Vzpon digitalnega nomadstva

Delo na daljavo je bilo včasih začasna ali celo zasilna rešitev, dolgotrajna pandemija pa je podjetja prisilila, da o delu na daljavo začno resno razmišljati. To namreč postaja nova normalnost.

V času pandemije covida 19 je delo na daljavo postalo stalnica za milijone ljudi po vsem svetu. In se obdržalo. Najrazličnejše raziskave z vseh koncev sveta ugotavljajo, da se ljudje, ki so bili zaradi omejitev gibanja v času pandemije prisiljeni delati na daljavo, zdaj raje izogibajo vožnji na delo in delajo od doma. Študija Svetovnega gospodarskega foruma iz leta 2021 je pokazala, da si kar dve tretjini zaposlenih želita svobodno izbiro glede dela na daljavo. Številne države zato zaposlenim že dajejo zakonsko pravico, da pri delodajalcu zahtevajo delo na daljavo ali prožno obliko dela. Združeno kraljestvo je pred kratkim najavilo, da bo olajšalo delo na daljavo, saj je odpravilo 26-tedensko kvalifikacijsko obdobje in uvedlo pravico do dela na daljavo že prvi dan ob začetku nove zaposlitve.

Vse večjo priljubljenost dela na daljavo med delodajalci in delavci je poudarila tudi študija družbe McKinsey iz lanskega leta, ki je razkrila, da je skoraj šest Američanov od desetih imelo možnost delati od doma vsaj en dan v tednu. Več kot tretjina jih je dejala, da imajo ta hip možnost delati od doma pet dni na teden. Pa so možnost fleksibilnega dela izkoristili? 87 odstotkov jih je odgovorilo pritrdilno.

Največ dela na daljavo je na Nizozemskem

Raziskava podjetja Remote, ki oglašuje delovna mesta na daljavo, je pokazala, da je v državah Evropske unije lani redno delalo od doma v povprečju 30 odstotkov zaposlenih – v to statistiko so zajeti zaposleni, ki so delali izključno na daljavo in tisti, ki so imeli hibridni model zaposlitve (delno doma, delno v pisarni). Za primerjavo – v Združenem kraljestvu je na daljavo delalo le nekaj več kot 15 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva.

Podatki statističnih hiš Eurostat in Statista kažejo, da je bilo največ dela na daljavo leta 2022 na Nizozemskem, in sicer je kar 65 odstotkov zaposlenih vsaj delno delalo na daljavo. Nizozemska je po tem kriteriju daleč v ospredju, na drugem mestu ji sledi Luksemburg s 54,4 odstotka, na tretjem pa je Švedska z 51,8-odstotnim deležem zaposlenih, ki delajo na daljavo. Slovenija se ni uvrstila med prvo deseterico, na repu katere je naša severna soseda – v Avstriji je lani na daljavo delal vsak tretji zaposleni.

Zanimive so tudi napovedi analitikov v podjetju Remote, ki ocenjujejo, da bo letos Nizozemska še dodatno povečala obseg dela na daljavo – na skoraj nepredstavljivih 73,5 odstotka – in tako še okrepila prednost pred Luksemburgom (60,6 odstotka) in Švedsko (56,4 odstotka) ter vsemi preostalimi državami EU.

# EU statistika - delo na daljavo.jpg Vir: Remote, Eurostat, Statista #

Odlično sprejeto, a tudi z resnimi posledicami

Študija, ki jo je leta 2022 izvedla platforma za upravljanje družabnih medijev Buffer med več kot dva tisoč zaposlenimi, ki so delali na daljavo po vsem svetu, je ugotovila, da so njihove izkušnje skoraj izključno pozitivne – 97 odstotkov jih je izjavilo, da bi drugim priporočili delo na daljavo namesto dela v pisarni.

