Vse za denar

Ondan brskam po najbolj priljubljeni slovenski novičarski strani in se jezim nad lebdečimi oglasi, ki se mi kakor nalašč prikazujejo natanko nad povezavami do novic, ki me najbolj zanimajo. Vraga, kaj je zdaj to, od kod kar naenkrat poplava teh nasilnih oglaševalcev? Aha, me prešine, na novo sem namestil operacijski sistem in s tem tudi brskalnik. Pa sem pozabil na novo namestiti še dodatek za obrambo pred tovrstno nesnago ...

Če ste morda mislili, da bo tokratni uvodnik jamranje nad zgoraj omenjeno nadgradnjo operacijskega sistema, v katero sem se spustil zaradi Windows Vista, ste se zmotili. O Visti si lahko vse in še več preberete na naslednjih straneh, tu se bom raje obregnil ob to, kar sem zaradi te nadgradnje (spet) opazil - vsakovrstno oglaševanje nas bo prej ali slej preplavilo, kot kaže, pa bo preplavilo tudi internet (o tem, da bo PR kot podmnožica oglaševanja uničil novinarstvo, pa morda kaj drugič).

Da bi se s spletom dalo tudi služiti, se je marsikomu posvetilo že zelo kmalu po postavitvi prvih spletnih strežnikov. Ne nazadnje že od samih začetkov na številnih straneh gledamo tudi oglasne pasice (t. i. bannerje). Včasih so bile to le statične bitne slike, potem so oglasi postali dinamični (beri: začeli so poskakovati in bliskati), zatem so se počasi preselili v prikazna (pop up) okna, danes pa si dovolijo kar lebdeti na našem namizju in nas ovirati pri delu. No, še hujše "teženje" so celostranski animirani oglasi, ki se sprožijo, še preden se naloži osnovna spletna stran. K sreči teh pri nas nisem zasledil, tja, kjer sem jih zasledil v tujini, se pa tudi ne vračam več.

Zakaj tak prehod s statičnih na dinamične oglase, je logično. Oglasne pasice so enostavno premalo vsiljive, da bi jih opazili tudi tisti, ki jih njihova vsebine eksplicitno tudi zares zanima. Na spletni strani je kratko malo preveč slik, da bi nas ena dodatna, pa četudi animirana, toliko pritegnila, da bi jo morda celo kliknili. Odvisno sicer od vsebine, vendar je uporabnikov, ki prikazano pasico tudi dejansko kliknejo, le nekaj odstotkov, še raje manj. Rešitev je torej v več (animiranih) pasicah, ki se prikažejo tudi med članki ali ob strani člankov, ali pa, enostavno, večja vsiljivost. Najočitnejša vsiljivost se je včasih zdelo odpiranje prikaznih oken. K sreči je kmalu prevladalo mnenje, da je to vendarle prehudo in moteče, in so ustrezno zaščito proti takimi oglasi vgradili kar izdelovalci spletnih brskalnikov. S prikaznimi okni tako danes bolj ali manj ni več težav, le še na "resnih" pornografskih straneh se lahko z njimi še vedno zapletemo (očitno je vedno moč najti način za odprtje prikaznega okna, četudi ga brskalnik načeloma ne dovoli ...). Čas za iskanje drugačnega načina pritegnitve pozornosti, torej.

Ponudniki spletnih oglasov so ga našli v t. i. lebdečih oglasih. Prideskate na neko spletno stran in si morate oči najprej spočiti na bolj ali manj duhovitih spletnih podobah, ki jadrajo po zaslonu in vam onemogočajo, da bi se dejansko posvetili vsebini strani. Res je (vsaj pri nas) večina teh oglasov takih, da je nekje bolj ali manj viden znak X, s katerim lahko oglas zapremo, pa vendar je to moteče, kajti Xa včasih ni lahko najti, včasih je zelo slabo viden, zaradi raznih napak (brskalnika ali pa tudi oglasa) pa ga je tu in tam tudi nemogoče klikniti. Še več, oglas je včasih tudi nemogoče ignorirati, saj kliki mimo njega na spletno stran ne delujejo. Skratka, človek bi kar ponorel - hej, prišel sem po aktualne novice, ne pa si ogledovat reklamo za najnovejši avtomobil!

Takoj se sicer postavi vprašanje, zakaj smo (sem) tako alergični ravno na spletne oglase, saj so televizijski pravzaprav še veliko bolj moteči. Veliko teže jim je ubežati kakor spletnim lebdečim oglasom. Enostavno smo obsojeni na njihov ogled ali pa moramo preklopiti na drug kanal (tudi tu se sicer možnosti z diskovnimi snemalniki, ki znajo "preskakovati" oglase, bistveno izboljšujejo). Razlog je v tem, da smo se bili slednjih pravzaprav prisiljeni navaditi, v spletu pa smo vajeni, da je vse zastonj in, predvsem, da je izbira neverjetno velika. Le klik in že lahko beremo (večkrat kar enake) novice na drugi strani.

In prepričan sem, da so lebdeči oglasi natanko pravi vzgib, ki uporabnike "preseli" na konkurenčno spletno stran. Res je, gotovo je mogoče z njimi v svetu, v katerem se obračunava vsak klik oglasa, zaslužiti več kakor z navadnimi pasicami. Oglasi so bolj očitni, ne nazadnje pa tudi marsikdo v iskanju magičnega Xa, ki naj bi zaprl oglas, klikne mimo in se tako odpelje na oglaševalčevo stran. Res je tudi, da denar ne smrdi, kar zelo dobro vedo ravno oglaševalski oddelki v podjetjih, tudi medijskih hišah. Pa vendar bi se morala (vsaj) uredništva zavedati, da bodo tako izgubila vsaj del spletnega bralstva. S tem pa se jim bo na koncu zmanjšal tudi delež oglaševalskega kolača.

No, vsaj dokler ne bodo tudi navadni uporabniki odkrili dodatkov za brskalnike, ki tako oglaševanje bolj ali manj za vedno izklopijo. Oziroma dokler ne bodo izdelovalci brskalnikov začeli te dodatke že privzeto vgrajevati v svoje nove različice in tako lebdeče oglase za vedno odpravili. Tako kot so storili s prikaznimi okni.

Za konec pa še napoved za prihajajoče leto. Navajeni ste že, da Monitor izide enajstkrat na leto in imamo poleti počitnice. Z letošnjim letom se slednjim odpovedujemo in za poletne mesece pripravljamo posebno izdajo. Z Monitorjem boste torej po novem dobili več, tudi dvanajsto številko.

Prepričan sem, da so lebdeči oglasi natanko pravi vzgib, ki uporabnike "preseli" na konkurenčno spletno stran. Uredništva bi se morala zavedati, da bodo tako izgubila vsaj del spletnega bralstva. S tem pa se jim bo na koncu zmanjšal tudi delež oglaševalskega kolača.