Vračajo se »zažgani« zasloni
V zadnjih mesecih je čedalje več pritožb uporabnikov, ki so v novih monitorjih ali televizorjih po daljši rabi zagledali duhove minulih prizorov. Problem »vžganih slik«, ki smo ga poznali z zaslonov s katodno cevjo, se v najnovejših tehnologijah kljub vsemu pojavlja. Praktične izkušnje s tem so imeli tudi nekateri naši bralci.
V 80. letih se je široko razmahnila raba ohranjevalnikov zaslona. Uporabniki so bili navdušeni predvsem zaradi ličnih in živahnih kadrov, ki so se vrstili na zaslonu med neaktivnostjo, programerji pa so s tem rešili problem izdelovalcev. Zasloni s katodno cevjo so bili namreč nagnjeni k »vžgani sliki« (screen burn-in). Trideset let pozneje se zgodovina ponavlja. Moderni zasloni OLED trpijo zaradi »vztrajanja slike« (image persistence), ki se v posebej hudih primeri razvije do »vžgane slike«.
Svoj čas so bili problematični zlasti monokromatski (enobarvni) zasloni s katodno cevjo (CRT), ki so po možnosti ves čas delovali pri eni sami nastavitvi moči. Pri teh monitorjih je žarel fosforni premaz na notranji strani zaslona, ko ga je bombardiral curek elektronov. Svetilne lastnosti fosforja se z rabo počasi spreminjajo, zato je dolgotrajno prikazovanje istega prizora škodljivo. V takem primeru se različna mesta na zaslonu starajo različno hitro, to pa povzroči »vžgano sliko«. Tudi ko na zaslonu prikažemo drugo sliko, bomo videli blede ostanke prejšnje. V lažjih primerih ta učinek sčasoma izgine, v hujših pa je trajen.
Zasloni s katodno cevjo so bili občutljivi na »vžgano sliko«.
Posebej izrazit je bil pri enobarvnih monitorjih, ki so dolge ure ali dneve prikazovali isto informacijo, denimo na letališčih, bankomatih ali avtomatih za nakup vozovnic. Barvni monitorji so manj občutljivi, ker uporabljajo tri različne fosforne nanose (za rdeče, zelene in modre pike). Prav tako so imeli poznejši »CRTji« boljši fosforni premaz ter aluminijev sloj za fosfornim premazom za odboj čim več svetlobe proti uporabniku, kar je hkrati ščitilo fosforni premaz, zato so bili odpornejši. Raba barvnih zaslonov je dosti bolj enakomerna, zlasti pri običajnem gledanju televizije, kjer so v povprečju vse točke enako obremenjene. Drugače je seveda, če spremljamo šport, brskamo po internetu, igramo igre ali gledamo filme s črnimi robovi, saj imamo v teh primerih sorazmerno statične elemente prikazane slike (okvir z rezultatom, orodne vrstice, črni robovi ipd.). To je eden izmed razlogov, da se plazemski televizorji niso uveljavili, saj so bili zgodnji modeli zelo nagnjeni k temu problemu.
Tekoči kristali
Zasloni s tekočimi kristali (LCD) so skoraj v celoti odpravili ta problem, ker sliko izrisujejo drugače. Za tekočimi kristali imajo uniformen vir svetlobe, ki je bodisi fluorescentna sijalka bodisi svetleča dioda (LED-LCD). V vsakem primeru je ves čas osvetljen celoten zaslon, zato staranje vira svetlobe nima posledic na prikaz slike. V nekaterih specifičnih primerih poznamo težave z »vžgano sliko« tudi pri LCDjih, zlasti na kakšnih letališčih ali železniških postajah.
Prikaz slike regulirajo tekoči kristali, ki so ujeti med dve plasti polarizirajočega materiala. Tekoči kristali imajo preferenčno orientacijo, ki pa jo spremenimo z električnim tokom. Z njim spreminjamo propustnost raztopine tekočih kristalov za svetlobo (s spremembo polarizacije), kar se pozna kot slika. Ostanki starih prizorov na LCDjih navaadno niso trajni, temveč jih normalna raba odstrani.
Apple v garancijskih pogojih podaljšanega jamstva AppleCare za iPhone X jasno določa, da je »vžgana slika« normalna obraba, ki je pri določenih vzorcih rabe pričakovana.
