Vstali od mrtvih

Kar se je včasih zdelo nemogoče, nekoliko pozneje pa zgolj zelo težavno s tisoči urami potrebnega dela, postaja z umetno inteligenco enostavnejše. Igralci, ki so preminili pred leti ali celo desetletji, se lahko vrnejo na male zaslone. To omogoča tako dokončanje filmov, ki jih preseka nenadna smrt, kakor tudi nove vloge za igralce iz nekih povsem drugih časov.

Pred točno desetimi leti, 30. novembra 2013, je rdeči Porsche Carrera s hitrostjo 130 kilometrov na uro silovito treščil v obcestno svetilko, od koder ga je odbilo v drevesa ob cesti. Vozilo je nato skupaj z obema potnikoma zgorelo do neprepoznavnosti. Voznik je umrl že ob trku, sopotnik pa le nekaj sekund po požaru. Že nekaj dni pozneje so iz Universal Studios sporočili, da bodo prekinili snemanje filma Hitri in drzni 7. Sopotnik v vozilu je bil namreč Paul Walker, ki je v franšizi igral enega glavnih protagonistov Briana O'Connerja. Večino prizorov za film je sicer že posnel, ne pa še vseh. Ob tem pa to sploh ni bil zadnji film v franšizi, zgodba pa je bila še daleč od zaključene. V Universal Studios so začeli razmišljati, kaj storiti s filmom. Lahko bi ga v celoti odpovedali, spremenili zgodbo in O'Connerja prečrtali, a na koncu so se odločili za salomonsko rešitev. Walker je nekaj prizorov pač 'posnel' po smrti.

Film je izšel aprila 2015 in je bil seveda posvečen med snemanjem preminulemu igralcu. Ker je pred smrtjo posnel večino svojih prizorov, so zgodbo spremenili tako, da v nadaljevanjih ne nastopa več. Za manjkajoče prizore v tem filmu pa so najeli novozelandsko podjetje Weta FX. To je z računalniško ustvarjeno grafiko (CGI) izdelalo manjkajoče prizore. V nekaterih primerih so uporabili prejšnje posnetke, drugod sta nastopila njegova brata Caleb in Cody. Pred desetletjem je bila računalniška moč še tako omejena, da so si morali pomagati z nadomestnimi igralci. V več sto prizorih so na telesa Walkerjevih bratov in Johna Brothertona, ki so bili fizično dovolj podobni igralcu, nadeli Walkerjev obraz. Pri tem so morali poskrbeti za vse najmanjše podrobnosti, od osvetlitve do grimas. Nadomestni igralci so bili potrebni, da so lahko ostali igralci interagirali z O'Connerjem, da je imel režiser pregled na dogajanjem in tudi iz povsem tehničnih razlogov. Že da je bil Walker primerno osvetljen, so morali iz več zornih kotov posneti, kako se med prizorom spreminja osvetlitev nadomestnega igralca. To so bili časi, preden so svetu zavladali najprej globoki ponaredki (deepfake) in nato še umetna inteligenca.

Nazaj v preteklost kot korak naprej

Walkerja so lahko obudili, ker je bila večina filma posneta, v manjkajočih prizorih pa so igrali fizično podobni igralci. Za njegovo poustvaritev so imeli na voljo veliko svežega materiala, posnetega z moderno tehnologijo, česar pa ne bi mogli reči za legendo neke druge dobe. James Dean je posnel le tri filme, preden je leta 1955 tragično umrl prav tako v prometni nesreči s porschejem.

