Objavljeno: 19.4.2005 10:09 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor April 2005

Z laserjem na papir

Laserski tiskalniki so se iz izdelkov za velik denar prelevili tudi v naprave, ki jih ima domači uporabnik na pisalni mizi. Najcenejši modeli pri črno-belem izpisu namreč uspešno nadomeščajo brizgalnike, barvni modeli pa so zaenkrat še predragi, vendar se cene vztrajno znižujejo. Na drugi strani pri najzmogljivejših tiskalnikih izdelovalci vztrajno premikajo hitrostne in zmogljivostne meje.

Čeprav so laserski tiskalniki šele v zadnjem času cenovno dovolj ugodni, da pri enobarvem tiskanju tekmujejo z brizgalniki, gre za tehnologijo, ki ima svoje zametke precej dlje v zgodovini kot brizgalniki.

Sodobni laserski tiskalniki temeljijo na prvih fotokopirnih strojih. Kopiranje z elektrostatičnim postopkom je že leta 1938 razvil Chester Carlson. Tehnologija, ki je naelektrila elektrostatično površino s pomočjo svetlobe in nato barvilo s pomočjo te površine nanesla na papir, pa pri podjetjih sprva ni požela veliko zanimanja. Carlson je šele leta 1946 našel podjetje, ki je bilo pripravljeno izdelati prvi elektrostatični fotokopirni stroj: Haloid Company, ki je danes znano kot Xerox. Prvi fotokopirni stroj je bil naprodaj leta 1949, do uporabnika pa je bil vse prej kot prijazen, saj je moral posredovati pri večini korakov med prenosom slike s papirja na papir. Prvi "samodejni" fotokopirni stroj, Xerox 914 (podjetje se je medtem že preimenovalo), je prišel na trg šele leta 1959. 914 je lahko natisnil sedem strani na minuto in na njem temeljijo pravi vsi sodobni fotokopirni stroji in laserski tiskalniki.

Zlati Monitor

Med najcenejšimi izdelki se je najbolje odrezal tiskalnik Lexmark E232. Gre za tiskalnik z ugodno ceno, ki se lahko pohvali z zelo hitrim izpisom. Kakovost izpisa bitnih slik je sicer povprečna, a več kot primerna za pisarniško rabo. Tiskalnik ima nekoliko dražji izpis od nekaterih neposrednih konkurentov, vendar se odkupi z boljšo opremljenostjo.

V srednjem razredu črno-belih laserskih tiskalnikov ima primat Nashuatec P7132N. Gre za tiskalnik z omrežnim vmesnikom, jezikom postscript, hitrim izpisom in dokaj ugodno ceno, ki pa ima nekoliko dražji odtis od nekaterih neposrednih konkurentov.

Pri najzmogljivejših tiskalnikih ima že nekaj časa primat Kyocera s svojimi izdelki. Kyocera FS-9520DN je tiskalnik, ki ga odlikuje visoka hitrost tiskanja, kakovosten odtis, vrhunska opremljenost in obilica možnih razširitev. Ne nazadnje moramo omeniti tudi zelo ugoden odtis, saj je cena strani le dober tolar in pol.

Pri cenejših barvnih laserjih je boj med izdelovalci največji. V izenačeni konkurenci se je najbolje odrezal Samsung CLP-510. Gre za enega najcenejših barvnih laserjev, ki pa že v osnovi ponuja enoto za tiskanje na obe strani, poleg tega se lahko pohvali s kakovostnim in dokaj hitrim odtisom.

Med dražjimi barvnimi laserskimi tiskalniki je na prvem mestu Hewlett-Packard Color LaserJet 5550hdn. Gre za vrhunsko opremljen tiskalnik s kakovostnim odtisom, sicer z nekoliko nizko ločljivostjo tiska, ki pa jo strojna programska oprema s tehnologijo ImageRet 3600 dobro nadgradi.

Na prvi laserski tiskalnik pa je bilo treba počakati še skoraj 20 let. Leta 1978 je Xeroxov uslužbenec Gary Starkweather razvil postopek, v katerem je elektrostatični boben fotokopirnega stroja na primernih mestih razelektril z laserskim žarkom in ne s preslikanjem papirne predloge z lučjo. Na podlagi njegovega postopka so izdelali prvi laserski tiskalnik. Xerox 9700, kot se je naprava imenovala, je imela za današnje čase nepredstavljivo hitrost 120 strani na minuto in je do danes ostala najhitrejši laserski tiskalnik v zgodovini. Njegova hitrost je bila predvsem posledica zelo slabe kakovosti izpisa.

Prvi laserski tiskalnik, Xerox 9700, se ni mogel pohvaliti s kompaktnim ohišjem, odlikovala pa ga je velika hitrost tiskanja.

Laserski tiskalniki zaradi visoke cene v začetku osemdesetih niso doživeli večje priljubljenosti. Stanje se je spremenilo sredi desetletja, ko je Apple predstavil računalnik Macintosh, Adobe je razvil jezik opisni postscript, na trgu pa so se znašli prvi programi za namizno založništvo za osebne računalnike. Leta 1984 je Hewlett-Packard predstavil svoj tiskalnik LaserJet, s katerim je podjetje odgovorilo na želje uporabnikov po večji kakovosti izpisa, kot so jo lahko ponudili matrični tiskalniki. LaserJet je z nepredstavljivo boljšim izpisom v primerjavi z matričnim tiskalnikom (imel je ločljivost 300 pik na palec) in z veliko hitrostjo tiskanja (8 strani na minuto) požel velik uspeh in uspeh laserskih tiskalnikov v poslovnem okolju je bil neizogiben. Kmalu je Apple v sodelovanju z Adobom predstavil prvi postscriptni tiskalnik, LaserWriter. Prvi tiskalnik s ceno, nižjo od 1000 dolarjev, je leta 1990 predstavil HP (LaserJet IIP), prvi barvni laserski tiskalnik pa je leta 1993 predstavil QMS (danes del Konice Minolte). ColorScript Laser 1000 je stal zajetnih 12.500 dolarjev. Od takrat smo bili priča neštetim pohitritvam, izboljšavam in predvsem pocenitvam. Danes stane spodoben črno-beli tiskalnik za domačo rabo manj kot 30 tisočakov, barvni laserski tiskalniki pa so na voljo že za manj kot 100.000 tolarjev. V minuti tiskalniki tega cenovnega razreda natisnejo okoli 20 črno-belih strani, izpis pa ima ločljivost najmanj 600 × 600 pik na palec.

Kako delujejo

Osnovni sestavni del laserskega tiskalnika ni laser, kot bi sklepali iz imena, temveč boben (image drum). Gre za valj, izdelan iz snovi, ki jo lahko statično naelektrimo, razelektrimo pa s svetlobo. Ob začetku tiskanja boben naelektrimo s pozitivnim nabojem. Z laserskim žarkom (nekateri tiskalniki namesto laserja uporabljajo svetleče diode - LED) med vrtenjem bobna "rišemo" po bobnu in tako razelektrimo določena mesta na njem. Tako smo na bobnu dobili sliko dokumenta, ki ga želimo natisniti, v obliki porazdelitve električnega naboja po površini bobna. Nato po celotni površini bobna tiskalnik razporedi barvilo, ki je sestavljeno iz pozitivno nabitih delcev. Zaradi odbojnosti med barvilom in bobnom (ki sta oba pozitivno naelektrena) se barvilo na boben nalepi le na mestih, ki smo jih pred tem razelektrili z laserskim žarkom. Nato tiskalnik potegne papir v mehanizem in ga pri tem še naelektri z negativnim nabojem. Papir potegne po površini bobna. Zaradi privlačnosti med nasprotnima nabojema se barvilo odlepi z bobna in prenese na papir. Takoj po tem tiskalnik papir spet razelektri, saj se sicer ne bi mogel odlepiti od bobna. Papir gre naprej do razvijalne enote (fuser) in tam med valjastima grelcema. Razvijalna enota barvilo s toploto raztali in ta se nato sprime z vlakni v papirju. Tako potiskan papir tiskalnik pošlje na odlagalni pladenj. Medtem se boben najprej razelektri s pomočjo temu namenjene luči in znova naelektri s pozitivnim nabojem, tako da se celoten proces začne znova.

Menjava valja je eden večjih stroškov pri vzdrževanju tiskalnika.

Postopek je zelo podoben tudi pri barvnem tiskanju. Najpreprostejši barvni mehanizmi celotno stran natisnejo štirikrat, vsakokrat v drugi barvi. List papirja se štirikrat prilepi na boben in se vsakič obarva z drugo barvo barvila. Pri takem pristopu je izpis barvne strani najmanj štirikrat počasnejši od izpisa črno-bele strani. Pri zmogljivejših tiskalnikih ima mehanizem štiri laserje in štiri bobne, tako da list potuje čez tekoči trak valjev, medtem pa se nanj postopoma nanesejo vse štiri barve. Opisani postopek je hitrejši od štirikratnega potovanja prek enega valja (ne nazadnje lahko dober tiskalni mehanizem tiska na štiri liste naenkrat s štirimi različnimi barvami), kljub temu pa je zaradi daljše poti barvnega lista skozi tiskalnik v primerjavi s črno-belim izpisom (kjer mora list še vedno samo prek enega bobna) hitrost tiskanja v barvah še vedno nekoliko manjša, kot če bi tiskali samo v črni barvi. Če želimo imeti enako hiter barvni in črno-beli izpis, moramo poseči po tiskalniku, ki temelji na tehnologiji LED.

Laser ali LED

Pri tiskanju z laserskim tiskalnikom potrebujemo vir svetlobe, s katerim "rišemo" po bobnu. Pri pravih laserskih tiskalnikih je vir svetlobe laser. Laserski žarek se skozi prizmo preslika na boben, z obračanjem prizme pa lahko žarek usmerjamo po vodoravni osi, tako da lahko rišemo pike po vrsticah. Za oster izpis potrebujemo še sistem leč, ki poskrbi za odpravo napak, do katerih pride zaradi razlike v razdalji med prizmo in robom bobna ter prizmo in sredino bobna. Pri tem pristopu je ločljivost tiskalnika omejena z dvema mehanizmoma. Navpično ločljivost določa natančnost koračnega motorja, ki vrti boben (premikanje bobna namreč ni zvezno, temveč "skače" okoli osi vrstico za vrstico). Vodoravno ločljivost pa določa natančnost mehanizma leč in prizme, ki ga obračamo in tako laser premikamo po vodoravni osi. Pri tem so možni številni popravki, s katerimi izboljšamo izpis in tako simuliramo večjo ločljivost, kot jo zmore mehanika v tiskalniku. Dobra strojna programska oprema namreč omogoča prilagoditev podatkov glede na mehaniko tiskalnika. Večina pravih laserskih tiskalnikov tako omogoča izbiro večje ločljivosti, kot je dejanska ločljivost mehanike v tiskalniku. Za izboljšanje izpisa poskrbi programska oprema. Zavedati se moramo, da je ne glede na oznake izdelovalca izpis laserskega tiskalnika z ločljivostjo 1200 pik na palec praviloma boljši od izpisa tiskalnika z ločljivostjo 600 pik na palec in s programskimi algoritmi izboljšanim izpisom, ki simulira 1200 pik na palec. Je pa programsko izboljšan izpis praviloma boljši od izpisa pri dejanski ločljivosti tiskalnika.

