Vreme na telefonih

Za nami je razburkano poletje, ki nam ni prizanašalo z neurji in drugimi vremenskimi ujmami. Letos smo se bržkone v nebo uzrli večkrat kot običajno, še pogosteje pa smo zrli v pametne telefone, ki že nekaj let prikazujejo vremenske napovedi v različnih aplikacijah. Kako delujejo in katero izbrati?

Podatke o vremenu kažejo tako privzete aplikacije proizvajalcev operacijskega sistema – torej Google in Apple – kakor kopica specializiranih aplikacij. Povrhu obstajajo še spletne strani, ki jih prikličemo že vpisom ključne besede »vreme« v iskalnik. Ponudnikov kar mrgoli, a zagotovo nima vsak od njih svojega satelita. Od kod torej aplikacije in spletne strani dobijo informacije o tem, kakšno bo vreme? In predvsem – kako zanesljive so te napovedi?

Lokalni modeli pokrivajo omejena področja.

Da bi odgovorili, moramo naprej razumeti, kdo vse napoveduje vreme in kako postopek poteka. Minili so časi izpred desetletij, ko so imeli naši meteorologi na voljo zgolj nižinske prognostične kartice, 500-milibarske karte za nekaj dni vnaprej in analizo trenutnega vremena po Evropi. Kasneje so se jim pridružili urni satelitski posnetki vremena in radarski podatki o padavinah, danes pa imamo na voljo neprimerljivo več podatkov: satelitske meritve v več spektrih, kamere, samodejne meteorološke postaje. Napovedovanje vremena temelji na modeliranju.

Natančnost napovedi za posamezne zvezne države v ZDA v letu 2022 (izračunana kot uteženo povprečje več parametrov 1- in 3-dnevnih napovedi). Slika: Time.com, podatki ForecastAdvisor

Model ni en, modelov je več

Vreme v prihodnjih urah in dneh po vsem svetu izračunava globalni model, ki vključuje aktualne podatke o stanju vremena po svetu. Ime globalni model napak napeljuje na misel, da gre za eno in edino zveličavno resnico. Globalnih modelov je več, razlikujejo pa se tako v ločljivosti kot tudi po posameznih modelskih predpostavkah. Najpomembnejša sta evropski model (ECMWF) in ameriški model (GFS), omenimo pa še kanadski CMC, japonski JMA-GSM, britanski UM, nemški ICON in francoski ARPEGE, iz katerega je izpeljan tudi slovenski lokalni model ALADIN/SI.

Model ECMWF se večkrat dnevno izračunava v Bologni, kjer ima Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) svoj superračunalnik. GFS štirikrat dnevno poganjajo v ameriškem National Weather Serviceu (NWS). Ti kratici boste tudi največkrat videli v aplikacijah za prikazovanje vremenskih napovedi in drugih podatkov o vremenu.

Od kod podatki

Ni presenetljivo, da ima veliko aplikacij isti vir, zato bo iskanje razlik med njihovimi napovedmi sizifovo delo. Spet druge pa kombinirajo podatke več virov in jih potem združijo glede na uporabnikovo lokacijo.

Google ne skriva vira podatkov.

Če v Google vpišemo »vreme«, bo iskalnik sam vrnil vremensko napoved, ne da bi morali odpreti katerikoli zadetek. Zraven bo pisalo, da je vir podatkov weather.com, kar je The Weather Channel. Ta podatke pridobiva od IBM, saj je IBM Cloud eden največjih komercialnih ponudnikov tovrstnih informacij nadaljnjim uporabnikom.

IBM seveda nima lastnih satelitov ali vremenskih postaj, saj vse to počnejo večinoma državne službe. V ZDA je to Nacionalna uprava za oceane in ozračje (NOAA), pod katero sodi Nacionalna vremenska služba (NWS). Ta zbira podatke iz samodejnih opazovalnic, meteoroloških postaj, satelitov, vremenskih balonov, morskih boj ipd. NOAA ima v lasti 11 svojih satelitov (pet v geostacionarnih orbitah, pet v polarni orbitah, enega v točki L1), podatke pa dobiva še s šestih drugih satelitov ameriških agencij.

