Za glasbenike

Odprtokodni operacijski sistem je zelo glasbeno navdihnjen, pa naj gre za predvajanje ali produkcijo. V razvoju zvočnih standardov se je v letih resda nekoliko zapletlo, navadnega uporabnika še najbolj zmedejo različni standardi predvajanja zvoka (OSS, ALSA, JACK), a to velja le za zahtevnejše pristope pri nadzoru samega potovanja zvoka od programa do zvočnikov.

Banshee je najbolj priljubljen predvajalnik v Linuxu

Za večino manj zahtevnih uporabnikov je na pogled vse povsem enako kot v drugih operacijskih sistemih. To pomeni, da vse deluje že po namestitvi. Vsaj ponavadi. Če pa to ni dovolj, je posebnost Linuxa gotovo funkcionalnost tehnologije jack, ki omogoča, da med sabo povezujemo različne programe, kot da bi imeli zapleten sistem mešalnih miz, vtičnikov in podobno. Tako lahko signal enega programa pošljemo na programski učinek in ga vrnemo v neki drug program ali kakorkoli drugače usmerjamo in vplivamo na zvok.

A če se ozremo na programe za predvajanje glasbe, je seznam možnosti precej dolg. Najbolj znana predstavnika v tej kategoriji sta Banshee in Rhythmbox, ki sta povsem primerljiva s priljubljenimi predvajalniki konkurentov,  v marsičem jih celo prekašata. Zlasti Banshee, ki ga je mogoče razširiti z vrsto vtičnikov za, denimo, karaoke, poleg tega zna ob glasbi prikazati tudi različne podatke o izvajalcih, pa tudi poiskati ustrezne slike albumov in avtorjev. A pri tem niti ni osamljen, saj podobne možnosti ponuja tudi procesorsko bistveno manj zahteven Clementine, ki poleg tega podpira tudi različne oblake – denimo Dropbox ali Google Drive. Tu je še Amarok, ki je najbolj razkošen program za predvajanje zbirk, je pa res, da je tudi najmanj odziven in tudi njegova zasnova vmesnika ne postavlja učinkovitosti pred uporabnost. Prav nasproten je Audacious, ki je še najbolj špartanski in zares v rabi zgolj za predvajanje glasbe, ob tem pa zna prebrati veliko količino skladb v vsega nekaj deset sekundah.  

Linux se ne obnese le kot predvajalnik, temveč tudi kot platforma za ustvarjanje zvoka in glasbe. V ta namen ima dober izbor programske opreme tako na ravni MIDI kot tudi na ravni »pravih« zvočnih posnetkov. Med temi sicer najbolj izstopa Ardour, ki že na prvi pogled spominja na podobne programe, ki jih poznamo za druge operacijske sisteme. Podpira tako avdio kot MIDI, kajpada večstezno, z naprednimi možnostmi usmerjanja in mešanja signala, obogatitve z učinki in podobnimi zadevami, ki so v teh programih praktično standard. Podprti so učinki LADSPA in LV2, v omejenem obsegu pa tudi VST, čeprav je mogoče s preprosto zvijačo to podporo razširiti na celoten izbor teh zelo razširjenih učinkov. Podprt je tudi video, kar razširi njegovo uporabnost tudi za sinhronizacijo, denimo, glasbenih spotov ali česa drugega.

Ardour je dovolj dober tudi za resno produkcijo zvoka

Drugi zanimivejši predstavnik za produciranje glasbe se imenuje LMMS. Primeren je predvsem za ustvarjanje sodobne elektronske glasbe, saj je predvsem zmogljiv sekvencer, ni pa toliko primeren za zahtevno manipulacijo večsteznih posnetkov zvoka iz zunanjih virov (kot Ardour). Skladno s tem je njegov vmesnik tudi manj razmetan, saj prikazuje kar največ relevantnih podatkov na oknih enega zaslona. Vmesnik je tako zelo pregleden, za vsako stezo pa je na voljo tudi urejevalnik not ali ritma. Program podpira virtualne instrumente in učinke, ob tem pa podpira tudi učinke VST. Čeprav ni namenjen predvsem delu z zvočnimi posnetki, jih zna kljub temu uporabljati, bodisi kot ponavljajoče se vzorce bodisi kot posamične posnetke, ki obogatijo izdelek.

Tistim, ki radi ustvarjajo glasbo klasično, torej s pisanjem not, pa je namenjen Rosegarden, ki ponuja zanimiv urejevalnik not, ki zelo spominja na namenske programe za skladanje. A od teh se razlikuje po močnih orodjih za obdelavo podatkov MIDI, kot so kvantizacija, spreminjanje dolžine, ustvarjanje triol in podobno. Poleg tega je mogoče zvok določiti tako prek virtualnih instrumentov in učinkov. V ta namen podpira standard LADSPA.