Casio je leta 1995 razvil alternativen postopek razelektritve bobna. Namesto laserja je uporabil vrstico svetlečih diod (LED), ki posvetijo na boben in ga razelektrijo na mestih, kjer ga želimo razelektriti. Večina izdelovalcev, pa tudi uporabnikov, tudi tem tiskalnikom pravi "laserski", kljub temu da tiskalniki LED nimajo laserja. Tehnologiji sta sorodni. Pri tiskalnikih LED je vodoravna ločljivost nespremenljiva: tiskalnik z ločljivostjo 600 pik na palec ima v vrstici diod 600 svetlečih diod na palec po vsej širini tiskalne ploskve. Prednost takega pristopa je v preprostosti izdelave tiskalnika. Veliko laže je namreč postaviti v vrsto, široko za list A4, svetleče diode v želeni ločljivosti, kot pa izdelati optiko in elektroniko za krmiljenje laserskega žarka. Za celoten sistem svetlečih diod potrebujemo precej manj prostora kot za mehanizem za tiskanje z laserjem, tako da so tiskalniki LED kompaktnejši od "pravih" laserjev. V prednosti so tudi barvni tiskalniki LED. Svetleče diode za posamezno barvo namestimo kar skupaj, tako da imamo štiri vrste svetlečih diod namesto ene. Tiskanje barvne strani tako ne vzame prav nič več časa od tiskanja črne strani, tako da imajo barvni tiskalniki LED isto nazivno hitrost tiskanja za barvne in črno-bele izpise. Slabost tiskalnikov LED je v tem, da je vodoravna ločljivost povsem nespremenljiva. Izpis lahko s programskimi izboljšavami popravljamo le v navpični osi, s čimer so možnosti za izboljšavo izpisa s pomočjo programske opreme precej bolj omejene. Pri svetlečih diodah moramo upoštevati tudi to, da gre za "žarnice", ki se prižigajo in ugašajo. Podobno kot žarnica, ki jo pogosto prižigamo in ugašamo, tudi svetleča dioda ob pogostem prižiganju in ugašanju prej odpove. Kljub temu ima večina tiskalnih glav LED 5-letno garancijo.

Zmogljivejši barvni tiskalniki tudi barvne strani tiskajo enako hitro kot črno-bele, saj so kasete z barvilom in razvijalne enote postavljene zaporedno.

Kljub številnim izboljšavam na področju tehnologije LED od njenega nastanka pa še vedno velja sicer nenapisano pravilo, da imajo pravi laserji večjo ločljivost tiskanja, boljše programske algoritme za izboljšanje kakovosti izpisa in zaradi tega boljši izpis. Resnici na ljubo pa je kakovost sodobnih tiskalnikov LED dovolj dobra, da večina uporabnikov razlik med izpisoma laserskega in tiskalnika LED ne opazi, oziroma te niso pomembne. Pri izpisu besedila in preproste grafike sta namreč oba načina osvetljevanja enako dobra, šele pri zahtevnejših izpisih v veliki ločljivosti pa se pokaže dejanska razlika v kakovosti.

Postscript, PCL, GDI

Izpis besedila s tiskalnikom je pri matričnih tiskalnikih potekal tako, da je računalnik tiskalniku poslal ASCII kodo znaka, ki ga naj natisne, poleg tega pa je s posebnimi kodami tiskalniški gonilnik tiskalniku razložil, kateri nabor znakov naj pri tem uporabi in kdaj naj bodo črke poudarjene, poševne... Pri izpisu z laserskim tiskalnikom si z zaporedjem črk ne moremo veliko pomagati. Laserski tiskalniki potrebujejo za izpis zaporedje pik, s pomočjo katerih laser "riše" po bobnu in ga tako razelektri na mestih, kjer naj bi se barvilo nalepilo na boben in nato na papir. Načinov, kako tiskalniku dopovemo, na katerih mestih naj razelektri boben, je veliko, pri skoraj vseh današnjih laserskih tiskalnikih pa uporabljamo enega izmed treh načinov: bodisi katerega izmed opisnih jezikov PCL ali postscript bodisi tiskanje v načinu GDI.

Jezik postscript je namenjen vektorskemu opisu slike, ki jo želimo prikazati na zaslonu, natisniti na papir ali razviti na film. V obliki slike je v postscriptu prikazano tudi besedilo. Jezik je neodvisen od ločljivosti naprave, tako da je s postscriptom opisana slika 100 % enaka ne glede na to, na kakšni napravi jo prikažemo, saj si vsaka naprava posebej vektorsko sliko predela v bitno glede na največjo možno ločljivost prikaza. Tako za sliko na zaslonu vektorsko postscriptno sliko v bitno spremeni računalnik, pri tiskalniku pa v bitno zaporedje pik elektronika, vgrajena vanj. Zaradi omejitev naprav seveda izpis na vseh teh različnih napravah ni enako kakovosten, vendar pa vsi liki na sliki ohranijo svojo obliko in položaj glede na druge. Postscript je razvilo podjetje Adobe leta 1985 in od takrat je jezik postal standard za grafično oblikovanje, tiskanje in shranjevanje dokumentov v zahtevnejših okoljih. Podpora postscriptu seveda ni brezplačna, saj Adobe za vsako postscriptno napravo ali programsko opremo zahteva licenčnino. Zaradi tega so tiskalniki s podporo jeziku postscript dražji od enako zmogljivih tiskalnikov brez podpore temu jeziku. Postscript je na voljo v treh različicah, večina današnjih tiskalnikov pa podpira drugo ali tretjo različico jezika. Na trgu je tudi nekaj sorodnih opisnih jezikov, ki posnemajo postscript, vendar je za povsem pravilen izpis treba poseči po Adobovi različici jezika (čeprav po "kopijah" posegajo tudi velikani kot je Hewlett-Packard in s tem nimajo težav). Omeniti moramo, da je postscript računsko zahteven jezik, zato obdelava dokumentov, opisanih s tem jezikom, navadno traja dlje, kot če uporabimo kak drug način tiskanja. Razlika je še posebej opazna pri tiskalnikih z nekoliko šibkejšo elektroniko, kjer je lahko čas izpisa dokumenta s pomočjo postscriptnega gonilnika tudi do desetkrat daljši kot sicer.

Adobe je s svojim pristopom (večini izdelovalcev tiskalnikov ni bilo všeč, da morajo podjetju plačevati mastno odškodnino za uporabo postscripta) pustil precej prostora za konkurente. Med njimi je daleč najbolj uveljavljen Hewlett-Packardov opisni jezik PCL. Jezik je nastal v 70. letih prejšnjega stoletja (torej pred prvim pravim laserskim tiskalnikom), v osnovi pa je bil namenjen vektorski predstavitvi slik za izpis z matričnimi tiskalniki, tako da je v svojih zmožnostih nekoliko bolj omejen kot postscript. Pri Hewlett-Packardu se niso odločili za pobiranje licenčnine za jezik, temveč so celo vzpodbujali kloniranje in pojavljanje združljivih različic jezika drugih izdelovalcev tiskalnikov. Rezultat tega je poplava različnih PCL izvedenk, nadgradenj in med seboj ne povsem združljivih izpeljank. PCL se je skozi zgodovino seveda razvijal in uradna, Hewlett-Packardova izpeljanka jezika je zaenkrat na voljo v šesti različici. Ta je v primerjavi s predhodniki precej bolj zmogljiva in omogoča hitrejšo obdelavo slike in njeno tiskanje. V praksi je PCL precej manj računsko zahteven kot postscript, pri zahtevnejših dokumentih pa se pokažejo tudi omejitve jezika: pri nekaterih slikah, ki jih s postscriptom natisnemo brez napak, je PCL precej manj natančen in pri izpisu se pokaže kar nekaj odstopanj glede na dejansko sliko na zaslonu. Razlike so najopaznejše pri večjih vektorskih slikah.

Razlike pri natančnosti opisnih jezikov se najbolje pokažejo pri tiskanju vektorskih slik (zgoraj PostScript, spodaj PCL).

Način tiskanja GDI (Graphical Device Interface) se razlikuje od uporabe naprednega opisnega jezika, kot sta PCL ali postscript. Gre za knjižnico, ki je sestavni del okolja Windows. Pri tiskalnikih GDI je tiskalnik samo enota za tiskanje, vlogo elektronike tiskalnika pa prevzame kar računalnik. Računalnik tako sliko na zaslonu obdela, jo s pomočjo tiskalniškega gonilnika spremeni v bitno sliko in že tako obdelano pošlje tiskalniku, ki jo lahko brez zahtevnejše nadaljnje obdelave natisne. Prednost tega pristopa je v tem, da so današnji računalniki precej bolj zmogljivi od procesorjev v tiskalniku, tako da obdelava traja krajši čas. Ker pa bitna slika zavzame precej več pomnilniškega prostora od vektorske, je čas pošiljanja podatkov v računalnik lahko nekaj daljši (ob današnjih povezavah USB 2.0 ta razlika splahni). Slabost tiskanja s pomočjo knjižnice GDI je, da je tiskalnik povsem odvisen od operacijskega sistema. Večina tiskalnikov GDI tako deluje le v okolju Windows (ki ima s tehnologijo Windows Printing System v sam sistem vgrajeno podporo tiskanju GDI), medtem ko iz drugih operacijskih sistemov in programov na te tiskalnike ne moremo tiskati. Ker mora biti računalnik med obdelavo slike za tisk dovolj odziven tudi za druga opravila (nihče ne bi hotel kupiti tiskalnika, ki bi med tiskanjem daljšega dokumenta za 10 minut onesposobil računalnik), je pri pretvorbi vektorske slike v bitno za izpis na tiskalniku računanje nekoliko bolj približno kot pri postscriptu. Izpis je tako pri zahtevnejših, predvsem vektorskih dokumentih, podobno kot pri PCLu, približen, pri določeni delih slike pa lahko pride do napak.

Današnje tehnologije izpisa so dokaj lepo razporejene glede na cenovni razred, v katerega uvrščamo tiskalnik. Najcenejši tiskalniki so praviloma vsi vrste GDI, saj je njihova zasnova preprosta, izdelava pa temu primerno poceni. Malenkost dražji so tiskalniki, ki podpirajo opisni jezik PCL. Tiskalniki, namenjeni zahtevnejšim uporabnikom, pa poleg tega podpirajo tudi postscript: v cenejše izdelke je vgrajena katera izmed združljivih različic, pri dražjih pa gre navadno kar za "pravo" Adobovo različico jezika.

