitro zablestela, kot sta, denimo, prvotni Napster in Kazaa, so tudi hitro poniknila ali pa se transformirala v drugačen servis, ki ga s staro slavo druži le še ime. Toda na vsak zaprti strežnik za izmenjavo datotek nastajajo v internetu številni novi, ki razmeroma hitro prevzamejo vlogo distribucije vsebin. Zdi se, da za to ni zdravila, kljub temu da jih oblasti v številnih državah nenehno preganjajo.

Kako priljubljena so omrežja P2P, dovolj zgovorno govori ocena, da danes že okrog 40 % celotnega internetnega prometa sestavlja prenos datotek v omrežju BitTorrent. Upam si trditi, da večjih porabnikov pasovne širine ta hip ne bomo našli. BitTorrent je pravzaprav posebnež na več načinov. Poleg tega, da ima tako strukturo, ki v resnici ne krši avtorskih pravic, saj so iskalniki datotek povsem ločeni od omrežja, je zanimiv tudi zato, ker isto infrastrukturo naključno povezanih računalnikov uporabljajo tudi povsem legalni servisi.

Ponudniki interneta ga potiho odobravajo, saj ta hip najbrž ni večjega magneta za prodajo hitrih širokopasovnih povezav. Obenem so domala povsod na tem področju omejili prepustnost internetnih hrbtenic, saj bi prenos datotek lahko zavzel še precej večjo pasovno širino, kot je danes dovoljeno. Radi ga imajo tudi ponudniki vsebin, ki želijo distribuirati velike datoteke (video posnetkov, programov), vendar za zadovoljitev povpraševanja niso pripravljeni kupiti dovolj pasovne širine in strežnikov. BitTorrent jim v tem primeru opravlja koristno vlogo "medpomnilnika", kjer se obremenitev prenosa prenese na celotno omrežje računalnikov.

Zanimivo, da so isti učinek začeli spoznavati tudi ponudniki večpredstavnih vsebin, predvsem filmski studii. Danes se vsi zavedajo, da je prihodnost filmske distribucije predvsem v internetnem dostopu do vsebin, vprašanje pa je, kako to učinkovito in varno početi. Tu imajo vsi dve možnosti. Pri prvi vsak ponudnik sam ustvari svoj internetni servis, ki pa bi moral imeti za učinkovito delovanje in zadovoljitev povpraševanja uporabnikov bajne strežniške in omrežne zmogljivosti. Po drugi možnosti pa zagotovijo varen (beri: plačljiv) prenos ali dekodiranje datotek, za samo distribucijo pa uporabijo omrežje P2P, ki jim znižuje stroške distribucije.

Zato ni nič čudnega, če je Bram Cohen, sicer avtor BitTorrenta, v zadnjih mesecih med bodoče stranke prištel tako zveneča imena, kot so Warner Bros, 20th Century Fox, Lionsgate, MTV Networks in drugi. Za prvo polovico 2007 napoveduje servis, ki bo zadovoljil obe strani - uporabnike s hitrim dostopom in razširjenim distribucijskem kanalom ter ponudnike vsebin, ki bodo lahko nadzorovali, kdo in kako ima lahko dostop do datotek, oziroma jih pri sebi dekodira.

Toda nihče si ne dela utvare, da legalni prenosi prek BitTorrenta ne bodo povsem izpodrinili dosedanjih prenosov "odklenjenih" vsebin. V zadnjem času je videti, da so postale akcije oblasti in lastnikov vsebin bolj prefinjene. Namesto da po internetu preganjajo "sosedove mulce", so se odločili sistematsko zapirati strežnike, prek katerih uporabniki iščejo datoteke, ki jih zanimajo. Lani so bili pod udarom domala vsi poglavitni strežniki in njihovi lastniki, čeprav je to pogosto samo okrepilo manjše iskalnike.

Toda tudi upravitelji iskalnikov se ne dajo kar tako. Ponekod so se odločili postaviti po robu po legalni poti, drugod iščejo varna ozemlja, kjer jih preganjalci zakonsko ne morejo ukiniti. Zato je, denimo, Isohunt.com nedavno strežnike iz ZDA preselil v Kanado, Pirate Bay pa se poigrava z zamislijo, da bi se preselili ali celo kupili nekdanjo naftno ploščad ob obali Velike Britanije, na kateri (dokazano) ne veljajo britanski zakoni. Če to ne bo zadostovalo, lahko pričakujemo, da bodo avtorji strežnike postopoma začeli seliti v druge države, kjer je varovanje pravic, recimo temu, pomanjkljivo. Teh pa je danes še vedno precej več kot tistih, ki spoštujejo te pravice. Če bodo iskalniki pobegnili v taka okolja, jih bo sila težko ugonobiti, razen če bi ponudniki internetnih storitev začeli omejevati dostop do posameznih omrežij oziroma držav. Toda to bi nedvomno sprožilo nove polemike, najbrž povezane s svobodo govora in dostopa do informacij.

Ne smemo pa pozabiti, da se protokoli in programi P2P še naprej hitro razvijajo. Pričakovati je mogoče, da jih bomo v prihodnje našli v vse večjem številu storitev, kjer jih morda danes sploh ne pričakujemo. Lep dokaz je, denimo, novi servis Joost (znan tudi kot The Venice project), za katerimi stojijo nekdanji ustanovitelji servisov Kazaa in Skype. Tehnologijo P2P v tem primeru uporabljajo za prenos tv programov, video na zahtevo in drugih video vsebin, kar zna odpreti novo fronto v internetu, ki doslej še ni bila tako zelo izražena - dostop do tv programov po vsem svetu.

Znano je, da so tv postaje omejene glede pravic, kaj lahko in kje lahko objavljajo vsebine, sicer utegnejo plačati visoke odškodnine. Glede na razvoj tehnologij P2P je najbrž le vprašanje časa, kdaj se bodo poleg legalnih ponudnikov, kot je Joost, v internetu znašli tudi zmogljivi "podzemni" strežniki za prenos tv signalov. V resnici jih je v internetu že kar nekaj, vendar praviloma ne uporabljajo tehnologije P2P, slika je precej slabe kakovosti, sama storitev pa nezanesljiva. Toda vse dosedanje izkušnje kažejo, da se to utegne hitro spremeniti.

Prihodnost omrežij P2P je torej nedvomno svetla, najbrž tako v legalni kot ilegalni rabi. Koliko bo ponudnikom vsebin uspelo prevesiti tehtnico v svojo korist, ni odvisno zgolj od zakonodaje in represije, temveč tudi od tega, koliko se jim bo uspelo prilagoditi naraščajočim pričakovanjem uporabnikov. Za začetek bi lahko omilili ali odpravili omejitve, ki v današnjih časih nimajo kaj iskati, saj internet nima meja. Da je mogoče s primerno politiko, tudi cenovno, doseči precej, vedno bolj dokazuje glasbena industrija, kjer se prodaja prek servisov, kot je iTunes, strmo povečuje.

Če bodo iskalniki za P2P pobegnili v okolja brez zaščite avtorskih pravic, jih bo sila težko ugonobiti, razen če bi ponudniki internetnih storitev začeli omejevati dostop do posameznih omrežij oziroma držav. Toda to bi nedvomno sprožilo nove polemike.