Vse o dronih - Leti, leti računalnik ...
Droni so zračna plovila brez posadke in potnikov, ki jih pilotiramo na daljavo, pri čemer večina zmore vsaj manjšo stopnjo avtonomije. Kako so nastali? Kako delujejo? Je lahko dron s kamero tudi igrača? Jih lahko sestavimo in sprogramiramo sami? Koliko stanejo? Kdo jih lahko uporablja?
Podobno kot v svetu računalniških iger nepogrešljivo igralno palico so tudi drone že v začetkih letalstva uporabljale vojske različnih držav. V Veliki Britaniji so daljinsko vodeni letali Fairey Queen in Havilland Queen Bee v 20. in 30. letih preteklega stoletja uporabljali za preizkušanje topov bojnih ladij. Od takrat je šel razvoj samo naprej in vojaški droni so namesto propelerskih že kmalu dobili reaktivne in celo raketne motorje. Kljub temu jih ne smemo zamenjevati z vodenimi izstrelki, namenjenimi zgolj enkratnemu uničenju vojaških ciljev.
Z napredkom računalniških tehnologij in večanjem zmogljivosti elektronskih komponent – predvsem miniaturnih oddajnikov/sprejemnikov, elektromotorjev in litijevih baterij - smo drone začeli uporabljati tudi v vsakdanjem življenju. Že v 80. letih preteklega stoletja smo si za okoli tisoč takratnih nemških mark lahko privoščili daljinsko vodeni dron – letalo z miniaturnim dvotaktnim motorjem in s krmilno elektroniko. Tisti s tanjšimi denarnicami so se morali zadovoljiti s cenejšimi daljinsko vodenimi jadralnimi letali, katerih za današnje razmere precej robustna mehanika in elektronika sta bili precej dražji od tiste, ki jo danes uporabljajo majhni helikopterski droni in kvadkopterji.
V 80. in 90. letih so drone večinoma gradili modelarji, ki so jih najprej nekaj mesecev sestavljali, nakar so sledili poskusni poleti, ki so se včasih zaradi neizkušenosti novopečenih pilotov precej klavrno končali. V novem tisočletju smo najprej prek Youtuba občudovali računalniške in elektrotehnične znalce, ki so v domačih garažah izdelali prve kvadkopterje, sprogramirali njihov mikrokrmilnik in jih dvignili v nebo pred presenečenimi sosedi. Sledili so kompleti za samogradnjo, danes pa preprosto odpremo škatlo z dronom, ki smo ga kupili v veleblagovnici ali prek spleta, in že lahko vzletimo ter pilotiramo.
Winston Churchill si je leta 1941 ogledal izstrelitev Havillandovega drona Queen Bee za preizkušanje protiletalske obrambe velikih vojaških ladij. Vir: Wikipedija
Zgradba
Zasnove velikih dronov se dosti ne razlikujejo od zasnov sodobnih zrakoplovov s človeško posadko, če odmislimo kabino za pilota in potnike. Večinoma temeljijo na kakovostnih in dobro preverjenih osnovah različnih letal in helikopterjev, s številnimi varnostnimi mehanizmi in z vgrajeno elektroniko za upravljanje kontrolnih površin po žicah (angl. fly by wire). Glavni računalnik nadomešča pilota, zato ima vgrajene kompleksne algoritme z odločitveno logiko in umetnointeligenčnimi metodami, ki zagotavljajo želeno stopnjo avtonomije med načrtovanim poletom. Drone z manj avtonomije piloti bolj ali manj vodijo ročno iz kontrolnih centrov, medtem ko sodobnejši zmorejo samostojno navigirati med izbranimi točkami in izvajati različne naloge; vseeno pa jih zaradi varnosti pri pristanku in vzletu pogosto pilotirajo ročno prek radijske zveze, ki poleg ukazov iz kontrolnega centra za spreminjanje konfiguracije krmilnih površin na zemlji v nasprotno smer prenaša tudi živo sliko s kamere in telemetrične podatke.
Krmilnik letenja za samogradnjo drona, AbuseMark AfroFlight Naze 32. Vir: Wikipedija
Enostavne drone za domačo rabo upravljamo ročno prek daljinskega upravljalnika in morajo biti vselej v vidnem polju pilota. Boljši zmorejo precejšnjo stopnjo avtonomije in imajo vgrajen višinomer, s katerim lahko vsaj do neke mere preprečijo usodne padce zaradi napak pilota ali izpraznjenih baterij. Ena izmed pomembnih funkcij, ki jo pogrešamo pri večini mini dronov, je samodejno vzdrževanje višine letenja. Krmilnik letenja drona ima običajno vgrajen tudi algoritem za ukrepanje ob izrednih dogodkih, kot je nenadna prekinitev brezžične povezave ali odpoved enega od motorjev, ki omogoča čim mehkejši pristanek.
