Vse, kar potrebuješ

Ekosistem programja na Googlovem operacijskem sistemu je začel svoje življenje kot divji zahod aplikacij, kjer je bila jasna ločnica med programi, ki jih je naredil Google, in tistimi, ki so jih ustvarili neodvisni razvijalci. Prvih nekaj let je bilo mogoče solidne aplikacije prešteti na prste ene roke, saj resnega zanimanja razvijalcev ni bilo. Stanje se je tako postopoma izboljševalo, dokler nismo v zadnjih dveh letih prišli do točke, ko androidnim aplikacijam nič ne manjka. To je tudi najvišja stopnja razvoja kateregakoli ekosistema aplikacij, saj je največji kompliment za vsako platformo, da o njej lahko rečemo: »ima vse, kar potrebuješ«.

Prav to se je zgodilo z Androidom in trgovina Google Play ima vse, kar bi si lahko zaželel uporabnik tega operacijskega sistema. Večne razprave o konkurenci z iOSom ostajajo in res je, da najnovejše aplikacije še vedno najprej prihajajo na Applov sistem. A zdaj jim androidne sledijo hitro in v vedno več primerih se podjetja odločajo za hkratno izdajo aplikacije v obeh operacijskih sistemih.

Pot do takega stanja je bila dolga in nikakor ne samoumevna, saj gola količina prodanih androidnih naprav ne zagotavlja dobrih aplikacij. Tako Google kot Apple se rada pohvalita z astronomskim številom programov v svojih trgovinah, a dobrih, nujnih, nepogrešljivih je le peščica. Preostale aplikacije so narejene po liniji najmanjšega odpora in v upanju na zaslužek. Med plevami pa se seveda najdejo tudi resnično odlične aplikacije, ki tudi Googlovim programerjem nakažejo kakšno smernico in ne sledijo slepo potem, ki jih s svojimi programi postavlja Google.

Med aplikacijami na mobilnih napravah je treba vedno resneje jemati tudi igre, ki so bile predvsem na Androidu dostikrat zelo zapostavljene, a so se z razvojem strojne opreme dvignile na visoko raven. Tu je veliko pripomogla nVidia s svojo platformo Tegra, ki je za seboj potegnila nekatere večje izdelovalce, manjše ekipe pa so s pridom izkoriščale vedno boljše grafične zmogljivosti vgrajenega čipovja.

Preden se lotimo samih aplikacij, se je treba spomniti tako imenovane fragmentacije, ki je nastala zaradi različno velikih zaslonov in nenehnega posodabljanja operacijskega sistema. Oboje je resda nekoliko zaviralo hitrost razvoja dobrih androidnih aplikacij, a se je zdaj izkazalo, da je šlo za težavo, ki ni bila tako akutna in ji je Google posvetil toliko pozornosti, da je v novejših različicah Androida to le še spomin na nerodne začetke.

■ Swiftkey (4 EUR). Med prvim, kar je priporočljivo narediti, ko dobimo v roke androidno napravo, je menjava tipkovnice. Privzeta tipkovnica je sicer OK, a kaj več bi o njej težko rekli. Zaradi bolj odprte narave Androida so seveda na voljo nadomestitve in na prvem mestu je nedvomno Swiftkey. Ko tipkovnico namestimo, je prva dobrodošla sprememba sama velikost in postavitev tipk, ki so pri Swiftkeyju prilagodljive in veliko bolj udobno razporejene. Že to bi bilo skorajda dovolj, da bi Swiftkey mirno priporočili, a tipkovnica svojo moč pokaže šele čez nekaj časa, ko se seznani z našim načinom tipkanja. Swiftkey namreč pozorno spremlja naše vnose in nam na podlagi teh ob pritisku prvih nekaj črk servira že napisane besede. Ob redni rabi je tipkovnica vsak dan boljša in tu in tam kdaj se tudi sama pohvali, koliko pritiskov na tipke nam je prihranila. Preden za Swiftkey odštejete 4 evre, je na voljo brezplačna različica, ki jo lahko preizkušate omejen čas.

