Za posel ali zabavo?

Kupci prenosnih računalnikov se pri pregledovanju ponudbe na trgu pogosto upravičeno sprašujejo, kakšna je, če sploh, razlika med prenosniki za poslovno in tako imenovano "domačo" rabo. Oziroma, zakaj ne bi ene ali druge uporabljali tako v službi, kot doma. Čeprav razlike niso najbolj očitne, vendarle obstajajo in pogosto tudi odtehtajo pri odločitvi. Seveda pa je vsakdo svoboden pri oceni, ali so mu pomembne pri nakupu.

Najbrž se je že marsikomu zgodilo, da se je pri pregledovanju ponudbe na založenih policah trgovin s prenosnimi računalniki vprašal, kje za vraga so razlike med temi, ki jim izdelovalci pravijo prenosniki za poslovno rabo, in tistimi, ki jih bolj ali manj jasno označujejo kot "potrošniške" izdelke. No, v nekaterih primerih je razlika vidna že navzven, s čedalje bolj drzno (včasih pa že kar čudaško) oblikovanimi ohišji prenosnikov za rabo doma, ki so praviloma prvi hip bolj privlačna kakor dolgočasne črne ali sive škatle, ki jim pravimo poslovni prenosniki.

Računalniki za rabo doma so pogosto zelo drzno oblikovani. Alienware je pod okriljem družbe Dell.

Dogaja pa se tudi nasprotno. Poslovni uporabniki pogosto zastavljajo vprašanja, zakaj je prenosnik, ki ga ponuja IT oddelek v podjetju, tako dolgočasen, na videz tehnično podhranjen in pogosto celo dražji od tistega, ki ga lahko kupijo v bližnji trgovini. Razlage so pogosto medle, nepopolne, nerazumljive, neprepričljive. A to ne pomeni, da razlik ni. Pravzaprav so še kar precejšnje, pa čeprav samo v nekaterih, a pomembnih podrobnostih. Ne nazadnje se to pozna tudi v ponudbi na trgu, kjer poslovni prenosniki še vedno kar lepo živijo naprej. Če ne bi bilo razlogov zanje in ustreznega povpraševanja, bi najbrž hitro izginili, mar ne?

V nadaljevanju članka si bomo torej ogledali, kje so razlike med na videz bližnjima svetovoma računalnikov, ki se že vrsto let zbližujeta, pa se vendar nikoli povsem ne združita. Takoj na začetku je treba opomniti, da argumenti morda koga ne bodo prepričali. Nekomu, ki je samostojni podjetnik ali pa uporabnik v malem podjetju, je težko razumeti, zakaj je v velikih podjetjih tako pomembno, da imajo uporabniki na voljo standardizirane, "sivo povprečne" prenosnike. Zato pa me bodo toliko bolj razumeli vsi tisti skrbniki, administratorji, vzdrževalci in še kdo, ki jim ni vseeno, kakšne preglavice jim lahko povzroči pisana druščina prenosnikov, ki si jih uporabniki izberejo zgolj po svoji presoji.

Razlogi za razlike

Zgodovina prenosnikov je pravzaprav podobna zgodovini kateregakoli visoko tehnološkega izdelka. Na začetku so bile to posebnosti, drage naprave, ki so bile že zaradi cene primerne zgolj za poslovno rabo. Kar kako desetletje je trajalo, da so se cene toliko znižale, da so prenosniki pravzaprav postali primerni tudi za domačo rabo. Odtlej se je začelo razslojevanje prenosnikov v vse več kategorij. Danes tako prenosnike lahko ločimo na poslovne in domače, lahke in klasične (da ne rečemo ravno debele), pa take s tabličnimi zasloni, pa poceni in preprostejše netbooke in še bi lahko našli nekaj podkategorij, ki smo jih pozabili.

