Za sedem CD-jev na plošči

Zapisovalniki plošč CD sodijo že k standardnim kosom strojne opreme povprečno opremljenega računalnika, 700 MB, kolikor znaša zmogljivost standardnega nosilca CD, pa je že kar enota za nekatere vrste datotek, na primer filme v formatu DivX. V zadnjem času pa se čedalje bolj kaže, da bo zmogljivost CD-jev tudi za povprečne uporabnike kmalu premajhna in bo treba poseči po zmogljivejših napravah, zapisovalnikih plošč DVD.

Zapisovalniki DVD-jev so še do nedavna sodili med bolj eksotične kose opreme, ki so si jih lahko privoščili le redki, saj so te naprave stale tudi po nekaj sto tisoč tolarjev. Kot smo pri strojni opremi računalnikov vajeni, so se cene hitro zniževale, največji preskok pa so naredile v zadnjega pol leta: s 70 do 100 tisočakov, kolikor je bilo treba sredi lanskega leta odšteti za povprečen zapisovalnik DVD, se je cena spustila na dobrih trideset tisoč tolarjev. Tako zdaj te naprave postajajo čedalje zanimivejše tudi za uporabnike, ki zmogljivosti DVD-jev zaenkrat še ne potrebujejo, kajti v primerjavi z zapisovalnikom CD-jev so le od dvakrat do trikrat dražje. Ob tem velja omeniti še to, da zna vsaka enota DVD-RW pisati tudi na navadne CD-je, tako da lahko z nakupom zapisovalnika DVD v računalniku nadomestimo tako enoto kot pogon DVD-ROM, obenem pa pridobimo še zmožnost pisanja na DVD-je. Torej v računalnikih višjega cenovnega razreda zapisovalnik DVD že počasi nadomešča dve ločeni optični enoti, ki sta skrbeli za branje plošč DVD in pisanje na CD-je.

Nekje pa so zapisovalniki DVD že danes nepogrešljivi: pri delu z digitalnim videom. DVD-ji so bili namreč že od samega začetka namenjeni tudi shranjevanju videoposnetkov visoke kakovosti, medtem ko sta standarda VCD in SVCD, s katerima video shranjujemo na plošče CD, neprimerljivo slabše kakovosti, poleg tega je zaradi večje zmogljivosti DVD-jev z njima precej laže delati. Ne nazadnje velja omeniti tudi to, da postaja predvajalnik DVD v dnevni sobi eden bolj priljubljenih kosov opreme in kljub temu da znajo skoraj vse komponente DVD predvajati tudi video s CD-jev, je delo z DVD-videi neprimerno udobnejše. K delu z videoposnetki bi lahko šteli tudi presnemavanje originalnih filmov na DVD-ju. Pri tem početju je treba upoštevati, da je izdelovanje kopij filmskih DVD-jev dokaj neroden postopek, saj moramo najprej prelisičiti zaščito proti presnemavanju, ki je sestavni del vsakega standardno zapisanega filmskega DVD-ja, potem pa je treba film, ki je navadno posnet na dvoplastnem 9-gigabajtnem DVD-ju, bodisi razdeliti na dva dela in ga posneti na dve plošči ali pa ga prekodirati v nižjo ločljivost in pasovno širino, tako da zasede manj pomnilniškega prostora in ga lahko stlačimo na en nosilec DVD. Na voljo je cel kup orodij, ki to počnejo bolj ali manj samodejno, razlike v kakovosti končnega rezultata pa so občutne, tako da gre za početje, ki vsaj v začetku zahteva nekaj vaje, da bi dobili zadovoljiv rezultat.

Kako deluje DVD

DVD-ji so po načinu delovanja samo evolucija CD-jev, prvih razširjenih optičnih nosilcev. Pri obeh tehnologijah je osnova delovanja ista: na plošče s premerom dvanajst centimetrov so v spirali v odbojno plast z luknjicami zapisani podatki. Z laserjem potem te podatke beremo. Podatki so pri digitalnih nosilcih zapisani kot ničle in enice. Pri optičnih nosilcih se laserski žarek odbija od odbojne plasti. Na mestih, kjer te plasti ni, temveč so namesto tega luknje, se žarek ne odbija. V glavi predvajalnika DVD je tako poleg laserja tudi za svetlobo občutljiva fotocelica, ki zazna, kdaj se laserski žarek prekine. Zaporedje prižiganja in ugašanja fotocelice se potem pretvori v zaporedje ničel in enic, ki predstavlja podatke, zapisane na nosilcu. Pri takem načinu zapisa je seveda pomembno, da imamo neko enoto, dolžino luknjice na plošči, ki predstavlja en binarni znak, drugače bi zaporedje več ničel ali več enic predvajalnik prebral kot en znak. Poglavitna razlika med DVD-ji in CD-ji je v tem, da je spirala na ploščo zapisana bolj na gosto. S tem je "sled" na plošči daljša. Druga razlika pa je, da je enota pri DVD-jih krajša, tako da lahko na isto dolžino sledi zapišemo več podatkov.

