Vsak televizor je lahko še pametnejši
Izdelovalcem večpredstavnih podaljškov počasi vendarle postaja jasno, da morajo biti njihovi izdelki pametnejši od pametnih televizorjev, saj se bodo le tako lahko obdržali na trgu. A to bo težko, saj se boljši primerki nič kaj sramežljivo spogledujejo s ceno okoli dveh stotakov, to pa je že znesek, za katerega si uporabniki lahko omislimo doplačilo za (še) pametnejši televizor.
Večpredstavni podaljški so se začeli v dnevne sobe seliti že pred leti, ko je postalo jasno, da k vitkemu digitalnemu televizorju res ne sodi velik in glasen računalnik, ob pomoči katerega bi uporabniki predvajali bogate avdio in video vsebine. Majhne škatlice so od našega zadnjega preizkusa, od katerega mineva že dve leti, napredovale v smeri, ki smo jo napovedali že tedaj – v omrežno povezovanje in tesnejšo navezo s spletnimi mesti in storitvami ter aplikacijami. Skratka, postopoma postajajo vsaj malce sorodne pametnim mobilnim napravam, bodisi telefonom in tablicam, ki so po zaslugi ekosistema aplikacij osvojile srca uporabnikov. Z eno pomembno razliko – prav noben podaljšek ne premore površine, občutljive za dotik, ki je potrebna za pristno uporabniško izkušnjo na prej omenjenih napravah. Večina se jih tako vnaprej izgubljenega boja loti s klasičnimi, bolj ali manj posrečenimi daljinskimi upravljalniki. K sreči so tudi izjeme, ki premorejo daljince v obliki kompaktne tipkovnice in drsne ploščice. Ti se zdijo še najboljša rešitev, če odštejemo možnost upravljanja večpredstavnega podaljška prek aplikacije na mobilnem telefonu ali tablici, a to je že druga zgodba.
Tržni analitiki so večpredstavnim podaljškom že pred leti napovedovali zaton, a se ti z njimi nikakor ne želijo strinjati. V zadnjih letih so se celo namnožili – tako na policah trgovin kot tudi v dnevnih sobah gospodinjstev. Tudi naš tokratni preizkus kar 15 modelov potrjuje, da je izbira na trgu, še več, laično ocenjujemo, da je trenutno moč v Sloveniji kupiti okoli 30 različnih modelov večpredstavnih predvajalnikov, če pa se po ponudbi ozremo onkraj meja domovine, se ta vsaj podvoji.
Recept za uspeh teh naprav je razmeroma preprost: uporabnikom omogočajo razmeroma enostaven ogled fotografij ter avdio in video posnetkov na televizijskem zaslonu, obenem pa so majhne in varčne. Vse več primerkov se ponaša tudi z naprednimi funkcionalnostmi, še posebno tisti, ki imajo tudi žično ali brezžično povezavo v splet in posledično do spletnih vsebin. Po tej plati sicer ne dosegajo uporabnosti osebnega ali prenosnega računalnika, a se, kot rečeno, odkupijo s kompaktno obliko in enostavnim upravljanjem vsebin, katerim so namenjeni. Žal so spletne vsebine in dostop do njih še precej daleč od uporabnosti, primerljive z računalniško izkušnjo. A le do trenutka, ko na predvajalnik povežemo tipkovnico in miško (če predvajalnik to podpira).
Pri uporabniški izkušnji velja omeniti še počasen, a zaznaven prodor operacijskega sistema Android. Tega imajo namreč tudi že nekateri predvajalniki, ki sicer uporabljajo namenske rešitve izdelovalcev avdio-video procesorjev. Androidne rešitve pa krasi enostavnost rabe, čudi pa odločitev izdelovalcev, da jim odstranijo možnost dostopa do aplikacijske tržnice Android Market. Morebiti bi ustrezna podpora in spremljanje razvoja aplikacij od njih zahtevali preveč človeških in drugih virov. No, bolj iznajdljivi uporabniki bodo svoje priljubljene aplikacije še vedno lahko namestili ob pomoči namestitvenih datotek ...
Vse zmogljivejši
Tehnično gledano so sodobni podaljški že prav nesramno zmogljive naprave, saj so boljši med njimi opremljeni s procesorji, ki se spogledujejo z gigaherčnim taktom, tisti, ki temeljijo na mobilnih procesorjih, pa ga celo znatno presegajo. Zadovoljno lahko ugotovimo tudi, da je med večpredstavnimi podaljški povsem zavladala visoka ločljivost, saj na tokratnem preizkusu ni bilo naprave, ki je ne bi podpirala. Govorimo seveda o posnetkih v ločljivosti 1080p (Full HD), ki so jim sodobni namenski večpredstavni čipi več kot kos. Dviganje megaherčne meje namenskih procesorjev in dodajanje pomnilnika na tiskovine ima še en blagodejni učinek – poleg hitrejšega izrisovanja menujev pohitri predvsem prikaz fotografij, ki je bil rakava rana marsikaterega predvajalnika v preteklosti. Sodobni fotoaparati z več deset milijoni slikovnih pik ločljivosti namreč ustvarjajo velike in z informacijami bogate fotografije, ki so bile velik zalogaj za starejše naprave.