Kompleksnejšim dronom z vgrajenimi navigacijskimi algoritmi lahko tudi vnaprej sprogramiramo pot letenja na osnovi koordinat GPS in določimo naloge, ki jih morajo na njej opraviti (denimo posneti fotografije okolice). Vsekakor na zanesljivost delovanja vpliva tudi možnost prenosa telemetrije med poletom, prek katere lahko pilot sproti spremlja delovanje vseh njegovih sklopov in v primeru težav zasilno pristane, kar je navadno za dron in okolico dosti varneje kot samodejni pristanek.
Največji proizvajalci dronov za profesionalno in domačo rabo
Med proizvajalci dronov in sestavnih delov zanje so trenutno najbolj uveljavljeni DJI (dji.com), Parrot (parrot.com), Yuneec (yuneec.com), Kespry (kespry.com), Autel Robotics (auteldrones.com), Skydio (skydio.com), Insitu (insitu.com), Delair (delair.aero), EHang (ehang.com/ehangaav) in Aerialtronics (aerialtronics.com).
Kako letijo?
Ločimo od zraka težje in od zraka lažje drone. Prvi lahko letijo ali lebdijo le ob pomoči motorjev, drugi pa višino leta uravnavajo s spreminjanjem obtežitve in količine plina, lažjega od zraka, s katerim so napolnjeni, pri dvigovanju ali spuščanju si pomagajo tudi z motorji. Vseeno so za večino zanimivejši od zraka težji troni, ki na tak ali drugačen način izkoriščajo silo zračnega vzgona, saj so manjši in bolj vodljivi.
Mini dron med poletom po stanovanju.
Drone v obliki jadralnih in motornih letal – pogosto pomanjšane modele vojaških, športnih in potniških letal – pilotiramo prek spreminjanja konfiguracije krilnih in repnih površin, pri motornih pa tudi z dodajanjem in odvzemanjem moči motorjem. Čeprav za letenje potrebujejo precej manj energije od helikopterskih tronov, potrebujejo veliko prostora za vzlet in pristanek in hkrati ne morejo lebdeti. Primerni so zato predvsem za igro na prostem. Za igro v zaprtih prostorih in na domačem vrtu so primernejši helikopterski in kvadkopterski droni, s katerimi lahko letimo veliko natančneje, ob tem da ne potrebujejo vzletno-pristajalne piste.
Je mogoče letenje zgolj s krili?
Že vrsto let nastajajo tudi droni, ki z mahanjem s krili presenetljivo dobro posnemajo letenje ptičev, žuželk in drugih živali. Čeprav so pred drugo svetovno vojno v Franciji poskušali izdelati zrakoplov s človeško posadko s štirimi krili, ki bi delovala podobno kot pri kačjem pastirju, je poskus tudi zaradi pomanjkanja kmalu po začetku vojne neslavno propadel.
Danes je letenje s plahutanjem kril zanimivo predvsem za ultralahke raziskovalne drone, ki tehtajo vsega nekaj gramov. Učinkovito mahanje s krili je veliko počasnejše in natančnejše od divjega vrtenja rotorjev majhnih dronov (nekateri dosežejo tudi več kot 50.000 obratov v minuti), vendar mu današnji raziskovalni droni še niso kos. Mehanizmi za premikanje kril temeljijo na sorazmerno enostavnih pogonih z ekscentričnimi ročicami, s katerimi vrtenje motorjev spreminjajo v divje in relativno neučinkovito mahanje s krili, s katerim posnemajo letenje žuželk ali kolibrija, na pa tudi elegantnega letenja velikih ptic.
Za povečanje učinkovitosti tovrstne oblike letenja bi morali natančneje posnemati naravo, za kar bi bile potrebe nekakšne umetne (bionske) mišice, ki bi pod nadzorom zmogljivega mikrokrmilnika s sorazmerno zapletenim algoritmom posnemala gibanje kril ptičev v različnih fazah leta. Kakorkoli že, ob današnji tehnologiji je rotirajoči propeler še vedno najučinkovitejša oblika pogona.
