Vrste digitalnih fotoaparatov

Da bi se med množico modelov, ki jih najdemo na policah trgovin, laže znašli, smo jih razdelili v nekaj skupin. Razdelili bi jih sicer lahko tudi glede na ceno, ločljivost tipala ali morda zmogljivost objektiva, a smo se odločili za delitev glede na vrsto uporabnikov, ker se nam zdi, da je takšna delitev najbolj smiselna.

Upoštevati morate, da se razredi med seboj deloma tudi prekrivajo, saj nekateri modeli po nekaterih značilnosti sodijo recimo med fotoaparate, namenjene zahtevnejšim ljubiteljem, po drugih pa med fotoaparate za običajne ljubitelje.

Fotoaparati za poklicne fotografe

Praviloma so to najzmogljivejši (in seveda najdražji) zrcalno-refleksni fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Od podobnih fotoaparatov, namenjenih nekoliko manj zahtevni rabi, se ločijo predvsem po večjih tipalih, hitrejšem slikanju in odpornejših ohišjih.

Tipala najzmogljivejših so recimo tako velika kot sličica 35-milimetrskega filma, v sekundi pa lahko naredijo 5 ali tudi več fotografij v najvišji ločljivosti. Ponašajo se tudi z višjo ločljivostjo, recimo 12 ali 16 megapik, vendar imajo nekateri modeli tudi samo 8 megapik, se pravi nič več kakor fotoaparati, namenjeni ljubiteljski rabi.

Predvsem pa ne smete misliti, da takšnega poklicni rabi namenjenega fotoaparata ne sme kupiti ljubitelj, če si ga seveda lahko privošči. Velja seveda tudi obratno – marsikateri profesionalec si denar služi s fotoaparatom, ki smo ga tu uvrstili v ljubiteljski razred. Vzrok za to je lahko finančni ali tudi kakšen drug. Poklicni rabi namenjeni fotoaparati so recimo vsi po vrsti precej veliki, zato je včasih bolje imeti sicer nekoliko manj zmogljiv, a manjši model.

Poklicni rabi namenjen fotoaparat.

Fotoaparati za zahtevne ljubitelje

Po angleško se temu razredu fotoaparatov reče prosumer, kar je tvorjenka iz professional in consumer (poklicni in potrošniški). Sem sodijo modeli, ki so načeloma dovolj dobri tudi za poklicne fotografe, vsaj tiste nekoliko manj zahtevne. Najzmogljivejši v tem razredu so zrcalno-refleksni fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Od tistih iz poklicnega razreda se ločijo po nekoliko manjšem tipalu, običajno z 28- ali 22-milimetrsko diagonalo, ki pa nima nujno tudi manjše ločljivosti. Običajna ločljivost v tem razredu je 8 ali 10 megapik. So tudi nekoliko počasnejši in v sekundi lahko naredijo od 3 do 5 slik ter imajo malce manj odporno ohišje. Nekoliko manj zmogljiva je tudi elektronika in morda nimajo tako zelo izpopolnjenih načinov za merjenje svetlobe in ostrenje, a tu so lahko razlike že zelo majhne, kolikor jih sploh je. Pri fotoaparatih v tem razredu je merjenje svetlobe in ostrine že zelo izpopolnjeno, poleg številnih samodejnih nastavitev pa omogočajo tudi bolj ali manj popoln ročni nadzor nad vsemi nastavitvami.

Drugo skupino fotoaparatov v tem razredu sestavljajo fotoaparati, ki jim objektivov sicer ne moremo menjati, v iskalu pa prav tako vidimo natanko to, kar vidi tudi tipalo (gledamo torej skozi objektiv). Ti fotoaparati imajo tudi zelo zmogljive objektive, z 10-, 15- ali 18-kratnim zumom.

Pri nakupu fotoaparata z vgrajenim objektivom je treba precej pozornosti nameniti prav objektivu, saj ga ne bomo mogli zamenjati. Za večino namenov so boljši tisti objektivi, ki sežejo nižje v širokokotno območje, recimo do 28 mm. To omenjamo predvsem zato, ker je fotoaparatov s takšnimi objektivi manj. Pogostejši so namreč tisti, ki sežejo v širokokotnem območju samo do 35 mm. V teleobjektivnem delu težav nimamo, saj se večina teh fotoaparatov ponaša s 400 ali celo več milimetri, kar je več kot dovolj tudi za zelo zahtevne fotografe.

Omenimo še, da imajo tovrstni fotoaparati v iskalu majhen zaslonček LCD. Ker je ločljivost zaslona v iskalu razmeroma skromna, okoli 230.000 pik, ostrine ne bomo mogli oceniti tako natančno, kot pri zrcalno-refleksnih modelih z optičnim iskalom. Težave lahko imamo tudi pri slabši svetlobi, ko je lahko slika na zaslonu pretemna in morda sploh ne bomo videli tistega, kar bi radi poslikali.

