Vsi in vse v oblak

Ima Gartner prav, ko napoveduje, da bo že prihodnje leto kar 85 odstotkov podjetij za poslovanje uporabljalo računalništvo v oblaku?

Računalništvo v oblaku ponuja nove priložnosti za rast in digitalizacijo poslovanja. Razvijalcem omogoča izdelavo, preizkušanje, uvajanje in upravljanje aplikacij brez lastne infrastrukture. Razvijalci vse pogosteje vključujejo storitve v oblaku v življenjski cikel razvoja programske opreme, kar pomeni, da je ta vedno bolj odvisna od (zanesljivosti delovanja) oblaka. Toda začrtana pot je jasna: vse gre v oblak(e).

Gartnerjevi analitiki napovedujejo, da bo do leta 2025 več kot 85 odstotkov podjetij sprejelo načelo »najprej v oblak«. Kaj to pomeni? Predvsem to, da bo poslovanje močno ali celo povsem odvisno od računalniških oblakov, saj podjetja ne bodo mogla v celoti izvajati svojih digitalnih strategij brez uporabe arhitekture in tehnologij, ki temeljijo na računalniškem oblaku. To je nova realnost. Je to dobro ali slabo, bi nas moralo skrbeti? Bržkone ne pretirano, saj se večji »mrki« v oblačnih okoljih ogromnih podatkovnih centrov dogajajo sila redko, ko pa vendarle do njih pride, se ustavi skoraj vse, torej zelo verjetno tudi poslovanje partnerjev in strank. Lep primer je svet doživel julija letos …

Včasih je bil oblak okolje, ki je pridobivalo priljubljenost, danes pa je najbolj razširjena oblika računalništva. Sprejemanje oblačnih platform in storitev iz oblaka pomeni, da nova delovna (beri: računska) bremena prvenstveno romajo v oblak in se ne obdelujejo na lokaciji podjetja. Še več, če vprašate razvijalce, vse, kar danes ni v oblaku, velja za zastarelo. To potrjuje tudi statistika. Gartner ocenjuje, da bo prihodnje leto že več kot 95 odstotkov novih digitalnih bremen »pristalo« na oblačnih platformah, ki jih bodo obdelovale. Še leta 2021 je bil ta delež le 30-odstoten.

Če vprašate razvijalce, vse, kar danes ni v oblaku, velja za zastarelo.

Oblak se dotika vseh

Čeprav se operativni del IT-okolij seli v oblake, razvojne ekipe v podjetjih vendarle obenem želijo tudi zmogljivejše strežnike, strožjo varnost in bolj tekoče delovne procese. Torej stvari, ki se pogosto izključujejo, saj niso na istem imenovalcu. Prav zato danes že velik del razvoja programske opreme vključuje računalništvo v oblaku, a poleg programerjev in arhitektov se z oblak(i) ukvarjajo tudi vodje IT, inženirji DevOps in sistemski skrbniki, katerih skrb je poleg optimizacije sistemov tudi zagotavljanje združljivosti in zanesljivosti delovanja sodobnih IT-okolij, ki so pogosto razpeta med računalniškimi oblaki in lokacijami podjetja.

Temu se je prilagodila tudi infrastruktura. Hibridni strežniki v oblaku združujejo prednosti javnih in zasebnih strežnikov v oblaku ter omogočajo oblikovanje prilagojene arhitekture okolja IT, ki obsega več različnih okolij in/ali sistemov. Včasih so morala podjetja izbirati med javnimi in zasebnimi strežniki v oblaku glede na to, kaj so zahtevale poslovne aplikacije, a so razvijalci kaj hitro spoznali, da grobo ločevanje ne pelje nikamor. Danes javni oblak ponuja učinkovit dostop do podatkov, skoraj neomejeno razširljivost brez kapitalskih naložb in storitve, ki jih podjetja oziroma uporabniki plačujejo sproti. Zasebni oblak pa je prva izbira za ravnanje z občutljivimi podatki, ki zahtevajo nadzorovan dostop in nadzor. Seveda večina podjetij potrebuje nekaj vmes. S hibridnim pristopom lahko sestavijo prednosti javnega in zasebnega oblaka po meri. Tako niso vezana na enega samega ponudnika in lahko izkoristijo najboljše iz obeh svetov. Raba večoblačnih okolij tako že postaja nekaj samoumevnega.

