Vladimir Djurdjič: Nova ureditev

V računalniški industriji je vsak dan več združitev in prevzemov, seveda predvsem zato, da bi združena podjetja pridobila še večji tržni delež in dobiček. Na drugi strani se vse več podjetij, tako malih kot velikih, usmerja k odprti kodi in modelu, ki zaslužek prinaša z naslova storitev. Ali sta ta poslovna modela združljiva ali pa bo morda na koncu preživel le eden?

Težko bi rekli, da je bilo preteklo leto na računalniškem področju dolgočasno. Lani se je namreč nadaljevala konsolidacija ponudnikov računalniške industrije, ki se je kot pojav začela intenzivneje dogajati kot odgovor na okrevanje po zlomu podjetij "pikakom". Na prvi pogled so te združitve vir novih priložnosti in zaslužka, saj omogočajo lažji nadzor trga, s tem pa tudi cen. Po drugi strani pa je tudi res, da je, zgodovinsko gledano, le malo tovrstnih združitev res uspešnih, a to, kot kaže, ni ovira za vedno nove poskuse.

Ti dogodki pa imajo tudi drugo plat medalje. Za vsako tako združitvijo, prevzemom ali prodajo je tudi zgodba o strahu, mrzličnem iskanju izhoda iz neugodne smeri razvoja dogodkov ali morda celo propada. Oglejmo si konkretne zglede. Na prevzem družbe PeopleSoft s strani podjetja Oracle lahko gledamo tudi kot na močan poskus slednjega, da si zagotovi prihodnost onkraj tradicionalnega področja zbirk podatkov in razvojnih orodij, na katerem so se tržne priložnosti ustalile ali pa so začele celo upadati. Usmeritev v poslovne informacijske sisteme se zdi v tem primeru logičen korak, ki ga je moral Oracle opraviti domala za vsako ceno. Brez prevzema močnega ponudnika Oracle najbrž sam nikoli ne bi dosegel želenega cilja, to pa bi se najbrž kmalu začelo kazati na poslovnih rezultatih.

Nekoliko drugačno je ozadje pri predvidenem prevzemu družbe Veritas s strani Symanteca. Na prvi pogled gre za unovčenje ugodnega trenutka za vse programske rešitve, ki zadevajo varnost, vendar lahko gledamo na celoto tudi z drugega kota. Nobena skrivnosti ni, da se na področje pomožnih programov, zlasti s področja varnosti, pripravlja na vstop tudi sam Microsoft, kar je za druge ponudnike na tem področju domala katastrofa. Mnogi se namreč bojijo, da jim lahko dosedanji partner tako rekoč čez noč prevzame stranke, zato je treba okrepiti svojo moč, tudi v luči morebitnih protimonopolnih sporov v prihodnosti.

Za javnost najbolj očitna zgodba o drugi plati medalje je nedvomno prodaja PC oddelka družbe IBM kitajskemu podjetju Lenovo. Čeprav je v ospredju IBMova taktika za vstop na dobičkonosen kitajski trg, je resnica tudi ta, da je PC oddelek pridelal "velikemu modremu" rekordno interno izgubo, IBM pa pravzaprav ni več vedel, kako najti izhod iz tega začaranega kroga. Strah velikih, da lahko izdelovalci iz dežel v razvoju z nižjo ceno delovne sile prevzamejo vodilno vlogo, se je tu materializiral neposredno.

Mrzlično iskanje alternative je moč zaslediti tudi v prevzemu družbe SuSE s strani podjetja Novell. Slednji je bil v zadnjih letih le senca nekdanjega kralja omrežnih operacijskih sistemov z izdelki, ki so prepričali vse manj kupcev. Brez prevzema bi najbrž sčasoma platforma Netware šla v zaton, z njo pa tudi samo podjetje. Novell se je odločil v tem primeru za radikalno potezo in se čez noč prelevil v strastnega podpornika Linuxa in odprte kode v celoti. Kratkoročni rezultati so sicer skromni, toda zdi se, da ima ta strategija lahko lepo prihodnost.