Lastnosti

Sodobni laserski tiskalniki imajo celo vrsto sestavnih delov, seznam tehničnih značilnosti tiskalnika pa je zelo obsežen. Najbolj oglaševana lastnost tiskalnika je ločljivost tiskanja. Podana je v pikah na palec, danes pa na trgu ni tiskalnika, ki ne bi ponujal vsaj 600 pik na palec. Tiskalniki imajo lahko tudi asimetrične ločljivosti (npr. 1800 × 600 pik) ali pa je ločljivost mehanike tiskalnika izboljšana s pomočjo programskega algoritma, kar izdelovalci navadno navedejo kot večjo ločljivost od dejanske. Tiskalnik z ločljivostjo 600 pik na palec ima programsko ločljivost 1200 pik na palec, če izdelovalec meni, da je kakovost algoritma za izboljšanje izpisa tako dobra, da je izpis tiskalnika primerljiv s tiskalnikom, ki ima strojno ločljivost 1200 pik na palec. Resnici na ljubo so izdelovalci pri teh ocenah precej optimistični in kljub temu da je razlika v kakovosti izpisa po vklopu programske ločljivosti izpisa v primerjavi z izpisom pri strojni ločljivosti tiskalnika vidna, ta navadno vseeno ne dosega kakovosti izdelka, ki ga natisnemo na tiskalniku z večjo strojno ločljivostjo.

Zelo pomemben podatek je tudi hitrost tiskanja. Ta je podana v straneh na minuto. Večina uporabnikov brizgalnikov te podatke sprejema s skepso, saj je pri brizgalnikih hitrost tiskanja praviloma napihnjena, tiskalniki pa v praksi le redko dosegajo hitrosti, ki jih navaja izdelovalec. Pri laserskih tiskalnikih so navedbe o hitrosti tiskanja bliže dejanski hitrosti. Izpis polne strani besedila pri laserskih tiskalnikih traja prav toliko kot izpis skoraj praznega lista. Odstopanja od navedene vrednosti so zato redke, zgodi pa se tudi, da je tiskalnik celo za nekaj odstotkov hitrejši od navedene hitrosti tiskanja. Pri merjenju hitrosti tiskanja v straneh na minuto navadno ne upoštevamo časa, ki ga tiskalnik porabi za izpis prve strani. Pred dejanskim tiskanjem namreč poteka še obdelava podatkov, ta pa je odvisna od več dejavnikov. Zato je tudi podatek o času izpisa prve strani dokaj pomemben za oceno o tem, kako hiter bo tiskalnik v praksi, kjer vendarle največkrat tiskamo le kratke dokumente.

Večino lastnosti tiskalnika lahko pri zmogljivejših modelih nastavljamo kar pri tiskalniku, ne samo v gonilniku.

Vsi podatki o hitrosti, ki jih navajajo izdelovalci, so seveda izmerjeni pri privzeti ločljivosti, poleg tega veljajo za liste velikosti A4. Največja velikost papirja nas zanima pravzaprav le do takrat, ko iščemo tiskalnik s podporo večjim formatom od A4, splača pa se vedeti, da navedena hitrost izpisa praviloma velja za tiskanje na liste A4, podatek o tem, kako hiter je tiskalnik pri večjih formatih, pa je naveden posebej ali pa sploh ne.

S tiskalnikom za domačo rabo bomo redko tiskali obsežne dokumente. V poslovnem okolju pa postane podatek o zmogljivosti predala/pladnja in odlagalnika pomembnejši. Pri veliki količini izpisov je zelo nerodno, če je zmogljivost podajalnika premajhna in moramo tiskalnik neprestano polniti. Zmogljivejši tiskalniki imajo po več predalov, kar nam omogoča bodisi večjo zmogljivost, če v vse predale vstavimo isto velikost papirja, bodisi večjo prožnost pri tiskanju, saj damo lahko v različne predale različne vrste papirja in tako brez vstajanja od mize kar v gonilniku tiskalnika izberemo, na katero izmed ponujenih predlog za tisk želimo tiskati.

Pri tiskanju na kuverte in podobne manj pogoste predloge za tisk je zelo praktično, če ima tiskalnik večnamenski podajalnik. Gre za pladenj, namenjen občasnemu podajanju papirja, kuvert in podobnih predlog.

Gonilniki so tudi pri najzmogljivejših modelih prilagojeni manj veščim uporabnikom.

Zahtevnejši uporabniki bodo svoj tiskalnik lahko ob nakupu opremili s številnimi dodatki, ki so pri zmogljivejših modelih nemalokrat že del običajne opreme. Tiskalniku lahko povečamo količino pomnilnika in tako olajšamo in pohitrimo obdelavo zahtevnejših dokumentov, ki so navadno pomnilniško zelo požrešni. Pri omrežnih tiskalnikih, kjer je čakalna vrsta dolga, se v tiskalnik splača vgraditi disk. Tako računalnikom uporabnikov, katerih izpis zaradi zasedenosti tiskalnika ne bo prišel takoj na vrsto, ni treba čakati na to, da se pomnilnik tiskalnika sprosti. Podatke pošljejo tiskalniku, ki jih shrani na disk, pomnilniški prostor na uporabnikovem računalniku pa se sprosti in je na voljo za druga opravila. Če želimo tiskati na obe strani papirja, je dobra odločitev dokup enote za tiskanje na obe strani. Gre za dodaten mehanizem, ki list med tiskanjem obrne v tiskalniku, ta pa ga nato potiska še z druge strani in šele nato odloži na odlagalni pladenj. Liste lahko sicer z obeh strani potiskamo tudi z laserjem brez enote za tiskanje na obe strani. Z ene strani potiskane liste vstavimo nazaj v tiskalnik in jih potiskamo še z druge strani (tu včasih pomaga gonilnik). Vendar pa že potiskane liste nekateri tiskalniki teže spravijo čez celoten mehanizem, saj so listi že segreti in zviti zaradi razvijalne enote. Enota za tiskanje na obe strani tako poskrbi, da se papir redkeje zatakne v tiskalniku, izpisovanje je hitrejše kot pri ročnem obračanju (skoraj vedno pa počasnejše od enostranskega tiska), možnosti za napako pa manj. Pri zmogljivejših tiskalnikih je izbira raznih dodatkov še precej večja. Tiskalniku lahko dodamo optični bralnik, faks napravo, zaključevalno enoto...

Vsak tiskalnik seveda ni primeren za velike obremenitve. Trpežnost sestavnih delov tiskalnika je navadno prilagojena obremenjenosti tiskalnika. Podatek o največji priporočeni mesečni zmogljivosti nam pove, največ koliko listov naj bi na mesec natisnili s tiskalnikom, se pravi, do katere meje lahko tiskalnik "privijemo". Če navedeno vrednost tu in tam prekoračimo, tiskalniku navadno ni hujšega, če pa tiskalnik neprestano uporabljamo prek meja, ki jih je zanj postavil izdelovalec, pa povečamo možnost okvare, saj sestavni deli, predvsem mehanski, niso kos večji količini tiskanja od predvidene.

Medtem ko cenejše tiskalnike ponavadi priključujemo samo na vmesnik USB, imajo zmogljivejši modeli na voljo večje število vmesnikov za priklop.

Opremljenost z vmesniki je eden pomembnejših podatkov. Večina današnjih tiskalnikov nižjega razreda priključimo na vmesnik USB, zaradi združljivosti za nazaj pa ima precej tiskalnikov še vedno vgrajen tudi vzporedni vmesnik (ki se ne imenuje zaman tudi "tiskalniški vmesnik"). Pri tiskalnikih višjega razreda primat USBju prevzame omrežni vmesnik. Zmogljiv tiskalnik, namenjen skupinskemu delu, namreč nima smisla povezati neposredno na računalnik. Osnovni nabor vmesnikov lahko pogosto razširimo za doplačilo.

Ne smemo pozabiti na ceno tiskalnika. Pri tem ne smemo upoštevati samo cene nakupa tiskalnika. Če bomo veliko tiskali, je še pomembnejši podatek cena izpisa strani. Pri njej upoštevamo ceno in zmogljivost potrošnega materiala: barvila, valja, razvijalne enote in morebitnih drugih zamenljivih delov. Pri cenejših laserjih je cena zamenjave barvila in valja pogosto višja od cene tiskalnika.

V okolju, kjer imamo veliko električnih naprav, seveda ni nepomembna poraba energije. Bolj ali manj vsi tiskalniki se po določenem času nedejavnosti postavijo v stanje mirovanja. Če smo pozorni na to, da imamo čim manjši račun, pred nakupom preverimo, koliko energije tiskalnik porabi med delovanjem, koliko med mirovanjem, pomemben podatek pa je tudi čas, ki ga porabi, da se "zbudi" iz stanja mirovanja - za toliko se namreč podaljša čas tiskanja, če tiskanje sprožimo, ko tiskalnik miruje in tako varčuje z energijo.

Brizgalnik ali laser?

Pred nekaj leti bi bil odgovor na zgornje vprašanje - če govorimo o rabi v domačem okolju - zaradi velike razlike v ceni obeh vrst tiskalnikov samoumeven: brizgalnik. Laserske tiskalnike so kupovala podjetja, ki so veliko tiskala, za domače uporabnike pa nakup laserskega tiskalnika ni bil smotrn. Danes, ko najcenejši laserji stanejo manj od brizgalnikov srednjega razreda, pa je odločitev težja.

Zaenkrat še velja: če želite tiskati v barvah, se vam nakup laserskega tiskalnika ne izplača. Kljub temu da so najcenejši barvni laserji na voljo že za manj kot 100 tisočakov (toliko je pred nekaj leti stal zmogljivejši brizgalnik), je nakup brizgalnika v tem primeru za domačega uporabnika še vedno ugodnejši nakup, saj najcenejši stanejo le 15.000 tolarjev.Poleg tega je kakovost barvnega izpisa pri brizgalnikih precej večja in glede na to, da večina doma natisnjenih barvnih izdelkov predstavljajo natisnjene bitne slike, je nakup barvnega laserja zaenkrat še zgrešena odločitev.

Če barvni izpis ni preveč pomemben in bo uporabnik večinoma tiskal črno, pa je odločitev težja. Tisti, ki sploh ne potrebuje barvnega izpisa, bo naredil najbolje, če se bo odločil za katerega izmed poceni laserskih tiskalnikov. Cena izpisa je namreč precej nižja.

V poslovnem okolju je odločitev pravzaprav lažja. Velika kakovost barvnega tiska je tu manj pomembna, saj bomo v barvah večinoma tiskali razne predstavitve, ne pa fotografij. Nakup barvnega laserja tako postane boljša izbira, saj je prihranek pri ceni izpisa precejšen. Če tiskamo predvsem črno-belo, pa je odločitev še lažja: tiskanje besedila na brizgalnike se v poslovnem okolju nikakor ne izplača. Izjema so HPjevi poslovni brizgalniki: ti ponujajo barven brizgalni odtis, cena izpisane strani pa je primerljiva s ceno izpisa na laserskem tiskalniku. S čedalje nižjimi cenami barvnih laserjev pa je zanje tržna niša čedalje ožja in pričakujemo lahko, da bodo te naprave v kratkem nadomestili barvni laserji.

Kam naprej?