Ker te podatke ustvarja, zbira in obdeluje ameriški javni sektor, so dostopni vsakomur. Kot posamezniki si jih lahko ogledamo na weather.gov, podjetja pa imajo organiziran dostop prek NOAA Open Data Dissemination Programa. A ponudniki aplikacij večinoma ne dobivajo podatkov neposredno od NOAA, temveč uporabljajo agregatorje, kakršen je že omenjeni IBM Cloud. Aplikacije se prek API-jev povezujejo v IBM Cloud, The Weather Channel in Weather Underground (ki sta v lasti IBM). Dodajmo, da je IBM avgusta letos najavil odprodajo The Weather Company (Weather Channel, Weather.com, Weather Underground, Storm Radar).

Še eno takšno podjetje je finska Foreca, katere podatke uporablja Microsoft na svoji strani MSN. Foreca je tipičen agregator, ki združuje podatke evropskega modela (ECMWF), japonske meteorološke agencije, kitajske meteorološke agencije, nekaj korejskih in kanadskih podatkov, podatke o potresih ameriške seizmološke uprave, informacije o udarih strel z Nowcast.de, gibanje bibavice z NOAA itd. Podoben ponudnik podatkov o vremenu je še Global Weather Corporation, ki pa ni več dosegljiv končnim uporabnikom.

AccuWeather meni, da bo čez nekaj minut začelo deževati. To se je res zgodilo.

Mobilni telefoni v gorah

Pred prihodom pametnih telefonov so bili v visokogorju telefoni precej neuporabni, saj je bil signal običajno preslab za klice, česa drugega pa z njimi nismo mogli početi. V moderni dobi pametnih telefonov nam ti lahko služijo kot navigacija in večnamenski pripomoček, ki pa hkrati predstavlja najpomembnejšo vez s svetom, če gre kaj narobe. Pri uporabi v visokogorju zato velja nekaj posebnih zakonitosti, ki jih večkrat izpostavlja tudi Planinska zveza Slovenije.

Uporabo telefona v gorah omejujeta robna pogoja, ki se izključujeta. Signal v gorah je slab, hkrati pa je delujoči telefon za klic 112 lahko edina vez z življenjem. Priprava se začne že večer pred turo, ko je treba popolnoma napolniti baterije ter tudi rezervno ali zunanjo baterijo (powerbank), če jo imamo. Gore niso kraj za razmišljanje o pospešenem staranju baterij in škodljivosti polnjenja do maksimuma.

Med potepanjem po vršacih bo signal zelo slab in pogosto neobstoječ, kar za telefon predstavlja stres, saj ga nenehno išče in se poskuša povezati s slabo vidnimi baznimi postajami. To predstavlja veliko porabo energije, zato bodo izkušeni planinci telefon že na začetku izklopili ali vsaj postavili v način brez povezave. To je koristno, če ga uporabljamo za navigacijo – k temu se še vrnemo. Prav tako je modro izključiti ostale manj očitne porabnike energije, kamor sodita Wi-Fi in bluetooth, različne senzorje (npr. barometer) in podobno. Tudi GPS je precej potraten, a včasih je njegova uporaba koristna.

Večina telefonov omogoča izbiro tehnologije omrežja, ki jo bodo uporabljali. V dolinah je seveda to 3G/4G, v mestih celo 5G, v gorah pa le izberite 2G. Razlog je preprost – signal 2G zaradi svojih fizikalnih značilnosti prodira dlje in zelo mogoče je, da bo telefon daleč od civilizacije lahko ujel 2G, 3G/4G pa ne. Za klic na 112 ali pošiljanje kratkih sporočil (sms), ki jih na 112 prav tako berejo, 2G zadostuje. Pri komunikaciji s številko 112 telefoni uporabijo vse trike, ki jih imajo v rokavu za vzpostavitev povezave – to so največja moč oddajanja, povezava s katerimkoli omrežjem (tudi tujimi), večkratno poskušanje – in sploh ne zahtevajo odklepa ali kartice SIM. Vsi telefoni, ki se prodajajo v EU, razumejo, da je 112 številka posebnega pomena. Kadar signala ne najdemo, napišimo sporočilo in ga poskusimo poslati na 112. Morda bo veter zapihal v pravo smer za drobec sekunde ali pa se bomo premaknili, pa bo telefonu uspelo poslati tistih nekaj bajtov, ki lahko rešijo življenje.