Čeprav je imel vidno vlogo v le treh filmih, je bil njegov vpliv na popularno kulturno izjemen in Dean je ostal ikona. Potem ko smo se pol stoletja spraševali, v kakšnih filmih bi še lahko zaigral, smo leta 2019 to skoraj videli. V filmu Finding Jack, ki je postavljen v čas vietnamske vojne, bi bil moral v stranski vlogi zaigrati isti James Dean, ki bi ga bila poustvarila moderna računalniška grafika (CGI). Studio Magic City Films je pridobil pravice od Deanove družine, da igralca uporabi v filmu, pri čemer je producent Anton Ernst obljubil, da bo ohranil njegovo zapuščino čim bolj pristno. To je vznejevoljilo številna hollywoodska imena. Chris Evans je idejo označil kot grozno zaradi sramotnega pomanjkanja razumevanja, Elijah Wood pa je zapisal zgolj: »NE.« Zelda Williams, hči Robina Williamsa, je tovrstne poskuse opisala kot nevaren precedens za prihodnost in manipuliranje z mrtvimi. Velikani preteklosti naj raje počivajo še naprej, je sklenila. A James Dean niti ni bil edina izbira, temveč le končna. Ernst je pojasnil, da so za vlogo premišljevali o več pokojnih zvezdah, preden so se odločili za Deana. Na koncu je izbruhnil covid, film pa je bil za nedoločen čas preložen in ga do danes še ni.

A Pandorina skrinjica je bila dokončna odprta, če so pred tem vanjo le kukali. Česar James Dean ni doživel leta 2019, se mu bo morda posrečilo zdaj. Agencija WorldwideXR je za BBC avgusta letos potrdila, da bo Dean igral v filmu Back to Eden. Dodali so, da je tehnologija dosegla stopnjo, ko lahko Deanov digitalni klon igra v filmu in interagira z gledalci na interaktivnih platformah, denimo v obogateni in navidezni resničnosti ter igrah. To poraja ista vprašanja o etičnosti tega početja. Scenarij novega filma je, milo rečeno, neumen, saj se v njem James Dean 2.0 vrne na Zemljo, vozi teslo, uporablja iphone in spremlja, kaj se je o njem po njegovi smrti pisalo na družbenih omrežjih, medtem ko je to pravno dopustno. V pogodbah o prenosu pravic pač mnogokrat piše »za znane in neznane uporabe brez omejenega roka trajanja«. In to pomeni tudi po smrti.

Več kot film

Medtem ko so Walkerja mukoma obnovili za prizore, posnete z nadomestki, bo Dean pravi digitalni klon, ki bo govoril, hodil in sodeloval z drugimi igralci ter občinstvom. Na uresničitev teh smelih napovedi še čakamo, v Braziliji pa jim je nekaj podobnega že uspelo. Legendarna brazilska pevka Elis Regina, ki je umrla leta 1982, se je letos vrnila v oglasu za nemškega proizvajalca avtomobilov, ki je praznoval 70. letnico prisotnosti v Braziliji. Regina v oglasu pojé s svojo hčerjo Mario Rita. Za dvominutni oglas so porabili več kot 2.400 ur dela, končni rezultat pa je bila tudi debata o etičnosti tega početja in prihodnosti ustvarjalcev ter glasbene industrije kot celote v eri umetne inteligence. Brazilsko častno razsodišče za oglase Conar je napovedalo preiskavo oglasa, ki pa je bil komercialno velik uspeh.

Caleba Walkerja so zamenjali s Paulom Walkerjem. Slika: Weta Digital

Nekaj podobnega smo v Braziliji v resnici že videli. Pred 16 leti je Daniel Gonzaga na koncertu zapel duet s svojim očetom, ki je umrl leta 1991. Tedaj niso uporabili nobene umetne inteligence, temveč je duet nastal z uporabo arhivskega posnetka, na katerem Gonzaguinha izvaja isto skladbo. Dueti z mrtvimi sorodniki so pač emocionalni in običajno velike uspešnice.