Razvoj laserskih tiskalnikov bo v bližnji prihodnosti vsekakor počasnejši kot v preteklih letih. To še posebej velja za črno-bele modele. Gre za zrelo tehnologijo, kjer je tehnoloških novosti malo, zmogljivosti tiskalnikov pa se večajo evolucijsko, brez večjih pretresov. Resnici na ljubo so današnji tiskalniki dovolj zmogljivi za skoraj vse potrebe uporabnikov. Večje hitrosti tiskanja večina ne potrebuje, tudi kakovost izpisa je zadovoljiva. Izdelovalci morajo le še nekoliko izboljšati izpis bitnih slik: ti tiskalniki sicer niso namenjeni tisku fotografij, vendar večina uporabnikov vseeno hoče nekoliko boljši izpis, kot ga zaenkrat ponuja povprečen laser srednjega razreda.

Poplava novih modelov kljub temu ne bo usahnila. Konkurenca med izdelovalci je velika, tako da lahko pričakujemo še večji pritisk na cene naprav. Danes so najcenejši tiskalniki na voljo že po trideset tisočakov in pričakujemo lahko, da bodo v prihodnje še cenejši. Po drugi strani bo cena potrošnega materiala ostala približno enaka. Pri cenejših laserjih se bo tako ponovila zgodba, ki smo jo srečali že pri brizgalnikih: same naprave bodo poceni, izdelovalci pa bodo dobiček ustvarjali predvsem s prodajo potrošnega materiala. Verjetno bo pri laserjih račun za izdelovalce nekoliko slabši: zmogljivost barvil za deset- in večkrat presega zmogljivost kartuš za brizgalnike, tako da si dumpinških cen tiskalnikov, ki bi jih izdelovalci prodajali z izgubo, podjetja vseeno ne morejo privoščiti. Da je potrošni material dražji kot nov tiskalnik, pa za precej cenejših laserjev velja že danes. S čedalje večjo priljubljenostjo domačih omrežij se morda lahko nadejamo prvih poceni laserjev z vgrajenim omrežnim vmesnikom, moramo pa upoštevati, da so na trgu na voljo poceni usmerjevalniki z vgrajenim tiskalniškim strežnikom, tako da bo šlo prej za posebneže kot za splošno usmeritev. Navsezdanje lahko tudi neomrežene tiskalnike s sodobnimi operacijskimi sistemi brez težav "delimo" z več uporabniki.

Pri barvnih laserjih je nekaj več prostora za inovacije in razvoj. Gre namreč za dokaj neuveljavljene izdelke, ki so zaradi visoke cene do pred kratkim svoje mesto našli le v največjih podjetjih, medtem ko so šele v zadnjih nekaj letih postali bolj priljubljeni. Danes so cene že povsem znosne in za okoli 50 % nižje od tistih pred enim letom. Takega znižanja si v naslednjem letu verjetno ne moremo obetati, kljub temu pa lahko računamo na dokaj veliko izbiro barvnih laserjev s ceno pod sto tisočaki, saj je že danes na voljo precej modelov, katerih cene se gibljejo blizu te meje.

Kako smo preizkušali

Laserske tiskalnika razvrščamo v pet razredov. V prvega, osnovni črno-beli tiskalniki, uvrščamo cenejše črno-bele tiskalnike, ki stanejo do okoli sto tisočakov. Ti tiskalniki so namenjeni domači rabi oz. manjšim delovnim okoljem, redko ponujajo omrežni vmesnik in podporo postscriptu, njihovi sestavni deli pa so navadno prilagojeni manjši mesečni količini izpisov. Med srednje zmogljive črno-bele tiskalnike uvrščamo nekoliko bolje opremljene modele s ceno med 100 in 500 tisočaki. Pri teh tiskalnikih so hitrosti tiskanja višje, navadno ponujajo višjo ločljivost, med njimi pa se najdejo tudi tiskalniki s podporo formatu A3. Omrežni vmesnik je pri teh tiskalnikih skorajda pravilo, prav tako so redki modeli brez podpore opisnemu jeziku postscript. Najzmogljivejši črno-beli tiskalniki so tisti, ki stanejo več kot 500 tisočakov. Gre za izdelke, namenjene najzahtevnejšim uporabnikom. Hitrosti izpisa so do 60 strani na minuto, tiskalniki so že v osnovni različici opremljeni z vrsto dodatkov, po potrebi pa je pri teh modelih na voljo vrsta nadgradenj (pomnilnik, disk, duplex, dodatni predali...) za doplačilo.

Med cenejše barvne tiskalnike uvrščamo barvne laserje s ceno do 350.000 tolarjev. Najcenejši modeli tiskajo barvno v več prehodih, medtem ko zmorejo nekoliko zmogljivejši tiskalniki tudi barve dokumente natisniti enako hitro kot črno-bele. Dražji barvni tiskalniki so po svojih lastnostih primerljivi z najzmogljivejšimi črno-belimi tiskalniki, le da tiskajo še v barvah. Cene najzmogljivejših tovrstnih tiskalnikov segajo tudi do nekaj milijonov.

Pri preizkusu laserskih tiskalnikov najprej posvetimo pozornost namestitvi tiskalnika: tiskalnik povežemo z računalnikom ali v omrežje (če ima omrežni vmesnik), ocenimo preprostost namestitve gonilnikov, pri omrežnih vmesnikih pa smo še posebej pozorni na to, ali programska oprema tiskalnik v omrežju najde samodejno ali ji moramo vnesti IP naslov računalnika. Po namestitvi tiskalnik preizkusimo z nekaterimi pogosteje uporabljanimi programi.

V Wordu smo najprej izpisali 15 strani dolgo besedilo. Pri tem smo izmerili tudi čas, ki ga je tiskalnik porabil za izpis prve strani dokumenta. Nato smo tiskalnik preizkusili s tiskanjem daljšega, 50 strani dolgega besedila, z rezultatom te meritve pa smo izmerili hitrost tiskanja v straneh na minuto (pri čemer smo odšteli čas tiskanja prve strani). Tiskalniku smo nato poslali devet strani dolgo poslovno poročilo, v katerem je poleg besedila tudi nekaj (barvnih) grafov in tabel. Poročilo smo natisnili najprej v enem izvodu, nato pa še v treh, pri čemer smo ocenili, kako se tiskalnik obnese pri tiskanju več kopij istega besedila. Če je bila v tiskalnik vgrajena enota za tiskanje na obe strani, smo tri izvode sporočila natisnili še na obe strani papirja in izmerili čas, ki ga je tiskalnik porabil za dvostransko tiskanje dokumentov.

Po preizkusu hitrosti in kakovosti izpisa besedila smo se posvetili izpisu slik. Najprej smo v Photoshopu natisnili bitno sliko velikosti A4 pri ločljivosti 600 in 1200 pik na palec z gonilniki PCL ali GDI. Če tiskalnik podpira jezik postscript, smo isto sliko v ločljivosti 600 in 1200 pik natisnili še v postscriptu. S programom Corel Draw smo preizkusili, kako se tiskalnik obnese pri tiskanju vektorskih slik. Testno sliko velikosti A4 smo spet natisnili pri nižji in višji ločljivosti najprej z gonilnikom PCL ali GDI, nato pa še (če tiskalnik to podpira) z gonilnikom postscript. Pri tiskalnikih, ki podpirajo tisk na papir velikosti A3, smo preizkusno sliko, seveda primerno povečano, natisnili še na papir tega formata. Na koncu smo se posvetili še tiskanju dokumentov PDF. Tiskali smo PDF datoteko z naslovnico Monitorja v formatu A4, pri čemer smo pri tiskalnikih, ki podpirajo postscript, uporabili gonilnik za ta jezik. PDF smo natisnili v najvišji ločljivosti in ocenili kakovost rezultata.

Nato smo se posvetili tehničnim značilnostim in opremljenosti tiskalnika. Pogledali smo, kakšen procesor je vgrajen v tiskalnik, kolikšna je zmogljivost pomnilnika in ali lahko pomnilnik razširimo. Na končno oceno je vplivala tudi opremljenost z dodatnimi predali, enoto za tiskanje na obe strani, trdim diskom, upoštevali pa smo tudi, ali so ti dodatki na voljo za doplačilo ali sploh ne. Na koncu smo pogledali še ceno tiskalnika, ceno potrošnega materiala in izračunali ceno izpisa ene strani na podlagi podatkov, ki jih za potrošni material navaja izdelovalec.

Končno oceno sestavljajo ocene za: kakovost odtisa, hitrost tiskanja, ceno odtisa, ceno tiskalnika, delo s papirjem, zgradbo tiskalnika, robustnost ohišja in drugih sestavnih delov, razširljivost in opremljenost z dodatki, enostavnost dela in morebitne težave ter prijaznost gonilnikov.

Tiskalnike smo preizkušali v okolju Windows XP SP2. Tiskalnike z omrežnim vmesnikom smo preizkusili v 100-megabitnem krajevnem omrežju, medtem ko smo druge priklopili na računalnik prek vmesnika USB.

V poslovnem okolju je prostora za inovacije še manj, saj so zmogljivejši tiskalniki že opremljeni z vsemi priboljški, ki se jih domači uporabniki lahko nadejajo v naslednjih letih. Največji poudarek bo tako predvsem na nižanju stroškov: Kyocera Mita je že pokazala, da je formula za uspeh lahko tudi zelo nizka cena potrošnega materiala. Pričakujemo lahko, da jim bo v prihodnje sledil še kakšen drug izdelovalec.

Pri najzmogljivejših izdelkih lahko računamo na to, da bodo ob enaki hitrosti izpisa ponujali večjo ločljivost in se tako tudi po kakovosti izpisa izenačili z najboljšimi tiskalniki srednjega razreda. Pretiranega znižanja cen si v tem razredu ne moremo obetati, saj bodo velika podjetja vedno imela dovolj kapitala, da odštejejo dober milijon za nakup zmogljivega tiskalnika...

Pri sami tehnologiji si večjih sprememb ne moremo obetati. Pri laserjih si lahko obetamo še boljše algoritme za programsko povečevanje ločljivosti, medtem ko bodo tiskalniki LED še naprej lovili zaostanek za "pravimi" laserji. Za vrat jim namreč že dihajo tiskalniki, ki imajo namesto svetlečih diod zaslon LCD. Ti tiskalniki zaenkrat še ne morejo tekmovati z obema bolj uveljavljenima tehnologijama, če pa bo tehnologija v prihodnje omogočila nižje proizvodne stroške, lahko računamo na to, da jo bo resneje uporabil tudi kateri izmed večjih izdelovalcev tiskalnikov.

Prihodnost laserskih tiskalnikov je svetla. Tiskalniki so čedalje bolj priljubljeni, cene se znižujejo, svoj tržni delež pa si utirajo tudi v domovih, kjer so brizgalniki še do nedavna imeli popoln primat. Kakovost barvnih laserjev je čedalje boljša, obenem pa se cene strmo znižujejo. Alternativne tehnologije, kot so tiskalniki LCD in LED, poskrbijo za nekaj konkurenčnega boja med izdelovalci, da razvoj ne bi povsem zastal, obenem pa z nižjimi proizvodnimi stroški pritiskajo na cene. Računamo torej lahko, da bo kmalu tudi v nakupovalnih centrih poleg brizgalnikov v voziček mogoče postaviti tudi laserski tiskalnik. Seveda ne najboljšega, bo pa gotovo med najcenejšimi.