 Dež je povzetek podatkov z Arsa.

Poleg klicev v sili pa današnji pametni telefoni v gorah opravljajo še druge funkcije. Z aplikacijami (Strava, Komoot) lahko merimo različne telesne in okoljske parametre ture. Google Maps je ena najslabših aplikacij za orientacijo v gorah, saj je neuke planince že usmerila proti prepadnim stenam. Maps.me, ki uporablja skupnostne zemljevide OpenStreetMap, je v tem pogledu boljša. Še boljša je aplikacija Planinske zveze (maPZS), ki vključene uradne planinske poti v Sloveniji z vsemi potrebnimi podatki. Obstaja že od leta 2020, je še vedno v beta fazi – deluje pa vseeno zelo solidno. Dostopna je na spletnem naslovu https://mapzs.pzs.si, a omogoča prenos zemljevidov za uporabo brez povezave. Seveda moramo na to pomisliti že doma, da si jih shranimo na telefon. Zemljevidi PZS so na voljo tudi v aplikacijah Locus Map in Avenza Maps. Obstajajo še druge aplikacije, v katere lahko naložimo lastne karte, denimo OsmAnd in Orux Maps.

Vremenske aplikacije, ki prikazujejo napoved in radarsko sliko padavin, pa so v gorah manj uporabne, če nimamo povezave z internetom.

Apple je nekoliko poseben, ker že od nekdaj želi vse postoriti sam. Svojčas je uporabljal podatke The Weather Channela. Leta 2020 so kupili ponudnika Dark Sky in v začetku leta 2023 ugasnili njegov API ter postavili svojega (WeatherKit). Ta je na voljo vsem piscem aplikacij za iOS (in iPadOS, macOS, tvOS in watchOS) kar prek Swift API-ja, drugod pa je takisto dostopen prek REST API-ja. Apple je torej postal tudi ponudnik vremenskih podatkov. Njegova aplikacija in tudi vsi ostali uporabniki API-ja WeatherKit so imeli letos ogromno težav, ker so se aplikacije sesuvale in več ur niso osveževale napovedi, a v nekaj tednih se je situacija normalizirala.

Nazaj h Googlu. Napoved v modelu Google Weather uporablja naslednje vire: ECMWF, NOAA in NWS, britanski Met Office, Deutscher Wetterdienst, Environment Canada, evropsko mrežo EUMETNET in Unidata.

Pot do ikone oblaka ali sonca na pametnem telefonu torej ni premočrtna. Osnova so vedno meritve, ki jih delajo velike državne službe, te pa potem na različne načine kombinirajo sekundarni ponudniki. Nekateri te podatke iz več primarnih virov še dodatno obdelajo, denimo IBM s svojim superračunalnikom, da jih na koncu prek API-jev počrpajo aplikacije in spletne storitve. IBM je razvil kar svoj model GRAF (več v okvirju).

David in Goljat

Bil je nekoč čas, v niti ne tako zelo oddaljeni preteklosti, ko je vsako iskanje po vremenskih informacijah na spletu med prvimi zadetki vedno prikazalo spletno stran AccuWeather. Zgodovina priljubljenega podjetja je bistveno daljša in sega v 60. leta prejšnjega stoletja. Joel Myers je leta 1962 med študijem na pensilvanskem State Collegeu ustanovil AccuWeather. Iz napovedi za lokalna smučarska središča je v naslednjih desetletjih zrasel globalni konglomerat.

Danes ima AccuWeather, ki zaposluje približno 500 ljudi, v lasti televizijski program, za več kot tisoč ameriških radijskih postaj in časopisov pripravlja vremensko napoved, njegovi vremenoslovci redno gostujejo na televiziji, vzdržuje spletne strani in mobilno aplikacijo, zbira podatke prebivalcev (citizen science) in še več.

