Za malo denarja dosti muzike

Časi, ko smo za spodobno poganjanje najosnovnejše programske opreme potrebovali računalnik višjega cenovnega razreda, so že zdavnaj mimo. Dandanes programska oprema redko do konca izkoristi računsko moč, ki ji je na voljo. Za večino opravil tako zadošča že zelo poceni računalnik.

Pred desetletjem in več je vsaka nova različica operacijskega sistema ali priljubljenega programskega paketa prestavljala meje. Nova različica Oken je ponavadi pomenila tudi, da si bo večina lastnikov računalnikov v kratkem dokupila pomnilnik, večji disk, zmogljivejši procesor. Z nastankom 3D grafičnih kartic so k prestavljanju meja pripomogle tudi igre: vsaka generacija iger je zahtevala (in še zahteva) zmogljivejšo grafično kartico.

Danes so potrebe po nadgrajevanju računalnika (razen pri igrah) precej manjše. Najšibkejši procesor je več kot dovolj zmogljiv za večino uporabniške programske opreme - pisarniški paket, internetni brskalnik, program za elektronsko pošto, predvajalnik glasbe. 512 MB pomnilnika je na voljo za malo denarja in je več kot dovolj za povprečnega, pa tudi za nekoliko zahtevnejšega uporabnika. Zmogljivost diskov se meri v stotinah gigabajtov - če ne piratiziramo filmov, zadošča že nekaj 10 GB.

Pri nakupu poceni računalnika moramo biti seveda previdni. Najcenejši možni nakup pogosto ni najboljši, ne glede na ugodno ceno. Razlike v cenah poceni sestavnih delov so majhne in pogosto za tisočak ali dva več dobimo nekaj generacij novejši procesor, kakor če se odločimo za najcenejšega. Razlike v zmogljivosti so tako lahko že za majhno doplačilo velikanske.

Kaj pa igre?

Takoj na začetku moramo povedati, da poceni računalniki niso namenjeni igram. Igre so eden najzahtevnejših kosov programske opreme in računalnik, namenjen igram, mora biti temu primerno zmogljiv. Grafične kartice srednjega cenovnega razreda stanejo 50 tisočakov in več, najzmogljivejši modeli pa tudi več kot 150 tisočakov. Tako grafično kartico seveda do konca izkoristimo šele v navezi z zmogljivim procesorjem in večjo količino pomnilnika.

Resnici na ljubo pa za igranje novih iger ne potrebujemo računalnika. Večina današnjih iger izide tudi v različici za igralnike. Najnovejši, XBox 360, denarnico olajša za okoli 100 tisočakov, igralniki prejšnje generacije, kot sta XBox in Playstation 2, pa so precej prijaznejši do žepa: za strojno opremo bomo namreč odšteli le dobrih 30 tisočakov.

Osnovna plošča

Ko sestavljamo računalnik, se vse začne z osnovno ploščo. Ko se odločimo za neki model osnovne plošče, se namreč odločimo tudi za to, kakšen procesor in kakšen pomnilnik bomo uporabili. Razlike v cenah plošč so velikanske.

Današnje osnovne plošče so seveda veliko več kot veliko podnožje, v katero vtaknemo različne sestavne dele računalnika. Zvočna kartica je integrirana na vseh osnovnih ploščah, prav tako že težko kupimo tako, ki nima vgrajenega omrežnega vmesnika, da o USB niti ne govorimo. Sistemski nabori z integriranim grafičnim procesorjem prav tako niso novost: večina izdelovalcev naborov ima že leta v svoji ponudbi tudi takega, ki skrbi za prikazovanje slike na zaslonu.

Pri osnovni plošči z integriranim grafičnim vmesnikom moramo računati na to, da grafični procesor za delovanje potrebuje sistemski pomnilnik. Če se odločimo le za 256 MB pomnilnika v računalniku, to seveda tudi pomeni, da ne smemo grafični kartici prepustiti kar 128 MB tega pomnilnika - preostalih 128 MB je namreč premalo za delo v okolju Windows. Grafični kartici tako prepustimo 8 ali 16 MB pomnilnika - več za 2D sliko ne potrebujemo, za poganjanje 3D programov in iger pa računalnik v nobenem primeru ne bo dovolj zmogljiv.