Pri DVD-ROM-ih sled v odbojno plast vpišejo kar v tovarni s tiskom. Celoten postopek pa je pri manjših količinah in občasnejši rabi predrag in prezahteven. Pri zapisovalnikih za rabo doma so zato izdelovalci zapisovalnikov in zapisljivih nosilcev ubrali drugačen postopek. Zapisljivi in prepisljivi nosilci tako podatkov nimajo zapisanih v obliki luknjic v odbojni plasti. Pri enkrat zapisljivih nosilcih so podatki zapisani na plasti posebnega barvila, za njo pa je odbojna plast. Barvilo svetlobe ne prepušča, zato se na mestih, kjer je barvilo, laserski žarek ne odbije od nosilca in ne sproži fotocelice. Pri zapisovanju na mestih, kjer želimo, da se žarek odbije od podlage, z močnejšim laserjem segrejemo barvilo, tako da na tistem mestu postane prosojno. Laserski žarek se pri branju na teh mestih potem odbije in sproži fotocelico.

Pri prepisljivih nosilcih je tehnologija še zahtevnejša. Nosilec, ki mu z laserjem na določenih mestih barvilo segrejemo tako, da postane prosojno, moramo namreč pri brisanju ali prepisovanju na teh mestih vzpostaviti v prvotno stanje. Barvila, ki jih uporabljajo pri nosilcih RW, so zato na različnih temperaturah različno občutljiva: če jih segrejemo na neko določeno temperaturo, postanejo prosojna, s segrevanjem na drugo temperaturo pa postanejo spet neprosojna. Omeniti velja, da barvila pri prepisljivih ploščah na prosojnih mestih odbijejo precej manj svetlobe bralnega laserja, zato imajo predvsem starejši predvajalniki DVD težave s prebiranjem teh plošč, saj fotocelice niso dovolj občutljive, da bi reagirale na dokaj šibak odbit žarek. Novejši predvajalniki s prepisljivimi nosilci nimajo težav.

Plus, minus in RAM

Pri zapisljivih DVD-jih že od samega začetka povzroča zmedo to, da so za zapisovanje na voljo kar trije med seboj nezdružljivi standardi. Večina novejših zapisovalnikov podpira najbolj razširjena med njimi: DVD-RW in DVD+RW, DVD-RAM pa je dokaj nerazširjen standard, ki zaradi nezdružljivosti z večino predvajalnikov nikoli ni dosegal večjega tržnega deleža.

Standard DVD-RW je "uradni" standard za zapisovanje DVD-jev, ki ga je kot takega odobril tudi DVD forum, organ, ki bdi nad standardizacijo vsega v zvezi s tehnologijo DVD-jev. Poglavitni podpornik standarda je podjetje Pioneer. Še do nedavna je bil ta standard precej bolj razširjen od glavnega konkurenta, saj so prvi zapisovalniki, na voljo po dostopnejši ceni, plošče zapisovali v tem formatu, DVD-RW pa je tudi standard, ki ga je od samega začetka podprlo podjetje Apple. V njihovih računalnikih je namreč zapisovalnik DVD sestavni del zmogljivejših modelov. Plošče za enkratno zapisovanje, DVD-R, zapisujemo pri 1-, 2- ali 4-kratni hitrosti (v svetu DVD-jev hitrost 1x pomeni 1,35 MB/s), medtem ko na prepisljive plošče DVD-RW zapisujemo z eno- ali dvakratno hitrostjo. Na voljo so že prvi predvajalniki, ki zmorejo na obe vrsti plošč pisati dvakrat hitreje, tako da na zapisljivo ploščo pišejo z osemkratno hitrostjo, na prepisljivo pa s štirikratno, vendar nosilcev, ki bi podpirali tako visoke hitrosti zapisovanja, zaenkrat še ni.