■ Timley (brezplačen). Google kdaj pa kdaj kupi kakšno aplikacijo, ki je neko funkcionalnost naredila lepše in boljše od njihovih programerjev. To je z uro, budilko, štoparico in odštevalnikom časa storil Timley in razvijalska ekipa zdaj že nekaj mesecev dela za Google. Brez večjega pretiravanja je mogoče Timely označiti za eno najlepših aplikacij v Google Play Store, saj gre za vrhunsko oblikovan program, ki s tehničnega vidika nič ne zaostaja za grafičnim oblikovanjem. Vrhunski videz in preprost, a zelo učinkovit uporabniški vmesnik sta glavna aduta te aplikacije in glede na to, da je od Googlovega nakupa brezplačna, res ni razloga, da je ne bi imeli nameščene v svojem telefonu.

Timley pozna tudi napreden način zbujanja, ki mu pravijo Smart rise. Ta funkcija nas pol ure pred nastavljeno budilko z rahlo melodijo predrami iz spanca in tako pomaga, da se lažje zbudimo, ko se vklopi budilka. Poleg tega so v Timleyju naredili zelo uporaben gradnik z digitalno uro, ki svoje delo opravlja bolje kot privzeta androidna.

■ Tasks (1 EUR). Programov za spremljanje opravil je nešteto in vsak skuša to početje organizirati po svoje. Tako so tu programi, kot sta Any.do in Wunderlist, ki sta odlična, a vsak terja nekaj privajanja. Razlog za obstoj Tasks so privzeta opravila, ki jih najdemo v spletni pošti Gmail. Ta opravila so tam že dolgo  in Tasks znajo sodelovati le z njimi. To pomeni, da se bo karkoli, kar bomo vnesli v Task na telefonu ali tablici, pokazalo v našem Gmail računu, ko se bomo vanj prijavili na računalniku. Pri tej aplikaciji gre resnično le za preslikavo opravil iz Gmaila, s to razliko, da je vmesnik prilagojen zaslonu na dotik. Dosti dodatnih funkcionalnosti tu ne boste našli in prav v tem je čar te aplikacije, saj ponuja le osnovo in opravilom ne dodaja dodatnih plasti. Če ste na Gmail opravila pozabili, je morda čas, da se z njimi spet spoznate, saj s Tasks zaživijo na novo. Za vse tiste, ki za svoja opravila ne uporabljate Gmaila, pa sta boljši izbiri Wunderlist in Any.do.

■ Dashclock (brezplačen). Android zdaj že nekaj časa omogoča postavljanje gradnikov na zaklenjene zaslone. Tja je mogoče postaviti vse mogoče, a večinoma sestavljamo mozaik obvestil aplikacij različnih razvijalcev. Mozaik lahko tako sestavljajo koledarski opomniki Googlovega koledarja, opravila neke tretje aplikacije in Timleyjeva ura. Za konec zmede in preprostejšo nastavitev je na voljo Dashclock, ki vse opravlja sam. Nekatere gradnike ima vgrajene privzeto, tako da lahko število spletnih in sms sporočil dodamo takoj. A glavna prednost Dashclocka je ta, da omogoča dodajanje gradnikov, ki jih razvijajo samostojni avtorji. Google Play Store je tako poln gradnikov za baterijo, jakost signala, porabo podatkov, štoparico, koledar in bolj ali manj vse, kar si zaželite. Dodatke preprosto namestimo in že se prikažejo kot možnost v nastavitvah Dashclocka.

Dashclock je tako kot Timely ena tistih aplikacij, ki na najboljši možni način pokažejo bolj odprto naravo Andorida in kaj vse je mogoče narediti v takem okolju, ko sta na mestu programersko znanje in občutek za oblikovanje.

■ App Cache Cleaner (brezplačen). Vsak uporabnik namizniških Oken ve, da je prej ali slej treba poseči po programju, ki bo počistilo z navlako. Ti odvečni kosi kode so stranski produkt delovanja vsakega operacijskega sistema in na dolgi rok pomenijo upočasnitev naprave. Na mobilnih operacijskih sistemih je ta problem manj pogost, a je v zadnjem času tudi na mobilnih napravah vedno bolj nadležen. Mobilne aplikacije so od svojih začetkov postale kompleksne vrstice kode, ki iz dneva v dan rastejo tudi v goli količini podatkov. Predvsem so tu v ospredju igre, katerih velikosti zdaj lahko merimo že v gigabajtih. Preostalo programje je začelo v svojo odmerjeno shrambo na disku shranjevati vedno več podatkov. Na tej točki nastopi App Cache Cleaner, ki počisti nepotrebne datoteke in tako telefonu omogoči lažje dihanje. Čudežev v obliki norih pohitritev ni pričakovati, a bodo tisti s telefoni z manj shrambe presenečeni, koliko navlake se nabere po nekajmesečni rabi pametnega telefona.