Brother HL-6050DN

Brotherjevi tiskalniki se že od nekdaj ponašajo z ugodnim razmerjem med ceno in zmogljivostjo, med modeli srednjega razreda pa spada med bolj priljubljene HL-6050DN. Vanj je, kot pove že oznaka, poleg omrežnega vmesnika vgrajena tudi enota za tiskanje na obe strani (dupleks). Na voljo je tudi v nekoliko okleščenih različicah: HL-6050N nima dupleksa, medtem ko pri HL-6050 manjka tudi omrežni vmesnik. Tiskalnik z dokaj kompaktnim ohišjem ponuja predal za 500 listov, večnamenski podajalnik pa ima zmogljivost sto listov. Zahtevnejši lahko dokupijo še dodaten predal za 50 listov. Navadno bo priključen neposredno v omrežje, če pa ga hočemo priključiti na računalnik, sta za to na voljo vmesnik USB in vzporedni vmesnik.

Po tehničnih značilnostih tiskalnik sicer ne spada med vrhunske modele, kljub temu pa zadovolji tudi nekoliko zahtevnejše uporabnike. V minuti po navedbah izdelovalca natisne do 24 strani, če pa tiskamo na obe strani lista, se hitrost tiskanja zniža na 11 strani na minuto. Za odtis prve strani naj bi porabil 11 sekund, dokumente pa zmore natisniti v ločljivosti največ 1200 pik na palec. Odlika Brotherjevih tiskalnikov je dobra podprtost različnih opisnih tiskalniških jezikov. Poleg standardnega jezika PCL je vanj vgrajena tudi podpora postscriptu (v obliki Brotherjevega jezika BR-Script 3, ki posnema tretjo različico postscripta), tiskalnik pa zna posnemati tudi opisne jezike starejših igličnih tiskalnikov Epson FX-850 in IBM Proprinter XL. Slednjih se bodo razveselili uporabniki starejše programske opreme in vsi, ki v svojem okolju ne morejo namestiti najnovejših tiskalniških gonilnikov, omogočeno pa imajo tiskanje na starejše modele tiskalnikov. Za obdelavo dokumentov skrbi 200-megaherčni procesor SparcLite, 32 MB vgrajenega pomnilnika pa lahko razširimo na največ 160 MB.

Pri namestitvi Brotherja smo imeli nekaj manjših težav: namestitveni program sprva ni našel v omrežje povezanega tiskalnika, ne glede na to, ali je ta prevzel omrežne nastavitve od strežnika DHCP ali smo jih vpisali ročno. Po nekaj poskusih in vmesnem priklopu tiskalnika neposredno na računalnik sta se potem tiskalnik in namestitveni program "ujela", nadaljnja namestitev, tako lokalno kot prek omrežnega vmesnika, pa je potekala brez težav. Da so gonilniki še nekoliko hroščati, se je pokazalo tudi med tiskanjem: pri tiskanju iz Photoshopa ali Corel Drawa z gonilnikom PCL v ločljivosti 1200 pik na palec je tiskalnik sporočil napako (na zaslončku se izpiše "Resolution Adapt"), dokumenta pa ni natisnil.

Meritve so pokazale, da tiskalnik tudi v praksi dosega hitrosti izpisa, ki jih izdelovalec navaja v tehničnih značilnostih. Tako smo na prvo stran daljšega besedila čakali 11 sekund, v minuti pa tiskalnik natisne slabih 25 strani. Enota za tiskanje na obe strani je dokaj počasna: čas izpisa dokumenta se z vklopom tiska na obe strani občutno podaljša - za 27 strani dolgo poročilo smo namesto dobre minute porabili dve minuti in 49 sekund. Pograjati moramo hitrost tiskanja v postscriptu (hiba, ki smo jo omenili že v prejšnji številki pri zmogljivejšem Brotherju, HL-8050N). Čas tiskanja dokumentov se ob uporabi jezika postscript občutno podaljša, tiskalnik pa je celo rekorder po času izpisa PDF naslovnice Monitorja: zanjo je porabil dobrih 15 minut, pri čemer je dejansko tiskanje trajalo nekaj sekund, prej pa je četrt ure obdeloval (sicer dokaj zahteven) dokument.

Kakovost izpisanih dokumentov je med boljšimi v razredu. Bitne slike so dobro natisnjene, črna barva pa dobro pokriva tudi večje ploskve. Pri vektorski sliki ima izpis z jezikom PCL sicer nekaj za ta jezik značilnih napak, izognemo pa se jim z uporabo postscriptnega gonilnika: izpis je v tem primeru odličen.

Brotherjev HL-6050DN z dobro opremljenostjo, kakovostjo izpisa in obilo podprtimi tiskalniškimi jeziki spada med boljše tiskalnike v srednjem cenovnem razredu. Pograjati pa moramo počasno tiskanje v načinu postscript in pri tiskanju na obe strani.

Brother HL-6050DN

Hitrost: 6.

Kakovost izpisa: 8.

Opremljenost: 6.

Cena izpisa: 3.

Vmesniki: Omrežni, USB, vzporedni.

Velikost (razred): A4 (srednje zmogljivi črno-beli).

Ločljivost: 1200 × 1200 pik na palec.

Navedena hitrost: 24 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 500 listov (pladenj) in 100 listov (večnamenski podajalnik); PCL 6, BR-Script 3, IBM Proprinter XL, Epson FX-850; 32 MB/160 MB, dupleks.

Cena: 225.600 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 4,10 tolarja.

Prodaja: Trion, www.trion.si, (01) 530 40 14.

Za: Kakovost odtisa, opremljenost, enota za tiskanje na obe strani.

Proti: Nekoliko hroščati gonilniki, počasno tiskanje v postscriptnem načinu in pri tiskanju na obe strani.

Epson AcuLaser C3000

Epson pri laserskih tiskalnikih ni tako uveljavljen kot pri brizgalnikih, kljub temu pa ima podjetje pestro paleto izdelkov tudi na tem trgu. Model AcuLaser C3000 v primerjavi z že preizkušenim modelom C900 meri na nekoliko zahtevnejše uporabnike, a model na preizkusu vendarle ni bil opremljen z omrežnim vmesnikom: ta je vgrajen v model C3000N. AcuLaser C3000 po zunanjih merah spada med večje tiskalnike in že tako pokaže, da je namenjen nekoliko večji obremenitvi: na mesec naj bi v povprečju natisnili do 60.000 strani. Tiskalnik omogoča tiskanje barvnih dokumentov v enem prehodu, tako da je izpis barvne strani enako hiter kot izpis črno-bele. V sekundi po navedbah izdelovalca natisne do 24 strani, na prvo stran dokumenta pa naj bi čakali dobrih 13 sekund. Vgrajena enota za tiskanje na obe strani tiskanje nekoliko upočasni: če tiskamo na obe strani lista, zmore tiskalnik v minuti natisniti dobrih 15 strani. V predal tiskalnika lahko naenkrat vstavimo največ 500 listov, za dodatnih sto pa je prostora na večnamenskem podajalniku. Vsi tisti, ki jim to ni dovolj, pa lahko dokupijo še največ dva predala z zmogljivostjo 50 listov. Dejanska ločljivost tiskanja je 600 pik na palec, C3000 pa pri tiskanju uporablja algoritem za izboljšanje kakovosti izpisa 2400 RIT.

Tiskalnik po merah spada med večje izdelke v tem cenovnem razredu, pa tudi z maso dobrih 35 kg ni ravno med najvitkejšimi. Priključimo ga na vmesnik USB (model C3000N lahko seveda tudi na omrežni vmesnik). Procesor, ki skrbi za obdelavo dokumentov, deluje s taktom 133 MHz, tiskalnik pa ima v osnovni različici vgrajenih 64 MB pomnilnika, ki ga lahko po potrebi razširimo na 576 MB.

V praksi je tiskalnik nekoliko počasnejši od navedene hitrosti: pri tiskanju daljših dokumentov se med tiskanjem namreč ustavlja, tako da smo za izpis 50 strani dolgega dokumenta porabili dobre tri minute, kar je 16,3 strani na minuto (na prvo stran smo čakali 15 sekund). Pohvalili bi enoto za tiskanje na obe strani: čas tiskanja je pri tiskanju na obe strani seveda daljši, vendar je razlika v primerjavi s tiskanjem na eno stran lista manjša kot pri nekaterih konkurenčnih modelih, kjer se čakanje na izpis dokumenta podaljša za več kot dvakrat. Pri tiskanju bitnih slik je med hitrejšimi.

Kakovost izpisa je povprečna. Izpis je barvno dokaj pravilen, vendar pa smo pri vektorski sliki opazili nekoliko neenakomerne prelive, izpis bitne slike pa pokaže, da gre za tiskalnik z dokaj nizko ločljivostjo tiskanja, kljub programskemu izboljšanju kakovosti izpisa.

AcuLaser C3000 je namenjen predvsem okoljem, kjer je obseg tiskanja nekoliko večji, kakovost barvnega izpisa pa ni tako pomembna kot hitrost tiskanja. Pograjati pa moramo to, da v tako zmogljiv tiskalnik že v osnovi ni vgrajen omrežni vmesnik.

Epson AcuLaser 3000

Hitrost: 10.

Kakovost izpisa: 6.

Opremljenost: 6.

Cena izpisa: 6.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (cenejši barvni).

Ločljivost: 600 × 600 pik na palec (2400 programsko).

Navedena hitrost: 24 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 500 listov (predal) in 100 listov (večnamenski podajalnik); ESC/Page Color S; 64 MB/576 MB, dupleks.

Cena: 317.316 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 27,98 tolarja.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11.

Za: Dokaj hitra enota za tiskanje na obe strani, hiter izpis barvnih dokumentov.

Proti: Nima omrežnega vmesnika, nekoliko slabši izpis bitnih slik.

Epson EPL-N7000

Epson EPL-N7000 je najzmogljivejši črno-beli laserski tiskalnik tega podjetja. Tiskati zmore na papir formata A3, odlikuje pa ga obsežna podpora različnim tiskalniškim jezikom. Tako lahko nanj tiskamo z gonilniki ESC/Page, PCL 6, GL2, Epson FX, ESC/P2, IBM I239X in v postscriptu različice 3. Tiskalnik višjega cenovnega razreda po merah in teži ne izstopa med konkurenti. Na voljo je tudi v dveh zmogljivejših različicah: N7000T in N7000DT. Da gre za tiskalnik, namenjen zahtevnejših uporabnikom, priča tudi to, da je priporočena največja mesečna količina izpisa kar 150.000 strani. Poleg priklopa v omrežje omogoča tudi neposreden priklop na računalnik, in sicer prek vmesnika USB ali zaporednega vmesnika.