Kajti odprta koda je ta hip morda edina prava alternativa združevanju, kopičenju moči in kapitalu velikih izdelovalcev. Proti velikanom se je namreč težko boriti z njihovimi orožji, saj to pomeni danes velikanske denarne vložke in prej ali slej cenovno vojno, ki na koncu koristi le enemu. Odprta koda pa je omogočila, da so se čez noč v ponudbo vključili izdelovalci in razvijalci, ki v običajnem licenčnem modelu ne bi nikoli prerasli položaja nišnega izdelovalca. Za večino uporabniki najbrž nikoli ne bi niti izvedeli, saj bi ti ostali v senci velikanov.

S te plati se zdi, da se nam obeta nova ureditev, ki bo močno spremenila razmere na trgu programske opreme. Čeprav se danes zdi, da oba poslovna modela lahko sobivata, je še bolj verjetno, da se bo na tem področju čez čas razplamtela vse večja vojna. Za zdaj poteka bolj na daljavo, vendar oba tabora čas izkoriščata za utrjevanje položaja. Zdi pa se, da sedanji model licenčne programske opreme ta hip zgublja več kot model odprtokodnih rešitev. Ob tem se je treba zavedati, da za obema modeloma ne stojijo le podjetja, temveč veliki gospodarski in celo politični lobiji. Nobena skrivnost ni, da ima licenčna programska oprema za sabo močen lobi ameriškega gospodarstva, medtem ko v Evropi na odprto kodo gledajo kot na priložnost, da nadoknadijo zamujeno v preteklih letih in desetletjih.

Polarizacija med obema poslovnima modeloma pa ni stroga, saj vmes najdemo cel niz poskusov, kako najti kompromis. Nekatera podjetja, ki so bila doslej v senci velikih, skušajo odprto kodo uporabiti za promocijo. Mala podjetja, ki so zrasla ob odprti kodi, skušajo najti poslovni model, ki bi jim vendarle omogočal prihodke s prodajo izdelkov. Veliki ponudniki nekatere izdelke objavljajo z odprto kodo, da bi premagali tekmece ali da bi olajšali pritisk kupcev in izboljšali javno mnenje. Večina pa meni, da je prihodnost v storitvah, čeprav razen IBMa, ki dela res velike posle na tem področju, še nihče ni povsem dokazal, da storitve lahko povsem odtehtajo stroške, povezane z razvojem zaprte ali odprte kode.

Za končne uporabnike je prihod in začetni uspeh programov z odprto kodo predvsem spoznanje, da so tudi alternative, ki kažejo zobe tudi največjim ponudnikom, če že ne monopolistom na področju programske opreme. Uporabnikom, zlasti pa podjetjem, je še posebej všeč, da pri izbiri programov niso več vezani na enega samega ponudnika, temveč imajo vselej na voljo alternative, tako pri izbiri programov kot tudi izvedbi in storitvah. Tako konkurenčno ozračje dolgoročno lahko da boljše rezultate tudi z vidika kakovosti izdelkov in spodbudi večjo inovativnost, vendar se bo to moralo dokazati tudi v praksi. Trenutno smo še vedno v fazi, ko odprtokodni projekti želijo narediti le funkcionalne ekvivalente po nižji ceni.

Spopad med licenčno in odprtokodno programsko opremo je torej neizbežen, zlasti tam, kjer bodo pripadniki druge kategorije hitro pridobivali tržni delež, kot na primer v primeru spletnega brskalnika Firefox. Kot posledico pa lahko pričakujemo najrazličnejše ukrepe, od nižanja cen do ponujanja programov brezplačno. Predvsem pa lahko v takih primerih računamo, da bodo predstavniki obeh taborov poskušali prihodke nadomestiti s storitvami. Lep zgled so lahko protivirusni programi, ki bodo načeloma brezplačni, posodobitve in delo, povezano s tem, pa bo treba plačati. Prav ta smernica razvoja bo igrala pomembno vlogo pri spremembi narave programske opreme, ki bo zaradi vseh teh dejavnikov vse bolj izvajana na oddaljenih strežnikih in vse manj na osebnih računalnikih.

Odprta koda je ta hip morda edina prava alternativa združevanju, kopičenju moči in kapitalu velikih izdelovalcev.