Razlog za ta pojav pri LCDjih še ni v celoti raziskan. Očitno zelo dolgotrajno držanje tekočih kristalov v eni orientaciji vsaj kratkoročno malo spremeni njihove lastnosti, zato se ob spremembi električnega polja ne vrnejo v prvotno orientacijo. Možni razlogi so nabiranje ionskih nečistoč v tekočih kristalih, nastanek električnega naboja v bližini elektrod, parazitska kapacitanca in enosmerna komponenta tako v električnih kristalih zaradi anizotropije dielektrične konstante v LCDjih. Poenostavljeno povedano: tudi tekoči kristali niso povsem odporni na izjemno dolgo vztrajanje v isti orientaciji.
Zgodba našega bralca
Oglasil se nam je bralec Roman, ki se mu je slika v LGjev televizor OLED zapekla kar dvakrat. »V začetku 2016 sem začel razmišljati o novem TV sprejemniku. Ker cena ni bila prvi pogoj, sem tudi po nasvetu znanca začel razmišljati o televizorju OLED, glede na novejšo in boljšo tehnologijo, 'neskončno' črnino in s tem boljši kontrast,« je dejal. Odločil se je za 55-palčni LGjev model OLED55B6V-Z (izdelan septembra 2016, sestavljen na Poljskem).
V Sloveniji je stal od 3400 do 4000 evrov, na avstrijskih in nemških straneh pa so se našle ponudbe tudi za dobra dva tisočaka. Na koncu ga je naročil pri Yeppon.it v Milanu za 1700 evrov. In kljub nizki ceni je dobil originalen izdelek, ki je sprva deloval brezhibno.
»Po nekaj mesecih se je na spodnjem delu zaslona začela kazati majhna lisa, ki je glede na barvo podlage spreminjala svojo barvo,« razlaga Roman. »Lisa je bila vedno na istem mestu in je niti čiščenje šuma plošče (ali Clear Panel Noise, kot imenujejo to funkcijo v nastavitvah) ni odpravilo. Sčasoma sta se pojavili še dve lisi v isti liniji. Ugotovil sem, da so lise na mestu številk strani teleteksta, ki sem ga uporabljal skoraj vsak dan okrog 15 minut. Prva in najbolj izrazita lisa je bila tam, kjer je rumena barva.«
Na LGjev televizorju OLED se je zaradi uporabe teleteksta zapekla slika. Slika: Roman
Zato je kontaktiral servis DAST, tam pa so mu povedali, da bo treba zamenjati zaslon. Dva tedna pozneje so mu sporočili, da je zaslon prispel, tako da je peljal popravit svoj televizor. Ista napaka se je naredila čez nekaj mesecev, zato je televizor spet nesel na servis in spet so mu zamenjali zaslon. Obe popravili so korektno in profesionalno izvedli v okviru garancijskega jamstva, so ga pa opozorili, da tretja menjava v okviru garancije ne bo več možna. Tudi v navodilih za uporabo uporabnikom odsvetujejo daljše prikazovanje nespremenljivega kadra.
Polletna uporaba teleteksta v povprečju 30 minut na dan, če zelo strogo ocenimo njegov vzorec rabe, je manj kot 100 ur kumulativnega prikazovanja istega kadra. Ker se je napaka ponovila na zamenjanem zaslonu, odpade možnost, da je šlo za individualen defekt.
Navodila za uporabo televizorjev OLED često opozarjajo, da ne smemo predolgo prikazovati statične slike.
OLED
To, da v zadnjem času spet več beremo in pišemo o »vžganih slikah«, je posledica več dejavnikov. Čedalje priljubljenejši so zasloni OLED (organic light-emitting diode), ki prikazujejo bogatejše barve od LCDjev, a so veliko bolj občutljivi za ta pojav. Hkrati je moderna tehnologija poskrbela, da zasloni spet pogosteje prikazujejo nespremenjene kadre. Orodne vrstice pri brskanju po internetu, napisi pri spremljanju športnih prenosov, logotipi televizijskih postaj in naslovne vrstice na pametnih telefonih Android ali iOS so primeri, ki so bili pred 20 leti manj pomembni ali celo nemogoči.