Izbira med osnovnimi ploščami je sicer pestra, vendar se izbor precej omeji, če za pogoj postavimo, da ima plošča integriran grafični procesor in je hkrati tudi med cenejšimi. Med poceni ploščami se tako odločamo za tiste iz dveh razredov: v prvem so plošče za AMDjeve procesorje na podnožju Socket 754, v drugem pa plošče za Intelove procesorje s podnožjem LGA755. Na voljo so še tudi plošče, namenjene procesorjem s starejšimi podnožji (Socket A ali Socket 478), vendar se njihov nakup ne izplača več. Procesorji za ta podnožja so slabo dobavljivi, poleg tega je prihranek pri denarju zanemarljiv. Z odločitvijo za nekoliko novejše podnožje si precej olajšamo morebitne nadgradnje čez leto ali dve.

Najcenejše plošče, ki ustrezajo našim željam, stanejo slabih 13 tisočakov. Ob sestavljanju našega najcenejšega računalnika smo med ploščami za AMDje izbrali Foxconn 760GXK8MB-RS s podnožjem Socket 754, med ploščami za Intelove procesorje pa Asrock 775I65GV, na katere vtaknemo procesorje LGA755. Obe plošči imata poleg integriranega grafičnega procesorja na voljo tudi grafični vmesnik AGP, tako da lahko računalnik, če želimo, nadgradimo z namensko grafično kartico in tako pridobimo na zmogljivosti pospeševanja 3D grafike. Osnovni plošči podpirata do 2 GB pomnilnika DDR 400 (vanju lahko namestimo največ dva pomnilniška modula). Podpirata tako diske ATA kot SATA, imata pa tudi omrežni vmesnik.

Procesor in procesorski hladilnik

Če hočemo imeti poceni računalnik, se moramo seveda odločiti za procesor iz cenejših družin obeh izdelovalcev. Za ploščo, namenjeno AMDjevemu procesorju, tako izberemo AMD Sempron 2600+ za podnožje 754. Gre za procesor, ki poleg 32-bitnih podpira tudi 64-bitne ukaze, tako da lahko v računalnik namestimo tudi 64-bitno različico operacijskega sistema.

Podobno lahko zapišemo tudi za Intelov tabor. Intel Celeron 326 s taktom 2,53 GHz je po zmogljivosti primerljiv z izbranim AMDjevim procesorjem, pa tudi po drugih lastnostih se lahko primerja z AMDjem: prav tako podpira tako 32-bitno kot 64-bitno programsko opremo. Oba procesorja staneta okoli 18 tisočakov, izbor osnovnih plošč pa omogoča kar nekaj možnosti za nadgradnje.

Pri AMDju smo nekoliko bolj omejeni: njihovi zmogljivejši procesorji so na podnožju Socket 939, ki jih v "našo" osnovno ploščo seveda ne moremo namestiti, kljub temu pa imamo na voljo pestro ponudbo različnih Sempronov, pa tudi Athlonov 64, namenjenih podnožju Socket 754. Pri plošči, namenjeni Intelovim procesorjem, pa imamo na voljo skoraj celotno paleto Celeronov in Pentiumov 4 - vsi Intelovi procesorji so na istem podnožju, osnovna plošča pa z nadgradnjo BIOSa podpira tudi novejše Intelove procesorje z dvema jedroma ali s hipernitnostjo.

Pri procesorskem hladilniku nimamo kaj izbirati. Hladilnik, ki je priložen procesorju, bo dovolj dober. Poleg tega ste ga že plačali ob nakupu procesorja.

Pomnilnik

Obe izbrani plošči podpirata pomnilnik DDR. 256 MB pomnilnika je dandanes minimum, naše žepe pa bo to olajšalo za dobrih pet tisočakov. Še boljša je odločitev za dvakrat večjo količino pomnilnika. 512-megabajtni modul DDR 400 stane dobrih devet tisočakov, poskrbel pa bo za precej boljše delovanje sistema v primerjavi z 256-megabajtnim, sploh ker del sistemskega pomnilnika zase zaseže grafični procesor v sistemskem naboru. Več kot 512 MB pomnilnika v primerjavi s 512 MB ne prinese občutnejše pohitritve. Ker imamo omejen proračun, se dokup večje količine pomnilnika tako ne izplača.