Omeniti velja, da je DVD forum nasprotoval podpori višjim hitrostim zapisovanja od 1x, saj naj bi to olajševalo piratstvo (v DVD forumu so tudi predstavniki filmskih studiev), vendar je pod pritiskom konkurenčnega formata DVD+R, ki je že ob zagonu ponujal 2,4-kratno hitrost, Pioneer sam predstavil prve nosilce in zapisovalnike DVD-R z dvakratno hitrostjo, DVD forum pa je plošče z večjo nazivno hitrostjo šele naknadno potrdil kot standardne, ko si pred stanjem na trgu tudi filmski studii niso več mogli zatiskati oči. Standard DVD-RW je bil najprej na voljo le kot standard za enkrat zapisljive plošče, se pravi plošče DVD-R, medtem ko so delo s ploščami DVD-RW v standard dodali naknadno, tako da je zanj značilno nekoliko nerodno delo s prepisljivimi ploščami.

DVD+RW sta predstavila Sony in Philips, ki sta sicer člana DVD foruma, vendar sta se odločila, da bosta licenčnino za zapisovanje DVD-jev raje pobirala sama. S tem sta poskrbela za nemajhno zmedo na trgu. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov za dokaj dolgo uveljavljanje zapisovalnikov DVD. Za razliko od DVD-RW-jev se je standard pojavil najprej v različici za prepisljive plošče, tako da so ti zapisovalniki najprej znali pisati samo na plošče DVD+RW, šele naknadno pa so standard in ponudbo nosilcev na trgu razširili in dodali tudi enkrat zapisljive nosilce DVD+R. Po prvi napovedi standarda sta imela Sony in Philips nemalo tehničnih težav, zato je DVD+RW v primerjavi z -RW zamudil pri prihodu na trg in tako izgubil kar nekaj tržnega deleža, a ga zdaj počasi dobiva nazaj.

Poglavitna prednost DVD+RW-jev je bila ob splovitvi večja hitrost zapisovanja, saj je najmanjša hitrost, s katero pišemo na nosilce DVD+R in +RW, 2,4x. Na plošče DVD+R lahko danes zapisujemo z osemkratno hitrostjo, kljub temu da nosilcev s tako nazivno hitrostjo še ni na voljo, saj zna večina zapisovalnikov pri dvakrat večji hitrosti zapisovati na nosilce DVD+R, ki uradno podpirajo le štirikratno hitrost. Na DVD+RW-je lahko zapisujemo z 2,4- ali 4-kratno hitrostjo.

Pri pisanju na nosilce DVD-R in DVD+R ni večjih razlik in glede na to, da zmore večina zapisovalnikov pisati na plošče obeh formatov, je odločitev o tem, katerega uporabiti, odvisna predvsem od tega, katere nosilce imamo na voljo in od njihove cene v primerjavi s ploščami konkurenčnega formata. V zadnjem času so izdelovalci DVD+R pridobili nekaj prednosti z zmožnostjo zapisovanja pri osemkratni hitrosti, a tudi pri standardu DVD-R bodo kmalu na voljo nosilci, na katere lahko pišemo z osemkratno hitrostjo; prvi zapisovalniki, ki podpirajo to hitrost, pa so že naprodaj.

Zlati Monitor

Na trgu je veliko novih modelov zapisovalnikov in kar naprej se dogaja, da trenutno najboljši model na trgu prehiti še zmogljivejši zapisovalnik, ki je za povrh še cenejši. Kljub temu je med napravami na preizkusu najbolj izstopal NEC ND-2500A. Zapisovalnik sodi v spodnji cenovni razred med preizkušenimi, pohvali pa se lahko z najboljšimi tehničnimi značilnosti. Njegove prednosti se bodo še bolj pokazale v prihodnosti, saj gre za edini zapisovalnik med preizkušenimi, ki bo na plošče DVD-R zmogel pisati z osemkratno hitrostjo, že zdaj pa je med hitrejšimi tako pri branju kot pri pisanju. Malenkost počasnejši od konkurentov je le pri zapisovanju CD-jev, a tudi tu ne zaostaja veliko.

Vse, ki jim zadošča tudi zapisovanje s štirikratno hitrostjo, želijo pa prihraniti vsak tolar, bo zadovoljil Lite-On LDW-451S. Gre za najcenejši zapisovalnik na preizkusu, ki pa še vedno sodi med boljše tako pri pisanju kot pri branju.

