Volan v roke

Kolega je odlično popisal področje igralnih volanov in opreme, pa vendar nekomu, ki tukaj ni doma, se bo porodilo vprašanje, katere igre so vredne preizkusa.

Najnaprednejši vozni model dobimo pri igri Asseto Corsa Competizione.

Dirkalne igre so prisotne in priljubljene že praktično od začetka razvoja domačega računalništva. Področje se razvija, znotraj njega pa imamo v grobem tri tipe iger. Prve so t. i. »simulacije«, igre, ki se trudijo čim bolj pristno (kolikor se na računalniku pač da) simulirati vožnjo avtomobila in njegovo obnašanje na cesti. Sledijo »arkade«, ki pri dirkanju v ospredje postavijo pomp in spektakel, ponudijo lažjo izkušnjo (sploh lažji začetek), pristnost in fiziko pa postavijo bolj ob stran. Zadnji tip pa niti ni zares dirkalni, gre bolj za raznovrstne simulatorje vožnje, kjer je bolj kot hitrostna spretnost v ospredju sama izkušnja.

Tistim, ki se spuščajo v svet zmogljivejših dirkalnih volanov in povezane periferije, so vsekakor v prvi vrsti namenjene simulacije. Te se trudijo podati čim bolj vestno izkušnjo, torej simulirati, kako se pnevmatike obnašajo (zvijajo) pod različnimi pogoji (glede na temperaturo, obrabo), kako se zvija karoserija, kakšen je odziv podvozja pri vožnji čez ovinke, robnike itd. Kako dobro jim to uspeva, je večna debata (na spletu na to temo res ne manjka prepirov), saj gre za nenehne kompromise. Prek računalnika lahko sledimo dogajanju z očmi in ušesi, v navezi z volanom s povratnim odzivom pa dobimo tudi nekaj občutka za to, kaj se dogaja z avtomobilom in s kolesi pod njim. A vseeno je to daleč od izkušnje, ki jo imamo, ko sedimo za volanom pravega avtomobila.

Automobilista ponudi najboljšo umetno pamet med dirkalnimi igrami, tudi grafika je med boljšimi.

Simulacije

Začnimo z najpopularnejšo simulacijo zadnjega desetletja – spletno igro iRacing. Spletno večigralstvo sicer ponujajo praktično vse dirkalne igre, pri iRacing pa je to srce in najpomembnejši vidik igre. Igra ima vgrajen »iRating«, ki pove, kako »čist« voznik smo – se ne zaletavamo v druge, dirkanje pa je čim bolj resno. Vse to omogoča res odlično in pristno večigralsko dirkanje. Na voljo je tudi ogromno tekmovalnih lig in prvenstev, med posebnostmi izpostavimo celo prave 24-urne dirke, kjer se prijavi več igralcev in se (v 24 urah!) večkrat zamenjajo za volanom (navideznega) dirkalnika.

Spletno večigralstvo sicer ponujajo bolj ali manj vse dirkalne igre, pri iRacing pa je to srce in najpomembnejši vidik igre.

Igra ima tudi odličen vozni model in je pri tem povsem izenačena z drugimi najboljšimi na tem področju, ob tem je tudi edina, ki nas prisili v prvoosebni pogled, torej pogled izza volana. Grafika sicer ni med najboljšimi, manjka tudi, denimo, dež, je pa vgrajen dinamičen prehod med dnevom in nočjo. Največja slabost igre iRacing je njen poslovni model – sicer ni draga, moramo pa plačevati naročnino. Ta je v času pisanja 6,5 evra mesečno, cena pa je nižja, če zakupimo več mesecev naenkrat. Na žalost z naročnino ne dobimo vsega – še vedno moramo kupovati pakete dodatnih avtomobilov in prog. To je pa to edina igra, v kateri lahko med tekmovalci dejansko naletimo na prave dirkače – celo Max Verstappen, trenutni svetovni prvak v F1, je pogost gost na strežnikih iRacinga.

Po priljubljenosti sledi igra Asseto Corsa. Tudi tu gre za zelo resno simulacijo, ki ima odličen vozni model in dobro simulira dogajanje na podvozju, pnevmatikah in vseh ostalih elementih vozila. Igra ima širok nabor avtomobilov in prog, pri avtomobilih je nekoliko večji poudarek na cestnih (in ne strogo dirkalnih) vozilih. Na voljo je ogromno dodatkov, plačljivih in brezplačnih. Grafika je solidna, čeprav gre za nekoliko starejšo igro, grajo pa zasluži (vsaj po našem mnenju) ne najboljši uporabniški vmesnik.