V osnovni različici ima tiskalnik predal za 500 listov in večnamenski podajalnik za 200 listov. Skupno zmogljivost lahko z dodatnimi predali razširimo na največ 2200 listov. Za obdelavo dokumentov je v osnovi na voljo 32 MB pomnilnika, zahtevnejši pa lahko pomnilnik dokupijo in ga razširijo na največ 544 MB, oz. v tiskalnik vgradijo dodatni disk. V minuti naj bi N7000 natisnil do 35 strani A4 oziroma 19,5 strani A3. Ločljivost tiskanja je največ 1200 pik na palec, pri čemer si tiskalnik za dosego te ločljivost pomaga s programskimi algoritmi.

Gonilniki EPL-N7000 so tiskalnik v omrežju našli takoj, namestitev pa je potekala brez težav. Med samim tiskanjem je tiskalnik dokaj glasen, tako da ga bo večina raje namestila v prostor, kjer nekoliko glasnejše tiskanje ne bo moteče.

N7000 se lahko pohvali s podporo celi vrsti različnih opisnih jezikov. Poleg standardnih PCL (različic 5e in 6) ter postscripta podpira še nekatere starejše Epsonove jezike za iglične tiskalnike, IBMove iglične tiskalnike, Epson pa ima v svojih tiskalnikih tudi podporo lastnemu jeziku za laserske tiskalnike ESC.

Najzmogljivejši Epson se lahko pohvali s popvrečno hitrostjo tiskanja, v minuti pa po naših meritvah natisne stran več kot od deklariranih 35 strani v minuti. Na prvo stran smo čakali 13 sekund, kar je nekaj sekund dlje kot pri nekaterih konkurentih, vendar zaostanek za najboljšimi ni velik. Tudi pri tiskanju grafično zahtevnejših dokumentov so gonilniki PCL med hitrejšimi, nekoliko slabše pa se odrežejo gonilniki postscript. Ti za obdelavo dokumentov vzamejo kar precej časa, tako da je čas tiskanja iste slike z gonilnikom postscript praviloma skoraj dvakrat daljši, pri zahtevnejših dokumentih pa je razlika še večja (za PDF z naslovnico Monitorja je porabil kar štiri minute in pol).

Kakovost odtisa je nekoliko slabša, kot smo je vajeni pri najboljših tiskalnikih v razredu. V prvi vrsti lahko to pripišemo dokaj nizki ločljivosti tiskanja, saj tiskalnik ločljivost 1200 pik na palec doseže le s programskim izboljševanjem odtisa. Nad natisnjenim besedilom in poslovnim poročilom nismo imeli pripomb, pri slikah pa so rastri preveč opazni, pa tudi prekrivnost črne barve bi lahko bila nekoliko boljša.

Epson EPL-N7000 se s svojimi lastnostmi uvršča v zgornji srednji razred, z enim očesom pa se že spogleduje tudi s tiskalniki razred više. Za to, da bi se kosal neposredno z najzmogljivejšimi, pa bi morali vanj vgraditi nekoliko zmogljivejši procesor. S tem bi pospešili tudi tiskanje z gonilniki postscript.

Epson EPL-N7000

Hitrost: 3.

Kakovost izpisa: 8.

Opremljenost: 8.

Cena izpisa: 2.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (srednje zmogljivi črno-beli).

Ločljivost: 600 × 600 pik na palec (1200 programsko).

Navedena hitrost: 35 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 500 listov (predal) in 200 listov (večnamenski podajalnik); ESC/Page, PCL5e, PCL6, GL/2, Epson FX, ESC/P2, IBM I239X, postscript; 32 MB/544 MB.

Cena: 634.932 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 3,78 tolarja.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11.

Za: Hitrost izpisa, podpora različnim opisnim jezikom.

Proti: Nekoliko slabši izpis bitnih slik, glasno tiskanje, počasno tiskanje v postscriptu.

Hewlett-Packard LaserJet 1010

Hewlett-Packardov LaserJet 1010 je najcenejši tiskalnik tega podjetja. Njegovi nekoliko zmogljivejši različici, LaserJet 1012 in 1015, smo pred časom že preizkusili. Po zunanjosti v ničemer ne odstopa od zmogljivejših modelov: gre za dokaj simpatično oblikovan tiskalnik, ki ga kljub na videz dokaj plastičnem ohišju odlikuje trdnost, saj je večina ohišja izdelana iz plastike ABS, ki dovoljuje tudi nekoliko bolj grobo ravnanje. Namestitev tiskalnika ni povzročala težav - po priklopu na vmesnik USB in namestitvi gonilnika je bil 1010 takoj pripravljen za tiskanje, za primere, ko želimo tiskalnik povezati s starejšim računalnikom, pa je na voljo tudi vzporedni vmesnik. Pohvalili bi način vstavljanja barvila: kasete z barvilom ni treba natančno namestiti v končni položaj, temveč jo v tiskalnik kar "spustimo", kaseta pa s pomočjo težnosti sama zdrsne v pravilni položaj.

LaserJet 1010 s svojimi tehničnimi značilnostmi nekoliko zaostaja za modeloma 1012 in 1015: omogoča tiskanje z ločljivostjo 600 pik na palec, v minuti pa natisne 12 strani. Tiskalnik za tiskanje uporablja knjižnico GDI, tako da zmogljivost procesorja in opremljenost s pomnilnikom pravzaprav ni pomembna: za zahtevnejšo obdelavo dokumentov pred tiskanjem poskrbi namreč kar računalnik. Papir v tiskalnik namestimo na pladenj, na katerem je prostora za 150 listov.

Odlika LaserJeta 1010 je tiho delovanje. Tiskalnik tudi med tiskanjem ni glasen, tako da po tej lastnosti prekaša večino konkurentov. Kakovost izpisa je povprečna, kar seveda lahko pripišemo dokaj nizki ločljivosti tiskanja. Nad izpisanim besedilom nismo imeli pripomb, tiskanje slik, tako bitnih kot tudi vektorskih, pa modelu 1010 ne leži: izpisi so zrnati, prelivi pa nekoliko nezvezni. Pohvalili bi dokaj veliko hitrost izpisa: čeprav tiskalnik ni med rekorderji, je celo nekoliko hitrejši, kot navaja izdelovalec, poleg tega tudi čakanje na prvo stran ni dolgo: izpiše jo v 17 sekundah, tako da po hitrosti tiskanja prekaša tudi kakega na papirju zmogljivejšega tekmeca.

Hewlett-Packard z LaserJetom 1010 ponuja poceni tiskalnik, ki s svojimi lastnostmi uspešno tekmuje s konkurenco za mesto ob domačem računalniku oz. v manjših pisarnah. Pograjati pa moramo dokaj drag potrošni material, saj je po ceni izpisa tiskalnik med manj ugodnimi.

Hewlett-Packard LaserJet 1010

Hitrost: 7.

Kakovost izpisa: 7.

Opremljenost: 4.

Cena izpisa: 3.

Vmesniki: USB, vzporedni.

Velikost (razred): A4 (osnovni črno-beli).

Ločljivost: 600 × 600 pik na palec.

Navedena hitrost: 12 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 150 listov (pladenj); GDI; 8 MB.

Cena: 29.900 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 8,16 tolarja.

Prodaja: partnerji HP, www.hp.com/si/partners, 80 17 30.

Za: Cena, tiho delovanje.

Proti: Slabša kakovost grafike, nima predala, visoka cena izpisa.

Konica Minolta Magicolor 2400W

Najcenejši barvni laserski tiskalnik, Konica Minolta Magicolor 2400W, je posodobljena različica modela 2300W. Pri Konici Minolti so v primerjavi s predhodnikom izboljšali predvsem hitrost izpisa: ta je zdaj 20 strani na minuto za črno-bele izpise in 5 strani na minuto za barvne dokumente. Za izpis prve strani pa potrebuje 12 sekund pri črno-belih oziroma 21 sekund pri barvnih dokumentih. Za višjo hitrost tiskanja je poleg novega mehanizma odgovoren tudi zmogljivejši procesor, količina pomnilnika pa je enaka kot pri predhodniku: 32 MB. Tudi ločljivost tiskanja je višja: zdaj je 2400 × 600 pik na palec (prej 1200 × 600 pik).

Ohišje novinca je v primerjavi s predhodnikom nekoliko bolj zaobljeno, tiskalnik pa z modro-belim ohišjem deluje precej živahno in pritegne marsikateri pogled. 2400W žal nima predala za papir, temveč tega vstavimo kar na pladenj za 200 listov. Tiskalnik priključimo na vmesnik USB, nima pa vgrajenega omrežnega vmesnika, kar priča o tem, da je namenjen osebni rabi in manjšim delovnim skupinam (podoben model, le da ima omrežni vmesnik, se imenuje Magicolor 2430DL).

Pri nameščanju tiskalnika nismo imeli težav. Okolje Windows (deluje le v njem, saj gre za tiskalnik GDI) je tiskalnik zaznalo takoj ob priklopu in namestilo gonilnike s CDja. Pri tiskanju se je tiskalnik dobro odrezal: kljub temu da gre za barvni laser, ki ne tiska v enem prehodu, je nova Minolta pri tiskanju dokaj tiha, tako da jo lahko postavimo tudi neposredno na delovno mizo in ne samo v sosednji prostor.

Tiskalnik tudi v praksi opraviči navedene tehnične značilnosti. Hitrost tiskanja črno-belih dokumentov je malenkost višja od navedene in je 20,1 strani na minuto, na prvo stran pa smo čakali 14 sekund. Pri tiskanju v barvah se čas tiskanja seveda podaljša: za devet strani dolgo poslovno poročilo je tiskalnik porabil malenkost več od minute in pol.

Kakovost izpisa je presenetljivo dobra, še posebej, če vzamemo v zakup nizko ceno tiskalnika. Natisnjene slike so barvno pravilne, prehodi zvezni, dokaj dober pa je tudi izpis bitne slike: ta sicer ni primerljiv z izpisom pri brizgalnikih, se pa zato izkaže velika ločljivost tiskanja, ki jo ponuja nova Minolta (večina konkurentov tiska le pri 600 pikah na palec).

Konica Minolta Magicolor 2400W v spodnjem razredu barvnih laserjev ponuja dokaj kakovosten odtis ob sicer povprečni hitrosti tiskanja. Ob tem velja omeniti, da gre za enega najcenejših barvnih laserskih tiskalnikov nasploh, tako da lahko pričakujemo, da bo omenjeni model našel svoje mesto na marsikateri pisalni mizi.

Konica Minolta Magicolor 2400W

Hitrost: 7.

Kakovost izpisa: 7.

Opremljenost: 5.

Cena izpisa: 4.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (cenejši barvni).

Ločljivost: 2400 × 600 pik na palec.

Navedena hitrost: 20/5 strani na minuto (čb/barvno).

Tehnične lastnosti: 200 listov (pladenj); GDI; 8 MB.

Cena: 99.900 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 29,52 tolarja.

Prodaja: Gorenje Point, point.gorenje.si, (03) 899 10 00; LikoPris, www.likopris.si, (01) 750 64 00.

Za: Ugodna cena, dokaj kakovosten odtis.

Proti: Nima predala.