Motorji in rotorji
Motorji večine dronov so danes predvsem po zaslugi vse zmogljivejših in vse lažjih litijevih baterij v glavnem električni, medtem ko lahko v modelarskih trgovinah najzahtevnejši kupci nabavijo tudi batne in celo reaktivne, ki so primerni za gradnjo večjih in težjih dronov za letenje na prostem. Po drugi strani dron na električni pogon ne more leteti brez propelerjev, ki jih poganjajo elektromotorji. Velikost in izvedbo propelerja, predvsem število in velikost krakov, moramo izbrati primerno moči in hitrosti vrtenja elektromotorja, pri čemer elektromotorju z nameščenim propelerjem pravimo tudi rotor. Glavne naloge rotorjev so spreminjanje in vzdrževanje višine letenja ter premikanje zrakoplova v zraku.
Enostavni helikopterski droni s fiksnima glavnima rotorjema imajo za usmerjanje vgrajen še manjši rotor, ki helikopter nagne v smer leta, zmogljivejši pa lahko namesto tega spreminjajo konfiguracijo glavnih rotorjev za letenje naprej ali nazaj brez dodatnega rotorja.
Sestavljen (zgoraj) in razstavljen krtačni elektromotor brez jedra (spodaj) za mini dron
Danes najpopularnejši helikopterski zasnovi sta kvadkopter in helikopter z dvema nasproti vrtečima se dvižnima rotorjema in enim smernim rotorjem. Kvadkopter pa sestavljajo štirje dvižni rotorji, s katerimi dron tudi usmerjamo. Droni imajo lahko tudi pet, šest, sedem, osem ali več rotorjev, pri čemer so tisti z več zanesljivejši in navadno omogočajo večjo vzletno težo.
Upravljanje na daljavo
Snovalci komercialnih različic dronov se pri izvedbi njihovega daljinskega upravljanja pogosto zanašajo na preizkušene tehnologije, pretežno na upravljanje prek radijskih valov v FM (okoli 100 MHz) ali gigaherčnem frekvenčnem pasu. Nekatere izvedbe mini dronov za uporabo v zaprtih prostorih namesto tega krmilimo z infrardečo svetlobo, igri pa so namenjene tudi avtonomne izvedbe, ki jih krmilimo z gestami rok in telesa z oddaljenosti do nekaj metrov. Zadnje nas prisili h gibanju, kar je dosti bolj zdravo od sedenja ali stanja z daljinskim upravljalnikom v rokah.
Preprosti infrardeči daljinski upravljalnik mini drona.
Enostavne mini drone upravljamo z oddaljenosti največ okoli 15 metrov, medtem ko najzmogljivejše za domačo in profesionalno rabo tudi z razdalje več kilometrov. Vendar ni vseeno, ali imamo dron ves čas pred očmi ali pa ga upravljamo z velike razdalje, na primer s podajanjem kontrolnih točk GPS. Prenos slike žive s kamere na veliko razdaljo je pogosto vprašljiv, saj zahteva sorazmerno veliko pasovno širino in precej električne energije. Mnogi zato let drona raje posnamejo in si posnetek ogledajo, ko se vrne.
Letenje z dronom v EU
Od 5. januarja lani pri nas velja uredba EU za letenje z droni, ki določa pravila letenja in zahteva registracijo dronov za osebno rabo, težjih od 250 gramov, in tistih, ki lahko zajamejo osebne podatke (npr. takih s kamero). Z dronom ne smemo leteti više kot 120 metrov nad površino zemlje, razen če se izogibamo oviri. Več preberite na spletni stani CAA.SI ali v članku Dron, pametni računalnik v zraku, objavljenem v lanski septembrski številki Monitorja.
Programska oprema za daljinsko vodenje in navigacijo
Odprtokodno programsko opremo za navigacijo in upravljanje dronov na daljavo ter vgrajeno programsko opremo za standardne krmilnike dronov najdemo na spletnih straneh, kot so Ardupilot (ardupilot.org), PX4 Flight Stack (px4.io), INAV (inavflight.com) in LibrePilot (librepilot.org). Namenjena je zmogljivejšim dronom in prilagojena za različne tipe mikrokrmilnikov ter radijskih daljinskih upravljalnikov, ki jih ti uporabljajo, veliko programerskega dela pa zahteva njeno morebitno prilagajanje doma izdelanemu krmilniku in morebiti celo doma izdelanemu daljinskemu upravljalniku. Kljub temu velja o tem temeljito razmisliti, če so lotevamo lastnega projekta, saj je treba v razvoj lastne programske opreme pogosto vložiti še veliko več dela.