Njena novejša in še naprednejša sestra je igra Asseto Corsa Competizione (ACC). Ta ima še boljši fizikalni model, po mnenju marsikoga gre za najbolj realističen model v nam dosegljivih igrah. To je posledica dejstva, da je izredno ozko usmerjena – v njej imamo le avtomobile kategorije GT - GT3, GT4 in GTC. Enako velja tudi za proge, kjer je nabor spet manjši kot pri drugih tovrstnih igrah.

ž

Igre z uradno licenco F1 se sicer ne trudijo biti najbolj simulacijske, a nudijo veren vpogled tudi v ostale dejavnike, ki krojijo rezultat, denimo strategijo.

Sledita dve odlični, a manj priljubljeni dirkalni simulaciji – RFactor 2 in Automobilista 2. Prva je bila do prihoda prej omenjene ACC kraljica verne simulacije avtomobila in vsega z njim povezanega (pnevmatik, prog), med drugim so to igro kot osnovo za svoje simulatorje uporabljale tudi ekipe F1 (in jo bojda še danes). Na voljo je res ogromno dodatkov in modifikacij, je pa to igra z zastarelo grafiko in ne ravno prijaznim uporabniškim vmesnikom. Druga, Automobilista 2, pa je po našem mnenju med najboljšimi po kakovosti vdelane umetne inteligence računalniških nasprotnikov. Vozni model sicer rahlo zaostaja za najboljšimi, je pa grafika odlična (tudi s spremenljivimi vremenskimi in dnevnimi pogoji), ob manj zahtevnih nastavitvah pa dobro teče tudi na nekoliko starejših računalnikih (to seveda velja tudi za RFactor 2). Kot posebnost omenimo, da je ena boljših, če uporabimo očala VR.

Seveda ne moremo mimo uradnih iger formule 1 – trenutno aktualna je F1 22. Te igre v primerjavi s doslej opisanimi nimajo najbolj natančnega voznega modela, imajo pa zelo vestno vgrajen potek celotnega tekmovalnega vikenda, kot smo ga vajeni v cirkusu formule 1. Od tega, da moramo na prostih treningih izvesti določene programe (preizkus delovanja gum, preizkus porabe goriva, delovanje sistema ERS), do dogajanja na sami dirki, torej strategije menjave pnevmatik, prihod varnostnega avtomobila itd. V zadnjih letih je tudi vse večji poudarek na razvoju ekipe in vozila med sezono. Igra ponuja izvrstno grafiko in pristne posnetke znanih voznikov, seveda je tudi edina s pravo licenco vseh moštev in voznikov. Ob tem je razmeroma draga, hkrati pa moramo vsako leto kupiti novo, če želimo iti s časom naprej, namesto da bi obdržali le eno igro in vsaj nekaj let dobivali dodatke zanjo.

Ko smo že pri simulacijah, omenimo še igre v svetu relija. Teh je sicer manj kot klasičnih dirkalnih, hkrati tudi niso tako prepričljive pri simuliranju dogajanja kot zgoraj opisane. To je povsem razumljivo, saj je hitrostna vožnja po razgibanem terenu bistveno večji programerski zalogaj kot pa po (3D-skeniranih) dirkališčih. Zadnja leta sta tako na tem področju le dva resna konkurenta – Dirt Rally in igre WRC (trenutno aktualna je WRC Generations).

Obe imata po našem mnenju dovolj dober vozni model, ki dobro drži ravnovesje med resničnostjo in dejstvom, da avtomobil sploh zmoremo obdržati na progi. Manjša razlika je pri podlagah – WRC ima boljše obnašanje avtomobilov na asfaltni podlagi, Dirt Rally pa na drugih (makadam, sneg …). Obe imata sicer dobro grafiko, a razmeroma omejen nabor prog (lokacij) in avtomobilov. WRC ima uradno licenco tega pokala, vseeno pa nam je Dirt Rally nekoliko bolj všeč. Ker je igra starejša, je tudi nekoliko cenejša.

Zanimive alternative

V uvodu smo poleg simulacij omenili še arkadne dirkalne igre ter igre z vožnjo, ki niso ravno dirkalne. Tokrat se jim ne bomo posvetili, saj gre za preobsežno področje, hkrati pa je po našem mnenju to tudi področje, ki ne bo preveč zanimivo za uporabnike simulacijske strojne opreme (volani in povezana periferija). Velja pa omeniti nekaj iger, ki so zanimiva alternativa.