Pametnejši z umetno inteligenco

Oblačna okolja postajajo vse pametnejša, zasluga pa gre predvsem umetni inteligenci. Ta podatkovnim inženirjem pomaga upravljati velike količine podatkov, shranjenih v oblaku, in ohranjati kakovost podatkov. Avtonomno določa vzorce podatkov in pridobiva vpoglede, ki jih lahko uporabijo številni zaposleni v podjetju, ne le direktorji in ključni odločevalci. Te zmožnosti dvignejo analizo podatkov na višjo raven in jo hkrati demokratizirajo. Računalništvo v oblaku, ki ga poganja umetna inteligenca, zagotavlja tudi inteligentno avtomatizacijo in spremlja kritične delovne tokove. Razvijalci lahko izkoristijo obstoječe storitve umetne inteligence, ki jih zagotavljajo ponudniki računalništva v oblaku, in aplikacijam dodajo zmožnosti razumevanja govora, vida in odločanja. Številne platforme v oblaku so opremljene s tehnologijami umetne inteligence, ki razvijalcem omogočajo integracijo najsodobnejših aplikacij za strojno učenje, ne da bi ti za to potrebovali namensko strokovno znanje.

Umetna inteligenca v oblaku deluje tudi kot magnet, da podjetja v oblačno obdelavo preselijo še več podatkov. Naloge s področja strojnega učenja in številni algoritmi umetne inteligence zahtevajo ogromno procesorske moči, ustrezna lastna infrastruktura pa je za podjetja zelo draga. Računalništvo v oblaku naredi umetno inteligenco stroškovno učinkovito, saj zagotavlja dostop do zmogljivih strežnikov in računalniške infrastrukture. Tako lahko inženirji urijo velike modele globokega učenja, ne da bi jih skrbele naložbe v drago strojno opremo in vzdrževanje infrastrukture.

Računalništvo brez strežnikov

Ko smo že omenili vzdrževanje – računalništvo brez strežnikov podjetjem omogoča, da prenesejo nalogo vzdrževanja strežniške infrastrukture in zagotavljanja storitev na ponudnika oblačnih storitev. Ta upravlja infrastrukturo, dodeljuje vire in zagotavlja kompleksne strežniške gruče. Glede na zahteve in aktivnosti ter obseg podatkov pa se v očeh podjetja lahko ti strežniki samodejno in neomejeno povečujejo. Res pa je, da velja imeti porabo za oblačne storitve na očeh, saj lahko v primeru brezbrižnih programerjev in osebja IT kaj hitro podivja. Podobno, kot če podjetje zaposlenim dovoli, da si s plačilno kartico podjetja naklikajo oblačne storitve, ko jih potrebujejo. Skoraj vsi pa jih nato pozabijo ugasniti/prekiniti.

Vrnimo se k računalništvu brez strežnikov. V tem primeru se razvijalcem nikoli ni treba ukvarjati s strežniki niti izvajati konfiguracije okolja pred uvedbo nove programske kode. Preprosto lahko naložijo delčke kode ali funkcijo in jih zaženejo na strežnikih blizu končnega uporabnika, s čimer zmanjšajo zakasnitve. V nasprotju s tradicionalnimi strežniki, kjer ti delujejo tudi takrat, ko niso v uporabi, večina ponudnikov storitev bremena seli med virtualnimi strežniki in neobremenjene sisteme ugasne. Še več, ponudnik storitev v oblaku ponuja možnost plačila po dejanski (u)porabi, kjer namesto fiksnih zneskov za shranjevanje in obdelavo podatkov podjetje plača le tisto, kar uporablja. Integracija računalništva brez strežnikov v IT-okolje podjetju poenostavi postopke ustvarjanja in uvajanja novih funkcij ter odpravlja tveganje nastanka napak zaradi strojne opreme. Oddelek za razvoj se zato lahko osredotoči na dodajanje vrednosti osnovnemu poslovanju in povečanje produktivnosti, namesto da bi porabljal čas za splošne naloge, kot je vzdrževanje strežniških gruč.

Oblak ostaja varen

Oziroma vsaj bistveno varnejši od lokalnih IT-okolij. Ponudniki storitev iz oblaka namreč zaposlujejo celo »vojsko« varnostnih inženirjev, skratka bistveno več kadrov s področja kibernetske in informacijske varnosti, kot si jih lahko privošči povprečno ali celo veliko podjetje. Varnostne grožnje, ki merijo na poslovna okolja, se že desetletja zgolj povečujejo. Podjetja zato nujno potrebujejo strategijo za zmanjšanje varnostnih tveganj IT. Direktorji IT morajo poskrbeti za najboljše varnostne prakse, zato ima selitev poslovanja v oblak z varnostnega vidika veliko odobravanja. Poleg tega podjetja vse pogosteje uvajajo t. i. varen rob storitev dostopa (angl. Secure Access Service Edge–SASE), da bi povečala varnost v oblaku. SASE povečuje varnost omrežja z zagotavljanjem storitev, kot so požarni zidovi kot storitev, storitve brez zaupanja ipd. Arhitektura SASE podjetjem omogoča uporabo varnih metod dostopa in preverjanje pristnosti uporabnikov ne glede na lokacijo in napravo. Varnost v oblaku omogoča prilagodljivost in niža stroške poslovanja, saj je celoten varnostni niz združen v enoten model varnostne storitve. Prav tako zmanjšuje kompleksnost varovanja IT-okolja, saj zmanjša število točk, ki bi jih moral upravljati in varovati oddelek IT v podjetju.