DVD-RAM je sicer najmanj razširjen standard med vsemi, kljub temu pa si nekateri uporabniki želijo tudi podporo temu formatu. Zanje je odločitev lahka: LG-jev GSA-4081B je najzmogljivejši in hkrati najcenejši zapisovalnik s podporo nosilcem DVD-RAM, povsem spodobno hitro pa piše tudi na nosilce drugih formatov.

Omenimo še, da zna večina zapisovalnikov pisanje na nosilce DVD-R simulirati, tako da lahko pred zapisovanjem preizkusimo, ali bo zapisovanje uspešno, medtem ko pri nosilcih +R to ni mogoče. Večje razlike so pri delu s prepisljivimi ploščami. Standard DVD+RW omogoča namreč prepisovanje vsakega posameznega sektorja na plošči, ne da bi morali za to znova zapisati celotno ploščo. Če pri videoposnetku, ki ga imamo zapisanega na plošči DVD+RW, spremenimo en del, moramo na ploščo spet zapisati le dele posnetka, ki so spremenjeni, pri DVD-RW pa je treba na novo zapisati celoten DVD. Hitrejše je tudi formatiranje nosilcev +RW v programih za paketno zapisovanje podatkov.

Katerega izmed obeh standardov izbrati, je danes dokaj trivialna odločitev: oba. Skoraj vsi sodobnejši zapisovalniki znajo pisati tako na nosilce DVD-RW kot na DVD+RW-je, prav tako pa ni, razen pri redkih izjemah, nobenih težav s predvajanjem plošč enega ali drugega standarda v predvajalnikih DVD, pri čemer nekaj težav povzročajo le najstarejši predvajalniki, ki pogosto niso podpirali standarda DVD+RW. Tudi cene nosilcev enega in drugega formata so danes že povsem primerljive. Kljub temu omenimo, da bo na dolgi rok lahko preživel le en standard. Licenčnina za posamezen format zapisa je namreč slabih 10 evrov in ob čedalje nižjih cenah zapisovalnikov bo 20 evrov, kolikor izdelovalca stane podpora obeh formatov zapisovanja, čedalje bolj občuten "proizvodni" strošek, tako da lahko tudi v prihodnje pričakujemo izdelke, ki bodo podpirali le enega izmed obeh standardov zapisovanja in z nekoliko ugodnejšo ceno zapisovalnika od konkurence skušali pritegniti kupce.

Na koncu velja omeniti še standard DVD-RAM. Gre za Panasonicov format zapisovanja na nosilce DVD, ki je bil naprodaj še pred DVD-RW-ji. Pri zapisovalnikih DVD-RAM se plošča obnaša kot navadna disketa, saj je paketni način zapisovanja, brez zaključevanja posameznih sej, že sestavni del formata. Pisanje podatkov na DVD-RAM poteka pri največ 3-kratni hitrosti.

Poglavitna slabost formata je nerazširjenost, saj so zapisovalniki, ki bi ga podpirali, redki, poleg tega plošče DVD-RAM zaradi svojega specifičnega načina zapisovanja podatkov niso združljive z običajnimi pogoni in predvajalniki DVD-ROM, omejitev pa je tudi hitrost branja, ki je enaka največji hitrosti pisanja na plošče, torej 3x. Plošče so bile še do nedavna zapakirane v posebno plastično ohišje, ki naj bi jih varovalo pred poškodbami, v zadnjem času pa so tudi videorekorderji DVD-RAM-i večinoma na voljo brez ohišja. Panasonic sicer trdi, da gre še vedno za najbolj razširjen standard med digitalnimi videorekorderji, pri čemer je velik tržni delež predvsem posledica tega, da so bili Panasonicovi videorekorerji DVD prvi na trgu in so bili predvsem na Japonskem v preteklosti dokaj priljubljeni. Vseeno pa lahko rečemo, da gre za standard, ki že danes bolj kot ne životari, v kratkem pa lahko računamo, da bo povsem zamrl.

