Vladimir Djurdjič: Televizija in filmi na zahtevo

Danes je že povsem jasno, da za spremljanje tv programov in filmov po računalnikih in internetnih povezavah ni več nobenih tehničnih ovir. Kljub temu se ponudniki vsebin še vedno obotavljajo s pravo ponudbo, najbrž ker je še vedno živ strah, da bi s tem več izgubili kot pridobili. Videti je, kot da bi jih moral nekdo suniti čez ta magični prag. Bo to storil Apple, ki je precej zaslužen za podoben korak v glasbi?

O internetni televiziji, videu na zahtevo in podobnih tehnoloških "revolucijah" govorimo pravzaprav že vrsto let. Komunikacijske povezave so se medtem bistveno izboljšale, tako da internet kot transportni mehanizem za video vsebine ni več prihodnost, temveč realno dosegljiva sedanjost. Kljub temu prave ponudbe s tv programi in filmi na zahtevo v resnici še ni. Vsaj na splošno dosegljivih internetnih servisih, ki bi bili resnično mednarodni in ne omejeni zgolj na ponudbo v posamezni državi ali regiji.

Resnici na ljubo nekateri ponudniki tv programov, kot je na primer SiOL (tv), že uporabljajo omrežja TCP/IP za prenos vsebin, vendar tako, da gre za zaključene in zaprte servise, ki delujejo le z namensko strojno in programsko opremo, torej so z navadnim računalnikom nedosegljivi. Skratka, nekoliko sodobnejše nadomestilo za kabelsko televizijo, a z enakim načinom delovanja - mesečna naročnina oziroma ponekod omejen nabor filmov na zahtevo, seveda proti plačilu.

Današnji potrošnik se v svetu, ki je zaradi hitrega pretoka informacij vse "manjši", seveda zaveda možnosti in hoče več. Zakaj bi moral čakati, da si bo lahko ogledal najnovejši film na DVDju šele po uradni objavi čez nekaj mesecev, če njegov kolega v ZDA to lahko, povsem zakonito, počne že danes? Še posebej, ker je za ogled filma pripravljen pošteno plačati. Kaj pa, če si nekdo zelo želi spremljati tv nanizanko ali oddajo, ki jo bodo krajevne tv postaje (morda) predvajale šele čez kako leto? Nič čudnega, da so stranske "distribucijske poti", kot so večinoma nelegalni posnetki DivX in omrežja P2P, tako uspešne. Potrošniki vselej najdejo "najoptimalnejšo" pot do želenega cilja. Založniki video vsebin pa so zgroženi in hkrati prestrašeni, saj hekerji še tako zapleteno zaščito premagajo brž, ko izide.

To, kar se je zgodilo pred petimi leti v glasbi, se je v zadnjih dveh letih zgodilo tudi pri filmih in tv oddajah. Glasbena industrija je preživela, ker se je prilagodila. Danes se nihče več ne sprašuje, ali je pametno prodajati glasbo po internetu, in to po "ugodnih" cenah. Spletne trgovine z glasbo, ki jo lahko pretočimo v prenosni predvajalnik ali posnamemo na CD, rastejo kot gobe po dežju in vsak mesec dosežejo novo rekordno prodajo. Nekateri založniki so resda nejevoljni, ker se cene posameznih skladb še naprej nižajo, a celoten volumen prodaje to vendarle odtehta.

Zakaj se torej filmska industrija ne ravna po tem zgledu in tudi sama ne sprosti zavor na svojem področju? Odgovor ni preprost, saj ne govorimo o monolitni strukturi, temveč o številnih ponudnikih, od katerih ima vsak svoj interes. V celoti pa bi lahko rekli, da je bila filmska industrija v preteklosti precej bolj kakor glasbeniki vajena narekovati pogoje. Spomnimo se samo ene najbolj bedastih odločitev, ki so jo sprejeli ob uvedbi filmov na nosilcih DVD - regijske zaščite. Poglavitni razlog zanjo je bil ta, da bi lahko filme po različnih regijah prodajali z zamikom (da ne bi ogrozili prodaje v kinodvoranah) in po različnih cenah; to je danes, milo rečeno, neumnost. A bržkone si še vedno marsikdo v filmski industriji prizadeva, da se to ne bi spremenilo, oziroma da bi nekakšen nadzor obdržali tudi v prihodnje.