AccuWeather je eden redkih ponudnikov vremenskih napovedi, ki si upa gledati tudi 90 dni v prihodnost, čeprav je vsem jasno, da so tako oddaljene napovedi popolnoma nezanesljive. Danes je AccuWeather še vedno eden največjih igralcev na tem področju, a tudi oni večino podatkov pridobijo iz javnih virov.

Med Scilo in Karibdo

Vremenske aplikacije imajo težko nalogo. Napovedovanje vremena je nehvaležno opravilo, pogovarjanje o vremenu ni le britanska posebnost, kritiziranje napovedi pa tudi ni le slovenski šport. Hkrati morajo aplikacije izpolnjevati dva različna pogoja: biti dovolj preproste, da jih lahko le ošinemo s pogledom in vidimo napoved, ter hkrati nuditi dovolj informacij, da se lahko poglobimo v primerjavo različnih modelov, vrst napovedi in podatkovnih virov. Približno tako, kot če bi pisali operacijski sistem, ki bo zadovoljil tako pregovorno babico kot administratorja na mariborski Vegi.

Meteoblue omogoča tudi prikaz vremena za prejšnji dan.

Ali po domače: zakaj nas dež še vedno lahko preseneti, če pa so napovedi natančnejše kot kadarkoli prej? Aplikacijam v resnici delamo krivico, saj večino časa povsem spodobno delujejo. A četudi so v 90 odstotkih primerov zadele, si bomo vsi zapomnili tisto desetino primerov, ko je lilo. Glavna težava je kakopak njihova – računalniškost. Za dobro napoved je poleg modela ključen še vremenoslovec, ki jo bo znal interpretirati. Model morda res kaže, da bodo tri ure besnele močne nevihte nad širšim območjem, v resnici pa bo šlo za desetminutno nevihto nad omejenim območjem. Človek bo to znal interpretirati, model pač ne.

IBM-ov zasebni model

Eden prvi modelov zasebnega sektorja je IBM-ov GRAF (Global High-Resolution Atmospheric Forecasting), ki ima ločljivost 3–4 km, teče vsako uro in nudi rezultati s časovnim korakom pet minut. To je mogoče, ker teče na grafičnih čipih (GPU) namesto na klasičnem superračunalniku. IBM ocenjuje, da je zato približno petkrat hitrejši.

Tudi v Sloveniji smo že imeli primer, ko so vremenoslovci napovedovali meter in več snega, na koncu pa ni bilo nič. Na dogajanje ima lahko vpliv že premik fronte za nekaj kilometrov ali pa sprememba temperature za eno stopinjo. Aplikacije te negotovosti ne znajo dobro »skomunicirati«, zato se odločijo za neki povprečni rezultat modelov.

Še težja naloga je skrčiti celodnevno vremensko napoved za širše območje v eno sličico, ki jo na primer prikaže Google. Ljudski glas rad pove, da je Google najbolj pesimističen, saj riše dežne kaplje, ko je ves dan sončno. Model izračuna verjetnost za padavine, nato pa se mora aplikacija oziroma stran odločiti, kako to prikazati. Pri 90- ali 10-odstotni verjetnosti dileme ne bo, precej teže pa je izbrati grafični simbol pri 50-odstotni verjetnosti. Google je tu konservativen in že pri nizkih verjetnostih nariše eno dežno kapljo. Kaj pa storiti, ko modeli kažejo 80-odstotno verjetnost dežja in 20-odstotno verjetnost snega?

Čeprav se kakovost pogleda v prihodnost izboljšuje s hitrostjo približno enega dne na poldrugo desetletje, se meteorologi večinoma strinjajo, da dlje kot 14 dni ne bo šlo. Vreme je preveč kaotičen sistem. Če odmislimo domala filozofske ali teoretičnofizikalne razmisleke, ali je mogoče modelirati sistem, katerega del je sam model – to ni mogoče –, smo pri vremenu omejeni s poznavanjem začetnega stanja, z ločljivostjo modela (ta znaša nekaj kilometrov), s fizikalnim mehanizmom in z računsko močjo.