Skoraj dve tretjini jih je izjavilo, da so njihove izkušnje z delom na daljavo nadvse pozitivne, medtem ko jih je bilo devet odstotkov nevtralnih. Le en odstotek vprašanih je delo na daljavo opredelil kot negativno izkušnjo. Skoraj tri četrtine anketiranih je dodalo, da njihovo podjetje načrtuje, da bo v prihodnje omogočilo še več dela na daljavo – leta 2021 je skoraj polovica podjetij (46 odstotkov) omogočala to obliko dela.

A ni vse zlato, kar se sveti. Kadrovski strokovnjaki opozarjajo, da pri tej obliki dela obstajajo nekatere resne slabosti. Te že občutijo tudi zaposleni, ki delajo na daljavo. Več kot polovica anketiranih je potrdila, da se počutijo manj povezane s sodelavci, 45 odstotkov pa jih meni, da je karierno napredovanje za zaposlene na daljavo težje. Več kot dve petini jih je potožilo, da jim podjetje ne zagotavlja možnosti za karierni razvoj.

Čeprav večina zaposlenih pravi, da nimajo prav nobenih težav z delom na daljavo (31 odstotkov), ima na drugi strani vsak peti resne težave. Med njimi prednjačita težavi, kot sta nezmožnost odklopa od dela (25 odstotkov) in osamljenost (24 odstotkov). Petina jih je dejala, da na daljavo delajo več kot sicer, 21 odstotkov jih je poročalo o težavah z osredotočenostjo in motivacijo pri delu. Vsakemu petemu ne odgovarja urnik dela na daljavo, kar je posebej pogosta pripomba pri tistih, ki na daljavo delajo »v drugem časovnem pasu«. 17 odstotkov vprašanih poroča o težavah pri sodelovanju in komunikaciji s sodelavci.

Digitalno nomadstvo

Ne glede na to, ali se podjetja in države tega zavedajo ali ne, povečan obseg dela na daljavo ustvarja navade, ki so jih doslej imeli zgolj t. i. digitalni nomadi. Zaposleni v poklicih, ki jih lahko opravljajo ob pomoči računalnika in telefona, torej praktično kjerkoli – tudi na plaži. Dela, kot sta programiranje in računalniško oblikovanje, je mogoče opravljati kjerkoli, kjer je na voljo vsaj približno spodobna internetna povezava. Digitalni nomadi so torej delo na daljavo nadgradili s selitvijo v druge države – pogosto z milejšo klimo in nižjimi življenjskimi stroški kot v matični državi. Zadnje pa sproža vrsto novih težav, kot sta predvsem nepričakovan beg možganov v matičnih državah ter priseljevanje v druge države, ki veča lokalno nestrpnost do digitalnih nomadov – ti marsikje pokupijo razpoložljive nepremičnine in s svojo prisotnostjo višajo cene najemnin ter drugih življenjskih stroškov, celo do meja, ki si jih lokalni prebivalci s svojimi dohodki ne morejo (več) privoščiti.

Po zadnjem štetju je 49 držav izdajalo vizume, ki omogočajo digitalnim nomadom, da se preselijo v njihovo državo, nekatere, kot je Španija, pa jim ob tem ponujajo celo ugodne davčne olajšave. Posamezne države ponujajo finančne spodbude za delavce na daljavo le, če se ti preselijo na njihovo podeželje in oživijo tamkajšnje lokalne skupnosti.

Medtem ko nekatere države delavcem v določenih okoliščinah dajejo zakonsko pravico do dela na daljavo, je v drugih državah možnost posameznika, da postane digitalni nomad, odvisna od soglasja njegovega delodajalca – to pa zaposlenim ni vedno na voljo.

Nove pravice zaposlenih

Delo na daljavo in digitalno nomadstvo že sprožata spremembe v delovni zakonodaji in drugih zakonodajah posameznih držav. Nekatere pravice, ki so bile uvedene kot začasni ukrepi med pandemijo, postajajo stalne. Medtem ko so se pravila pri davčni olajšavi za pomoč delavcem pri kritju stroškov prisilnega dela na domu v Združenem kraljestvu spremenila, je Belgija, ki je uvedla podoben ukrep, tega zdaj spremenila v stalno pravico.

