Vsega so krivi Windows 8
Okna 8 so posledica premika, ki ga je leta 2007 povzročil Apple z izdajo iPhona in operacijskega sistema iOS. Zaslon na dotik in programje, ki je prilagojeno zgolj takemu manipuliranju, je bilo ob predstavitvi deležno precej skepse, ko pa so ljudje dobili iPhone v roke, je bilo jasno, da bo šel razvoj mobilnih naprav v to smer.
Kar nekaj naprav omogoča, da jih dobesedno razstavimo.
Applov mobilni operacijski sistem je bil resda zgrajen na podlagi njihove namizne različice Mac OS X, a je zaživel po svoje. Oba sistema so sicer grafično in s poimenovanji posameznih aplikacij približali drug drugemu, a gre še vedno za dva zelo ločena sistema. Oba uspešno dopolnjujeta Applovo strojno opremo in podjetje iz Cupertina je na njunih plečih postalo najuspešnejše tehnološko podjetje na svetu. Dolgo časa je ta titula pripadala podjetju, ki sliši na ime Microsoft.
Tablični računalniki so bili dolgo sanje Billa Gatesa, ki je prednosti teh naprav videl že v devetdesetih. Microsoft se je z mobilnimi napravami ubadal dolgo časa, a so imele vse eno zevajočo pomanjkljivost – Okna. Microsoftov osrednji izdelek je v devetdesetih in v začetku novega tisočletja postal tako dominantna sila na trgu, da so kupci Microsoft dostikrat kar enačili z besedo Windows. Takšno razmišljanje je bilo logična posledica Microsoftovega načrta, ki je skušal svoje programje spraviti v vse računalnike na svetu.
Tu se pozna sama narava Gatesovega podjetja, ki je bilo dolgo časa zgolj programersko. Microsoft ni imel svojega strojnega oddelka, ki bi znal narediti računalnik ali prenosnik, ki bi odlično sodeloval z Okni. Microsoftov poslovni model je temeljil na licenciranju Oken, ki so jih v svoje naprave nameščali izdelovalci strojne opreme. Lenovo je tako Microsoftu plačalo licenčnino, da se je na njihovih računalnikih ob zagonu izrisal logotip Oken. Microsoft je s svojim prevladujočim položajem na trgu izdelovalce silil v medsebojno tekmovanje za najnižje cene in tako spravil cene naprav zelo nizko.
Podjetja izumljajo veliko različnih možnosti preklopa, a nas doslej še noben ni povsem prepričal.
Prenosnik z Okni, ki stane manj kot 500 evrov, ni odklon, temveč posledica dolgega boja med izdelovalci strojne opreme, da bi bili konkurenčni na trgu. Taktika zalaganja izdelovalcev strojne opreme z operacijskim sistemom se je Microsoftu obrestovala, saj bi tržni delež, ki preseže 90 odstotkov, težko označili za neuspeh. Težava se je začela ob prepričanju zaposlenih v Microsoftu, da je njihov najpomembnejši izdelek operacijski sistem Windows, ki mora ne glede na okoliščine teči na vseh možnih elektronskih napravah.
iOS in Microsoftov odziv
Prihod iPhona so v Redmondu sprva pospremili s smehom in prepričanjem, da nihče ne bo kupil tako dragega telefona. Težava je v tem, da so spregledali bistvo iOS in tisto, kar je Applu v zadnjih sedmih letih prineslo toliko uspeha. Na začetku omenjeni zaslon na dotik in njemu prilagojen operacijski sistem sta tisto, kar je za mobilne naprave pomenilo konkretno revolucijo.