Morda nikoli ne bo mogoče napovedovati tedne v prihodnost in morda modeli ne bodo nikoli popolnoma nadomestili človeškega vremenoslovca – razlika je podobna kot med učbeniško definicijo podatka in informacijo –, a to niti ni potrebno. Ikona v aplikaciji ni absolutna resnica, ki obstaja sama zase. Aplikacije nam dajejo čedalje več informacij, le da tolmačenje prepustijo uporabniku namesto meteorologu po večernih poročilih.

Pri nas vlada Arso

Kakorkoli zastavimo pregled aplikacij, bomo razočarani. Če v Googlovo ali Applovo spletno tržnico vtipkamo besedo »vreme«, je zadetkov več tisoč. Dobaviteljev primarnih podatkov je sicer precej manj, agregatorje in sekundarne vire pa tudi lahko preštejemo na prste obeh rok. Pri aplikacijah pa se omejimo zgolj na najbolj poznane ali relevantne za naše okolje.

Arsova stran Modra je prilagojena mobilnim napravam, a nas namesto v Skandinavijo prestavi v Lienz.

Najprej omenimo Arsovo modro stran www.vreme.si, ki je celo bolje prilagojena mobilnim napravam kakor računalnikom. Glede na lokacijo telefona stran prikaže trenutno temperaturo, vlažnost, veter in zračni tlak. Hkrati nudi napoved po urah za tekoči in naslednji dan ter okvirno napoved za prihajajočih 10 dni. Na dnu strani so samo klik oddaljene še druge meritve: onesnaženost zraka, temperature voda, vreme na letališčih. Klik na Meni levo zgoraj pa prikaže dodatne zavihke, med katerimi so besedilna napoved, podatki o plazovih in snežni odeji, opozorila, napoved za gore itd. Klik na tri pike desno spodaj omogoča prikaz radarske slike padavin, satelitske slike oblačnosti, zemljevida s temperaturami, točo in z vetrom ter sliko s kamer.

Edine informacije, ki zares manjkajo, so modelne napovedi znamenitega Aladina. Tega najdemo na »stari« strani meteo.arso.gov.si, ki ni prilagojena za mobilne naprave, a do modela (desno) na njej se lahko priklikamo. Arso se tega problema zaveda in večkrat so že povedali, da poteka migracija vsebin na modro stran. Na njej resnično že najdemo večino podatkov, stara stran pa ostaja aktivna, ker je nekaterim bolj všeč – in s tem ni pravzaprav nič narobe.

Priljubljena aplikacija je tudi Dež, ki v bistvu vsebuje enake informacije kot Arsova spletna stran. Marsikomu se bo zdela njena uporaba malenkost enostavnejša, predvsem pa ima radarski prikaz padavin, napoved Aladin, vertikalno sondažo in druge specializirane informacije le en klik stran. A vir podatkov je jasen: Dež kaže, kar nudi Arso.

Temna stran

Aplikacije za vreme delujejo tudi brez podatka o lokaciji, ker lahko ročno izberemo mesto, a večina uporabi kar samodejno prepoznavanje položaja. Aplikacija tako dobi pravico do poznavanja natančne lokacije uporabnika, kar z vidika zasebnosti ni dobro. V preteklosti so se zlorabe že dogajale, ker (primitivne) aplikacije za vreme ni težko napisati. Javno dostopni API-ji za dostop do podatkov obstajajo, integracija v aplikacijo je trivialna – na internetu najdete vodnike v nekaj vrsticah –, nato pa lahko zlikovec v aplikacijo zapakira še zlonamerno kodo.

Mogočih rešitev je več. Najbolj temeljita je seveda nenamestitev aplikacije, saj spletne strani (Arso, Windy.com …) prav dobro opravljajo svojo funkcijo. Če je to manj lagodno, se omejimo na preverjene aplikacije velikih proizvajalcev (recimo iz tega članka). To seveda ne pomeni, da ne zbirajo podatkov o uporabnikih, a so ti vsaj anonimizirani. AccuWeather in Weather Channel sta že bila vpletena v afere, ko sta prodajala podatke vseh uporabnikov, četudi so ti temu nasprotovali (opt out).