ArduPilot MissionPlanner, posnetek zaslona.
Za prilagajanje programske opreme moramo vzpostaviti ustrezno razvojno okolje, ki je na navadno voljo za Linux, novejše različice Windows in MacOS X. Namestitve v Linuxu so pretežno avtomatizirane in same poiščejo ustrezne različice komponent ter programskih knjižnic različnih ustvarjalcev, v drugih operacijskih sistemih pa se moramo navadno nekoliko bolj potruditi.
Čeprav večina odprtokodne programske opreme za upravljanje drona omogoča tudi upravljanje vozila, plovila in celo podmornice, se pilotiranje v marsičem razlikuje, saj je treba v zraku venomer zagotavljati stabilnost. Izjema so le zrakoplovi, lažji od zraka, ki jih lahko primerjamo s podvodnimi plovili. Za navigacijo lahko uporabljamo elektronski kompas, giroskop, barometer, sprejemnik signala GPS, radar in druge merilnike oddaljenosti od ovir na tleh in v zraku.
Navigacija v zraku je kljub temu večinoma enostavnejša od navigacije po tleh, saj se je oviram v zraku veliko lažje izogniti. Pomembno je predvsem določiti začetno in končno točko leta ter okvirno potovalno višino od tal, ki ne sme preseči najvišje dovoljene višine leta za drone. Dron se ob pomoči tipal samodejno izogiba tudi oviram in po potrebi začasno zviša višino leta.
Litijeva polnilna baterija in krmilnik mini drona, pri katerem so vidni priključki in napajalni kabli krtačnih brezjedrnih elektromotorjev.
Kako daleč in kako visoko letijo?
Najdaljši čas poleta večjih dronov za osebno uporabo je med 30 in 50 minutami pri dosegu med 5 in 10 km. Večina je vnaprej sprogramiranih tako, da ne presežejo največje dovoljene višine poleta za radijsko vodene drone v odprti kategoriji (to nujno preverite v navodilih svojega drona). Obenem nekateri priznani proizvajalci med tehničnimi podatki navajajo tudi tega o absolutni nadmorski višini, na kateri dron še lahko leti zaradi vse redkejšega zraka v višjih plasteh ozračja. Vrhunec pri zmogljivejših dronih je okoli 6.000 metrov. Če dron spuščamo ob morju, take višine ne moremo doseči zaradi omejene zmogljivosti baterije, lahko pa brez programske omejitve vseeno krepko presežemo dovoljeno višino leta zanje.
Koliko stanejo in katerega kupiti?
Medtem ko vojaški izvidniški droni stanejo več milijonov evrov, lahko za profesionalnega s kamero za osebno rabo odštejemo tudi 10.000 evrov. Droni za domačo rabo stanejo od okoli 30 evrov do 2.000. Najenostavnejši in najcenejši nimajo kamer, mini helikopterski ali kvadkopterski dron s kamero, ki prenaša živo sliko v pametni telefon, pa dobimo že za okoli 60 evrov. Zmogljivejši droni, ki lahko v zraku ostanejo tudi več kot pol ure in s kamero posnamejo kakovosten video, stanejo od okoli 200 evrov naprej.
Za začetnike so priporočljivi manjši droni, s katerimi spoznajo osnove pilotiranja, delovanja in vzdrževanja. Napake pri pilotiranju zaradi majhne mase drona (pod 50 grami) navadno niso usodne, a lahko kljub temu ob močnejših trkih kak del odpade. Pri meni je ob trku v strop in zato padcu na tla odpadla kovinska zagozda mehanskega giroskopskega stabilizatorja, ki se je potem med letenjem pogosto nesrečno odpenjal, dokler nisem zagozde po nekaj dneh našel na tleh dnevne sobe in je pritrdil nazaj. Potolčejo se tudi lopatice rotorja, po dolgotrajni uporabi pa začno odpovedovati motorji, zato se izplača kupiti (mini) dron, za katerega so na voljo vsi rezervni deli; sam nimam te sreče.
Drone in sestavne dele zanje lahko kupimo v vseh svetovnih spletnih trgovinah in specializiranih spletnih trgovinah ter pri velikih spletnih trgovcih, kot so Amazon (amazon.com, amazon.de), Otto (otto.com), Walmart (walmart.com), Apple (apple.com) in AliExpress (aliexpress.com).