Zanimivo, da je v vseh teh letih v določenem trenutku prišlo do preobrata. Najprej so bili prenosniki za domačo rabo pravzaprav zgolj tehnično podhranjene in zato cenejše različice poslovnih modelov. Nato pa se je nekako konec prve polovice prejšnjega desetletja stvar obrnila. Od tedaj imajo prenosniki za domačo rabo tipično boljše grafične kartice, zmogljivejše procesorje, večje diske od svojih poslovnih bratrancev. Še bolj pa marsikoga zmede, ko pri natančnejši primerjavi ugotovi, da dobi s prenosnikom za domačo rabo boljšo tehnično zmogljivost in nižjo ceno od poslovne različice. Toda pozor, prodajalci (ne pa izdelovalci) pogosto navajajo le glavne značilnosti teh prenosnikov in pri tem marsikaj izpustijo. Nekateri načrtno, drugi zgolj zaradi nepoznavanja in nerazumevanja izdelkov, ki jih pravzaprav prodajajo.

Ali povedano drugače - niso vse samo megaherci, magabajti in megapike. Razlike je treba iskati drugje. Ko govorimo o poslovnih prenosnikih, moramo razumeti, kaj so poslovne potrebe. Z nekaj besedami bi lahko rekli: varnost, zanesljivost, trajnost, standardiziranost, cenovna učinkovitost. Seveda pa vse to zahteva natančnejšo razlago.

Ena proti tisoč

Da bi laže razumeli, zakaj sploh imamo prenosnike za poslovno rabo, bo najbolje, če se postavimo v kožo upravitelja za IT v, recimo temu, nekoliko večjem podjetju. Ta je skupaj s svojo ekipo po možnosti odgovoren za nekaj deset, sto, morda tisoč prenosnikov. Vse te prenosnike je treba vzdrževati, servisirati, zanje nuditi pomoč uporabnikom in hkrati zagotoviti, da bodo zagotovljeni poslovni podatki in s tem varnost v podjetju. Za nameček v veliki večini podjetij ali javnih ustanov svojim uporabnikom ponudijo natanko toliko, kot potrebujejo, to, kar je ekonomsko upravičeno. To je v današnjih časih recesije še kako pomembno. Zato v poslovnem svetu danes nihče ne ceni preveč, če ima prenosnik najsodobnejši 3D grafični pospeševalnik ali pa, denimo, optično enoto blu-ray. Zakaj bi to prišlo prav v poslovnem okolju?

Prenosniki za domačo rabo se pogosto ponašajo z zmogljivimi zvočniki. V poslovnem svetu si želimo zgolj disketne zvoke.

To pa je šele začetek razlik. Širša javnost se morda nekoliko preslabo zaveda, kaj pomeni vzdrževati veliko količino računalnikov. To so ure in ure, dnevi, tedni napornega dela, ki se nikoli ne konča (ali poplača). Čim mislimo, da smo prišli na zeleno vejo, se naloge in težave spet pojavijo, in tako naprej brez konca. V takem okolju je nadvse pomembno, da si upravitelji organizirajo delo tako, da je s ponovljivimi in predvidljivimi opravili mogoče stvari postoriti v manj časa, kot bi jih sicer.

Razmislimo malo. Če nam začenja domači prenosnik nagajati ali nam celo odpove, se pogosto lotimo postavitve sistema, programov in nazadnje podatkov "od začetka" (koliko je že tistih, ki redno delajo funkcionalne varnostne kopije za avtomatsko povrnitev?). Za to tipično porabimo vsaj nekaj ur, v skrajnem primeru morda cel vikend. Malo smo jezni, a praviloma hitro pozabimo. Zdaj pa si predstavljajte, da vas iz enakega razloga nekaj podobnega čaka na, recimo, stotih računalnikih. Kaj hitro boste začeli razmišljati o alternativah, recimo, kako napisati pismo o odpovedi. Zato, da ne bi znoreli, ali pa zato, ker vas obtožijo, da ne znate "popraviti enega ušivega računalnika ...". Končni uporabnik pogosto vidi le drevo, gozd ga ne zanima.

Da bi se temu izognili ali to vsaj kar se da zmanjšali, so večja podjetja že pred dolgimi leti razvila metode, pravzaprav kar politiko vzdrževanja računalniškega okolja. Ta politika pa kar kliče po standardizaciji računalniške opreme. Ker so za izdelovalce računalnikov poslovni uporabniki še vedno zelo pomemben trg, so tem potrebam prisluhnili in prilagodili ponudbo. Ta pa ima kar precej drugačne zahteve, kot so, denimo, želje uporabnikov v domačem okolju.