■ Pocketcasts (3 EUR). Ko je Google izdal Android, je za poslušanje podcastov naredil svojo aplikacijo Listen, a je ni prav vestno posodabljal. Ko se je v spletni trgovini Play nabralo dovolj neodvisnih alternativ, so Listen opustili, saj so menili, da so razvijalci dobro zapolnili ponudbo programov za poslušanje podcastov.

Med vsemi, ki so na voljo, za najboljšega velja plačljivi Pocketcasts, ki je na voljo tudi za iOS. Pocketcasts pozna zmogljiv iskalnik oddaj in množico naprednih funkcionalnosti. Te omogočajo prenose posamičnih epizod le takrat, ko smo priklopljeni v omrežje WiFi in hkrati telefon polnimo. Prav tako lahko aplikaciji naročimo, katere oddaje naj samodejno prenese in druge naročnine prepusti nam.

Pocketcasts poznajo tudi sinhronizacijo med več napravami, tako da lahko podcast do polovice poslušamo na telefonu in nato nadaljujmo na tablici. Poleg funkcionalnosti gre razvijalce pohvaliti zaradi izjemne grafične podobe, saj gre za enega lepših programov v trgovini Play.

■ Talon (1,5 EUR). Odjemalci za družabno omrežje Twitter so bili na Androidu dolgo zapostavljeni. Na voljo jim je bila le peščica aplikacij, ki je skušala delati konkurenco uradnemu programu Twitter.

Dolgo je med neodvisnimi aplikacijami kraljeval Falcon Pro, a se je zaletel v umetni strop 100.000 uporabnikov, ki jih Twitter dovoli imeti neodvisnim odjemalcem za njihovo storitev. Falcon se sicer še vedno razvija, a je za uporabo treba narediti nekaj akrobacij, tako da je v zadnjem času na vrh priplaval program Talon, ki Falcona v nekaterih pogledih presega. Predvsem navdušuje možnost prilagajanja aplikacije svojim željam, saj pozna grafične preobleke. Kar zadeva samo delovanje in uporabniški vmesnik, gre za zelo dovršene vrstice kode, ki bodo večini uporabnikov Twitterja bolj všeč kot podpoprečna uradna aplikacija. Tako kot s Falconom, je treba tudi po Talon poseči čim prej, saj si je težko predstavljati, da ne bi dosegel meje 100.000 uporabnikov.

■ Carbon (brezplačen). Odjemalci Twitterja so na mobilnih napravah poligon inovativnih poizkusov oblikovanja in raznolikosti uporabniških vmesnikov. Medtem ko sta Falcon in Talon plačljiva in s svojo zasnovo merita na ljudi, ki Twitter uporabljajo tudi v službene namene, skuša Carbon dostaviti kar najbolj minimalistično izkušnjo. Gre za resnično lepo aplikacijo, ki je uporabniški vmesnik spravila na tako skromno raven, da na začetku terja kar nekaj privajanja. Ko se vendarle naučimo delati s Carbonom, si je težko predstavljati, da bi se vrnili na uradno Twitter aplikacijo. Kljub brezplačnosti razvijalci aplikacijo vestno posodabljajo in od začetnih težav s sesuvanjem hroščev ni več veliko.

Uporabniki androidnih pametnih telefonov sicer še vedno nimamo tako pestre izbire Twitter odjemalcev kot kolegi z iOS napravami, a Talon in Carbon predstavljata le vrh ponudbe, ki bi znala čez čas mirno parirati tisti iz Applovega ekosistema.

■ Feedly (brezplačen). Feedly je zmagovalec boja po opustošenju, ki ga je povzročila Googlova odločitev, da opusti svojo storitev Google Reader. Ta je skrbel za sinhronizacijo virov RSS in zaradi svoje brezplačne narave postal privzeti sistem za sinhronizacijo RSS vseh aplikacij, ki so vire prikazovale. Po napovedi opustitve se je začela tekma med več podjetji, ki so skušala zapolniti vrzel. Najbolje jo je odnesel Feedly, ki svoje storitve prav tako ponuja brezplačno in je na začetku eksodusa iz Google Readerja naval novih uporabnikov solidno prenašal. Na začetku smo bili sicer priča sesedanju in prenehanju sinhronizacije, a so ti časi minili in mi že dolgo nismo opazili nikakršnih težav. Feedly poleg same sinhronizacije ponuja tudi lastne aplikacije za prebiranje virov RSS, ki niso med najboljšimi, a bodo  marsikomu povsem zadoščali. Strah, da bo RSS propadel z odpravo Google Readerja, je bil torej odveč in Feedly zaenkrat ne kaže znakov upočasnjevanja.

