Vse je v redu, interneta ni več!

V času pisanja te kolumne je novica še neuradna, a po vseh napovedih bo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu in predsedniku komisije za telekomunikacijska omrežja, Ajit Paiu, uspelo zabiti še en žebelj v krsto že tako pokopane nevtralnosti interneta.

Pri tem niti ni važno, ali je odstranitev varovalk iz ameriške zakonodaje posledica prevelikega prijateljstva ameriške telekom industrije in predsednika komisije, ki naj bi ameriške potrošnike varovala pred njimi, še ena poteza »norega Donalda« ali čista matematika – pomembno je vedeti, da bodo sedaj lahko ameriški telekomi prosto odločali, kaj sme po njihovih žicah in s kakšno hitrostjo, in da bodo na boljšem spletna podjetja, ki si bodo lahko privoščila posle s telekom industrijo.

To bo zagotovo vplivalo na razmerje moči z giganti spletne industrije, ki jih bo poleg omejevanja in pogojevanja hitrosti dostopa naslednje leto ugriznila še evropska zakonodaja GDPR, ki bo od njih zahtevala transparentnejše poslovanje z osebnimi podatki uporabnikov.

Gre za politično odločitev, ki je skoraj zagotovo rezultat pritiskov telekomunikacijske industrije na ameriške odločevalce. Politika se namreč vedno bolj premika tudi na polje tehnologije, ki smo ga do zdaj jemali za apolitičnega in kjer se vedno bolj kažejo interesi različnih skupin, ki niso nujno na isti strani fronte.

Tako so v zadnji bitki na obeh straneh Atlantika zmagali predstavniki telekomunikacijske industrije in si pridobili pravico, da eksplicitno odločajo o prihodnosti interneta. Pretakanje vsebin po spletu je bilo z varovalkami nevtralnosti interneta namreč zavarovano pred posegi, ki bi na podlagi vrste vsebine odločali, katere vsebine naj tečejo hitreje in katere počasneje ali pa sploh ne – to je pomenilo enake možnosti za vse inovatorje, ki so splet uporabljali kot del svoje inovacije.

To je šlo seveda v nos telekomom, ki od zaslužka v spletu niso imeli nič. Predstavljate si ponudnika letalskih prevozov, ki na pot iz točke A do točke B zaračunava 300 evrov. Ker hoče popestriti pot, na krov spusti prodajalca prigrizkov, ki od vsakega potnika s svojimi inovativnimi prigrizki zasluži 400 evrov, od česar letalski ponudnik ne dobi niti centa. Zato se letalski prevoznik odloči, da hoče del zaslužka. Prevoznik je telekom. Oreščke prodaja Google.

Odločitve upravljanja interneta so politične odločitve. Čas je, da se tega zavemo.

Nevtralnost interneta, ki je že več let pod pritiski različnih interesnih skupin in ki je tudi v Evropski uniji pred dvema letoma povzročila veliko javno razpravo, ki se je končala z gnilim kompromisom, je (bo) tako z odločitvijo ameriške zvezne komisije na ameriškem trgu dokončno odpravljena.

Na drugi strani sveta se Ruska federacija vedno bolj ogreva za zamisel alternativnega interneta, ki bi povezoval narode skupine BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) in bi zmanjšal odvisnost teh držav od ZDA v kibernetskem prostoru.

Rusija s takim predlogom ni prva, saj je Brazilija nekaj podobnega napovedala takoj po razkritju Edwarda Snowdna, je pa podobnih pozivov zaradi vedno večjega ameriškega igračkanja z osnovnimi komponentami globalnega kibernetskega prostora vedno več.

Kitajska ima na tem področju največ praktičnih izkušenj in ni rečeno, da se zamisel ne bo enkrat udejanjila, tudi z dejansko razcepitvijo globalne mreže na več državnih »internetov«. Odločitev, da lahko ameriška telekom podjetja odločajo o tem, kakšna vsebina se lahko pretaka po globalnem omrežju, zagotovo ne bo dobro vplivala na ameriško (ah, recimo kar globalno) spletno industrijo.

V najslabšem primeru bomo uporabniki dobili čudno frankensteinsko pošast, ki bo sestavljena iz samo največjih posrednikov (Facebook, Google, Amazon, Apple, Microsoft) in največjih telekomov, izostala pa bo vsa druga kreativna industrija. Bi radi dosegli uporabnike s svojim startupom? Plačajte! Bi radi vodili nov neodvisen medij? Plačajte!

T. i. ograjeni vrtovi (walled gardens) so v spletu prisotni že dalj časa. Indijski uporabniki, recimo, že kar nekaj let verjamejo, da je omrežje Facebook v bistvu celoten internet – ker jim ta gigant v povezavi z lokalnimi telekomi pač subvencionira dostop do lastnega omrežja in s tem veže nase revnejše uporabnike. Kitajski uporabniki ne vidijo onkraj velikega požarnega zidu, Kubanci v splet lahko nalagajo samo vladno odobrena gradiva, da o Severni Koreji niti ne izgubljamo besed.

Ameriško pihanje na dušo domači telekom industriji je korak v pravo smer – če je končni cilj ograditev svetovnega spleta, vzpostavitev jasnih meja, ki gredo po mejah nacionalnih držav.

Ameriška telekomunikacijska industrija je po jasnih signalih ameriške administracije, da bo odpravila varovalke za nevtralnost interneta, že napovedala, da bo omejevala spletni promet po lastni presoji in omogočala posebne »hitre pasove« (t. i. Fast lanes) tistim, ki si jih bodo lahko privoščili.

Evropska politika ima zdaj odlično priložnost, da jasno in glasno podpre nevtralnost interneta in tako poskrbi za konkurenčno prednost in kulturno širino pred preostalim svetom, ki se vedno bolj zapira sam vase.

In za konec še najhujše – tudi posredniki niso dobri fantje. Facebook, Google in drugi velikani se trudijo vzpostaviti dominacijo z drugega konca bojišča in jih prav tako zanima predvsem lastna korist. Tako se zna zgoditi, da bodo v naslednji vojni za nevtralnost interneta na osi zla prav oni. Če bo do nje sploh prišlo.