Reginin sin João Marcello Bôscoli je zadovoljen, da je nastop 40 let po materini smrti sprožil debato o prihodnosti. Pri tem Brazilija ni osamljena, saj je bila prav uporaba umetne inteligence ena izmed osrednjih tem letošnje stavke igralcev in scenaristov v Hollywoodu. Tehnološki razvoj je skoraj hkrati prinesel dvoje: pretočne storitve, kjer je klasični obračunski model preživet, in umetno inteligenco, ki lahko nadomesti številne ustvarjalce – od scenaristov (in v skrajni obliki) do igralcev. Hkrati se brišejo meje med posameznimi žanri, saj lahko digitalni kloni nastopajo v filmih, igrah, navidezni in obogateni resničnosti itd. Nesmrtnost je – vsaj na platnu in zaslonih – postala dosegljiva, prihodnost živih ustvarjalcev pa negotova.

Tu smo že bili

Med letošnjo stavko so imeli v razpravah o uporabi umetne inteligence morda nepričakovano vidno vlogo glasovni igralci. To ni presenetljivo, saj so se ti prvi srečali z vprašanjem, kaj storiti po igralčevi smrti – poiskati novega ali uporabiti 'tehnološko berglo'. Brezčasni liki, kot so Miki Miška, Sneguljčica ali Zajček Dolgouhec, imajo glasovne igralce, ki jih upodabljajo. Ko je najslavnejši glasovni igralec angleško govorečega sveta Mel Blanc leta 1989 po dolgi in plodni karieri umrl, so številni liki ostali brez glasu, dokler jim niso našli naslednikov.

Če bi se to zgodilo danes, bi bilo s tehničnega vidika to nepotrebno. Zvočni efekti in umetna inteligenca bi lahko v nedogled reproducirali njegov govor in Zajček Dolguhec bi imel njegov glas. Podobne težave imajo tudi v državah, kjer filme sinhronizirajo. Legendarni Thomas Danneberg, ki je v nemščini posojal glas tudi Arnoldu Schwarzeneggerju in Sylvestru Stallonu, je umrl septembra letos.

Tim Friedlander, predsednik Združenja glasovnih igralcev (Nava), v tej tehnologiji vidi največjo grožnjo za še prihajajoče igralce, ki ne bi mogli dobiti službe, ker bi Blanc ostal večni glas. Travis Cloyd, direktor WorldwideXR, je razumljivo bolj optimističen in našteva priložnosti ter nova delovna mesta, ki jih bo ustvarila tehnologija. To verjetno drži, a ta bodo kakovostno drugačna.

Več je več

Dean še zdaleč ni edini klon, ki so ga izdelali v WorldwideXR. Njihova hčerinska družba CMG Worldwide licencira tudi nastope Amelie Earhart, Bettie Page, Malcolma X, Rose Parks in drugih, če jih omenimo le nekaj. Bistvena razlika med Jamesom Deanom ali Elis Regino na eni strani in Paulom Walkerjem ali celo današnjimi zvezdniki pa je v obsegu materiala, ki je na voljo. Dean je za seboj pustil tri filme, fotografije in zvočne posnetke. To je bil vir za njegovo poustvaritev, a Dean ni mogel ustvariti zapuščine, ki je dandanes samoumevna. 'Nefiltrirana' prisotnost na družbenih omrežjih, sebki, sporočila, elektronska pošta in drugi digitalni drobci so stranski produkt življenja v 21. stoletju, za seboj pa jih v večjem ali manjšem obsegu pušča vsakdo. Umetna inteligenca bo to v prihodnosti znala zložiti v digitalnega klona, ki ne bo le nastopal v filmu po predpisanem scenariju, temveč bo lahko imel pravo digitalno življenje, vključno z odpisovanjem oboževalcem.

V reklami je digitalno oživljena Elis Regina nastopila s svojo hčerjo. Slika: Volkswagen

Z razvojem tehnologije in upadanjem stroškom pa to ne bo več omejeno le na visokoproračunske produkcije, temveč bo dostopno sleherniku. V angleščini se je že izoblikoval izraz deadbot. Te robotske replike preminulih omogočajo, da se 'pogovarjamo' z njimi. V prihodnosti bodo lahko igrali v filmih – v nedogled.