■ Press (2,30 EUR). Medtem ko je Feedly zmagal v vojni med storitvami, ki sinhronizirajo naše vire RSS, veliko ljudi še vedno uporablja alternativne programe za branje teh virov. Na Androidu jih je kar nekaj, a najboljši je le eden, in to je Press. Ta aplikacija je bila ob splavitvi tako dobro narejena, da je konkretno izstopala iz povprečja takratnih androidnih programov. Razvijalci Pressa so svoje delo opravili tako dobro, da je aplikacija tudi zdaj, ko je Play poln vrhunskih programov, med najboljšimi.

Ob opustitvi Google Readerja so v Pressu takoj podprli Feedly, Feed Wrangler, Feedbin in Fever. Tako so pokrili vse glavne storitve za sinhronizacijo in če ste do zdaj za branje virov RSS uporabljali katerikoli drug program, si ne delate usluge. V Pressu je mogoče tudi shranjevati članke neposredno v bralnike za daljše branje, kot je na primer Pocket. Prav tako si lahko zaporedje člankov in smer listanja prilagodite po svojih željah. Prav pride tudi nočna preobleka, ki podlago spremeni v črno, besedilo pa v belo barvo, kar je za branje v postelji zelo dobrodošlo.

■ Pocket (brezplačen). Na začetku svojega življenja se je Pocket imenoval Read it Later. To je bilo morda boljše ime, saj je bolje razložilo, kaj natanko ta aplikacija počne. Pocket člankom, ki si jih shranimo, odvzame vso nepotrebno šaro na spletni strani in ostane nam le golo besedilo, ki je pripravljeno za branje. Ta aplikacija pride prav predvsem za daljše članke, saj resnično ponudi zelo dobro bralno izkušnjo. Članke lahko v Pocket shranjujemo iz namiznega računalnika prek razširitev v brskalnikih. Na androidnih telefonih to storimo tako, da v brskalniku ob odprtem članku zavihek delimo z aplikacijo Pocket in članek se bo znašel v njej. V Pocket je sicer mogoče shranjevati tudi video in zvočne vsebine ter vsak vnos posebaj označiti z oznakami. Na tem mestu ne moremo mimo plačljivega programa Instapaper, ki je tudi prišel na Android. A Pocket se je na Googlovem operacijskem sistemu že tako zasidral, da ga bo težko spraviti s prvega mesta.

■ Nova Launcher (3 EUR). Androidova arhitektura omogoča konkretne posege v njegovo drobovje, saj je, recimo, mogoče zamenjati tipkovnico ali privzeti brskalnik. Tega na iOSu ni mogoče storiti, saj se bodo povezave, ki jih odpremo odjemalcu za Twitter, vedno odprle v mobilni različici Safarija. Na Googlovi strani pa je mogoče zamenjati kar celoten vmesnik domačih zaslonov oziroma launcher. Zamenjave pridoma izkoriščajo vsi izdelovalci androidnih naprav, a je nekaj izbire tudi v trgovini Play. Eden bolj znanih je Nova Launcher, ki za tri evre predrugači vaše začetne zaslone in omogoča postavitev dodatnih gradnikov. Ena bolj zanimivih funkcionalnosti alternativnih launcherjev je možnost postavitve več bližnjic do programov na začetne zaslone. Predvsem je to dobrodošlo za mesta na dnu zaslona, ki so prisotna ne glede na to, na katerem domačem zaslonu smo. Na privzetem Androidu je prostora le za štiri aplikacije in z Nova Launcherjem jih tja lahko spravimo več.