Dvoplastni DVD-ji

Filmski DVD-ji so danes večinoma zapisani v dveh plasteh, tako da je na običajni plošči kar dvakrat toliko pomnilnega prostora. Pri dvoplastnih DVD-jih branje poteka tako, da je laserski žarek, s katerim prebiramo ploščo, sestavljen iz svetlobe dveh valovnih dolžin. Plošča ima, kot pove že ime, dve plasti, na katerih so zapisani podatki, med plastema pa je 50 mikrometrov debela plast polokarbonata, zadnja stran prve plasti podatkov pa je premazana s srebrno polprepustno zlitino, ki prepušča svetlobo le ene izmed obeh uporabljenih valovnih dolžin. Izdelava dvoplastnih DVD-ROM-ov je dokaj enostaven postopek, saj sta obe plasti s podatki natisnjeni ločeno, nato pa so sestavni deli plošče zlepljeni skupaj. Pri pisanju na dvoplastne DVD-je na način, kot smo ga vajeni pri enoplastnih ploščah v zapisovalnikih DVD-RW ali +RW, pa izdelovalci do nedavna niso našli načina, ki bi omogočal pisanje na drugo plast, ne da bi pri tem uničili zapis na prvi plasti.

Notranjost zapisovalnika DVD je precej preprosta: poleg bralno/pisalne glave, ki je daleč najbolj zapleten del pogona, ima malo sestavnih delov. Motor za vrtenje plošče skrbi za sukanje plošče v pogonu, vodilo in motorček pa poskrbita za pladenj, da lahko ploščo preprosto in pravilno vstavimo v pogon. Preostanek pogona sestavlja dokaj preprosta elektronika, ki skrbi za prenos in pretvorbo podatkov med bralno/pisalno glavo in preostalimi deli računalnika.

Rešitev je predstavilo podjetje Philips v navezi z Mitsubishijevimi laboratoriji MKM, standard pa se imenuje DVD+R9. Za plasti s podatki so uporabili dve različni organski barvili. Notranja (druga) plast barvila je zelo občutljiva za laserski žarek in lahko nanjo pišemo že z laserji nizke moči, spodnja (prva) plast pa je za žarek zelo odporna in za pisanje nanjo potrebujemo močnejši žarek. Za obema plastema je plast svetlobno odbojne kovine, pri čemer je spodnja plast polprepustna, tako da prepušča svetlobo določenih valovnih dolžin.

Pri pisanju na drugo plast je moč žarka dokaj nizka in na prvi plasti ne zapisuje oziroma uničuje sledi, poleg tega pa ima laserski žarek, ki je stožčaste oblike, gorišče na drugi plasti, tako da je že tako nizka moč laserja zaradi večje razpršenosti žarka na prvi plasti še nižja. Ko pišemo na spodnjo plast, je goriščna razdalja laserja manjša, moč laserja pa se poveča. Vmesna plast polikarbonata pa skrbi, da pisanje za spodnjo plast ne poškoduje organskega barvila na zgornji plasti.

Na dvoplastne DVD-je formata DVD+R (večkrat zapisljivi dvoplastni nosilci zaenkrat niso predvideni) lahko shranimo 8,5 GB podatkov. To je nekoliko manj kakor dvakrat toliko, kot lahko spravimo na običajno ploščo DVD+R. Plošče po standardu DVD+R9 pri branju odbijejo namreč le 18 % svetlobe laserskega žarka, pri ploščah DVD+R (in DVD-R) pa je ta vrednost 45 %. Za to, da so kljub tako majhni odbojnosti plošč te še vedno berljive v običajnih pogonih DVD-ROM, so se morali pri Philipsu zateči k zvijači: za zapis podatka na dvoplasten nosilec je posamezen element na sledi daljši za 10 %. Plošče DVD+R9 so zato manj zmogljive in nanje ne moremo zapisati dvakrat toliko podatkov kakor na plošče DVD+R. Philips trdi, da bodo vsi predvajalniki, ki zmorejo predvajati plošče DVD-9 (dvoplastne plošče DVD-ROM), znali prebirati tudi podatke s plošč DVD+R9, za potrditev združljivosti novega formata z obstoječimi predvajalniki pa bo treba po

Kljub temu da zapisovalnikov DVD+R9 zaenkrat še ni na voljo, pa to še ne pomeni, da bodo ob njihovi splovitvi današnji zapisovalniki zastareli. Prvi zapisovalniki DVD+R9 bodo delovali pri 2,4-kratni hitrosti. Zaradi drugačnega barvila pri teh nosilcih bo v primerjavi z običajnimi nosilci DVD+R za pisanje na dvoplastne nosilce potrebna večja moč laserskega žarka: DVD+R pri 2,4-kratni hitrosti zapišemo z laserjem moči 12 mW, za pisanje na DVD+R9 pri isti hitrosti pa mora biti moč laserskega žarka kar 30 mW. Moč laserja pa se tudi pri zapisovalnikih DVD+R viša s hitrostjo zapisovanja, tako je v najnovejše, osemkratne zapisovalnike že vgrajen laser z močjo 30 mW. V prihodnje lahko za večino osemkratnih zapisovalnikov DVD+R verjetno pričakujemo nadgradnje programske opreme (firmware), s katero bodo stari zapisovalniki zmogli pisati tudi na dvoplastne nosilce.