Pa vendar se premika. Že lep čas spremljamo napovedi, da bodo filmski studii nazadnje le spremenili strategijo in se prilagodili pričakovanju trga. Marsikomu se zdi to edino smiselno, če želijo preprečiti kroženje nelegalnih vsebin. Toda za zdaj so ukrepi medli, bolj podobni preizkušanju trga kot pravi strategiji, ki bi zagotovila trajen dostop do kakovostnih vsebin. Vselej je kaj krivo za zamujanje - od iskanja primernega algoritma za zaščito pravic (DRM) prek iskanja primernega kodeka za digitalno predstavitev filmov (MPEG, DivX, WMV...) do iskanja ustreznega naslednika nosilcev DVD (bitka med standardoma Blu Ray in HD DVD). Tudi po tem, ko so se v igro vpletli računalniški mogotci, predvsem Microsoft s svojimi prenosnimi predvajalniki Portable Media Center, se ni kaj prida spremenilo. Ponudba še naprej ostaja skromna in omejena.

Pa smo prišli do Appla. Sredi oktobra je potrdil utemeljenost govoric, ki so krožile več mesecev, in oznanil video različico svojega priljubljenega predvajalnika iPod. Če odmislimo napravo, ki je nedvomno silno mikavna, je zanimiva predvsem napoved, kaj vse bo Apple ponudil svojim uporabnikom, da bi posegli po novem predvajalniku. Spomnimo se, da je prav Apple s svojim servisom iTunes dokončno spremenil glasbeno industrijo, kljub temu da smo posnetke MP3 in spletne trgovine s posnetki poznali že prej. Podjetje je v zadnjih letih neverjetno uspešno v trženju in njihov vstop na področje video gradiva zagotovo ne bo ostal neopažen.

Če odmislimo glasbene video posnetke, ki so neznansko mikavni za mlade, navdušuje predvsem to, da si je Applu uspelo izboriti dostop do dveh trenutno najbolj priljubljenih tv nadaljevank v ZDA (pa tudi širše). Še bolj navdušujoče je, da bodo posnetki na voljo le dan po prvem predvajanju po televiziji. Tako rekoč takoj. Iz tega je moč sklepati, da je bil Apple trmast - ko se mu ni uspelo dogovoriti s Hollywoodom, se je odločil za pakt s tv producenti. Če bodo uspešni, bodo verjetno popustili tudi filmski studii.

Včasih je že tako, da je za velik korak potrebna dodatna spodbuda, in najbrž bo Apple tu pravi katalizator za pospešitev dogajanja. Pa ne samo, kar zadeva predvajanje na prenosnih napravah - v okviru istega dogovora si je namreč zagotovil tudi pravico do predvajanja video vsebin na osebnih računalnikih in prav v ta namen predstavil novo različico paketa Quicktime, ki bo imel v prihodnje vsaj tako pomembno vlogo kot iTunes za glasbo. Kajpak tudi tekmeci ne bodo sedeli križem rok. Nekateri menijo, da bo prelomna točka sejem CES v začetku leta v Las Vegasu. Tudi zato, ker bodo tedaj naprodaj nasledniki nosilcev DVD, na katerih bodo filmski studii začeli prodajati filme v visoki ločljivosti (HDTV). S tem se bo poraba prostora za hrambo filmov precej povečala, to pa naj bi pomagalo v boju proti internetnim piratom. Sporočilo je jasno: primaren način distribucije filmov bo še naprej optični nosilec. Tako se odpira prosta pot internetni distribuciji vsebin v

Glasbena industrija je preživela, ker se je prilagodila. Danes se nihče več ne sprašuje, ali je pametno prodajati glasbo po internetu.