Ko se je Microsoft odločil odzvati, je miselnost »okna na vseh napravah« skušal poročiti z zaslonom na dotik. Ta odločitev je za seboj potegnila več potez, ki so končnemu rezultatu bolj škodile kot koristile. Okna na vseh napravah pomeni predvsem, da je bilo treba nov uporabniški vmesnik spraviti tako v telefone kot računalnike. To je za razvoj pomenilo predvsem prilagajanje vmesnika na širok razpon velikosti zaslonov. Rezultat tega razmišljanja je bil vmesnik Metro, ki je bil prilagojen zaslonu na dotik. V telefonih je imel ta vmesnik veliko več smisla, saj se je vse funkcionalnosti upravljalo prek njega, na namiznih in prenosnih računalnikih pa se je zapletlo, saj je Metro tekel vzporedno z namizjem, ki je bilo v preteklosti osrednji element Oken. Microsoft je to strategijo poimenoval operacijski sistem brez kompromisov, saj naj bi bila nova Okna močnejša od iOSa, ki je bil na tablicah omejen. Na iPadu ni mogoče gnati dveh programov hkrati in na splošno je Microsoft iPad razumel kot napravo, ki je bolj namenjena konzumaciji vsebin in nikakor za resno delo. Windows 8 je tako imel nalogo združiti najboljše iz mobilnega in namizniškega sveta in vse elemente združiti v všečno in nepretrgano osnovo.
Lastna strojna oprema
Microsoft je tudi prvič resno zabredel v strojno opremo, saj je izdal dve napravi, ki sta s svojim oblikovanjem skušali najbolje izkoristiti prednosti novih Oken. To sta bili obe površini in predvsem Surface Pro je veljala za soliden rezultat Microsofotove vizije operacijskega sistema brez kompromisov. Šlo je za tablici, ki sta imeli inovativna pokrova z vgrajenima tipkovnicama. Napravo smo lahko uporabljali kot prenosnik, saj je imela na zadnji strani stojno nogo in je zaslon na ravni površini lahko stal pokonci. Takrat je bilo v ospredju Microsoftovo namizje in resno delo, ko pa smo nogo pospravili in „površino“ vzeli v roke, se je prelevila v tablico in takrat naj bi zasijal vmesnik Metro. Surface Pro je imela kar nekaj pomanjkljivosti, saj uporaba kot prenosnik v naročju ni bila mogoča, ker stojna noga potrebuje vodoravno površino. Nekaj težav je povzročalo tudi razmerje zaslona, saj je bilo široko zaslonsko in je v pokončni drži delovalo preveč okorno. Kljub vsem napakam je „površina“ dobro začrtala smernice in Microsoft je upal, da bodo njihovemu zgledu sledili tudi drugi izdelovalci strojne opreme.
Na tej točki pa se je malce zalomilo, saj so bile tablice v takšni obliki, kot jo je nakazali iPad, in izdelovalci tradicionalnih prenosnikov niso takoj skočili v proizvodnjo klasičnih tablic. Skorajda vsi so začeli s hibridi, se pravi prenosniki, ki so se lahko prelevili v tablice. Oblikovanje in izdelava strojne opreme je skorajda obrtniško znanje in če si včasih znal delati računalnike, to še ne pomeni, da boš s temi veščinami znal narediti tablico. Izdelovalci so tako pogledali Microsoftovo „površino“ in se zagnali v dve smeri. Obe kategoriji hibridov smo na tokratnem preizkusu primerjali med seboj.
Prenosniki, ki jim odtrgamo zaslon
Prva podkategorija hibridov so tablice, na katere lahko priklopimo tipkovniški del in tako dobimo tudi prenosnik. Glavna značilnost teh naprav je to, da se vse drobovje računalnika skriva v zaslonskem delu in je ta posledično dosti težji kot tipkovniški. To ima pri nekaterih takih poizkusih neljubo posledico prevračanja naprav, saj se s prsti dotikamo zaslona, ta pa s svojo težo hitro preobremeni tipkovniški del. Največ izkušenj s temi napravami ima Asus, ki je začel izdelovati androidne tablice Transformer. Te so bile na začetku tablic z Googlovim operacijskim sistemom edine, ki so zmogle vsaj malo parirati iPadu.
Najpomembnejši del takih hibridov je kakovost mehanizma, ki tablico in tipkovnico drži skupaj. Ta mehanizem se od izdelovalca do izdelovalca razlikuje, a je treba reči, da se večinoma obnese dobro. Te naprave so pravzaprav naslednice mini prenosnikov, ki so s pohodom mobilnih naprav povsem izginili s polic trgovin.