Podobno kakor Philips za standard DVD+R je tudi Pioneer napovedal dvoplastni DVD-R, imenovan DVD-R9, a podrobnosti o novem formatu še niso znane. Glede na to, da nad zapisom DVD-R bdi DVD forum, je malo verjetno, da bodo dvoplastni DVD-ji dobili uradni žig foruma, saj filmski studii ostro nasprotujejo dvoplastnim nosilcem, s katerimi bo mogoče presnemavati filme brez izgube kakovosti. Poleti tako lahko pričakujemo prve zapisovalnike DVD+R9, prihodnost DVD-R9 pa je manj jasna. Kljub temu bo verjetno tudi ta standard zaživel, ne glede na nasprotovanje organa, ki bdi nad njim, saj bo to zahteval trg.

Kako smo preizkušali

Za preizkus zapisovalnikov smo uporabili različice 6.3.0.2 najbolj priljubljenega orodja za zapisovanje CD-jev in DVD-jev - Ahead Nero Burning Rom, hitrost branja pa smo merili s priloženim programom Nero CD-DVD Speed. Z orodjem Nero CD-DVD Speed smo najprej izmerili hitrost branja in dostopni čas zapisovalnika. Vsak zapisovalnik smo preizkusili z različnimi nosilci, med katerimi so bili nosilci DVD-ROM, DVD-R, DVD+R, CD s podatki, pri zapisovalnikih, ki podpirajo format zapisa DVD-RAM, pa smo izmerili tudi hitrost branja tovrstnih plošč. Pri meritvah smo dobili hitrost branja na sredi in na obodu plošče, program pa je izračunal še povprečno hitrost branja. Merili smo tudi dostopni čas zapisovalnikov, pri rezultatih pa smo upoštevali dostopni čas do naključnega podatka in čas, potreben za prehod glave čez celotni nosilec.

V Nero Burning Romu smo najprej preizkusili hitrost branja glasbe z glasbenega CD-ja na disk v format WAV, nato pa še hitrost zapisovanja. Zapisovalnike smo preizkusili z vsemi nosilci, ki jih podpirajo, tako da smo pri vsakem zapisovalniku najprej zapisali po en CD-R in CD-RW pri najvišji možni hitrosti zapisovalnika, nato pa še pisanje na DVD-je. Pri tem smo pri formatih DVD-RW in DVD+RW preizkusili pisanje tako na nosilce -/+R kot tudi -/+RW. Na koncu smo pri zapisovalnikih, ki podpirajo format DVD-RAM, izmerili še hitrost pisanja na te nosilce. Pri formatu DVD-RW smo na zapisljive nosilce pisali z največ štirikratno, na prepisljive pa z dvakratno hitrostjo, saj zaenkrat na trgu še ni nosilcev, ki bi podpirali zapisovanje pri višjih hitrostih. Na plošče DVD+R smo pri zapisovalnikih, ki podpirajo osemkratno hitrost zapisovanja, uporabili kar plošče DVD+R hitrosti 4x, saj plošč, ki bi podpirale osemkratno hitrost zapisovanja, še ni. Pri veliki večini zapisovalnikov smo na nosilce nekaterih izdelovalcev brez težav pisali tudi z osemkratno hitrostjo, nekateri pa na nobenega izmed preizkušenih nosilcev niso zmogli pisati z najvišjo hitrostjo, tako da smo te zapisovalnike preizkusili pri hitrosti 4x.

Na preizkusu smo uporabili nosilce podjetja Melody, ki jih prodaja podjetje Fenix Trade, www.fenix-trade.si, (07) 332 21 26.

Kam naprej?