Zasloni OLED delujejo drugače kakor klasični (fluorescentni) LCDji ali LED-LCDji. Sliko prikazujejo tako, da posamezne točke žarijo (oddajajo svetlobo), pri LCDjih pa posamezne točke blokirajo svetlobo. Pri zaslonih OLED je vsaka pika samostojna enota, in sicer organska molekula, ki sedi med dvema elektrodama. Ena elektroda mora biti prozorna, tok med njima pa teče skozi organske molekule, ki oddajajo svetlobo. Zaradi tega imajo boljši kontrast od LCDjev, predvsem črno prikazujejo bolj črno.
To je razlog, da je večina izdelovalcev velikih televizorjev v zadnjih letih začela izdelovati modele z OLED. Ena redkih izjem je Samsung, ki je tehnologijo zaradi težav z vžgano sliko preskočil in začel razvijati QLED – to so še vedno LCDji (ki uporabljajo »kvantne pike«), zato naj ne bi imel teh težav.
OLED prinaša stari problem iztrošenja. Pike se starajo, in sicer ob intenzivnejši rabi hitreje. Če torej na nekem delu zaslona dlje časa prikazujemo isto sliko, bo ta del zaslona staran drugače od preostanka. Zato se lahko zgodi, da bomo videli »vžgano sliko«, tudi ko bomo želeli prikazati kak drug kader. V resnici ne gre za »burn in«, temveč »burn down« – iztrošili smo del zaslona.
Težave z zažgano sliko imamo lahko tudi na zaslonih pametnih telefonov. Slika: Mitchell Cairns
Kaj storiti
Probleme je laže preprečevati kakor odpravljati, zato se velja izogibati predvsem primerom, ki bi vodili do »vžgane slike« (glej okvir). Če se ta kljub vsemu naredi, kar se vedno zgodi zlagoma, izdelovalci priporočajo, da zaslon ugasnemo za dlje časa (recimo dan ali dva), nato pa nadaljujemo običajno rabo. V primerih blažjih težav izklop ni potreben in problem bo izzvenel sam. Večinoma gre namreč zgolj za »vztrajanje slike«, šele v ekstremnih primerih je težava trajna. Ali pa če imamo res smolo s slabim zaslonom, kot se je zgodilo našemu bralcu (glej okvir).
Na voljo so tudi aplikacije za pametne telefone, kot je na primer AMOLED Burn-in Fixer, ki na telefonu prikazuje inverzno sliko navigacijske vrstice in vrstice stanja. Ti dve sta ob prižganem zaslonu vedno prikazani, zato se lahko »odtisneta« na zaslon. Z vtisom nasprotnega vzorca dobimo zaslon, ki je v celoti rahlo vžgan, zato ne opazimo vzorca, le svetlost je nekoliko nižja. Problem ni pogost, se pa pojavlja. Celo Googlov telefon Pixel 2 XL je imel lani obilo težav, zaradi česar je Google, sicer trdeč, da je (LGjev) zaslon OLED brezhiben, kljub vsemu izdal programski popravek, ki je malo popravil barve in zmanjšal svetlost, da bi bil učinek manj verjeten.
Preizkusa na RTings.com
Doslej največji in najtemeljitejši preizkus »zapeke« izvaja RTings.com. Konec lanskega avgusta so kupili tri televizorje: LG B6 (OLED), Samsung KU6300 (LED z matriko VA) in LG UJ6300 (LED z matriko IPS) in jih začeli mučiti. Na njih so 20 ur na dan ponavljali 5,5 ur dolg videoposnetek, ki je imel tako statično kakor dinamično vsebino.
Po več kot letu dni in 7000 urah delovanja so ugotovili, da je tehnologija OLED res bistveno občutljivejša od LCD. LG B6 ima že dodobra vžgane logotipe (statični del slike), zaslona v drugih televizorjih še nista vidno zažgana.
Še en test so začeli izvajati januarja letos, na njem pa preverjajo šest povsem enakih LG OLED C7. Prikazujejo vsak svoj program, in sicer CNN, CNN pri največji svetlosti, nogomet, NBC, igro FIFA 18 in igro Call of Duty. Že po 4000 urah se je logotip CNN »zažgal« v zaslon. To je bistveno manj od 30.000 ur, kolikor obljublja izdelovalec.