Kyocera FS-720, FS-820 in FS-920

Kyocera s svojimi tiskalniki ne slovi po najnižjih cenah, zato pa poseka večino konkurence pri cenah potrošnega materiala, saj imajo njihovi tiskalniki eno najnižjih cen izpisa v vseh cenovnih razredih. Z novinci FS-720, FS-820 in FS-920 želijo pritegniti kupce z najplitkejšimi žepi, kljub temu pa v podjetju niso pozabili na svoj poglavitni adut: cena izpisa je tudi pri novih Kyocerah zelo konkurenčna (vendar seveda višja od zmogljivejših Kyocerinih modelov). Tiskalniki se navzven med seboj ne razlikujejo. Za dokaj umirjene, a kljub temu privlačne potez ohišja je "kriv" Porschejev oblikovalski studio. Tiskalniki imajo predal, v katerega lahko namestimo največ 250 listov, zmogljivost odlagalnika pa je deset listov. Za manj uporabljane vrste papirja je na voljo tudi ročni podajalnik, s katerim lahko tiskalniku podajamo posamezne liste. Tiskalniki se priključijo na vmesnik USB.

Glede na tehnične značilnosti se tiskalniki med seboj nekoliko bolj razlikujejo kot po zunanjosti. Najšibkejši model, FS-720, omogoča tiskanje prek knjižnice GDI, največja ločljivost tiskanja je 600 pik na palec, v minuti pa po navedbah izdelovalca natisne do 16 strani. Tiskalnik je opremljen z 8 MB pomnilnika, ki ga ne moremo razširiti, glede na to, da gre za tiskalnik GDI, pa to pravzaprav niti ni smiselno. Model FS-820 je nekoliko bolj zmogljiv. Navedena hitrost tiskanja je sicer enaka kot pri šibkejšem modelu, 16 strani na minuto, zato pa tiskalnik ponuja višjo ločljivost tiskanja. Ta je 1800 × 600 pik na palec, kar naj bi v praksi omogočalo izpis enake kakovosti, kot jo imajo tiskalniki z ločljivostjo 1200 pik na palec. Tiskalnik tiska s pomočjo opisnega jezika PCL, za obdelavo dokumentov pa ima na voljo procesor Power PC s taktom 192 MHz in 16 MB pomnilnika, ki ga lahko razširimo na največ 272 MB. Najzmogljivejši model, FS-920, ponuja nekoliko hitrejši izpis (18 strani na minuto), zmogljivejši procesor in več pomnilnika (32 MB, razširimo ga lahko na največ 288 MB). Njegov poglavitni adut pa je podpora opisnemu jeziku postscript. Ta je pri tiskalnikih nižjega cenovnega razreda sicer na voljo dokaj redko.

V praksi so se tiskalniki dobro odrezali. Z namestitvijo nismo imeli nobenih težav (modela FS-820 in FS-920 imata kar skupen gonilnik PCL). Pri tiskanju se je pokazalo, da sta na papirju zmogljivejša modela vseeno nekoliko počasnejša od najšibkejšega modela FS-720 - to se še posebej pozna pri tiskanju zahtevnejših dokumentov. Procesor v računalniku, ki mu najšibkejši tiskalnik prepusti večino dela, je seveda precej bolj zmogljiv od tistega v tiskalnikih, seveda pa moramo zato vzeti v zakup nekoliko slabšo odzivnost računalnika pred tiskanjem in med njim. FS-720 je tako celo presegel deklarirano hitrost tiskanja, zmogljivejša modela pa sta za njo nekoliko zaostala. Nekoliko moramo pograjati mehanizem, ki zagrabi papir s pladnja pri modelu FS-820 - nemalokrat se je namreč zgodilo, da je zagrabil po dva ali celo tri liste. Glede na to, da je sama zasnova vseh treh tiskalnikov enaka, lahko to verjetno pripišemo preizkušenemu izdelku, ne celotni dru

Kakovost izpisa je pri modelu FS-720 povprečna. Predvsem pri zahtevnejših izpisih (bitne slike, vektorski prelivi) se pokaže, da ima tiskalnik dokaj nizko ločljivost. Pri izpisu besedila pa nanj nismo imeli pripomb. Izpis pri obeh zmogljivejših modelih je boljši, vendar ne odličen. Podrobnosti so pri njiju nekoliko bolj razločne, pa tudi prelivi so zveznejši. Najboljši izpis ima seveda FS-920 pri tiskanju z gonilnikom postscript. Za to kakovost pa moramo žal plačati s časom: obdelava postscriptnih dokumentov je namreč počasna, pri najzahtevnejšem izpisu (PDF naslovnice revije Monitor) pa tiskalnik oz. njegov gonilnik po nekaj minutah sporoči napako, ne da bi natisnil stran (rezultat je enak tako pri 600 × 600 kot tudi pri 1800 × 600 pik na palec). Resnici na ljubo za te izpise tiskalnik pravzaprav ni namenjen: postscript bo večina uporabljala predvsem z bitnimi in vektorskimi slikami, za zahtevnejše izpise pa je seveda treba poseči po zmogljivejših (in temu primerno dražjih) tiskalnikih.

Nove Kyocere bodo v spodnjem cenovnem razredu z razmeroma zmogljivo zasnovo in ugodno ceno izpisa poskrbele za dokaj pester boj tega izdelovalca s konkurenco. Tiskalniki po ceni sicer ne tekmujejo z najcenejšimi modeli (ki so na voljo že za manj kot 30 tisočakov), vendar pa z ugodnejšo ceno izpisa pri malo večjem obsegu tiskanja hitro pokrijejo to razliko.

Kyocera FS-720

Hitrost: 8.

Kakovost izpisa: 8.

Opremljenost: 5.

Cena izpisa: 10.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (osnovni črno-beli).

Ločljivost: 600 × 600 pik na palec.

Navedena hitrost: 16 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 250 listov (predal) in podajalnik za posamezne liste; GDI; 8 MB.

Cena: 53.976 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 3,03 tolarja.

Prodaja: Xenon Forte, www.xenon-forte.si, (01) 548 48 00.

Za: Ugodna cena izpisa, predal.

Proti: Nekoliko slabši izpis bitnih slik.

Kyocera FS-820

Hitrost: 6.

Kakovost izpisa: 8.

Opremljenost: 5.

Cena izpisa: 10.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (osnovni črno-beli).

Ločljivost: 1800 × 600 pik na palec.

Navedena hitrost: 16 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 250 listov (predal) in podajalnik za posamezne liste; PCL; 16 MB.

Cena: 67.800 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 3,03 tolarja.

Prodaja: Xenon Forte, www.xenon-forte.si, (01) 548 48 00.

Za: Ugodna cena izpisa, predal.

Proti: Nekoliko slabši izpis bitnih slik, daljši čas izpisa prve strani v primerjavi z modelom FS-720.

Kyocera FS-920

Hitrost: 7.

Kakovost izpisa: 8.

Opremljenost: 6.

Cena izpisa: 10.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (osnovni črno-beli).

Ločljivost: 1800 × 600 pik na palec.

Navedena hitrost: 16 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 250 listov (predal) in podajalnik za posamezne liste; PCL; 16 MB.

Cena: 83.880 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 3,03 tolarja.

Prodaja: Xenon Forte, www.xenon-forte.si, (01) 548 48 00.

Za: Ugodna cena izpisa, predal, postscript.

Proti: Daljši čas izpisa prve strani v primerjavi z modelom FS-720, počasno tiskanje z gonilnikom postscript.

Lexmark T430

Lexmarkova družina tiskalnikov T430 ima tri člane: poleg osnovne različice T430, ki smo jo preizkusili, je na voljo še tiskalnik T430d (z enoto za tiskanje na obe strani) in T430dn (z enoto za tiskanje na obe strani in omrežnim vmesnikom). Model T430 je namenjen okoljem, kjer na mesec natisnejo do 65.000 strani. Priključimo ga na vmesnik USB ali na vzporedni vmesnik. Tiskalnik po zunanjih merah spada med kompaktnejše modele v razredu. Opremljenost za delo s papirjem je povprečna: poleg predala za 250 listov imamo na voljo še večnamenski podajalnik za sto listov. Potiskan papir se zbira na odlagalnem pladnju z zmogljivostjo 150 listov, na voljo pa je tudi pladenj na zadnji strani, ob uporabi katerega ima papir skozi mehanizem bolj ravno pot: na njem je prostora za 20 listov. Predale lahko seveda še dokupimo in tako povečamo zmogljivost tiskalnika na največ 1100 listov.

T430 ponuja tiskanje z ločljivostjo 1200 pik na palec (vgrajena strojna programska oprema jo lahko programsko izboljša na 2400 pik na palec oz. osnovno ločljivost 60 pik izboljša na simuliranih 1200 pik na palec). V minuti natisne do 30 listov A4, na izpis prve strani dokumenta pa naj bi po navedbah izdelovalca čakali le osem sekund. Opremljen je s 366-megaherčnim procesorjem in 32 MB pomnilnika, ki ga lahko razširimo na največ 288 MB. Za tiskalnik sta na voljo dve različni kaseti z barvilom: prva ima zmogljivost 6000 strani (ta je tudi priložena tiskalniku), na voljo pa je tudi zmogljivejša kaseta z dvakrat več barvila. Poleg opisnega jezika PCL podpira tudi jezik PPDS, ne manjka pa niti podpora postscriptu različice 3 in neposrednemu tiskanju dokumentov PDF.

Z namestitvijo tiskalnika nismo imeli težav: operacijski sistem je takoj zaznal novo napravo in s CDja namestil gonilnike. Nas je pa tiskalnik zato nekoliko razočaral med samim tiskanjem: pri tiskanju je namreč zelo glasen, obenem pa se sprošča tudi dokaj velika količina ozona, ki ga takoj zavohamo. T43 zato večina ne bo imela ob sebi na pisalni mizi, temveč ga bodo raje namestili na kak bolj odmaknjen kraj.

Kakovost izpisa je zelo dobra. Pri tiskanju namreč pride do izraza velika ločljivost tiskalnika. T43 se je tako dobro odrezal tako pri tiskanju besedila kot tudi poslovne grafike in slik. Prehodi so zvezni in enakomerni, rastri pa ne preveč opazni. Hitrost tiskanja je v skladu z izdelovalčevimi podatki. V minuti smo natisnili dobrih 30 strani, na prvo stran pa smo čakali 9 sekund. Pohvalili bi tudi hitrost obdelave dokumentov pri tiskanju z gonilnikom postscript: pri tem T430 sicer ni najboljši, kljub temu pa je občutno prehitel kar nekaj konkurentov. PDF naslovnice Monitorja je tako natisnil v dobrih dveh minutah in pol.

Lexmark T430 s tehničnimi značilnostmi, predvsem pa s kakovostjo izpisa poseka marsikaterega konkurenta v svojem cenovnem razredu. Žal je tiskalnik med tiskanjem zelo glasen, tako da bo med uporabniki bolj priljubljena različica z omrežnim vmesnikom, ki jo načeloma lahko namestimo dlje od računalnika, na katerem delamo, kot neposredno povezan tiskalnik.

Lexmark T430

Hitrost: 9.

Kakovost izpisa: 8.

Opremljenost: 6.

Cena izpisa: 2.

Vmesniki: USB, vzporedni.