Začelo se je z virtualnimi pomočniki, nadaljevalo z orodji za samodejno oceno begosumnosti obtoženih in izračunavanjem kazni za obsojene (k sreči le v ZDA), konca pa ni na vidiku. Joshua Barbeau je pred dvema letoma uporabil projekt December, ki omogoča simulacijo mrtvih oziroma vsaj dopisovanja z njimi. Ker je resničnost dostikrat nerazločljiva od fikcije – spomnimo se na film Ona iz leta 2013 (!) – je Barbeau šest let po smrti svoje zaročenke Jessice zaradi redke bolezni na jetrih lahko spet 'govoril' z njo. Tedaj je bil star 26.

Avtor projekta December je razvijalec iger Jason Rohrer, ki je uporabil dostop API do velikega jezikovega modela GPT-3. OpenAI, ki omenjeni model razvija, je Decembru nasprotoval, ker smernice uporabe prepovedujejo tovrstno uporabo GPT-3, in naposled je December ugasnil.

Zlahka bi tovrstne projekte odpisali kot raziskovalne kuriozitete ali obupane poskuse ovdovelih, a stave so veliko višje. Microsoft je že predlani resno razmišljal o prav takšnem deadbotu in ga celo patentiral. Manj komercialen projekt je bil Eternime, ki je leta 2014 zaživel na univerzi MIT in raziskuje gradnjo digitalne replike posameznika z uporabo vseh dostopnih informacij (elektronske pošte, objav na družbenih omrežjih, podatkov s pametnih naprav itd.). Naslednje leto se je prelevil v zagonsko podjetje, a končnega izdelka (še?) nismo dočakali.

Etičnost tovrstnega početja ostaja predmet žgočih debat. Obče sprejeto je, da brez informiranega in prostovoljnega privoljenja živih oseb takšnega modela ne smemo ustvariti. (Ni pa jasno, ali privoljenje zadostuje – nikomur ne morete dovoliti, da vas ubije, je tak skrajni primer). Zanj ne potrebujemo le ogromne količine osebnih podatkov, temveč je problematično tudi, kaj razkrivajo. Raziskave so že pred desetletjem pokazale, da lahko iz digitalnih sledi človekovega obnašanja z veliko natančnostjo sklepamo o njegovih osebnostnih značilnostih. V raziskavi iz leta 2013 so raziskovalci z Berkeleyja dokazali, da že samo všečki na Facebooku razkrivajo verska prepričanja, spolno usmerjenost, politične poglede, osebnostne lastnosti, inteligenco, srečo, uporabo drog, starost, spol in odnos do staršev. Za digitalne klone pa se uporablja precej več podatkov kot le všečki na Facebooku.

Precej manj jasno je, ali imajo potomci preminule osebe sploh možnost podati takšno soglasje. Ustvaritev digitalnega klona na podlagi navedenih informacij je precej več od vstavitve Paula Walkerja v nekaj sto prizorov v film, ki ga je pred smrtjo tako in tako snemal, ali pa filma Jamesa Deana.

Zadnje vprašanje pa se nanaša na odgovornost. Interakcije z digitalnimi kloni so lahko škodljive – še zlasti če gre za interakcijo s klonom nesrečno preminule zaročenke. Kdo bo v takšnem primeru odgovoren za škodo za duševno zdravje, ki bi jo povzročili? To so resni pomisleki, na katere pravo (ali pa družba) še nima odgovora.

Roberta De Nira so v filmu Irec z računalniško grafiko pomladili za nekaj desetletij.

Zakonodaja na tem področju še ni dohitela razvoja tehnologije. Posameznik ima z odločitvami za časa življenja – denimo z oporoko – možnost do neke mere omejiti razpolaganje s svojo blagovno znamko po smrti. Varuje ga tudi pravica do nastopanja v javnosti (right to publicity), ki ga ščiti pred neupravičenim komercialnim izkoriščanjem in nepooblaščeno uporabo njegovih osebnih značilnosti. Prav tako tudi po smrti še vedno uživa nekaj zaščite, denimo njegovi osebni in zdravstveni podatki so v Sloveniji še vedno varovani in dostopni le dedičem. Z izjavo pred smrtjo pa lahko zapustnik tudi njim skoraj onemogoči dostop (razen v posebnih primerih).