Premikanje oblaka na rob?

Računalništvo na robu je decentralizirana računalniška infrastruktura, v kateri so zmogljivosti obdelave in hramba podatkov bliže odjemalcem. Pri robnem računalništvu so podatki in njihova obdelava bliže napravi končnega uporabnika, namesto da bi se storitve zagotavljale na osrednji lokaciji, ki je lahko daleč od teh uporabnikov – v podatkovnem centru ponudnika oblačne storitve. Poznamo tako uporabniški rob (pametni telefoni in naprave interneta stvari) kot omrežni rob (robno omrežje ponudnika storitev).

Čeprav se zdi računalništvo na robu v nasprotju z računalništvom v oblaku, se dopolnjujeta. Rešuje namreč izzive, ki so trenutno še vedno prisotni v oblaku. Pri aplikacijah, občutljivih na zmogljivost, kjer morajo sistemi neverjetno hitro obdelovati podatke, robno računalništvo rešuje izziv zakasnitev. Prav tako prihrani pasovno širino, saj velikim količinam podatkov ni treba potovati do oddaljenih strežnikov (in nazaj). Ob tem je zelo dobrodošlo, da računalništvo na robu tako kot podatkovni centri podpira tudi pravila in mehanizme za zagotavljanje zasebnosti in skladnosti podatkov.

Dolgoročno gledano bosta računalništvo na robu in v oblaku sobivala. Podjetja, ki se ukvarjajo z računalništvom v oblaku, si že prizadevajo razviti načine za razširitev svojih storitev v oblaku na robne lokacije in tako še pospešiti monetizacijo podatkov.

Trend: oblaki in trajnost

Več podjetij kot kadarkoli prej skrbi (za) trajnost, kar je vidno tudi na področju računalništva v oblaku. Potrošniki in podjetja želijo, da je trajnost poleg varnosti, prilagodljivosti in drugih prednosti oblaka tudi njegova nujna lastnost. Značilnosti oblaka, kot so računalništvo brez strežnikov, kontejnerizacija in strategije za obnovitev po nesreči ali katastrofi, omogočajo trajnostni razvoj programske opreme. Veliko tehnologij v podatkovnih centrih se ukvarja z zmanjševanjem porabe električne energije. A veliko bo odvisno predvsem od razvijalcev in uporabnikov samih, saj prvi lahko vplivajo na to, kako »požrešna« bo posamezna aplikacija ali storitev v oblaku, drugi pa na način in obseg uporabe.

Podjetja, ki že poslujejo iz oblaka, pogosto poudarjajo zmanjšanje emisij ogljika oziroma celo razogljičenje. Prednost dajejo odgovornim inovacijam, ki za delovanje uporabljajo obnovljive vire energije. Javni oblaki zmanjšujejo ogljični odtis posameznikov, ki nastaja pri lokalnem računalništvu. Vsak oblak ponuja tudi boljše stopnje izkoriščenosti strežnikov, zaradi česar je stroškovno učinkovitejši od izgradnje lastne infrastrukture za podatkovne centre v lasti podjetij. Zaradi tega je oblak privlačna platforma za aplikacije, ko gre za množično obdelavo podatkov.

Čeprav nekateri kažejo s prstom na podatkovne centre, češ kakšni požeruhi energije so, se vendarle ne zavedajo, da bi bila kumulativna poraba, če bi se vsi podatki obdelovali na strežnikih podjetja, delovnih postajah, računalnikih, tablicah in telefonih zaposlenih, nekaj velikostnih razredov večja.

Računalništvo v oblaku je dobra stvar, saj razvijalcem omogoča gradnjo učinkovite, prilagodljive in trajnostne infrastrukture, ki izboljša proces razvoja programske opreme. S prehodom na hibridne strežnike v oblaku lahko podjetja združijo zmogljivosti in prednosti javnih ter zasebnih oblakov. Po želji lahko vključijo tudi robno računalništvo, da še povečajo zmogljivost svojih aplikacij. In potem je tu še umetna inteligenca, ki se dokazuje prav prek oblaka. Da, povsem logično je, da vse hiti v oblak(e).