Velikost (razred): A4 (srednje zmogljivi črno-beli).

Ločljivost: 1200 × 1200 pik na palec (2400 programsko).

Navedena hitrost: 30 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 250 listov (predal) in 100 listov (večnamenski podajalnik); PCL, PPDS, postscript, PDF; 32 MB.

Cena: 169.236 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 4,13 tolarja.

Prodaja: Alterna, www.alterna-i.si, (01) 520 28 00.

Za: Kakovost izpisa, hitro tiskanje postscript.

Proti: Glasnost med tiskanjem.

Lexmark W812

Lexmarkov tiskalnik W812 je naprodaj že nekaj časa, gre pa za laserski tiskalnik, namenjen vsem, ki potrebujejo ugoden tiskalnik z dokaj veliko hitrostjo tiskanja na papir formata A3. Po tehničnih značilnostih spada med povprečno zmogljive modele: na minuto zmore natisniti do 26 strani A4, na izpis prve strani dokumenta moramo počakati 8 sekund, tiska pa z ločljivostjo 600 pik na palec. Strojna programska oprema tiskalnika zmore pri tem ločljivost še programsko izboljšati.

Tiskalnik je na prvi pogled dokaj majhen in šele, ko raztegnemo predal, postane dovolj velik, da lahko vanj vstavimo papir velikosti A3. Predal je dovolj zmogljiv za 250 listov, večnamenski podajalnik pa ponuja za 150 listov prostora. Zmogljivost dela s papirjem lahko povečamo z dokupom dodatnih predalov - v tem primeru lahko v tiskalnik vstavimo do 1400 listov.

Tiskalniku lahko, podobno kot modelu T430 istega izdelovalca, očitamo glasno delovanje med tiskanjem (pa tudi sicer ni najtišji), čeprav je nekoliko manj glasen od T430. Tudi pri W812 smo med tiskanjem hitro zavohali ozon, tako da gre tudi pri W812 za tiskalnik, ki bo prej kot na pisalni mizi ob računalniku našel svoje mesto v nekoliko bolj odmaknjenem kotu.

Pri merjenju hitrosti se W812 odreže dokaj dobro. Tiskalnik začne tiskati zelo hitro (v osmih sekundah), pri tiskanju pa brez težav doseže navedeno hitrost 26 strani na minuto. Dobro se odreže tudi pri tiskanju zahtevnejših dokumentov, tako da je med hitrejšimi tudi pri obdelavi dokumentov, ki smo jih natisnili s postscriptnim gonilnikom. Za izpis PDF naslovnice Monitorja je tako porabil le dobri dve minuti, s čimer je v srednjem razredu med najboljšimi.

Kakovost natisnjenega besedila je zelo dobra, nekoliko manj pa smo bili navdušeni nad natisnjenimi slikami. Pri bitnih slikah je raster zelo opazen, prelivi so nezvezni, pa tudi črna barva bi lahko nekoliko bolje prekrila večje ploskve. Večina slabosti pri tiskanju slik je posledica nizke ločljivosti tiskalnika, ob tem pa velja omeniti, da tudi algoritem za programsko povečanje ločljivosti ne dela čudežev, tako da so slike še vedno dokaj slabe tudi ob vklopu višje ločljivosti.

Lexmark W812 je namenjen vsem, ki potrebujejo hiter in zanesljiv tiskalnik A3, obenem pa jim kakovost natisnjenih slik ni pomembna. Nekoliko moramo pograjati ceno izpisa - W812 sicer ni najdražji, a ga nekateri konkurenti po tej lastnosti občutno posekajo.

Lexmark W812

Hitrost: 8.

Kakovost izpisa: 7.

Opremljenost: 7.

Cena izpisa: 4.

Vmesniki: USB, vzporedni.

Velikost (razred): A3 (srednje zmogljivi črno-beli).

Ločljivost: 600 × 600 pik na palec (1200 programsko).

Navedena hitrost: 26 strani na minuto.

Tehnične lastnosti: 250 listov (predal) in 150 listov (večnamenski podajalnik); PCL, PPDS, postscript,; 16 MB.

Cena: 418.391 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 4,04 tolarja.

Prodaja: Alterna, www.alterna-i.si, (01) 520 28 00.

Za: Hitrost izpisa prve strani.

Proti: Glasnost med tiskanjem, kakovost izpisa bitnih slik.

Samsung CPL-510

Samsung je s svojimi tiskalniki družine CPL-500 poskrbel za kar nekaj neprespanih noči konkurentov. Tiskalniki so namreč na voljo po ugodni ceni, tudi v najšibkejšo različico pa je vgrajena podpora tiskanju na obe strani. Poleg tega tudi različice z omrežnimi vmesniki po ceni ne odstopajo od slabše opremljenih različic. Model CPL-510 nadomešča najšibkejši tiskalnik v družini, CPL-500. Gre za barvni laserski tiskalnik GDI, ki barvno tiska v štirih prehodih.

V primerjavi s predhodnikom je CPL-510 nekoliko hitrejši, po drugih lastnostih pa se tiskalnika skoraj ne razlikujeta. Tako je hitrost tiskanja črno-belih dokumentov pri modelu 510 25 strani na minuto, pri barvnem tisku pa na minuto natisne do šest strani. Pri tiskanju na obe strani v črni barvi je tiskalnik kar precej počasnejši: na minuto jih natisne deset, medtem ko tiskanje na obe strani v barvah ni nič počasnejše.

Tiskalnik je po zunanjih merah nekoliko večji od nekaterih neposrednih konkurentov, a dovolj majhen, da ga lahko postavimo na pisalno mizo ob računalnik. Namestitev tiskalnika (priključimo ga lahko na vmesnik USB, ne pa tudi na vzporedni vmesnik, ki je bil v predhodnika vgrajen) je potekala brez težav. Med tiskanjem bi pričakovali nekoliko glasnejše delovanje - očitno so dobro zasnovali mehanizem za menjanje kaset z barvilom, saj je Samsung celo nekoliko tišji od nekaterih tiskalnikov, ki tiskajo v enem prehodu.

Višja hitrost tiskanja v primerjavi s predhodnikom se pokaže tudi pri meritvah. Tako je CPL-510 za okoli 15 % hitrejši od predhodnika in na minuto natisne 24 črno-belih strani, na prvo stran pa smo čakali 14 sekund. V Samsungu so izboljšali tudi gonilnike: CPL-500 se je pri tiskanju daljših dokumentov ustavljal, medtem ko 510ka tiska brez ustavljanja, in je razlika v hitrosti tiskanja pri daljših dokumentih še bolj očitna.

Kakovost natisnjenih dokumentov je enaka kot pri predhodni generaciji tiskalnikov iz te družine. Tudi 510ka namreč tiska s programsko ločljivostjo 1200 pik na palec (dejanska ločljivost tiskalnika je 600 pik). V primerjavi s predhodnikom so barve pri bitnih slikah nekoliko manj žive, a še vedno odstopajo od dejanske slike na zaslonu.

Samsung je z manjšimi popravki modela CPL-500 pohitril tiskanje in izboljšal tiskanje daljših dokumentov, obenem pa je cena novinca enaka kot cena predhodnika.

Samsung CPL-510

Hitrost: 8.

Kakovost izpisa: 7.

Opremljenost: 6.

Cena izpisa: 9.

Vmesniki: USB.

Velikost (razred): A4 (cenejši barvni).

Ločljivost: 600 × 600 pik na palec (1200 programsko).

Navedena hitrost: 25/6 strani na minuto (čb/barvno).

Tehnične lastnosti: 250 listov (predal) in 100 listov (večnamenski podajalnik); GDI; 64 MB/192 MB, dupleks.

Cena: 99.900 tolarjev.

Cena natisnjene strani: 21,87 tolarja.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si, (01) 585 34 11; Lancom, www.lancom.si, (02) 330 01 00.

Za: Ugodna cena, vgrajen dupleks, tiho delovanje.

Proti: Preveč žive barve pri tiskanju bitnih slik.

TallyGenicom 8008

Tally po združitvi s podjetjem Genicom svoje tiskalnike trži pod skupnim imenom, model 8008 pa je prvi barvni laserski tiskalnik združenega podjetja. Tiskalnik v Tallyjevi ponudbi nadomešča model 8006. Tiskalnik temelji na Ricohovem modelu Aficio CL1000N, tiskalnika pa sta si tudi po zunanjosti povsem enaka. Po tehničnih značilnostih se Tallyjev novinec uvršča v povprečje v spodnjem cenovnem razredu: na minuto natisne 31 črno-belih ali osem barvnih strani, tiska pa z ločljivostjo 600 × 600 pik na palec, ki jo strojna programska oprema tiskalnika izboljša na 1200 × 600 pik na palec. Predal za papir ima zmogljivost 250 listov, lahko pa dokupimo dodatni predal za 500 listov in s tem potrojimo zmožnosti dela s papirjem, ki jih tiskalnik ponuja.

TallyGenicom ima preprost način vlaganja kaset z barvilom, ki ne zahteva nobene natančnosti: kasete zložimo v tiskalnik in zapremo vratca, ki kasete namestijo v pravilni položaj. Zato pa moramo pograjati namestitev gonilnikov: pri omrežnem nameščanju tiskalnika smo morali tiskalnik namestiti tako, da smo ročno ustvarili vrata TCP/IP in vpisali IP številko tiskalnika... sicer gonilnik tiskalnika ni našel. Poleg omrežnega vmesnika je 8008 opremljen še z vmesnikom USB. Pograjali bi glasnost tiskalnika: 8008 ni med tišjimi že takrat, ko ne tiska, med tiskanjem pa je tiskalnik med glasnejšimi.

Pri meritvah hitrosti se TallyGenicom odreže zelo dobro. To še posebej velja za tiskanje črno-belih dokumentov, kjer je 8008 med najhitrejšimi v razredu. Na prvo stran smo čakali 14 sekund, nato pa je v minuti natisnil dobrih 30 strani. Pri tiskanju barvnih dokumentov je nekoliko počasnejši in podobno kot vsi tiskalniki, ki barvno ne tiskajo v enem prehodu, zaostaja za najhitrejšimi konkurenti.

Nad izpisom besedila pri 8008 nismo imeli pripomb, smo pa zato nekoliko manj zadovoljni z barvnim izpisom. Pri natisnjeni bitni sliki s privzetimi nastavitvami namreč barve na papirju precej odstopajo od tistih na zaslonu. Napako sicer lahko popravimo z naprednejšim nastavljanjem, kljub temu pa bi od tiskalnika pričakovali, da bodo odstopanja pri privzetih nastavitvah manjša. Pri slikah so rastri precej opazni.

TallyGenicomov novinec na Ricohovi osnovi se lahko pohvali z dobrim razmerjem med opremljenostjo in ceno, žal pa ima tudi nekaj napak, ki bi jih izdelovalec lahko odpravil. Z naslednjo različico gonilnikov bi moral izdelovalec popraviti pravilnost barvnega odtisa, prav tako pa mora Tally nekoliko več pozornosti posvetiti namestitvenim programom gonilnikov in prijaznosti gonilnikov.

TallyGenicom 8008