Fotoaparati z vgrajenimi objektivi imajo po navadi manjša tipala od tistih, ki jim lahko menjamo objektive, po ločljivosti pa ne zaostajajo, saj imajo prav tako 6, 8 ali celo 10 megapik. Tudi v drugih lastnostih, recimo hitrosti ali zmogljivosti elektronike, fotoaparati z vgrajenim objektivom ne zaostajajo za cenejšimi zrcalno-refleksnimi modeli.

Pri nakupu se morate torej odločiti predvsem za to, ali res potrebujete različne objektive ali pa bi morda vendarle zadostoval en sam dovolj zmogljiv. Če na to ne znate odgovoriti, bo verjetno en sam objektiv zadostoval. Lahko se seveda zgodi, da boste zmogljivost takšnega fotoaparata sčasoma prerasli, a ker je napredek fotografske tehnike tako hiter, bo takrat verjetno že tudi čas za nov, še zmogljivejši fotoaparat.

Zahtevnejšim ljubiteljem namenjeni zrcalno-refleksni fotoaparat.

Zahtevnejšim ljubiteljem namenjen fotoaparat z vgrajenim objektivom.

Fotoaparati za ljubiteljske fotografe

Ljubiteljski fotograf je hudo raztegljiv pojem in tudi skupina njim namenjenih fotoaparatov je zelo raznolika. Za vse je značilen vgrajen objektiv, večinoma pa imajo tudi optično iskalo, ki ni neposredno povezano z objektivom in torej v njem ne vidimo natanko tistega, kar bo na sliki. Imajo tudi manjša tipala kakor fotoaparati iz prejšnjih dveh skupin (z diagonalo 6–9 mm), kar pa ne pomeni, da imajo nujno tudi manjšo ločljivost. Zmogljivejši modeli imajo namreč 7 ali celo 10 megapik, nekoliko skromnejši pa 4 - 6 megapik. Objektiv ima običajno 3-kratni zum, čeprav niso redki modeli z nekoliko večjim razponom.

Vgrajena elektronika poleg številnih samodejnih nastavitev omogoča tudi vsaj osnovne ročne nastavitve.

Fotoaparati v tem razredu se lahko precej ločijo v hitrosti, kar iz osnovnih tehničnih podatkov ni razvidno. Nekateri zmorejo 2 ali celo 3 posnetke v sekundi, drugi pa s težavo naredijo enega samega. Precejšnje razlike so lahko tudi v časovnem zamiku med pritiskom na sprožilec in sprožitvijo. Pri boljših modelih se meri v desetinkah sekunde, pri skromnejših pa lahko traja tudi 2 sekundi, da fotoaparat dejansko naredi posnetek.

Razlike v zmogljivostih in kakovosti so v tem razredu precejšnje, na srečo pa postajajo digitalni fotoaparati tako zmogljivi, da jih povprečen ljubiteljski uporabnik pogosto sploh ne bo opazil.

Ljubiteljskim fotografom namenjen model.

Fotoaparati za nedeljske fotografe

Nedeljski uporabnik od fotoaparata pričakuje predvsem enostavnost. Poudarek je torej na samodejnih nastavitvah, ročnih pa pogosto sploh ni ali pa so zelo omejene. Bolj ali manj skromne so seveda tudi vse druge lastnosti. Ločljivost je običajno 4 ali 5 megapik, čeprav ima čedalje več fotoaparatov v tem razredu tudi 6 ali 7 megapik. Tipalo z večjo ločljivostjo je namreč enostavno vgraditi v fotoaparat, in ker so čedalje cenejša, jih izdelovalci vgrajujejo tudi v sicer skromneje opremljene modele.

Fotoaparati v tem razredu imajo enostavne objektive, z največ 3-kratnim zumom, nekateri najcenejši modeli pa optičnega zuma sploh nimajo, temveč lahko uporabimo le digitalnega. Ti fotoaparati so tudi počasnejši, saj z njimi le redko lahko naredimo več kakor en posnetek v sekundi.

V tem razredu opažamo tudi največje razlike v kakovosti posnetkov, predvsem zaradi tega, ker sodijo sem poleg najenostavnejših modelov uglednih izdelovalcev tudi številni ceneni modeli malo znanih ali povsem neznanih izdelovalcev, večinoma z Daljnega vzhoda. Ti uporabljajo najenostavnejše objektive, pogosto s plastičnimi lečami, cenena tipala in skromno elektroniko. Pred nakupom katerega od najcenejših modelov se torej vedno vprašajte, ali bi morda ne bilo pametneje odšteti par deset evrov več. Razlike v kakovosti so namreč v tej skupini fotoaparatov pogosto večje kakor razlike v ceni.

Fotoaparat za nedeljske fotografe.