Znano je dobro, novo ni tako dobro

Ena takih potreb je čim daljša nespremenjenost določenega modela. Ker danes v poslovnem okolju večino računalnikov pripravljajo z metodami diskovnih slik (imaging), seveda ni vseeno, kakšno strojno opremo imamo na voljo. Za vsako kombinacijo različnih strojnih delov je treba narediti novo diskovno sliko in to zopet vzame precej časa, pa tudi zaplete kasnejše vzdrževanje. Torej ni vseeno, če se posamezen model zamenja z novim v treh, šestih, devetih, dvanajstih mesecih. S stališča IT - čim kasneje se, tem bolje. Konservativna politika pač.

Seveda pa izdelovalci s posodobitvami modelov ne morejo čakati prav v nedogled, ker s tem hitro postanejo nekonkurenčni. Tu namreč zasledimo paradoks - poslovni uporabniki v vlogi kupca bi najraje videli oboje - hkrati nespremenljivost in zadnje tehnološke dosežke. To pa seveda ne gre. Zato je potreben kompromis - danes se najbolj tipični poslovni računalniki spreminjajo vsakih 9 do 15 mesecev. Marsikje izdelovalec celo jamči naročnikom, da bo določene modele v taki obliki vzdrževal vnaprej določeno število mesecev.

Širši javnosti najbrž ni tako znan podatek, da izdelovalci pri svojih izdelkih, zlasti za rabo doma, pogosto povsem brez napovedi spremenijo ta ali oni del pri obstoječem modelu. Denimo tip grafične kartice ali pa brezžičnega vmesnika. Za domačo rabo to sploh ni problem. Prav nasprotno, čim novejši je, tem bolje. V poslovnem okolju pa to pomeni, da mora zopet nekdo spremeniti diskovno sliko. Še huje. Če uporabniku prenosnik "crkne" in moramo narediti povrnitev varnostne kopije na novejšo, a drugačno strojno opremo, lahko pričakujemo težave. Od tega, da ne bo nič delovalo, do tega, da bo treba precej nastavitev popravljati ročno, to pa je seveda časovno zamudno. Zato si vsako podjetje želi, da bi v obdobju podpore posameznega modela od izdelovalca brez težav dobilo povsem enak nadomestni računalnik.

Vse to ima za posledico, da so produktni cikli prenosnikov za poslovno rabo precej daljši kot tisti za domačo rabo. To pravzaprav veliki kupci celo zahtevajo. Iz tega pa nato posledično izhaja, da sta obe kategoriji "primerljivi" kvečjemu tedaj, ko se prenovi počasnejša, tipično poslovna kategorija prenosnikov. Vmes pa tisti za domačo rabo hitreje napredujejo.

Trpežnost za manj servisnih posegov

Ena od kritičnih točk pri pogosti rabi so mehanski deli, kot je držalo zaslona.

Naslednji dejavnik, ki razlikuje poslovne in domače računalnike, je življenjska doba. Poglejmo to najprej s povsem poslovnega vidika. Podjetja menjajo strojno opremo razmeroma poredko. V preteklih letih na najmanj tri leta, v današnjih časih vsesplošnega varčevanja pa sem prepričan, da bodo začeli pritiskati na izdelovalce strojne opreme, da se obrati podaljšajo na štiri, morda celo pet let. Ali si predstavljate, da bi to prenašali razvajeni potrošniki?

No, morda danes že, ko tudi v domačem proračunu najdemo vse več pajčevin po žepih. V zadnjih letih je bila pri potrošnikih perioda menjave na nekako dve leti, ponekod celo manj. Za podjetja seveda tako hitra menjava ni ekonomsko smiselna. Morda bi še šlo, če bi funkcioniral trg rabljene opreme, vendar se (vsaj v Sloveniji) prodaja neamortiziranega osnovnega sredstva preprosto ne izplača. Za stare, odslužene prenosnike pa je treba ekološko primerno poskrbeti, to pa ni poceni. Vse to samo povečuje verjetnost, da se cikli menjave podaljšujejo.