Lahko tudi s helijem napolnjen otroški balon, papirno letalce ali letalo iz stiropora postane dron?
Material, iz katerega je izdelan dron, ni toliko pomemben, pomembneje je, ali ga lahko upravljamo na daljavo oziroma ali premore krmilnik s stopnjo avtonomnosti, ki omogoča odzivanje na zunanje dejavnike. Vsekakor bi dron lahko zgradili iz tudi lista papirja A4 ali A3, a krmilnik, aktivatorji kontrolnih površin, baterije in motor bi z današnjo tehnologijo hitro presegli vzgon takega letala. Po drugi strani je precej lažje izdelati dron ob pomoči večjega, s helijem napolnjenega otroškega balona, ki lahko dvigne kakih 50 gramov, a od njega ne moremo pričakovati kakih posebnih letalnih sposobnosti.
Po drugi strani lahko na spletu kupimo letala iz stiropora za igro, ki jih z nekaj iznajdljivosti prav tako lahko predelamo v drone za igro v naravi, lahko pa v bolje založenih spletnih trgovinah kupimo tudi narejene tovrstne drone, ki imajo navadno poleg motorja še aktivatorje za upravljanje repnih in krilnih krmilnih površin.
Samogradnja
Mini dron za domačo rabo lahko iz delov v svetovnih spletnih trgovinah izdelamo tudi sami, vendar moramo pred nakupom natančno preveriti dimenzije in napajalne napetosti, saj v nasprotnem delov ne bomo mogli sestaviti. Pri tem velja omeniti, da lahko na spletni trgovski platformi Aliexpress najdemo vsakovrstne krtačne motorje brez jedra, ki so zaradi svoje majhnosti in moči primerni za gradnjo mini dronov. Pri nakupu moramo poleg napajalne napetosti in števila vrtljajev paziti tudi na smer vrtenja osi motorja elektromotorja. Že res, da se pri zamenjavi polaritete motor vrti v nasprotno smer od tiste, ki jo je predvidel proizvajalec, a se lahko pri pogosti uporabi drona obrabi v dnevu ali dveh namesto, da bi zdržal vsaj kak mesec.
Mini dron med zamenjavo elektromotorjev.
Za večje drone navadno uporabljamo zanesljivejše brezkrtačne elektromotorje s tremi priključki. Te s krmilnikom letenja povežemo prek krmilnega modula, ki nadomešča krtačke in kolektor ter proizvaja impulze za vrtenje motorja. Potrebujemo še litijevo baterijo, ki jo na namestimo pod težišče drona, ali več enako velikih baterij, ki jih enakomerno razporedimo na roke kvad- ali multikopterja. Dodamo lahko tudi različna tipala, s katerimi dronu omogočimo več avtonomije. Naslednjo koraki so sestavljanje, programiranje krmilnika in statično testiranje. Šele ko smo z rezultati zadovoljni, lahko izvedemo poskusni let.
Namestitev programske opreme
Zmogljivejši droni lahko uporabljajo programsko opremo za samodejno vodenj (denimo Ardupilot MissionPlanner), ki jo lahko zastonj prenesemo s spleta in namestimo v namizni računalnik ali pametni telefon. Na spletu je na voljo več uveljavljenih programskih paketov, od katerih je večina zastonjskih. Pred odločitvijo o samogradnji ali nakupu robotskega drona, vozila, plovila ali podmornice zato ni odveč preizkusiti različne programske opreme in se morda prav zaradi njenih funkcionalnosti odločiti za nakup združljivega drona.
Tovrstne programske pakete navadno odlikujejo izjemna modularnost in obširna navodila za njihovo konfiguracijo, dopolnjevanje ali pisanje gonilnikov in konfiguracijo, dopolnjevanje in nameščanje vgrajene programske opreme, kupljen ali lastni krmilnik letenja. Pri morebitni gradnji zadnjega si lahko pomagamo tudi z električnimi shemami in s programskimi kodami za obstoječe krmilnike.
Vseeno opozorimo, da nekateri proizvajalci krmilnikov dronov in daljinskih upravljalnikov ne zagotavljajo odprtokodnosti svojih gonilnikov, medtem ko je za ostalo programsko kodo na Githubu poleg izvedljivih in namestitvenih datotek ter programerskih orodij na voljo tudi vsa izvorna koda z navodili za vzpostavitev razvojnega okolja in njeno prevajanje.
