Vstop v navidezno resničnost

Navidezna resničnost je tehnologija, ki se v valovih vsakih nekaj let pojavi, obljublja veliko, nato pa spet splahni. Pri Facebookovem podjetju Oculus se trudijo, da bi bilo tokrat drugače – tudi s cenejšim modelom Oculus Go.

Poskusov z navidezno resničnostjo (ali Preizkusov navidezne resničnosti) je bilo v preteklosti že kar nekaj, trenutno je na trgu pet prepoznavnih modelov. Po ceni padajoče imamo HTC Vive, sledi Oculus Rift (kot rečeno, Oculus je v lasti Facebooka), nato Sonyjev Playstation VR, pred časom smo preizkusili Samsungov Galaxy VR, najnovejši model pa je tokrat preizkušeni Oculus Go.

Vive in originalni Rift sta dražji napravi (Vive velja trenutno okoli 600 evrov, Rift se je v zadnjem letu sicer pocenil, a je še vedno okoli 400 EUR), še bolj omejujoče pa je dejstvo, da delujeta v navezi z računalnikom in zahtevata kar resno grafično moč. Priporoča se vsaj grafična kartica ranga Nvidijine GeForce GTX 1060, kar ni ravno mačji kašelj. Hkrati potrebujemo programsko opremo, ki se spozna na delo z VR – sem sodijo za zdaj večinoma le nekatere računalniške igre. Sonyjev Playstation VR pa seveda potrebuje Sonyjevo igralno konzolo.

Očala brez telefona

Novi Oculus Go je po drugi strani cenejši, vstopni model. Gre za povsem samostojno napravo, pri kateri ne potrebujemo priklopa na računalnik. Mimogrede, za Oculus ga izdeluje kitajski Xiaomi. Vgrajen ima preprost računalnik, ki poganja prilagojeno različico sistema Android, vključno s spletno tržnico za aplikacije. To spominja na zgoraj omenjeni Samsungov Galaxy VR – tam je šlo za očala, v katera smo vtaknili katerega izmed zmogljivejših Android telefonov. Telefon je pri tem skrbel tako za programsko opremo kot za prikaz na zaslonu, pomagale pa so mu vgrajene leče, ki so poskrbele za stereoskopski učinek. Oculus Go je torej nekakšen Samsungov Gear VR z že vgrajenim »telefonom«.

Oculus Go je glede na ceno presenetljivo kakovostna naprava, ki prav lepo leži na glavi. Na prvo žogo ni pretežka, čeprav smo jo po pol ure nošenja vseeno kar čutili. Pozna se predvsem razporeditev teže, saj je vsa spredaj, na obrazu. Namestitev je sicer udobna, pri tem pomaga tudi mehka, z blagom pokrita guma. Na glavi jo držijo dovolj udobni raztegljivi trakovi, na voljo je tudi dodaten vmesnik za tiste, ki nosijo očala (v primeru tankih okvirjev bo sicer šlo tudi brez tega). Nam je po pol ure postalo kar vroče.

Moramo priznati, da smo bili sprva skeptični, a nas je naprava prijetno presenetila.

Ob prvi namestitvi moramo očala prek bluetootha in namenske Oculusove aplikacije spariti s telefonom. To naredimo le enkrat, da očala povežemo z omrežjem WiFi, kasneje telefona ne potrebujemo več. V paketu dobimo še majhen daljinec, ki lepo sede v roko in je narejen z mislijo na dejstvo, da ga med uporabo ne vidimo. Upravljanje menijev in tržnice z aplikacijami je dobro izvedeno, očala sledijo našemu pogledu, ob izbiranju uporabljamo daljinec.

Kaj lahko počnemo

Število združljivih aplikacij vztrajno narašča, v prvi vrsti so seveda igre. Na voljo imamo nekaj poučnih aplikacij, ki so bolj ali manj le sprehod skozi okolje 3D – med bolj zanimivimi je obisk mednarodne vesoljske postaje. To je zanimivo prvih petnajst minut, nato hitro preklopimo na igre – te se po kakovosti med seboj močno razlikujejo, nekatere bolj uspešno izkoristijo VR, druge manj (igranje kakega pokra ni zaradi VR prav nič boljše).

Očala spremljajo naš pogled, za ostalo (konkretno premikanje) pa moramo klikati z daljincem (tudi ta ima tipala, ki zaznajo njegovo usmeritev, torej je dovolj, da z njim le pokažemo v pravo ikono v meniju). Igre z veliko premikanja se zato ne odnesejo najbolje – večina je bodisi statičnih (denimo ribolov, kjer uporabljamo daljinec kot ribiško palico) ali pa se ves čas gibljemo naprej in z obračanjem pogleda skrbimo za pravo smer. Dober primer tega je igra padalstva, v kateri skočimo iz letala in letimo tik nad goratim območjem. Po našem mnenju ena boljših na Oculus Go.

Vmesnik je postavljen v 3D okolje, kjer daljinec usmerimo v izbrano ikono in pritisnemo tipko za potrditev.

Tehnično je naprava solidna, a nič posebnega. Vgrajeni zaslon OLED po diagonali meri 5,5 palca in dobro pokrije večino vidnega polja, ločljivost je 2560 × 1440 pik, torej jih pride na vsako oko 1280 × 1440. Morda se sliši veliko, a ker je postavljen tako blizu očem, vseeno opazimo, da je pikčast. Hitrost osveževanja je bila za naše oči dovoljšna, na straneh pa so tudi majhni zvočniki, ki presenetljivo dobro opravijo svojo nalogo – hkrati se zvoka od zunaj skoraj ne sliši. Osrednjo vlogo ima sicer procesor Snapdragon 821, znan iz nekoliko starejših telefonov višjega razreda.

Moramo priznati, da smo bili sprva skeptični, a nas je naprava prijetno presenetila. S slabostjo nismo imeli težav, delovanje je večinoma hitro in gladko, je pa bila grafika v preizkušenih igrah prilagojena strojni opremi. Bila je torej bolj preprosta, risankasta, z razmeroma omejenimi teksturami. Akumulator je nekoliko omejen – pri igrah brez priklopa zdrži le približno dve uri. Mogoče pa je to tudi dobro, sploh ker gre za napravo, ki bi utegnila navdušiti otroke.

Oculus Go velja v času pisanja s poštnino vred dobrih 200 evrov (model z 32 GB prostora za aplikacije, na voljo je tudi različica 64 GB), naročimo ga lahko iz različnih (tujih) spletnih trgovin, naš model je prišel iz nemškega Amazona. Gre za najbolj dostopno tovrstno napravo do zdaj (Samsungov GearVR je sicer cenejši, a potrebujemo tam zmogljiv, razmeroma drag telefon), ki pa ima tudi svoje omejitve.

Oculus Go

Očala za navidezno resničnost.

Prodaja: Tuje spletne trgovine.

Cena: 230 EUR (32 GB, nemški Amazon s poštnino)

Za: Enostavnost uporabe, razmeroma ugodna cena, kakovost izdelave, samostojno delovanje.

Proti: Razporeditev teže, omejen akumulator, ločljivost bi lahko bila višja, uporaben predvsem za enostavnejše igre.