■ Toshl (brezplačen, pro račun 20 EUR na mesec). Toshl je aplikacija, s katero sledimo svojemu zapravljanju denarja in njena uporabnost je predvsem odvisna od tega, kako vestno vnašamo nakupe. Nakupom sledimo z oznakami in podrobnejšimi opisi in ko imamo enkrat za sabo kak mesec vnosov, se hitro zamislimo, ko vidimo, kam vse nam odteka denar iz denarnice. Tako se lahko odločimo za stalen znesek, ki ga bomo zapravili za določeno oznako. Recimo, da bi radi na mesec zapravili 50 evrov za kosila. Vsakič, ko plačamo obed, v Toshl vnesemo znesek in ga označimo z oznako »kosilo«. Toshl za nas samodejno vodi bilanco in nas opozori, če smo proračun za kosila prekoračili. Vnos nakupov je narejen tako preprosto in intuitivno, da si je težko predstavljati preprost sistem. K vnašanju pripomore tudi posebna bližnjica za domači zaslon, ki nas pelje neposredno do polja za vnos nakupa. Vse našteto je mogoče postoriti z brezplačnim računom, ki pa ga je mogoče nadgraditi s Pro računom, ki prinaša še iskanje po oznakah, izvoz porabe v PDF in samodejne vnose prihodkov.

■ VSCO Cam (brezplačen, plačljivi dodatki). Aplikacij za obdelavo fotografij je nešteto, a tu in tam kakšna štrli iz povprečja. V to kategorijo spada VSCO Cam, ki je prišel razmeroma potiho, a se je hitro razširil med uporabniki. Gre za aplikacijo s samosvojim uporabniškim vmesnikom, ki terja kar nekaj privajanja. Uporabniški vmesnik je sicer dokaj preprost, a ima VSCO Cam toliko možnosti, da je treba razvijalce pohvaliti, da so toliko funkcionalnosti spravili v vmesnik, ki je prilagojen telefonu. Drugi taki programi imajo veliko manj elegantne vmesnike, ki tudi ob daljši rabi niso nič lažje razumljivi.

Poleg vmesnika se VSCO Cam lahko pohvali z odličnimi slikovnimi učinki, ki jih lahko uporabljamo pri obdelovanju slik. Slike resnično izpadejo dosti bolje in ko se aplikacije navadimo, je mogoče tudi tiste fotografije, ki niso najbolje uspele, spraviti bliže tistemu, kar smo imeli v mislih.

■ Whatsapp (brezplačen). Facebook je za Whatsapp odštel 19 milijard dolarjev. To že meji na norost, a je Whatsapp dejansko odlična aplikacija za tekstovno pogovarjanje. Razlogov za noro priljubljenost Whatsappa je več,  eden glavnih pa je nedvomno preprosta stvaritev računa. Whatsapp od vas zahteva le telefonsko številko in noče naslova spletne pošte. Tako le vpišemo telefonsko številko, dobimo povratni SMS in že se lahko pogovarjamo. Zato, ker Whatsapp ve našo številko, so v njegovem imeniku takoj vidni vsi tisti, ki jih imate shranjene v telefonu in prav tako uporabljajo Whatsapp. Ker je do Facebookovega nakupa celotna ekipa štela okoli 13 članov, je stabilnost tega programa neverjetna. 450 milijonov aktivnih uporabnikov ni majhen zalogaj, a Whatsappu uspeva brez težav. Osredotočili so se le na mobilne naprave in tako včasih zelo pogrešamo tudi namizno aplikacijo. Kljub temu Whatsapp hitro nadomesti sporočila SMS in je še en korak do tega, da bo kratica SMS postala del zgodovine.

■ Evernote (brezplačen). Microsoftova odločitev, da svojih programov Office dolgo ni izdal za mobilne operacijske sisteme, je konkurentom dala čas, da so si izborili svoje mesto na trgu. Program, ki je mobilne naprave napadel najbolje, je Evernote, ki že dolgo ni več le aplikacija za delanje zapiskov. Predvsem odlična sinhronizacija med napravami ga je za marsikoga naredila primarno mesto za pisanje. Evernotu še vedno manjka dosti funkcionalnosti, da bi ga lahko označili za polnopraven program za pisanje in urejanje dokumentov. A gre za aplikacijo, v kateri je mogoče napisati prvo različico besedila, ki nam sledi ne glede na to, katero napravo imamo trenutno pri roki. V Evernotu nenehno dodajajo nove funkcionalnosti, a previdno, saj se vidi, da se skušajo izogniti usodi vseh programov za urejanje besedil, ki imajo naenkrat preveč možnosti (beri: gumbov). Evernote je na dobri poti, da na mobilnih napravah postane to, kar je bila na namiznih Pisarna.  