Taka poslovna logika seveda narekuje, da morajo biti računalniki bolj vzdržljivi. Nekateri trdijo, da naj bi bil poslovni prenosnik celo do stokrat bolj vzdržljiv, vendar je težko preveriti. Edina primerjalna kategorija je morda jamstvo, ki ga daje izdelovalec na računalnik. Zato izdelovalci nekatere modele že dolga leta ponujajo s precej daljšo garancijsko dobo. Še do nedavna so strogo ločevali med modeli, ki so imeli eno leto, in tistimi, ki so imeli tri lete garancije. Poleg teh marsikateri izdelovalec ponuja za doplačilo tako imenovano "podaljšano" garancijo in celo dodatne storitve - na primer zamenjavo pokvarjenega računalnika na lokaciji stranke. Niso redki primeri, ko lahko za prenosnik dokupimo četrto, celo peto leto podaljšane garancije. Podjetja so seveda za kaj takega zainteresirana, saj so s tem stroški nižji kot celotni stroški novega računalnika in postopka menjave. No, resnici na ljubo mora vsako podjetje narediti glede tega svoj izračun tveganj, a na splošno pravilo drži.

Posledica tega je, da so je zaradi dane garancije s strani izdelovalca začela spreminjati tudi tehnična zasnova prenosnikov. Težko bi trdili, da izdelovalci v poslovne računalnike vgrajujejo v vseh primerih boljše komponente kot v tiste, ki jih uporabljamo doma. Taka trditev bi bila pretirana, vendar v nekaterih primerih drži. Pogosto srečujemo enake diske, pomnilnike, procesorje. Pa vendar, ponekod so komponente, celo celotne osnovne plošče, zgrajene z drugačno logiko. Tako, ki postavlja v ospredje zanesljivost in trajnost pred absolutno zmogljivostjo. Pozabite na razne programske zmožnosti za navijanje frekvence procesorjev, pomnilnika, grafike. To kratkoročno morda povečuje zmogljivost, dolgoročno pa povečuje tveganje, da bo vse skupaj hitreje "crknilo".

Nemilost vsakdanje rabe

Naslednje poglavje je trdnost izdelave. Poslovne prenosnike večina uporabnikov dejansko vsak dan prenaša. S sestanka na sestanek, z doma do službe in nazaj. Verjetnost, da bo pri tem prenosnik padel, se zmočil, skratka deloval v težjih razmerah, je precej večja kot v domačem okolju. Tam pravzaprav kar lepo število prenosnikov le redko prestopi prag vhodnih vrat. Zaradi tega najdemo pri poslovnih prenosnikih številne izboljšave. Na primer trdnejše, a hkrati lažje ohišje iz magnezija namesto aluminija ali celo samo plastike.

Poslovni prenosniki imajo tipično trše, a lažje ogrodje iz magnezija.

Skoraj vsi poslovni računalniki imajo tudi posebna vpetja za diske, ki vzdržijo večje trenutne pospeške (padce) kot tisti, ki so v cenejših prenosnikih. No pri današnji generaciji, kjer klasične diske nadomeščajo enote SSD, to postaja manj relevantno, pa vendar so enote SSD še vedno razmeroma drage in prostorsko manj zmogljive.

Zagotovo pa pridejo v poštev druge zaščite, ki jih srečamo pri poslovnih prenosnikih. Denimo zaščita tipkovnice pred tekočinami (da, ljudje v službi pijejo kavo za računalnikom) ali pa zaščita vmesnikov pred udarci. Natančnejša primerjava bo pokazala, da je med prenosniki za domačo rabo precej takih, ki na teh področjih precej varčujejo.

Odgovornost za varnost

Boljši prenosniki imajo za zaščito ključnih podatkov vgrajena posebna vezja.