Prva je Wreckfest. Predstavljajte si dirkanje s starimi, z razpadajočimi avtomobili, kjer sta povsem dovoljena grobo zaletavanje in izrivanje nasprotnikov. Razvijalci so svoje poslanstvo res odlično zadeli, v igro pa so vnesli tudi presenetljivo prepričljiv vozni model. Med tekmovanji je mogoče izbrati tudi destruction derby, torej zaletavanje »do konca«. Kot posebnost omenimo še možnost dirkanja z ameriškimi šolskimi avtobusi, vrtnimi kosilnicami in angleškimi trikolesniki Reliant Robin.

Sliši se čudno, a igra Euro Truck Simulator 2 ima v povprečju približno enako dnevnih igralcev kot vse dirkalne igre skupaj.

V malho tovrstnih iger lahko dodamo tudi BeamNG.drive. Gre bolj za program, v katerem se lahko poigramo z obnašanjem avtomobilov in njihovih sestavnih delov na različnih podlagah in v različnih situacijah. Povedano drugače, če nas zanima, ali bo naša Toyota Corolla preživela vožnjo čez ležečo oviro pri 150 km/h, je to program za nas.

Vožnja težkega ameriškega tovornjaka proti sončnemu zahodu ima svoj šarm – sploh če imamo dovolj zmogljivo grafično kartico.

Sledijo igre, ki se marsikomu zdijo »čudaške« – simulacije vožnje s tovornjaki. Ne z dirkalnimi tovornjaki in ne zaletavajočimi se tovornjaki, temveč z običajnimi tovornjaki, kjer se (bolj ali manj) držimo vseh cestnih predpisov in v križiščih upoštevamo signalizacijo, razmišljamo o optimalni poti za dostavo tovora in kjer se moramo vsake nekaj ur ustaviti, da virtualni voznik odspi svojih (virtualnih) osem ur.

Sliši se čudno, a igra Euro Truck Simulator 2 ima v povprečju približno enako dnevnih igralcev kot vse prej opisane igre skupaj. Podobno velja za simulacijo kmetijske mehanizacije Farming Simulator 22. Zelo popularna je tudi ameriška inačica, American Truck Simulator, sami pa smo zelo navdušeni nad igro Snowrunner, kjer se z velikimi terenskimi tovornjaki prebijamo čez blatno, zasneženo in zaledenelo divjino (pogosto z v prvi prestavi z vključenim reduktorjem in zaklenjenimi diferenciali).

Starejši Euro Truck Simulator 2 (ETS) ima sicer več privržencev, v njem pa najdemo bolj ali manj celotno Evropo – trenutno sicer še manjka Balkan (s tem pa tudi Slovenija), a je dodatek West Balkans že napovedan. Pri tem velja omeniti, da je v osnovni igri le nekaj držav osrednje Evrope, ostale pa moramo dokupiti.

Podobno velja tudi za ameriško različico American Truck Simulator, za katero stoji isto podjetje kot pri omenjenem ETS. Tistim, ki so jim všeč širna prostranstva ameriškega zahoda, bo bolj odgovarjal ta naslov, je pa igra na trenutke tudi bolj pusta. Razvijalci so se odločili za nekoliko manjši faktor povečave – torej če v evropskem simulatorju 500 km prevozimo nekje v 20 minutah, bomo v ameriškem za to potrebovali več časa, kar je bolj realno.

Mimogrede, tovrstne igre se nam zdijo podobno terapevtske kot košenje trave – gre za zenovsko mirno početje, kjer si marsikdo prek slušalk doda še kako zvočno knjigo ali podkast.

***

Opisane igre so le grob pregled vsega, kar na tem področju obstaja. Nismo se dotaknili arkadnih iger ali manj znanih in manj priljubljenih, tudi ne starejših različic zgoraj omenjenih. V tabeli smo zbrali cene, kjer smo zabeležili le ceno osnovne igre, večina jih ponuja tudi plačljive dodatke (DLC), kjer običajno dobimo dodana dirkališča, avtomobile in še kaj. V tabeli pa smo zapisali tudi okvirno število dnevno aktivnih igralcev, za občutek. Vsi podatki so s spletišča Steam, le pri igralcih igre iRacing gre bolj za oceno, saj jo večina igralcev uporablja zunaj okvira Steam. Nekatere ponujajo tudi brezplačno demo različico, pogosto pa so na voljo tudi različna znižanja.