Prenosniki, ki se spremenijo v tablice
Druga podkategorija hibridov pa je izdelovalcem prenosnikov bliže, saj so lahko uporabili več znanja, ki so ga pridobili v letih, ko so izdelovali klasične prenosnike. Pri teh hibridih zaslon prek takega ali drugačnega mehanizma nekako pospravimo v položaj, ko bo prekril tipkovnico, in naprava se spremeni v debelo tablico. Tako kot pri prvi podkategoriji hibridov je tudi tu najpomembnejši del industrijskega oblikovanja del, ki zaslon drži s tipkovniškim delom. Tu ustvarjalnost inženirjev vseh izdelovalcev ne pozna meja, saj so vsi našli kar nekaj načinov, kako doseči transformacijo iz prenosnika v tablico. Vsem tem mehanizmom je skupno predvsem to, da so bolj zapleteni kot običajni tečaji na navadnih prenosnikih. Vse te naprave pa druži še to, da se dosti bolje obnesejo kot prenosniki, saj so to glede na klasične tablice predebele naprave.
Asus Transformer book TF100
Prenosnik/hibrid.
Prodaja: asbis.si, avtera.si
Cena: 600 EUR.
✓ Trden tečaj med zaslonom in tipkovnico.
✗ Ni druge baterije, plastično ohišje.
Asusove tablice Transformer so bile na začetku pohoda Googlovega operacijskega sistema edine naprave, ki jih je bilo smiselno kupiti. Prednost teh tablic je bila predvsem tipkovnica, ki jih je spremenila v mini prenosnike. Očitno so v Microsoftu le dojeli, da Asus izdeluje dobre tablice, in se dogovorili, da bo blagovna znamka Transformer zajemala tudi operacijski sistem Windows 8. Prisotnost pravih Oken je posledica serije Intelovih procesorjev Bay Trail, ki naj bi zagotovili daljši obratovalni čas kot družina čipov »i« in zmogljivejše računanje kot podhranjeni procesorji Atom. Bay Trailu uspe oboje, saj smo pri zmernem tempu tablico uporabljali okoli devet ur. Ta številka je za naprave Transformer sicer majhna, saj so androidne različice v tipkovniškem delu imele dodatno baterijo, ki je konkretno podaljšala avtonomijo tablice. Tokratni Book dodatnega akumulatorja nima, kar je dokaj čudna poteza, saj bi z dodatno zmogljivostjo lahko napravo brez priklopa na elektriko uporabljali krepko več kot 15 ur.
Dražji androidni Transformerji so bili kovinski in so v rokah delovali bolj trdno, saj materiali pri TF100 ne vlivajo pretiranega zaupanja. Resda ne gre za ceneno napravo, ker pa vemo, česa je Asus sposoben, smo bili zaradi varčevanja pri materialih razočarani. Zato toliko bolj preseneti izboljšan tečaj, v katerega priklapljamo tablični del, ki je zdaj trdnejši, gumb za odklop pa je narejen bolj všečno. Predvsem je napravo zdaj veliko teže prevrniti, saj se tipkovniški del bolj upira premikom, ki jih povzročamo ob dotikanju zaslona. Največje razočaranje je drsna ploščica in gumba, ki se skrivata pod njo, saj tako neudobnega pritiskanja ne poznajo niti najslabši prenosniki.
Asusova tablica je tako zanimiva predvsem zaradi procesorja, ki Intel pripelje še bliže arhitekturi ARM in daje vedeti, da arhitektura x86 na mobilnih napravah še ni rekla zadnje besede. Transformer Book žal vendarle daje slutiti, da je moral Asus varčevati zavoljo tega, ker mora za nameščena Okna Microsoftu plačati licenčnino, Googlov operacijski sistem pa dobi brezplačno. Brez okenskega stroška bi tako morda dobili boljše materiale, svetlejši zaslon in baterijo na tipkovniškem delu.
Fujitsu T904
Prenosnik/hibrid.
Prodaja: asbis.si, point.gorenje.si
Cena: 1650 EUR
✓ Zaslon, izdelava.
✗ Mehanizem za premikanje zaslona.