Počasi prihajamo do področja, ki je morda v poslovnem okolju najbolj občutljivo, pa ga (žal) večinoma še vedno premalo upoštevano. Govorimo seveda o varnosti dostopa do podatkov. Ena hujših stvari, ki se lahko zgodi uporabniku prenosnika, pa tudi podjetju, v katerem je zaposlen, je kraja. Škoda je v takih primerih običajno dvojna. Če imamo srečo in nam je prenosnik izmaknil le lokalni tatič, je težava predvsem v tem, da smo zgubili nekaj zadnjih podatkov(saj delate redne kopije podatkov ali jih kopirate na omrežne diske, mar ne?). Neugodno, izgubili smo nekaj dela.

Če pa gre za načrtovano krajo točno izbranega prenosnika, je lahko škoda neprecenljiva. Dobro, morda vsak uporabnik prenosnika ne prenaša s sabo načrta nove vesoljske rakete, pa vendar. Poslovni ljudje pogosto nosijo s sabo občutljive poslovne podatke. Nekje več, nekje manj. Marsikje zaradi izgube teh podatkov lahko pristanejo na sodišču ali brez službe. Pogosto oboje. Znani so primeri, ko so lastniki tatovom prek oglasov v časopisih ponujali odkupnino, ki je bila nekajkrat večja od dejanske vrednosti celotnega prenosnika. Le zakaj?

Tu so izdelovalci že od nekdaj začeli v poslovne modele vgrajevati napredne funkcije, ki so skoraj povsem brez pomena za domače uporabnike, ki imajo na prenosnikih po možnosti le kup filmov, pa glasbo, fotografije, morda kakšno igro in kvečjemu kak seznam za nakupovanje. Nič varnostno občutljivega ali pogrešljivega.

Pri poslovnih prenosnikih zato najdemo cel kup varnostnih mehanizmov. Večnivojski sistem gesel (dostop do sistemskega pomnilnika, diska ...) je le začetek. Večinoma se izdelovalci in skrbniki v podjetju trudijo, da bi poskrbeli za varnost neodvisno od uporabljenega operacijskega sistema računalnika. Ti so seveda znani po tem, da pač niso čisto povsem varni. Nekateri v ta namen vgrajujejo diske, ki podpirajo šifriranje podatkov že na ravni strojne opreme (oziroma firmwara). V teh primerih tatovom ne pomaga niti to, da bi razstavili disk in podatke zbirali z njema bit za bitom.

Spet drugi ponujajo v sistemskih čipih varovano področje za občutljive podatke. Nekaj, kar ni tako preprosto odstraniti iz računalnika kot na primer diske. Nekaj, do česar je sila težko priti brez pravic. Sem shranjujejo na primer ključ za dešifriranje podatkov, morda certifikat, s katerim uporabnik dostopa do danes celega niza internetnih storitev ali pa rabi za overitev digitalnega podpisa in tako naprej.

V navezavi s tem je tu še zanesljivejša avtentikacija uporabnikov. Danes večina boljših poslovnih prenosnikov podpira alternativne načine prijave, ne zgolj uporabniškega imena in gesla, ki ga, roko na srce, lahko uporabniku hitro ukrademo ali pa ga prisilimo, da ga izda. Potvoriti prste odtise ali v nekaterih primerih celo strukturo roženice v očesu pa je precej teže, že skoraj nemogoče. Biometrični sistemi za identifikacijo so po eni strani varnejši, za uporabnika pa tudi hitrejši način prijave v računalnik oz. operacijski sistem.

Pogled pod pokrov

Kaj pa vidimo, če pogledamo pod pokrove sodobnih prenosnikov? Bolj ali manj zelo podobno sliko sestavnih delov, tako na področju poslovnih kot potrošniških modelov. Nabor procesorjev je skoraj enak, čeprav v poslovnem svetu najdemo precej več modelov, ki so usmerjeni predvsem k varčevanju z energijo. Za poslovnega uporabnika ni vseeno, ali z enim polnjenjem akumulatorja lahko nemoteno dela eno, dve, štiri ali morda osem ur. Seveda to velja zlasti za tiste, ki prenosnik aktivno uporabljajo, ne zgolj prenašajo na relaciji služba - dom.