Ena največjih kritik dela na daljavo je, da so zaposleni na ta način delali preveč ur. V globalni raziskavi družbe Buffer je 40 odstotkov zaposlenih izjavilo, da zaradi dela na daljavo delajo dlje, skoraj dve tretjini pa, da na sestankih preživijo več časa kot prej. Četrtina jih meni, da se težko sploh odklopijo od dela. Kaj storiti? Brazilija se s to težavo spopada kar z zakonom, ki od delodajalcev zahteva, da uvedejo elektronsko merjenje delovnega časa za spremljanje delovnega časa zaposlenih na daljavo. V Čilu pa so razširili zakonsko pravico zaposlenih, da se za 12 ur na dan odklopijo od dela, na zaposlene, ki delajo na daljavo. Tudi Norveška je nadgradila zakon o delu na daljavo in prepovedala, da bi zaposleni na daljavo delali ponoči ali ob nedeljah.

Nizozemski parlament je lansko poletje potrdil zakonodajo, s katero je delo od doma postalo zakonska pravica, s čimer je Nizozemska postala ena prvih držav, ki je z zakonom omogočila fleksibilnost dela na daljavo. V skladu z novo zakonodajo morajo tamkajšnji delodajalci preučiti vse prošnje za delo na daljavo in navesti tehtne razloge za morebitno zavrnitev.

Ne le delo, pomembno je tudi zdravje

Španija in Norveška sta med državami, ki od delodajalcev zahtevajo, da opravijo oceno varnosti pri delu na daljavo in zdravja zaposlenih na oddaljenih delovnih mestih, na Portugalskem pa se morajo zaposleni enkrat na dva meseca osebno srečati s svojim delodajalcem.

Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma o prihodnosti delovnih mest je že leta 2020 opozorilo na dejstvo, da v prihodnosti ne bo mogel vsakdo delati na daljavo, in ocenilo, da bi lahko na 38 odstotkih delovnih mest v državah z visokim dohodkom in četrtini delovnih mest v državah s srednje visokim dohodkom opravljali na daljavo. Kar je veliko, vsaj v primerjavi s 17 odstotki delovnih mest v državah z nižjimi dohodki in z le 13 odstotki delovnih mest v državah z zelo nizkimi dohodki, kjer bi bilo to mogoče opravljati. Poročilo navaja, da je zanesljiv dostop do interneta ključnega pomena za povečanje možnosti za delo na daljavo, kar se je v zadnjih treh letih vsekakor potrdilo.

Veliko strokovnjakov še vedno meni, da se utegne na dolgi rok uveljaviti predvsem kombinacija dela v pisarni in dela na daljavo – hibridno delo. Kolikšno bo razmerje med delom od doma in v pisarni je odvisno od narave dela posameznega podjetja. Pričakovati je, da bo večina uvedla razmerje 2 : 3 ali 3 : 2. V zadnjem primeru bodo zaposleni v podjetje prišli, denimo, ob torkih in četrtkih, opravili sestanke, družabne dogodke, predstavitve, usposabljanja. V ponedeljek, sredo in petek pa bodo delali od doma. Na ta način zaposleni ne izgubijo povsem stika s podjetjem in sodelavci, se vendarle več gibljejo, a vseeno dosegajo znatne prihranke časa, na primer pri računu »nevožnje« v službo – v ZDA posamezni zaposleni na ta način prihrani okoli 70 minut dnevno. Zanimiva ugotovitev: po prihodu v službo zaposleni porabijo še okoli pol ure za pripravo na delo, medtem ko se pri delu na daljavo v večini primerov kar takoj lotijo dela.

Torej to za delodajalca pomeni, da po hibridnem režimu dela posamezni zaposleni približno eno uro več na teden. Pri 40-urnem delovniku je to približno 2,5 odstotka. Seveda pa imajo od hibridnega modela koristi tudi zaposleni. Ti dobijo v povprečju dodatnih 40 minut na dan, ki jih lahko porabijo za varstvo otrok, prosti čas in druge stvari. Matematika torej kaže na enačbo z zadovoljnima obema stranema.