Fujitsu je podjetje, ki ima več kot očitno veliko inženirjev, ki v svojih laboratorijih delajo resnično velikansko število naprav. To ima za posledico, da pri napravah s Fujitsovim logotipom nikoli ne vemo, ali bomo dobili dobro narejen izdelek, ki je namenjen povprečnemu uporabniku. Velikokrat se namreč zgodi, da dobimo na preizkus naprave, ki so slabo narejene in za povrh še namenjene “poslovnim kupcem”, to pa v stvarnosti pomeni korporacije, ki prenosnike in tablice kupujejo v tisočih in se minimalne razlike v ceni seveda poznajo.
T904 je narejen skoraj odlično, saj gre za moderen lahek prenosnik oziroma ultrabook, kot te naprave trmasto imenuje Intel. Odlična sta tako zaslon, ki ima na tem preizkusu najvišjo ločljivost in ga je užitek gledati, kot tudi izdelava tipkovniškega dela, ki ima udobno tipkovnico in drsno površino podjetja Wacom. Slednja se še kako pozna, saj je občutno natančnejša kot poceni primerki, ki jih najdemo v cenejših prenosnikih.
Resnično pa razočara in ob pridevniku odličen zahteva kvalifikator skoraj mehanizem, ki T904 spremeni iz prenosnika v tablico.
Fujitsu je ubral zanimivo pot, saj se zaslon tipkovniškega dela drži na eni točki in je zaslon mogoče vrteti okoli te osi. Vrtimo ga lahko v obe smeri in je od vseh naprav na preizkusu najbolj prilagodljiv. A to ne pomeni prijazne rabe, saj je vibriranja ob dotikanju zaslona preveč in je v prenosniškem načinu raba zaslona na dotik zelo nadležna. Tisto, kar vzbuja več skrbi in negodovanja, je krhkost tega pristopa. Trenutek nepazljivosti bo lahko pomenil prisilno ločitev zaslona od tipkovniškega dela. Vsi taki hibridi res nosijo s seboj omenjeno tveganje, a je pri T904 to vendarle preveliko. Med uporabo smo se večkrat zalotili v strahu, da bomo mehanizem pokvarili. Okoli nositi napravo, ki vzbuja takšne občutke, ni priporočljivo.
Izbira mehanizma boli toliko bolj, ker je strojno T904 močna naprava, ki ima procesor i5 in do 8 GB pomnilnika. V kombinaciji z Intelovo integrirano grafično enoto in odličnim zaslonom gre za zelo dober lahki prenosnik. Njegova ahilova peta je pač mehanizem premikanja zaslona, ki vzbuja preveč skrbi in nelagodja, da bi lahko v vsej lepoti opazili zaslon.
HP Envy X2
Prenosnik/hibrid.
Prodaja: hp.com/si/partnerji
Cena: 500 EUR.
✓ Izdelava!
✗ Strojna podhranjenost.
Prisotnost nove generacije varčnih Intelovih procesorjev v napravi z imenom Envy je zanimiva, saj je ime ostalo od HPjevega nakupa izdelovalca pošastno hitrih igričarskih računalnikov Voodoo. Tako je na začetku na mestu podatek, da z Envyem x2 ne boste igrali veliko iger, saj so grafične (predvsem 3D) zmogljivosti še vedno na ravni miniprenosnika.
Slika je boljša pri vsakdanjih opravilih, kjer novi Atom mirno upravlja z aplikacijami Windows 8. Če bi novi Atom moral delati le s programi, napisanimi za vmesnik Metro/modern, bi njegova moč povsem zadostovala. A čar naprav s polnimi Okni (in ne ARM različico RT) je v tem, da je mogoče v njih uporabljati vso programsko opremo, kar se je je nabrala v skorajda celotnem obstoju redmondskega operacijskega sistema. Na tej točki pa novi Intelov procesor ni vedno dorasel nalogi, s kakšnim Wordom in odprtim brskalnikom se bo dalo preživeti, za kaj več pa bo že treba precej potrpežljivosti.
Procesorju Clover Trail je mogoče pripisati mešane občutke pri poganjanju programske opreme, Intelu pa je uspelo dostaviti resnično varčno jedro x86. Envy x2 ima poleg baterije v zaslonu še dodatno v tipkovnici in naprave ni bilo treba polniti vsakih 5 ali 6 ur. Resnično se HPjev izdelek obnaša tako kot iPad in androidne tablice, saj ni nikjer rež za ventilatorje in na baterijo smo dejansko kar pozabili.