V tipičnem poslovnem okolju že vrsto let tudi ni neke pretirane potrebe po ekstremni procesni zmogljivosti. Več sicer ne more škoditi, vendar tu zadolženi za izbor in nabavo vse skupaj vselej pretehtajo v primerjavi s ceno. Izjema so seveda vsi profesionalni uporabniki, ki zaradi narave aplikacij in obdelave podatkov potrebujejo vrhunsko zmogljivost - tako imenovane mobilne delovne postaje. Sem sodijo vsi inženirji, oblikovalci, znanstveniki, razvojniki in tako naprej. Za uporabo pisarniških aplikacij pa danes potrebujemo precej manj kot denimo zagrizeni igralec računalniških iger ali ljubitelj filmov v visoki ločljivosti. Pretirano varčevanje pa tudi v poslovnem okolju ni primerno. Spomnimo se le prihoda Windows Viste, ki je čez noč cel niz računalnikov spremenila v neprimerno okolje zaradi pomanjkljivih tehničnih zmogljivosti. Večje nabave je zato vselej pametno uskladiti z načrti glede zamenjave operacijskih sistemov, pa tudi večjih aplikacij.

Podobno kot za procesorje bi lahko rekli tudi za pomnilnike. Tako v poslovnem kot domačem okolju je smiselno, da na tem področju ne varčujemo preveč. Ne nazadnje tudi v poslovnem okolju večina uporabnikov prenosnikov (zagotovo več kot, denimo, tistih, ki imajo namizne računalnike - tipično "single application" sisteme) sočasno poganja več različnih programov, tu pa se količina pomnilnika še kako pozna.

Področje, na katerem se poslovni in potrošniški računalniki zelo razlikujejo, je seveda grafika. Kot rečeno, v današnjem poslovnem okolju napredne zmogljivosti sodobnih 3D pospeševalnikov sploh ne pridejo do izraza. Še več, zmogljiva grafika vpliva na porabo energije, ki je bolj pomemben dejavnik. To še ne pomeni, da lahko ta vidik v poslovnih računalnikih povsem zanemarimo. Še posebej, če uporabljamo novejše operacijske sisteme, ki cel kup trikov izvedejo prav z grafiko.

Korak od grafike do zaslona je razmeroma majhen. Nepisano pravilo tu pravi, da imajo poslovni uporabniki raje prenosnike manjših mer. Dolga leta je bil osnovni standard 14-palčni zaslon, težko pa bomo v tem okolju potrebovali več kot 15-palčne zaslone. Razlog gre iskati predvsem v tem, da ima večina poslovnih uporabnikov v službi poleg prenosnika še zunanji monitor. To pomeni, da zaslon prenosnika uporabljamo le občasno. Z manjšo diagonalo prihranimo pri teži prenašanja, pa tudi porabi energije.

Je pa glede tega zelo pomembno, da imajo poslovni prenosniki izhod za zunanji monitor. Tu je v zadnjem času na trgu nastala manjša zmeda. Pojavili so se, recimo, modeli, ki imajo samo izhode DVI ali DisplayPort. Resda ponujajo višjo kakovost slike, vendar lahko povzročijo tudi marsikatero zadrego. Pomislite, da pridete s takim prenosnikom v sejno sobo s projektorjem in ugotovite, da ta podpira le vmesnik VGA (taka je večina sejnih sob). Pretvornika pa seveda nimamo s sabo. Vmesniki HDMI, ki so zelo cenjeni v domačem okolju, v poslovnem okolju prav tako nimajo neke prave vrednosti. Seveda pa se utegne to v prihodnje spremeniti.

V domačem okolju je dobro imeti tudi vmesnik HDMI, ki v poslovnem nima prave teže.

Posebneži

Morda niso najbolj privlačni, a trdni prenosniki prenesejo precej več kot tisti za navadno poslovno, kaj šele domačo rabo. Panasonicov Toughbook. (pero, lahko pa daš General Dynamics....)

Netbooki so privlačni za domačo rabo, v poslovnem svetu pa so preslabotni za današnje potrebe.

Koliko je dovolj?