Android in iOS omogočata tudi možnost približnega deljenja lokacije. Če se veliko premikamo in ne želimo vsakokrat ročno izbirati mesta, lahko aplikaciji podelimo pravico za dostop do približne lokacije (Settings > Privacy > Location Services v iOS in App Info > Permissions > All Permissions > Location v Androidu). Za vremensko napoved to zadostuje, ker je v sosednji ulici enaka.

Triglav Vreme je aplikacija največje slovenske zavarovalnice, ki je tudi omejena na Slovenijo. To pomeni, da je med našim preizkušanjem sredi Københavna vztrajno trdila, da je telefon v Krajinskem parku Goričko. Očitno je to Danski najbližja lokacija v Sloveniji. Na prvi strani prikazuje trenutno vreme (temperaturo, oblačnost, veter, padavine) napoved po urah, sončni vzhod in zahod, spodaj pa še napoved za prihodnjih sedem dni, razčlenjeno v triurne bloke. Na dnu strani so ikone, ki omogočajo premikanje med zavihki Karte (padavine, temperatura, veter, oblačnost, toča), Smučišča (snežna odeja, novozapadli sneg), Gore in Drugo (opozorila, toča, stanje voda, kopalne vode, spletne kamere). Aplikacija je v glavnem zbir podatkov z Arsovih strani, tako da so na mobilni napravi preglednejši. Dodana vrednost so nastavitev potisnih sporočil za različna opozorila (vodostaji, pretoki, veter, toča, dež, sneg, ekstremne temperature) in dodatne informacije iz komercialne akcije Vse bo v redu, ki je nekakšen Triglavov blog s koristnimi informacijami o vsakdanjih temah (vse od potovanj do ukrepanja ob pikih žuželk), ki pa ima oglasni pridih. Večina nasvetov je resnično uporabnih, na koncu pa vendarle dodajo še podatek o svojem zavarovanju ali storitvi, ki nam tudi lahko pomaga. Razumljivo.

Pestra izbira v tujini

Pokukajmo še čez »planke«, kjer je izbira ogromna. Zelo popularna je Windy, ki se ob prvem zagonu sicer poskuša prodati v plačljivi različici, a z nekaj truda najdemo slabo viden X levo zgoraj, ki nas spusti v brezplačno inačico. Mimogrede, aplikacija ima tudi brezplačni spletni portal windy.com s podobnim prikazom.

Windy veliko pozornosti posveča vetru.

Windy se sicer oglašuje kot aplikacija za športne navdušence, a v resnici je primerna za vsakogar. Na prvi strani vidimo napoved za trenutni dan po eno- ali triurnih blokih (oblačnost, padavine, veter, temperatura, zračni tlak), ki jo lahko podrsamo do 10 dni v prihodnost. Ključna prednost aplikacija je bogata izbira modelov. V brezplačni različici je to le GFS27, v plačljivi pa še številni drugih (ECMWF, EC-ENS, ICON). Windy je namenjen zlasti navdušencem, ki jih zanimajo športne napovedi in primerjava različnih modelov, a bo za to funkcionalnost treba plačati. Kot pove že ime, jo odlikuje dobra ponazoritev vzorcev vetra. Različnih zemljevidov in prikazov je toliko (našteli smo jih več kot 30), da bo vsakdo našel nekaj zase. Vprašanje je le, ali morda vse skupaj ni že preveč …

Med vremenskimi navdušenci v Evropi je zelo čislana aplikacija Yr, ki jo je izdelal norveški meteorološki inštitut in je brezplačna. Veliko privržencev je pridobila, ker je ena redkih aplikacij, ki že v brezplačni različici prikazuje podatke evropskega modela ECMWF. O zmagovalcu bitke med GFS in ECMWF je bilo prelitega črnila in verjetno nobeden ni boljši v vseh kategorijah, a marsikdo ima raje zadnjega. Yr na prvi strani prikaže trenutno vreme in enostavčno napoved za naslednje ure, nato pa omogoča prikaz po urah za prihodnjih 10 dni in izris grafa gibanja temperature ter padavin. Domači uporabnik bo nad Yr navdušen predvsem, ker so našli odličen kompromis med informativnostjo in preprostostjo. Medtem ko je Windy »zverina« s preveč podatki, je Yr minimalističen. Poleg napovedi kaže še posnetke kamer, graf meritev temperature, vetra in padavin v zadnjih 24 urah in radarsko sliko padavin za Skandinavijo. Kdor se ne želi poglabljati v modele in interpretacijo kart, bo nad Yr navdušen.