Na eni strani spektra je Michael Jackson, ki je po smrti dedičem zaslužil še več sto milijonov dolarjev s prodajo albumov in blaga. Na drugi strani je Robin Williams, ki je v oporoki pravico do uporabe svojega imena in podobe zapustil dobrodelni organizaciji in dodal, da prvih 25 let po njegovi smrti to ni dovoljeno. A oporoke imajo svoje omejitve, ker gre za enostransko izpoved volje in ne za pogodbe. V praksi imajo dediči skoraj neomejeno moč določiti, kaj se bo ustvarjalo s podobo zapustnika.

Nikjer seveda ne piše, da morajo biti igralci mrtvi, da bi ustvarili digitalni klon. Richard Rionda Del Castro, ki je eden izmed producentov filma Back to Eden, razmišlja povsem pragmatično. Znani hollywoodski obraz se bo lahko izognil poletu na Japonsko in dvodnevnemu snemanju reklame, saj bo lahko zgolj podal dovoljenje za uporabo digitalnega klona in prejel licenčnino zanj. Hitreje, enostavneje, ceneje.

Zgodovino zgodovini

Pri nastopu Jamesa Deana tudi ob rešitvi vseh tehnoloških in pravnih težav ostaja povsem praktičen pomislek. Dean je umrl pred 68 leti in za današnje mlade generacije je ravno toliko aktualen kot prvi igralci nemih filmov in druge zgodovinske osebnosti. Njegovi oboževalci so pač večinoma že – mrtvi.

Daniel Green, ki na Carneige Mellon University vodi podiplomski program menedžmenta v zabavni industriji, meni podobno. Uporabo tehnologije v filmski industriji načelno podpira, a digitalne klone več desetletij mrtvih igralcev vidi prej kot zanimive eksperimente in ne kakor resne poskuse ustvarjanja umetnosti. Gledalci bodo filme s takimi igralci sicer sprva z zanimanjem pogledali, a za poistovetenje želijo aktualne, žive igralce, ki jih lahko spremljajo na družbenih omrežjih, v medijih in v živo. Velika večina današnjih študentov ni za Jamesa Deana še nikoli slišala, je dodal Jason Donati, ki na Northeastern University v Bostonu predava animacijo. Saj bi bilo zanimivo, če bi se pogovarjala Laurence Olivier in Chadwick Boseman [ki sta umrla v razmiku 31 let], ampak ali to res potrebujemo, se je vprašal Green.

Za Zgodbo vojne zvezd: Rogue One so obudili Petra Cushinga. Slika: Design FX

Korak manj od obujanja od mrtvih pa je pomlajevanje. V filmu Irec iz leta 2019 so tudi prizori, v katerih nastopajo več desetletij mlajši Robert De Niro, Al Pacino in Joe Pesci. Namesto da bi uporabili mlajše igralce, so jih pomladili z računalniško tehnologijo. Tudi tu ne bi bil povsem iz trte izvit pomislek, da so na ta način onemogočili filmski prvenec in dokazovanje kakšnemu mlajšemu obrazu.

Stranpot ali trend?

Kljub tehnološkim zmožnostim se je Hollywood za zdaj še odrekel množični uporabi mrtvih igralcev. K temu nedvomno prispeva tudi nenaklonjenost igralcev in sindikatov, ki v tem vidijo tako grožnjo svoji eksistenci kakor tudi nedopustno zlorabo imen nekdanjih velikanov. Uporaba tehnologije za dokončanje filma, katerega glavni igralec je med snemanje umrl, je zagotovo sprejemljivejša od snemanja povsem novega filma s podobo več desetletij mrtvega igralca. Prvi pomislek je etični: ali bi se igralec strinjal s takšno uporabo?