Že smo pri poglavju pomnilniških enot. Zanimivo, da v večini podjetij ne stremijo po čim večjih diskih. Tako je zato, ker politika varovanja podatkov zahteva, da večina poslovnih dokumentov je (ali se sinhronizira) na strežnikih. Na velik lokalni prostor večinoma gledajo bolj kot na drag neizkoriščen prostor, ki ga kvečjemu uporabniki zapolnijo za "zasebne" namene.

Dolgo je veljalo pravilo, da poslovni prenosnik mora imeti optično enoto (še pred tem pa disketnik). S poslovnega zornega kota pretežno zato, da bi lahko z njo naredili vsaj občasne varnostne kopije podatkov, če uporabnik drugih metod noče ali ne more uporabljati. Pa vendar je taka strategija polna razpok v varnosti in se v praksi ni nikoli docela obnesla. Zato v večini prenosnikov v poslovnem okolju ta del ostaja pretežni del časa povsem neizkoriščen. Bistveno bolj smotrno bi bilo, denimo, imeti drugi akumulator in s tem podaljšati trajanje delovanja. Sploh v časih, ko podatke prenašamo prek ključev USB ali, še bolje, interneta.

Vgrajeni moduli za brezžični dostop do interneta prek mobilnih telefonskih omrežij je vse bolj cenjena lastnost, tako v poslovnem kot potrošniškem segmentu prenosnikov.

S stališča vmesnikov imajo poslovni in potrošniški prenosniki dosti skupnega. Cenjeno je, da je na voljo več vrat USB. Prav tako sodijo vmesniki WiFi in bluetooth tako rekoč k obvezni opremi. Zato pa bomo v poslovnem okolju zlahka pogrešali bralnike pomnilniških kartic (takih za fotoaparate), pa prostorski zvok, vmesniki firewire in podobne zadeve, ki so pretežno namenjene za rabo doma. V zadnjem času pa v obeh okoljih postaja vse bolj iskana možnost vgradnje vmesnika za mobilno telefonijo (UMTS). Ta zagotavlja nenehno povezljivost, in to brez uporabe mobilnega telefona, ki ga pač potrebujemo za - telefoniranje. Omeniti velja, da je vgrajena video kamera dokaj zaželena v obeh okoljih, saj vedno več uporabnikov med sabo komunicira tudi prek video povezav. Vsekakor je dobra investicija za prihodnost.

Video kamere so uporabna lastnost, ki pa jo zdaj uporabljajo bolj v domačem kot poslovnem okolju. V prihodnje se bo to spremenilo.

Enostavna priključljivost

Zelo velika razlika med poslovnimi in potrošniškimi računalniki je v tako imenovanih priklopnih postajah (docking stations). Medtem ko v domačem okolju na podrobne stvari gledamo večinoma kot na nepotrebne stroške, je to marsikje predstavlja enega poglavitnih dejavnikov izbire. V poslovnem okolju, kjer imamo pogosto ločen monitor, tipkovnico in miško, pa seveda omrežje, je sila zamudno, če bi pri vsakem priklopu računalnika na delovnem mestu moral uporabnik ločeno vse izklapljati in spet vklapljati. Praksa je pokazala, da so ta opravila tudi eden glavnih virov napak in celo poškodb prenosnikov. Zato so marsikje hitro izračunali, da je ceneje, varneje, za uporabnika pa prijaznejše, če si poleg računalnika omislimo tudi priklopno postajo.

Teh je pri nekaterih izdelovalcih za isti model celo več vrst. Še pred časom so bile take, v katere je bilo mogoče vgrajevati dodatne računalniških komponente, na primer drugi disk ali pa dodatno kartico. V zadnjih letih so prevladale preprostejše različice, ki so pretežno zgolj podvojevalniki vmesnikov. Res je, da so na voljo take "univerzalne" postaje, ki jih prek vrat USB priključimo na domala katerikoli prenosnik, vendar v teh primerih lahko naletimo na nekaj omejitev. Recimo pri podvajanju slike za priklop na zunanji monitor.

Podvojevalniki vmesnikov lahko prihranijo kar nekaj časa pri priklopu računalnika v delovno okolje in odpravijo marsikatero napako.