Nekam vmes sodi meteoblue, ki z velikimi ikonami sedemdnevne napovedi na začetnem zaslonu deluje nekoliko risankasto, a je zaresna aplikacija. Klik na posamezen dan odpre razčlembo po triurnih blokih, ki imajo zraven narisano posrečeno tarčo. Ta kaže padavine v 15-kilometrski okolici. Celotna aplikacija je osredotočena na padavine, saj poleg klasičnih napovedi, meteogramov, satelitskih in radarskih slik ponuja funkcijo where2go. Ta nam za poljuben dan v izbranem radiju (30–500 km) predlaga, kam iti, da bo najbolj sončno in suho. Zelo uporabno in sredi Skandinavije tudi precej depresivno. Drugi skriti dragulj aplikacije meteoblue so karte. Te ne podpirajo samo vseh mogočih modelov (ameriški, evropski, nemški, britanski itd.), temveč tudi vse mogoče parametre. Izobare za 500 hPa? Položaj visokih vetrov (jetstream)? Temperatura rosišča? Cvetni prah? Veter? Osončenost v 24 urah? Vse to in še več. Aplikacija je sicer plačljiva, a je naročnina smešno nizka in odstrani le oglase ter doda nekaj nišnih možnosti (več widgetov, potisna sporočila za več lokacij ipd.). Tudi v brezplačni inačici je na voljo čisto vsaka funkcionalnost.

Že iz zgodovinskih razlogov ne moremo spregledati aplikacije AccuWeather, ki je med vsemi najbolj »nasilna« (ali pa »panična«), saj že takoj po namestitvi začne redno prikazovati obvestila (notifications) o vremenu. Lahko si mislimo, zakaj je tako. Aplikacija je pač usmerjena na ameriški trg, zato bo prvi klik iskanje nastavitev, kako spremenimo ameriške enote v metrične (čeprav je nameščena na telefonu v slovenskem jeziku sredi Evrope). Kdor želi, da je aplikacija za vreme samo to, bo nad prvo stranjo razočaran. Resda prikazuje RealFeel, ki prikaže občutek vročine ali mraza, sicer pa je predolga. AccuWeather na prvo stran stisne vse mogoče aktualne podatke (od temperature, vlažnosti, sunkov vetra, kakovosti zraka in prisotnosti cvetnega praha pa vse do vzhoda lune), ki jim sledijo celo povezave do novic in objav na blogu. Preveč.

Ob pritisku na nekatere napise ali ikone se odprejo podstrani (npr. s kartami ali z napovedjo za prihodnje dni), pri vseh pa ne. Na dnu strani so še povezave do urnih in dnevnih napovedi ter radarskih slik in zemljevidov. Vidi se, da je aplikacija usmerjena na ameriški trg, saj karte prikazujejo tudi načrtovane poti hurikanov, pas ogroženosti premoženja, dvig morja ob nevihti (storm sturge) in podobno. AccuWeather je nekakšen vremenski Revolut – zmore vse in še več, oblikovno pa je zmazek.

Na drugem koncu spektra je Rain Radar, ki je enostaven, pregleden in omejen. Aplikacija prikazuje radarsko sliko padavin po vsem svetu, modelno napoved padavin, temperature in višino snežne odeje ter je tako preprosta, da posebne predstavitve pravzaprav ne potrebuje. Ne zna veliko, a to prikaže dobro in razumljivo.

Častno omembo zaslužijo CarrotWeather, The Weather Channel in WunderGround. Prva ima najbolj šaljive besedne opise (in neprimerne oglase), preostali dve pa uporabljata IBM Cloud za vir podatkov. Žal sta preveč obremenjeni z oglasi (ki se pojavijo celo čez ves zaslon). The Weather Channel ima med vsemi aplikacijami najbolj razčlenjene podatke o onesnaženosti zraka (ozon, žveplovi oksidi itd.), WunderGround pa nudi le osnovne podatke in pravzaprav ne izstopa v ničemer.