Povejmo še, da je Microsoft Visual Studio 2019 Community, ki je potreben za prevajanje Ardupilot MissionPlannerja, mogoče prenesti zastonj. Brezplačno je tudi programsko orodje KiCAD, s katerim lahko pregledujemo ter dopolnjujemo električne sheme in načrte za izdelavo tiskanin, ki jih najdemo na Githubu.
Ali je motorje drona mogoče popraviti?
Ležaje večjih brezkrtačnih motorjev večjih dronov lahko zamenjamo, medtem ko navitja statorja težko popravimo. Pri krtačnih motorjih mini dronov pa skoraj ni kaj popravljati, razen če se odtrga napajalni kabel, povezan z eno od krtačk, ali če želimo namestiti pokrovček s krtačkami iz drugega motorja (če nam zmanjka motorjev za ustrezno dolžino osi) za zamenjavo.
Preden se morebiti lotite popravila, priporočam še ogled videa How to fix small drone motor na Youtubu. Naj dodam le še to, da boste za ponovno sestavo motorja skoraj gotovo potrebovali ustrezno (sekundno) lepilo, s katerim boste pokrovček ponovno pritrdili na ohišje motorja. Po drugi strani se zdi zamenjava krtačk skoraj nemogoča, saj so strojno vtisnjene v plastični pokrovček.
Droni tudi v prihodnosti nepogrešljivi
O tem, da izvidniške in bojne drone danes uporabljajo vojske skoraj vseh držav, skoraj ne gre izgubljati besed. Droni obenem počasi zamenjujejo tudi zrakoplove s človeško posadko pri nadzoru prometa v velikih mestih in pristaniščih, uporabljajo jih fotografi, saj lahko z njimi ustvarijo slike iz neverjetnih perspektiv, pustolovci, ki v divjini iščejo vire za preživetje, lastniki velikih avstralskih farm, ki želijo vedeti, kjer so njihove črede itn.
Vizionarji verjamejo, da bomo nekoč drone uporabljali tudi v vsakdanjem življenju za dostavo hrane in drugih izdelkov, naročenih prek spleta, naravnost do okna našega stanovanja. Za zdaj to področje prinaša več nerešenih vprašanj kot odgovorov. Droni bi morali biti zaradi varnosti opremljeni s kamero in z računalniškim vidom, zato se zastavlja vprašanje, ali bi nemara lahko njihovi operaterji videli in celo posneli tudi notranjost stanovanj tretjih oseb, nepovezanih z naročilom, pa tudi dogajanje na ulicah, ki bi jih preleteli. Gotovo ne bi bil zadovoljen niti sosed pod nami, ki bi, medtem ko bi nam dron dostavljal naročeno, naključno pogledal skozi okno in občutil moč »tornada« njegovih propelerjev.
Pestra ponudba dronov v svetovnih spletnih trgovinah, posnetek zaslona
Nekateri drone že vidijo tudi v gradbeništvu, kjer bi lahko z njimi s tehnologijo trirazsežnega tiskanja natisnili cele stavbe. Največja ovira pri tem je za zdaj velika poraba goriva oziroma premajhna zmogljivost polnilnih baterij, da bi lahko prenašali tudi hitro strjujoči se gradbeni material, ki bi ga v plasteh odlagali na nastajajočo stavbo.
Kljub temu avanturisti že danes uporabljajo drone tudi za precej bolj drzne zamisli, kot je leteča rolka, katere osnova je zmogljiv dron, ki ga pilotirajo, medtem ko stojijo na njem na okoli desetih metrih višine nad vodno površino – lahko bi ga tudi drugje in više, če bi si upali, a trajanje poleta je zaradi zmogljivosti baterij omejeno le na kakih 20 minut.
Čeprav moramo o leteči rolki govoriti kot o posebnem letalniku s pilotom, se od drona razlikuje predvsem v tem, da ga kaskaderji ne pilotirajo z daljinskim upravljalnikom z oddaljene lokacije, ampak preprosto stojijo na njem in ga upravljajo z gestami rok in nagibanjem telesa. O tem, ali bi lahko podobno počeli tudi s povsem običajnim velikim dronom, če bi se z daljinskim upravljalnikom vred enostavno usedli nanj in poleteli v nebo, presodite sami; posebej varno prav gotovo ne bi bilo ...