Zaslon meri po diagonali 11,6 palca, tipkovnica žal ni osvetljena in naš primerek je imel le dva gigabajta pomnilnika in 64 gigabajtov pomnilnika. Tako tablični kot tipkovniški del sta narejena odlično in HP je osvojil izdelavo aluminijastih ohišij. Tudi zatič in spona, ki oba dela držita skupaj, sta narejena trdno in skorajda čisto odpravita vibracije zaslona, po katerem drsimo s prstom.
Tablični del je skop tudi z vmesniki, saj najdemo le režo za kartico mikro SD, vhod za slušalke in napajalni vhod, ki je plod izdelovalčevih inženirjev, tako da gre za nestandarden priključek. S tipkovniškim delom pa pridobimo dva vhoda USB 2.0, izhod HDMI in režo za kartico SD.
Envy x2 je odlično narejena naprava, ki ji povzroča največ težav strojna podhranjenost. Ozko grlo je tako predvsem majhna količina pomnilnika, ki resnemu upravljanju s polnopravnimi Okni 8 ni kos.
Lenovo Yoga 11s
Prenosnik/hibrid.
Prodaja: alterna-i.si, diss.si, mikropis.si
Cena: 600 EUR.
✓ Mehanizem za premikanje zaslona.
✗ Zmogljivost.
Lenovo je pri kupcih s serijo hibridov Yoga očitno zadel pravo kombinacijo prenosnika in tablice, saj iz njihovih obratov nenehno prihajajo novi modeli.
Za razmeroma pozitiven odziv teh naprav je najbolj odgovoren mehanizem za spreminjanje računalnika v tablico. Zaslon se namreč na tečajih obrne povsem naokoli, tako da imamo na spodnji strani tipkovnico (ta se pri tem samodejno izklopi). Tako so v Lenovu odpravili večino težav konkurence, katerih mehanizmi so bolj kompleksni in posledično bolj krhke narave. Tečaji, ki povezujejo zaslon s tipkovniškim delom, so skorajda enaki tistim iz običajnih prenosnikov. To pomeni večjo stabilnost ob uporabi zaslona na dotik, ki žal še vedno šepa, saj so vibracije ob dotikanju kljub temu opazne. A v primerjavi s preostalima podobnima napravama na tokratnem preizkusu se Yogin sistem obnese daleč najbolje.
Kljub temu je treba omeniti, da se naprava bolj kot tablica obnese kot prenosnik, saj je za tablico še vedno nekoliko pretežka in preokorna. Kot prenosnik pa je med lažjimi in manjšimi takimi modeli, a je kljub temu dovolj velika za udobno delo. Ohišje je preprosto, toda zelo kakovostno narejeno. Tipkovnica je med boljšimi, čeprav je nekaj vdiranja. Kot je navada pri takih hibridnih napravah, sami ne moremo zamenjati ali nadgraditi diska in pomnilnika.
Vmesnikov je kar nekaj, sploh če imamo v mislih tablične naprave. Na vsaki strani je en vmesnik USB, od tega je en USB 3.0, za izvoz videa je vgrajen izhod mini HDMI. Vgrajen je tudi bralnik kartic SD. Zaslon meri po diagonali 11,6 palca, v rabi je tehnologija IPS, ki omogoča zelo dober vidni kot, ločljivost je 1366 × 768 pik.
Strojno ne gre za močen računalnik, saj je v rabi Intelov procesor iz družine Pentium, katerega namen je predvsem nizka poraba energije, zmogljivost je šele na drugem mestu. V podporo ima 4 GB pomnilnika, za grafiko pa skrbi Intelova vgrajena elektronika. Nekoliko nenavadna je izbira diska. Gre za klasični disk, velik 500 GB. Strojna oprema žal ne omogoča ravno visokih zmogljivosti, najšibkejši člen pa je prav disk. Je pa sistem zelo varčen, saj je na našem preizkusu zdržal več kot pet ur, ob nekoliko pazljivosti pa verjamemo, da bi lahko zdržal še več.