Disk

Ne glede na to, kako velik disk kupimo, bo prej ali slej poln. Nenapisano pravilo, ki pa vseeno velja. Resnici na ljubo bo tudi najmanjši disk, ki je še na voljo na trgu, 80 GB, več kot zadoščal, če si na disku ne bomo delali arhiva zadnje filmske sezone. Večino uporabniške programske opreme lahko namreč namestimo na okoli 10 GB, na dodatnih 10 GB pa lahko shranimo bolj ali manj vse naše umotvore, ki jih bomo pričarali v urejevalniku besedil ali grafičnem programu. Še vedno nam torej ostane 60 GB - dovolj rezerve za prihodnost, pa tudi za film ali dva v digitalni obliki.

Med diski je izbor izdelovalcev že dokaj omejen. Hitachi, Seagate in Western Digital so trije veliki, za manjši delež pogače se borijo izdelovalci, kot sta Samsung in Excelstor. Prav slednji je najcenejši, ko primerjamo cene 80-gigabajtnih diskov. Zanj bomo odšteli okoli 12 tisočakov. Če bi svoje podatke raje zaupali bolj uveljavljeni blagovni znamki (to seveda še ne pomeni, da bodo vaši podatki bolj na varnem, pa boste morda malo mirneje spali), pripravite še tri prešerne več.

Optična enota

Enota CD-ROM je bila dolga leta standardni kos vsakega računalnika. Čeprav jo lahko za okoli 3000 tolarjev kupimo še danes, pa se vendarle splača odšteti kak tolar več in kupiti zapisovalnik DVD. Zanj bomo odšteli slabih 12 tisočakov. Izbor različnih pogonov je pester, razlike med njimi pa majhne. Na naših preizkusih se med boljše uvrščajo pogoni podjetja NEC, ki za ta denar ponujajo podporo vsem hitrostim nosilcev DVD, omogočajo pisanje na dvoslojne nosilce in v zadnji različici tudi pisanje na nosilce LabelFlash.

Disketna enota

Disketna enota je dandanes tisti kos strojne opreme, ki ga bomo najlaže pogrešali. Čeprav je poceni (manj kot 2000 tolarjev), si za ta denar raje kupite USB pomnilniški ključ. Pogosteje ga boste uporabljali. Ali pa dodajte še kakšen tolar in peljite boljšo polovico na večerjo.

Ohišje in napajalnik

Izbor ohišja je v našem primeru bolj odvisen od oči kot od tehničnih značilnosti. Ohišje midi tower z običajnim, 350 ali 400 W napajalnikom bo več kot dovolj prostorno za vse naše sestavne dele (in bo dopuščalo še precej nadgradenj v prihodnosti), napajalnik pa dovolj močan, saj v računalniku nimamo energijsko požrešnih sestavnih delov. Izbor je tako odvisen predvsem od tega, kakšno ohišje nam je všeč. Tudi najcenejša ohišja imajo že priključke USB na sprednji strani. Pozorni moramo biti le na to, da ob nakupu črnega ohišja kupimo tudi črno optično enoto in nasprotno. Ohišje skupaj z napajalnikom bo naš žep olajšalo za sedem do osem tisočakov.

Tipkovnica in miška

Izbor je velik, razlike pa tudi v spodnjem cenovnem razredu precejšnje. Najboljša izbira je OEM izdelek katerega izmed uveljavljenih izdelovalcev - izstopa predvsem Logitech, ki je s svojimi izdelki navzoč tako na najnižjem kot na najvišjem delu trga. Za njihovo tipkovnico in miško (pri čemer ne na eni ne na drugi ne bo imena izdelovalca) bomo skupaj odšteli štiri tisočake.