LG pojasnjuje, da so imeli nekateri televizorji iz leta 2017 težavo, ker so jih po izdelavi kalibrirali prehitro, ko so bili še topli. Zato so imeli napačno tabelo za mapiranje digitalnih vrednosti v predstavitev barv na zaslonu. Ko so pri delovanju uporabljali funkcijo Pixel Refresh za preprečevanje vžgane slike, je to povzročilo napačen izris. LG trdi, da so omenjeni problem rešili z zamenjavo strojne programske opreme (firmware) z novim mapiranjem. Sicer pa LG vztraja, da njihovi televizorji ob normalni rabi dosežejo 30.000 ur brezhibnega delovanja. Leto ima 8760 ur.
»Vžgana slika« po 36 tednih gledanja CNN na največji osvetlitvi. Slika: RTings.com
Tako Google kakor Apple sta v svoje mobilne operacijske sisteme vgradila sisteme za preprečevanje vtisa slike v zaslon. Android Wear na pametnih urah, denimo, omogoča redno premikanje vsebine na zaslonu za nekaj pik. Tudi vedno bolj priljubljeni telefoni z zmogljivostjo »Always On« približno vsako minuto malce prestavijo sliko ure, da niso ves čas osvetljene iste pike.
Izdelovalci
Izdelovalci se problema zavedajo in v specifikacijah pogosto celo deklarirajo, koliko ur delovanja bo televizor ali monitor zagotovo zmogel brez težav. Kljub temu pa »vžgana slika«, če se ne pojavi izredno kmalu, ne sodi v garancijsko jamstvo. Uradno Sonyjevo stališče je, da ne gre za napako, temveč posledico rabe, zato ne more biti predmet garancije. Podobno meni LG – problem nastane, ko so naprave zunaj običajnih pogojev rabe. Apple v garancijskih pogojih podaljšanega jamstva AppleCare za iPhone X jasno določa, da je »vžgana slika« normalna obraba, ki je pri določenih vzorcih uporabe pričakovana. Samsungova garancija prav tako izrecno izključuje spremembe svetlosti zaradi normalnega staranja, z »vžganimi slikami« vred.
Številni izdelovalci so v svoje naprave vgradili funkcije, ki se bojujejo proti problemu. LG ima na primer »Screen Shift«, Sony pa »Pixel Shift«. V teh primerih zaslon malenkostno premakne sliko, da se ne »zapeče«. Najnovejši televizorji so že tako pametni, da zaznajo statični del slike (LG to funkcijo imenuje »Logo Luminance Adjustment«), na primer logotip kanala, in sliko tam nekoliko zatemnijo. Čim manj je namreč slika svetla, tem teže se zažge v zaslon. Pri telefonih problem ni tako pereč, ker jih menjamo pogosteje, predvsem pa je na njih slika redkokdaj »prižgana« več kot nekaj minut hkrati.
V poslovnih okoljih pa so problemi izrazitejši. LG je moral na letališču Incheon v Južni Koreji po pičlih štirih mesecih zamenjati 69 novih televizorjev OLED, ker so imeli »vžgano sliko«. Nadomestili so jih z LCDji.
Brez panike
Iz zapisanega in posamičnih zgodb bi se morda ustrašili, a ni vzroka za preplah. Moderni zasloni so bistveno odpornejši od nekdanjih. Drži, da je tehnologija OLED občutljivejša od LCD, zato se o problemu več govori. Kljub temu pa večine ljudi z običajnimi gledalnimi in računalniškimi navadami, ki nimajo izrazite smole s strojno opremo, problem ne bo prizadel. Seveda pa ne puščajte zaslonov prižganih vso noč, še posebej ne s statično sliko. Navsezadnje je to tudi energijsko potratno.
Kako se izogniti »vžgani sliki«
1. Uporabljajte ohranjevalnike zaslona s črnim ali temnim ozadjem.
2. Ne postavljajte zaslonov v slabo prezračene, vroče prostore.
3. Nastavite samodejni izklop ob nedejavnosti.
4. Vsakih nekaj ur zaslon za nekaj časa ugasnite in znova vključite.
5. Izogibajte se prikazovanju iste slike (velja tudi za dele zaslona) več kot dve uri v kosu. Na pametnih telefonih lahko uporabite Immersive Mode, ki skrije orodne vrstice.
6. Zmanjšajte svetlost zaslona pri tveganih kadrih.
7. Redno menjajte ozadje na namizju.
8. Uporabljajte funkcije za zamik pik.