Že smo pri akumulatorjih. Kot rečeno, je trajanje delovanja brez priključitve v električno omrežje bistveno bolj cenjeno v poslovnem kot domačem okolju. Zanimivo pri tem je, da ta vidik najbolj cenijo tisti, ki imajo najmanjše, a hkrati najbolj prenosljive, prenosnike. Take z 12- ali celo 10-palčnimi zasloni in imajo razmeroma skromne akumulatorje že zaradi samih mer naprave. Če nam je to pomembno, je vsekakor smiselno razmisliti o nakupu drugega akumulatorja.

Tako blizu, a tako narazen

Iz vsega, kar smo zapisali, je več kot razvidno, da so razlike med poslovnimi in potrošniškimi prenosniki, pa tudi računalniki na splošno. Večina na prvi pogled ni vidna, toda zato niso nič manj pomembne. Seveda kakor komu. Posamezniku kot končnemu uporabniku večina naštetih razlik morda niti ni pomembna. Vsakdo bi, povsem razumljivo, v eni napravi rad združil vse želene lastnosti, še posebej, če to "kupi firma". Toda s poslovne plati gre tu tudi za vprašanje vesti, spoštovanja podjetja ali institucije, v kateri deluje, skrbi za zmanjševanje tveganj.

Na neki način bi lahko rekli, da je razlika med poslovnimi in potrošniškimi prenosniki tolikšna, kot je v avtomobilizmu med priljubljenimi "monovolumci" in dostavnimi vozili. Čeprav so na videz podobni, so v marsičem različni. Včasih je zasnova celo enaka, vendar je večina opreme in lastnosti povsem različnih. Kdor se je že vozil v enih in drugih, dobro ve, o čemu govorimo.

Vprašanje pa je, ali se bodo razlike med poslovnimi in potrošniškimi prenosniki v prihodnje povečevale ali zmanjševale. Kratkoročno ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb, razlike bodo ostajale. Toda v ozadju se dogaja nekaj precej bolj zanimivega. S širitvijo rabe in priljubljenosti spletnih storitev se pomen prenosnika kot lokalne procesne in pomnilniške naprave zmanjšuje. Lep zgled so netbooki, ki stavijo predvsem na to, da bodo uporabniki z njimi dostopali predvsem do spletnih aplikacij. V poslovnem svetu se sicer te spremembe uveljavljajo počasneje, toda pričakovati je moč, da se bo nekega dne tudi tu zgodil preboj.

Nekatera velika podjetja so pravzaprav začela tudi v poslovnem svetu ubirati radikalno drugačno strategijo - prenosnikov za svoje zaposlene sploh ne kupujejo in vzdržujejo v lastni režiji, temveč to prepustijo samim uporabnikom. Namenijo jim manjši proračun za nakup ter zabičajo osnovna pravila obnašanja in ravnanja z zaupnimi podatki. Vse drugo je stvar odločitve posameznika. Toda za kaj takega je treba precej postoriti, da zadovoljimo vse, kar je treba - varnost podatkov, varnost notranjega omrežje podjetja, dostopnost, uporabnost in ne nazadnje interes uporabnikov. Ni nemogoče, a je za zdaj kar težko, in kljub temu nekatera podjetja taki politiki ne bodo nikoli zaupala.

Če oziroma ko se bo to zgodilo, verjetno vse v članku naštete zahteve poslovnih kupcev ne bodo več imele take teže. Tedaj bodo razlike med poslovnimi in potrošniškimi prenosniki postopoma izginile. Najbrž na račun poslovnih prenosnikov, kot jih poznamo danes. Drugače povedano - potrošniška struja bo prevladala.

A ti časi so še daleč. Dotlej pa se bo vsakdo še naprej spraševal, kaj mu je v poslovnem ali zasebnem življenju z računalnikom bolj pomembno. Še naprej bo za marsikoga pravzaprav najpreprostejša rešitev, kjer bo imel eno napravo za poslovne namene in drugo za zasebne. Današnje nizke cene to vsekakor dopuščajo, tiste skupne podatke, ki jih potrebujemo v obeh okoljih, pa je danes moč prek interneta večinoma preprosto sinhronizirati med več napravami. To je morda najbolj pragmatično: da koza ostane cela, volk pa je sit.