Samsung Ativ Smart PC Pro
Prenosnik/hibrid.
Prodaja: samsung.si
Cena: 1400 EUR.
✓ Zaslon, hitrost.
✗ Pokriti vhodi, cena.
iPad in androidne tablice so nas razvadile s svojim takojšnjim prižiganjem in podobna funkcionalnost je bila dolgo hiba polnopravnih Oken. Redmondovi inženirji so tako naredili velik preskok in v nekaj sekundah postavljena »prava« Okna na napravah, kot je Samsungov Ativ Smart PC pro, so impresiven podvig.
Pod blagovno znamko Ativ se skriva družina korejskih okenskih naprav in Smart PC pozna tudi različico s procesorjem Atom in tako tudi z Windows RT, ki jo poganja procesor ARM. Samsungov Ativ Smart PC Pro je najzmogljivejša različica te naprave, saj jo poganja procesor i5 in štirje gigabajti delovnega pomnilnika.
Zunanji videz Proja je nekoliko plastičen, a gre za soliden material, ki lepo sede v roko. Kot se za napravo s pravimi Okni spodobi, ima Smart PC pro kopico vhodov in izhodov, ki so žal skriti za plastičnimi pokrovčki. Odprtine prahu resda ne bodo videle, a gre kljub temu za izdelek, ki ga uporabljamo predvsem kot prenosnik in bi bil lažji dostop do vhodov USB dobrodošel. Tako pa se trije vhodi USB skrivajo za krhkimi pokrovčki, ki samo čakajo na trenutek nepazljivosti in trajno odstranitev. Dva vhoda USB 2.0 sta na tipkovniškem delu, tablični del pa premore en vhod USB 3.0 na vrhnji stranici. Ta poteza se je pri rabi izkazala za pametno, saj vstavljeni ključ USB še najmanj moti, ko štrli navzgor, in je manj nadležen, kot če bi bil na kateri od stranskih stranic.
Na tipkovniškem delu gre pohvaliti drsno ploščico, ki na otip sicer ni na ravni aluminija Samsungove serije dražjih prenosnikov oziroma Applovih Macbookov, a gre vendarle za zelo odzivno površino.
11,6-palični zaslon je velik in tako omogoča radodarno površino tudi na tipkovniškem delu. Sam zaslon kaže sliko v polni visoki ločljivosti in riše žive barve. Polna ločljivost tudi malce nagaja, ker so tarče dotika zelo majhne, a je to bolj posledica Oken kakor pomanjkljivost zaslona. Znova se je potrdila teza, da so „površina“ in njene sestrske naprave narejene za rabo v vodoravni legi zaslona. Ko tablico držimo navpično, je delo nerodno in razmerje zaslona dostavi čudno izkušnjo.
Sony Vaio Multi-Flip 15
Prenosnik/hibrid.
Prodaja: sony.si
Cena: 1000 EUR
✓ Izdelava.
✗ Mehanizem za premikanje zaslona.
Sony se je svojih hibridov lotil resno, saj je modelov Vaio Multi-flip več – mogoče je dobiti model z zaslonom, ki po diagonalo meri 11,6, 13,3, 14 ali 15,5 palca. Mi smo preizkusili palični model in za primerjavo še 13-palčno različico in med njima ni večjih razlik. Pri obeh gre za zelo spodoben lahek prenosnik, kar je nekako glavna tema vseh hibridnih naprav, saj so vsi boljši prenosniki kot tablice.
Multiflip je kot tablica malce bolj neroden kot Fujitsujev T904, saj je mehanizem za preobrazbo zastavljen tako, da je med zaslonom in tipkovnico pod njim prazen prostor. Tako dobimo veliko okensko tablico, ki je že tako najtežja na tem preizkusu in ji dodatna širina pri uporabnosti ne pomaga.