Zapisovalniki DVD bodo letos verjetno eden najbolj priljubljenih kosov strojne opreme, pričakujemo pa lahko, da bodo iz računalnikov srednjega in zgornjega cenovnega razreda že v kratkem izrinili tako zapisovalnike kot enote DVD-ROM. Najcenejši zapisovalniki namreč stanejo že manj kot 30.000 tolarjev, s tem pa so se tudi cenovno že zelo približali kombinaciji dveh enot DVD-ROM in CD-RW. V prihodnje lahko zaradi čedalje večje priljubljenosti DVD-RW-jev pričakujemo še nižje cene. Z nastankom dvoplastnih DVD-jev in (piratskih) orodij, ki bodo omogočala presnemavanje filmov DVD brez izgube kakovosti, bodo tudi manj vešči uporabniki lahko hitro in udobno presneli film na DVD-ju; to je zaenkrat res dokaj preprosto opravilo, a kljub temu zahteva nekaj vaje in izkušenj.

Hitrost zapisovanja naj bi že letos dosegla vrh. Osemkratne zapisovalnike so predstavili že skoraj vsi izdelovalci, do konca leta pa naj bi bile na voljo že tudi prve enote s 16-kratno hitrostjo zapisovanja. Večjih hitrosti zapisovanja verjetno ne bomo doživeli, saj se že pri 16-kratni hitrosti DVD v pogonu vrti s skoraj 10.000 vrtljaji na minuto, to pa je velika obremenitev tako za nosilce kot tudi za pogone. Hkrati s predstavitvijo 16-kratnih zapisovalnikov DVD-RW (in +RW) je Philips napovedal nosilce in zapisovalnike DVD+R9, na katere bo moč pisati s štirikratno hitrostjo, pri kateri bomo lahko dvoplastni DVD presneli v manj kot pol ure.

Prve plošče DVD-RAM so bile shranjene v plastično ohišje, ki je nosilce varovalo pred poškodbami, na voljo pa so bile v danes nestandardni zmogljivosti 5,2 GB. Pri tem so bili podatki zapisani na obeh straneh plošče. Danes plošče DVD-RAM podobno kakor drugi optični mediji niso več v plastičnem ohišju, a kljub temu niso združljive z večino predvajalnikov in zapisovalnikov DVD.

Zapisovalniki DVD se še niso dobro uveljavili v osebnih računalnikih, pa se že govori o naslednikih, ki bodo ponujali še večjo zmogljivost in še višje hitrosti branja in pisanja. Naslednje leto naj bi bili naprodaj prvi zapisovalniki Blue-Ray, s katerimi bomo na ploščo, veliko kakor DVD, lahko posneli do 25 GB podatkov oziroma dve uri filma v visoki ločljivosti (HDTV). Kmalu bo na voljo tudi nekaj sorodnih tehnologij, a bo Blue-Ray zaradi široke podpore izdelovalcev strojne opreme in zabavne elektronike verjetno prevladal nad konkurenti. Kljub temu da je do prvih izdelkov Blue-Ray na trgu po napovedih le še leto in pol, pa se za prihodnost DVD-jev ni bati: glede na cene izdelkov ob splovitvi podobnih tehnologij, kot je Blue-Ray, bodo DVD še dolgo cenovno precej ugodnejša alternativa.

Doseganje visokih hitrosti zapisovanja je sicer dokaj preprosto, saj moramo le povečati moč pisalnega laserja in hitrost motorčka v pogonu. Večja težava je izdelati kakovostne nosilce, ki podpirajo tako visoko hitrost pisanja. V tem trenutku je stanje na trgu dokaj nerodno, saj so na voljo zapisovalniki DVD+RW, ki zmorejo pisati z osemkratno hitrostjo, prve nosilce pa so izdelovalci šele napovedali in jih v večjem številu pričakujemo šele sredi leta. Še slabše je pri standardu DVD-RW: prepisljivih nosilcev, ki bi podpirali štirikratno hitrost, še ni na voljo, prav tako zaenkrat še ni moč kupiti zapisljivih plošč DVD-R, ki bi omogočale pisanje pri osemkratni hitrosti. Ob tem moramo omeniti, da nekateri zapisovalniki kljub višji nazivni hitrosti nosilcev na te nosilce ne znajo pisati s polno hitrostjo. Tako smo preizkusili kar nekaj zapisovalnikov, ki so štirikratne nosilce DVD+R prepoznali kot 2,4-kratne in nanje nismo mogli pisati z višjo hitrostjo. Težave bodo verjetno še večje, ko bodo tudi manjši izdelovalci iz svojih proizvodnih obratov poslali prve nosilce 8x, saj je njihova izdelava dokaj zapletena, tako da bo tudi v prihodnje veljalo, da se nosilci določenih izdelovalcev bolje obnesejo v nekaterih pogonih, konkurenčni nosilci pa v drugih. Težave so sicer precej manjše kakor pred leti, kljub temu pa nakup nosilcev DVD, predvsem takih z višjimi nazivnimi hitrostmi, še ni tako trivialen, kot je na primer nakup plošč CD-R.