Posledice pa čuti celotna industrija. Digitalno ustvarjeni liki ne potrebujejo cele vrste služb, ki obstajajo zaradi živih igralcev: od maskerjev do cateringa. Omejitve pa to predstavlja tudi za razvoj igralstva kot umetnosti, saj recikliranje starih načinov v nedogled ne more voditi do novosti. In tudi igranje je umetnost, kjer novi ljudje prinesejo nove rešitve.

Končni razsodniki pa bodo gledalci. Če bodo ti nasprotovali uporabi digitalno poustvarjenih igralcev, jih studii pač ne bodo uporabljali. Če pa bodo gledalci to želeli gledati (in za to tudi plačali), bo pritisk precej večji. Stavka ameriških scenaristov se je končala konec septembra po 148 dneh, igralski sindikat pa je v začetku novembra še vedno stavkal. Eni izmed ključnih zahtev sta zaščita pred zlorabo umetne inteligence in ustrezno plačilo. Studii bi želeli igralce plačati za en dan, natančno preskenirati in podatke naložiti v oblak, nato pa z umetno inteligenco ustvarjati izdelke z njihovo podobo. Gledalci po drugi strani želijo vsebino in zgodbo, zato so današnji zvezdniki tako zelo aktivni na družbenih omrežjih.

Netflix je julija letos objavil oglas za produktnega menedžerja za umetno inteligenco s predvideno plačo 900.000 dolarjev letno, medtem ko podjetje Realeyes ponuja 300 dolarjev za dve uri igralčevega dela, kjer bi prikazal različna čustva in improviziral kratke prizore, nato pa bi vse posnetke uporabili za trening umetne inteligence. Razkorak ne bi mogel biti večji.

Primeri iz zgodovine

O oživljanju mrtvih igralcev se več govori v zadnjih letih, ko je tehnologija dovolj napredovala, da je mogoče ustvariti kompleksne prizore. A zamisel ni nova in tudi izvedena je bila že nekajkrat.

• Carrie Fisher je umrla leta 2016, a so se z uporabo neobjavljenih posnetkov njenega lika lahko igralki poklonili tudi v Vojni zvezd IX iz leta 2019.

• Peter Cushing iz iste franšize je umrl že leta 1994, a se je vrnil v filmu leta 2016 (Zgodba vojne zvezd: Rogue One).

• Oliver Reed je umrl leta 1999 med snemanjem Gladiatorja, ko je večino prizorov že posnel, zato so lahko z minimalno uporabo CGI dokončali manjkajoče.

• Audrey Hepburn se je vrnila leta 2014, 21 let po svoji smrti, v reklamo za čokolado.

• Bruce Lee se je štiri desetletja po svoji smrti vrnil v kitajsko reklamo za viski leta 2013, za kar so uporabili CGI in podobnega igralca.

• Brandon Lee, ki je umrl v nesreči na prizorišču snemanja filma The Crow leta 1994, le tri dni pred zaključkom, ima v filmu digitalno posajen svoj obraz na Chada Stahelskega v zaključnih prizorih, s čimer je postal prvi mrtvi igralec, ki so ga obudili s CGI.

• Paul Walker je umrl v prometni nesreči, preden je bilo končano snemanje Hitrih in drznih 7, zato so njegov obraz digitalno namestili na brata Codyja.

• Laurence Olivier se v filmu Sky Captain leta 2004 pojavi 13 let po svoji smrti, a v primitivni obliki glave brez telesa, za kar so uporabili posnetke prejšnjih filmov.

• Christopher Reeve se je letos znašel v kratkem posnetku v filmu The Flash;

• Harold Ramis, ki je umrl leta 2014, se v filmu Ghostbusters: Afterlife iz leta 2021 pojavi kot postarani duh.

• John Lennon se v filmu Forrest Gump iz leta 1994 pojavi v resničnem intervjuju, kamor je bil digitalno dodan Tom Hanks kot Forrest Gump.