Medtem ko ima modelne napovedi za svet večina aplikacij, je nemški Weather & Radar uporaben zlasti, če nas zanimajo aktualni satelitski posnetki oblačnosti in radarska slika padavin za svet. Njegova prednost je izris obeh vrst podatkov na isti karti (če to želimo), hkrati pa prikaže še temperature. Karto lahko preklopimo še v izris vetra, temperaturnih ploskev ali udarov strele. Podatke si lahko ogledamo tudi za 24 ur v preteklost, kar je dobrodošla in preprosta funkcija, a začuda precej redka. Odveč je poudarjati, da na prvi stran aplikacij izriše vse standardne informacije (napoved po dnevih, trend za 14 dni, podatke o mesecu, pogled kamer, napoved za morje, UV-indeks, kakovost zraka). V brezplačni različici ima aplikacija vse funkcije, a je med vsemi najbolj natrpana z reklamami.

Aplikacija Weather&Radar ponuja celovito sliko oblačnosti in padavin.

Kaj izbrati

Na koncu bo vsak uporabljal aplikacijo, ki mu najbolj ustreza, pri čemer bosta glavno vlogo igrala natančnost napovedi (in to subjektivna) ter vizualna dopadljivost. Ko sem zadnjo avgustovsko sredo povprašal vse aplikacije, kakšno je vreme v prestolnici, so bili odgovori dolgočasno podobni. Vse aplikacije so namerile 15 ali 16 °C in veter 1–2 m/s. Napoved za četrtek je bila takisto zelo podobna: jutranje temperature 11–13 °C in dnevne 20–23 °C, suho z občasnim dežjem zjutraj. Zaradi nizke, a neničelne verjetnosti za dež so nekatere aplikacije izrisale oblak s soncem, druge oblak s soncem in z dežjem, kakšna še strelo, a bistvenih razlik ni bilo.

To je tudi glavno sporočilo tega preizkusa. Podatki so, kakršni so, ker ponudnikov ni mnogo. Malokdo ima čas pregledovati več aplikacij in obsežno razmišljati o vremenu – izjeme pa tako in tako vedo, kam pogledati. Drugi bomo uporabljali eno aplikacijo ali dve. Na slovenskem delu je pravzaprav vseeno, saj razlik v funkcionalnosti ni. Med tujimi pa je Yr najbolj minimalistična, Rain Radar zna samo to, meteoblue pa ima bržkone najboljše razmerje med preprostostjo in ogromno količino informacij, ki niso daleč, a ne motijo na prvi strani. Windy ima svoje privržence, težko pa je verjeti, da bo kdo našel kaj posebnega v AccuWeather. Odločitev je seveda vaša.

Prihaja umetna inteligenca

Za zdaj so modeli večinoma mehanistični, saj se opirajo na izmerjene količine in fizikalne zveze med njimi, s čimer deterministično izračunajo prihodnji razvoj vremena. Razvoj se trenutno močno usmerja na umetno inteligenco, ki bi lahko precej pocenila modelne napovedi.

Enega prvih modelov je pripravil Huawei. Imenuje se Pangu-Weather in je javnosti na voljo na spletni strani ECMWF. Pangu se uri iz modelnih napovedi ECMWF s strojnim učenjem, njegove 10-dnevne napovedi pa so že precej dobre.

Ob tem strokovnjaki poudarjajo, da je glavna pomanjkljivost strojnega učenja nabor podatkov. Medtem ko mehanistični modeli napovedo tudi še nevidene situacije, če fizika tako predvideva, so modeli umetne inteligence večinoma omejeni na situacije, ki so jih že »srečali« med urjenjem. A po drugi strani so toliko hitrejši, da jih lahko poganjamo večkrat in pogosteje.

To bo olajšalo tudi ansambelske (združene) napovedi, ki so sicer izvedljive s klasičnimi modeli, a zahtevajo veliko računske moči. Ansambelske napovedi nastanejo, če isti model poženemo večkrat na vsakokrat nekoliko spremenjenih vhodnih podatkih in primerjamo rezultate. Iz njihove podobnosti lahko sklepamo o zanesljivosti napovedi.