Prav vse naprave na preizkusu so bile solidno založene s priključki, ki jih potrebuje navdušenec za hišni kino. Vodi seveda vgrajeni vmesnik HDMI, ki je najlažji in hkrati najboljši način povezovanja med večpredstavnim podaljškom in televizorjem. Večina predvajalnikov ima sicer tudi več drugih izhodov, vendar je velika verjetnost, da bomo pretežno uporabljali le HDMI. Razen vstopnih modelov premore večina predvajalnikov optične izhode za priključitev na domači ojačevalnik s podporo prostorskemu zvoku. Kot se spodobi za naprave z letnico 2011, 2012 ali 2013, ne manjka niti omrežni vmesnik, pri čemer na tokratnem preizkusu opažamo dokaj velike razlike med posameznimi izdelovalci. Nekateri ga preprosto vgradijo in rabi predvsem za brskanje po večpredstavnih vsebinah v omrežju, spet drugi poskrbijo za kakovosten nabor spletnih vsebin.
Lepo število predvajalnikov podpira tudi prenos podatkov prek brezžičnih omrežij, čeprav še vedno precej izdelkov za tako delovanje zahteva nakup dodatnega vmesnika. Hitrosti prenosov so neredko omejene s hitrostjo vodila USB 2.0, prek katerega deluje zunanji modul z anteno, zato kljub standardu 802.11n ne gre pričakovati hitrostnih rekordov. Prav zato velja še naprej upoštevati priporočilo, da je pri predvajanju video posnetkov z visoko ločljivostjo najbolje uporabljati ožičeno omrežje, seveda tam, kjer je mogoče. Zanimivo je opazovati, kako dolgo so izdelovalci potrebovali za prehod z ethernetnih vmesnikov s hitrostjo 100 Mb/s na gigabitne priključke. Tokrat je bilo z njimi opremljenih že lepo število predvajalnikov, a v praksi nihče med njimi ni dosegal teoretičnih zgornjih mej prenosov, v praksi so se številke gibale med 20 in 27 MB/s pri prenosu velikih datotek.
Takole je androidni vmesnik videti na Xtreamer Prodigyju, zelo podobno rešitev pa premore tudi tokrat preizkušeni Fantecov model.
Majhni ali pa veliki
Med večpredstavnimi podaljški sta se očitno oblikovala dva glavna koncepta. Prvi stavi na miniaturne naprave brez možnosti vgradnje diska, ki jih izdelovalci ponujajo po sorazmerno nizki ceni, okoli ali nižji od evrskega stotaka. Nekoliko večji modeli, ki ponujajo prostor za vgradnjo diska ali pa ga imajo že vgrajenega, pa postrežejo z nekoliko več funkcionalnostmi (predvsem v primerjavi z napravami NAS, morebitno snemanje vsebin ...), ki opravičujejo višjo ceno. Vgradnja diska v predvajalnik, ki nas bo v povprečju veljala okoli 50 do 100 evrov, je vsekakor smiselna, saj tako zagotovimo dovolj prostora, obenem pa odpravimo nekatere pomanjkljivosti dosedanjih podaljškov, pri čemer seveda izstopa tekoče predvajanje. Bogate vsebine visoke ločljivosti, predvajane prek žice, še precej bolj pa prek brezžičnega omrežja, znajo namreč postreči z zatikanjem in slabo uporabniško izkušnjo.
Izdelovalci so se v zadnjih letih veliko ukvarjali z uporabniško izkušnjo, saj so zvečine že spoznali, da povprečne uporabnike privlači predvsem enostavno upravljanje. Razlik med sposobnostmi predvajanja različnih avdio in video zapisov namreč danes skorajda ni več. Vsi preizkušeni predvajalniki obvladajo predvajanje video posnetkov v zapisu Matroska (MKV), ki je z leti med domačimi uporabniki postal nekakšen neuradni standard za video posnetke v visoki ločljivosti. Vrteče plošče so praktično mrtve, saj podaljškov, ki bi sprejemali tudi nosilce DVD, na trgu skorajda ni, zato pa znajo ti predvajalniki predvajati njihove slike v zapisu ISO (VIDEO_TS). To pomeni, da se ohranijo menuji in vsi dodatki, ki jih sicer najdemo na ploščkih DVD. Uporabniški menuji so postali preglednejši in animirani, vsaj na tistih področjih, ki so uporabnikom najbližja. Žal ugotavljamo, da precej večpredstavnih podaljškov še vedno ne govori slovensko, in to je velika škoda. Zato opomba uvoznikom, naj za to pomanjkljivost poskrbijo, saj bo vsekakor pripomogla k boljši prodaji. Po drugi strani pa so tudi ikone s filmskim trakom, glasbenimi notami in fotografijami dovolj zgovorne, da se hitro prebijemo do želenih vsebin.
Znaten korak naprej so naredili podaljški še na področju dostopa do spletnih vsebin. Osnovne funkcije spletnih radijskih postaj in povezava s spletiščem YouTube sta danes skorajda samoumevni, pridružila pa se jim je kopica drugih spletnih mest, seveda predvsem veliko takih, ki ponujajo video vsebine, med standarden nabor pa pri nekaterih podaljških že sodijo tudi novičarske dveri in napovedniki vremena. Boljši predvajalniki znajo uporabniku postreči tudi s programi svetovnih tv postaj, ki jih te oddajajo prek spleta. Za kratkočasenje so nekateri predvajalniki opremljeni celo z manjšim naborom družabnih iger.
Zdi se, da je razlogov za nakup večpredstavnega podaljška lahko dovolj, da upravičijo naložbo evrskega stotaka ali dveh za enostaven dostop do večpredstavnih vsebin. Še posebej pri uporabnikih, ki nimajo pametnega televizorja, ki bi te naloge že obvladal.