■ Plex (3,6 EUR). Plex je v osnovi medijski strežnik, ki ga namestimo v svoj domači računalnik in je nato zmožen na različne naprave streči večpredstavne vsebine. Takih medijskih strežnikov je bilo že dosti, a Plex je vse funkcionalnosti zapakiral v najbolj celovit paket doslej. Aplikacija Plex za Android je plačljiva in brez (brezplačnega) medijskega strežnika na domačem računalniku ni kaj dosti vredna. V nasprotnem primeru lahko na svoji mobilni napravi gledamo vse, kar po omrežju delimo prek strežnika Plex v računalniku. Strežnik je mogoče nastaviti tudi tako, da je viden zunaj domačega omrežja. Tako lahko, recimo, slike gledamo tudi, ko nismo doma. V povezavi s podprtimi večpredstavnimi predvajalniki, kot je Chromecast, je mogoče vse vsebine iz računalnika gledati tudi na televizorju. Plex samodejno poskenira knjižnico in nato spremlja, kaj smo že gledali in česa ne. Prav tako za vse zna iz spleta nabrati metapodatke o filmih in nadaljevankah, ki jih imamo na disku.

■ Total Commander (brezplačen). Vsi moderni mobilni operacijski sistemi so se odmaknili od datotek in map, saj so jih vsi uporabnikom bolj ali manj skrili. Najdoslednejši s tem so v Applu, saj tam uporabniki sploh nimajo dostopa do datotek. Android je v tem pogledu nekoliko liberalnejši, a je Googlova podpora programom, ki bi upravljali datoteke, bolj slaba. Privzeto lahko dostopamo le do tistih datotek, ki jih na telefon potegnemo iz brskalnika. Za vse drugo je treba poseči po namenskih aplikacijah. Na srečo se je v trgovini Play znašla tudi mobilna različica Total Commanderja, ki na namiznih računalnikih že nekaj desetletij odlično opravlja svoje poslanstvo. Tako kot na namizju je tudi v mobilni različici vse podrejeno preglednosti in v lepotno oblikovanje ni bilo vloženo dosti truda. Total Commander se na telefonu ali tablici ne uporablja toliko kot na namiznem računalniku ali prenosniku, a ga je pametno imeti nameščenega. Tako lahko v ozadju čaka na trenutek, ko bo treba datoteko premakniti iz ene mape v drugo.

■ AppSales (brezplačen). V Google Play Store so v zadnjih letih na voljo programi, ki nas opozarjajo na akcije razvijalcev, ko ti svoje izdelke za kratek čas ponujajo brezplačno ali po znižani ceni. Appsales nas tako opozori vsakič, ko je kak program na voljo po akcijski ceni. Poleg opozarjanja Appsales tudi sledi ceni programa za zadnjih 60 dni, tako da vidimo, ali se je akcija pred kratkim že zgodila in ali se bo tudi v prihodnje. Poleg tega lahko določen program dodamo na seznam želenih in Appsales nas bo s posebnim sporočilom opozoril, da je tisti program na voljo po znižani ceni.

Programi, kot so Appsales, so priročni predvsem zato, ker namesto nas pregledujejo trgovino Play, ki še vedno ni tako pregledna, kot bi morala biti. Predvsem pa nam privarčujejo nekaj denarja, saj nam vseh aplikacij ni treba kupiti takrat, ko zanje izvemo, temveč se splača počakati na trenutek, ko bo program znižan.

■ GDrive in QuickOffice (brezplačna). Na tem seznamu smo se namenoma izogibali Googlovim aplikacijam, ki na Androidu praviloma postavljajo smernice razvoja in ljudi, ki imajo androidni telefon in ne uporabljajo programa Gmail, je zelo malo. Edini Googlovi aplikaciji, ki ju bomo posebej izpostavili, sta Google Drive in QuickOffice, ki sta zelo solidno zapolnili vrzel, ki jo je na tem operacijskem sistemu povzročila odsotnost Microsoftove pisarne. Prej smo že omenili Evernote, ki je za golo pisanje še vedno najboljša izbira, a se z dokumenti iz Officea ne razume. Tu vstopita Gdrive in QuickOffice, ki pisarniško govorico razumeta in zelo dostojno nadomestita Microsoftove izdelke. Obe aplikaciji sta zmožni datoteke izvoziti v pisarniških formatih. Toda treba je opozoriti, da še vedno prihaja do napak pri formatiranju dokumentov in zna se zgoditi, da namizni Word ne bo znal najbolje odpreti dokumenta GDrive. Tako ne gre za popoln nadomestek Pisarne, a za še vedno močnejši orodji, in zna se zgoditi, da Microsoftovih programov sploh ne boste pogrešali.