Mehanizem za preobrazbo iz prenosnika v tablico je nekje med Yogo in Fujitsujem. Ko računalnik uporabljamo kot prenosnik, je treba zaslon zakleniti, da ostane na mestu. Prav uporaba tega zatiča je nekoliko problematična, saj se nam je nekajkrat zgodilo, da smo nanj pozabili, in ko smo se dotaknili zaslona, se je ta premaknil. Na dolgi rok si bo uporabnik ta zatič zapomnil, a gre še za en mehanizem, ki ga navadni prenosniki ne poznajo. Ob pogledu na načina za premikanje zaslona pri Sonyju in Fujitsuju ni težko reči, da se je Lenovo z Yogo odločil za daleč najelegantnejšo rešitev.
Tako kot Fujitsu je tudi Sony s svojim načinom preobrazbe v tablico sestavil proces, ki ne daje občutka trdoživosti. Pri Multiflipu stanje ni tako drastično kot pri T904, a gre kljub temu za krhek sistem, ki zahteva veliko pazljivosti.
Multiflip se resnično izkaže le pri kakovosti materialov, saj je kljub ostrim robovom deloval najbolj všečno in lepo sedel v roko. Tu ga je nekoliko izdala teža, saj je 15-palčni model prevelik za tablico in je treba povedati, da teh težav pri 13-palčnem modelu ni bilo.
Strojno je Sony, kot je v njegovi navadi, sestavil zelo soliden računalnik, ki bi kot običajen lahki prenosnik lahko mešal štrene v vrhu ponudbe, tako pa gre le še za en poizkus hibridne naprave, ki je kot računalnik predraga, kot tablica pa premalo uporabna.
Zlati monitor
Zlatega Monitorja tokrat nismo podelili, ker gre za naprave, ki se še lovijo, in morda pravega hibrida sploh nikoli ne bomo dočakali. Asusovi Transfomerji so bili v svojih androidnih inkarnacijah dosti pametnejša poteza kot zadnji poizkus z Okni, saj Microsoftov operacijski sistem ni zadosti prilagojen zaslonom na dotik. Na namizju s prstom pritiskati na majhen križec, ki zapre okno, pač ni všečno početje. Tudi druga struja hibridov, ki so bolj podobni prenosnikom in jim tabličnega dela ne moremo odstraniti, nikakor ni popolna. Tu smo priča prezapletenim mehanizmom, ki nam omogočajo transformacijo v tablico in uporaba besede tablica je pri teh napravah zalo radodarna poteza. Gre namreč za debele in razmeroma težke naprave, ki sicer imajo močnejše procesorje, a jim je to bolj v napoto kot v korist, saj imajo vse glasne ventilatorje. Z ventilatorji smo v času prenosnikov še nekako živeli, ko pa smo se enkrat navadili na neslišne tablice, ni več poti nazaj. Naša naročja so od prihoda iPada hladnejša in izkušnja gledanja video vsebin je dosti bolj prijetna.
Pri vseh teh napravah je treba vedeti, da kupujete prenosnik, ki bo za silo lahko deloval kot približek tablice. Nekatere naprave so slabe tablice zaradi oblikovanja, a prav pri vseh so glavni krivec nova Okna, ki mobilnemu svetu zaenkrat še niso dorasla. Microsoft je vse stavil na operacijski sistem, ki naj ne bi poznal kompromisov. Stvarnost pa je takšna, da Okna 8 na teh napravah niso nič drugega kot kompromis za kompromisom. So prenosniki, ki so tudi tablice, a ne čisto prave tablice. So tablice, ki so lahko prenosniki, a prenosniki s krhko izdelavo.
Svetujemo lahko predvsem to, da gledate v smeri tistih naprav, ki jim je mogoče odstraniti tablični del. V teh primerih boste dobili podpovprečno tablico in zelo soliden mini prenosnik. V tej kategoriji je še najmanjše zlo Asusov Transformer, Hpjeva naprava je strojno podhranjena, Samsungova rešitev pa je predraga.
V kategoriji lahkih prenosnikov s krhkimi mehanizmi za transformacijo pa je težko reči karkoli drugega kot to, da upamo, da se ti poizkusi nehajo. Tu gre za lahke prenosnike, ki jih boste hitro polomili, in za slabe in okorne tablice, ki ob iPadu nimajo kaj iskati. Microsoftov prvi poizkus se ni končal dobro in le upamo lahko, da bodo znali v Redmondu popraviti smer, s katero so zaenkrat udarili mimo.