Monitor

LCD ali katodnik? Izbira je, če smo omejeni z denarjem, težja, kot bi si mislili. Če nam po nakupu računalnika ostane še slabih 60 tisočakov za monitor, potem je vsaj ta prva odločitev lahka: 17-palčni LCD monitor. Če gre z denarjem že bolj na tesno, se bomo morali odločiti za monitor s katodno cevjo - za 17-palčnega boste odšteli okoli 30.000 tolarjev. Izbor je pester, razlike med posameznimi izdelki pa precejšnje. Na splošno se bolje obnesejo monitorji bolj uveljavljenih izdelovalcev, pa tudi njihove cene so povsem primerljive z izdelki manj znanih podjetij.

Pri izboru monitorja velja rek, da imajo vsake oči svojega malarja. Vodilo pri nakupu naj vam bo tako tudi to, ali vam je slika všeč. Več kot izvrstna priložnost za to, da si napasete oči in opravite mini testiranje ponudbe, je obisk veletrgovinskih centrov. Trgovine imajo navadno večino svoje ponudbe LCDjev razstavljeno drugo ob drugem, na vseh pa se vrti ista slika. Hitro bomo videli, na katerem nam je slika bolj všeč.

Ker želimo prihraniti, si izberemo monitor, ki ima že vgrajene zvočnike. Ti sicer ne bodo dovolj dobri za poslušanje glasbe, a bodo zadoščali za to, da bomo slišali alarm protivirusnega programa, ko bomo s strežnika potegnili okuženo elektronsko pošto.

Sestavimo ga!

Vse sestavne dele za naš novi računalnik imamo na voljo, zanj pa smo odšteli (če gledamo samo računalnik, brez zunanje opreme in monitorja) okoli 70 tisočakov. Pri tem velja omeniti, da lahko plačamo še manj - če se odločimo za pogon CD-ROM namesto zapisovalnika DVD, prihranimo skoraj 10 tisočakov. Prav tako nam nekaj tisoč tolarjev prihranka prinese odločitev za le 256 MB pomnilnika. Vendar pa gre za dokaj jalove prihranke, saj bomo prej ali slej dokupili pomnilnik, pa tudi zapisovalnik DVD spada dandanes že med standardne kose računalniške opreme. Imamo pa takrat, ko gre z denarjem res na tesno, možnost, da si sestavimo računalnik že za 55 tisočakov.

Računalnik, ki smo ga sestavili, bo povsem zadoščal za delo v pisarniških programih, brskanje po internetu, poslušanje glasbe in gledanje filmov (v tem primeru predlagamo še dokup boljših zvočnikov). Iger na njem seveda ne bomo igrali (razen pasjanse in tetrisa).

Poceni nadgradnja

Če si postavimo mejo nekoliko više in jo prestavimo s 70 na 100 tisočakov, imamo že precej več svobode pri sestavljanju. Zgoraj sestavljeni računalnik za 30 tisočakov nadgradimo še z grafično kartico srednjega cenovnega razreda - na izbiro imamo modele AGP s procesorjem GeForce 6600 (okoli 27 tisočakov) ali 6600GT (33 tisočakov). Z omenjeno grafično kartico bo računalnik sposoben poganjati tudi novejše igre, resda ne z vsemi vključenimi podrobnostmi, a dovolj dobro, da zaradi tega igralnost ne bo trpela.

Računalnik za doma in za pisarno danes še zdaleč ne stane celega premoženja (pred leti smo rekli, da povprečen računalnik stane "tri tisoč mark" oz. kakih 350.000 tolarjev, če bi ga danes prevedli v tolarje). Izkaže se, da lahko dokaj zmogljiv računalnik sestavimo za razmeroma malo denarja. Pri tem sploh ni treba sklepati večjih kompromisov, razen pri grafičnih zmogljivostih, ki pa tako ali tako pridejo do izraza le pri igrah: 512 MB pomnilnika je več kot dovolj, tudi zapisovalnik DVD je na voljo. Tak računalnik je več kot primeren tudi kot drugi računalnik v hiši. Medtem ko se mulci na "zverini" igrajo najnovejše streljanje, boste lahko vi na svojem novem, a poceni mlinčku brskali po spletu, ne da bi morali mladež spoditi izpred monitorja.