Da bodo zapisovalniki DVD, še posebej s predstavitvijo prvih dvoplastnih zapisovalnikov, še bolj razširili piratiziranje filmov, je jasno. Veliki studii se sicer krčevito bojujejo proti nelegalnemu razširjanju filmov in glasbe, vendar s poplavo nesmiselnih tožb proti uporabnikom, ki te datoteke razširjajo po spletu, ne bodo dosegli želenega učinka. Si pa v javnosti zapravljajo še tisto malo ugleda, kolikor ga sploh imajo. V glavah vodilnih v industriji zabave bo potreben premik, saj služenje denarja na dosedanji način v prihodnosti ne bo več mogoče. Pri glasbi je uspeh trgovin, kot je iTunes, pokazal, da je tudi legalno razširjanje glasbe po spletu lahko dobičkonosno, kljub nelegalni konkurenci, ki ponuja isto zastonj, podoben korak pa bo verjetno potreben tudi pri filmih. Takrat bodo dvoplastni DVD kakor nalašč za to, da si s spletišča, ki bo podobno trgovini iTunes, presnamemo najnovejši film in ga shranimo z zapisovalnikom DVD. Prva žrtev novega načina razmišljanja pa bi morala biti regijska zaščita filmskih plošč, pri kateri gre za zaščito, ki jo je dokaj lahko obiti in tako pravzaprav nima smisla, obenem pa vseeno povzroča nevšečnosti uporabnikom in spodbuja piratstvo. V prihodnje se verjetno ne bomo mogli izogniti posebnemu nadomestilu, pri katerem bo del cene nosilcev šel v sklad, s pomočjo katerega bodo avtorji in distributerji delno poplačani za izpad dohodka zaradi piratstva (podoben "davek" bomo verjetno plačevali tudi uporabniki širokopasovnih povezav v omrežje), zato bodo cene nosilcev nekoliko višje.

Napovedovati prihodnost je pri sodobni tehnologiji dokaj tvegano, kljub temu pa lahko rečemo, da bodo DVD že v kratkem nadomestili vse druge optične enote v osebnem računalniku. Cene zapisovalnikov so se v zadnjem letu precej znižale, v prihodnje pa lahko pričakujemo še nižje. Poleg zapisovalnikov so se v zadnjem letu občutno pocenili tudi nosilci, obenem pa je veliko večja tudi ponudba nosilcev različnih izdelovalcev, tako da so cene prijaznejše do žepov tudi zaradi večje konkurence na trgu. V naslednjih letih bomo tako v čedalje večjem številu pisali na DVD-je, medtem ko se bodo CD-ji počasi, a vztrajno poslavljali.

Asus DRW-0402P

Asus je bolj kot po svojih optičnih enotah znan po osnovnih ploščah, saj je podjetje eden največjih izdelovalcev osnovnih plošč na svetu. Med zapisovalniki DVD z njihovega repertoarja smo preizkusili izdelka, ki se med sabo skorajda ne razlikujeta. DRW-0402P po tehničnih značilnostih sodi med manj zmogljive pogone na preizkusu. Zapisovalnik zmore na plošče DVD-R pisati s štirikratno, na DVD-RW pa z dvakratno hitrostjo. Pisanja na nosilce DVD+R(W) ali DVD-RAM ne podpira. Pri zapisovanju CD-jev zapisovalnik malo zaostaja za sodobnejšimi konkurenti: na zapisljive plošče piše s šestnajstkratno, na prepisljive pa z desetkratno hitrostjo.

V praksi se pogon izkaže kot povprečno hiter, tako pri pisanju kot pri branju. Hitrost pisanja na DVD-je skoraj dosega deklarirane hitrosti, pri branju pa razen pri DVD-ROM-ih ne dosega 12-kratne hitrosti, ki jo obljublja izdelovalec. Povprečna hitrost branja doma zapisane plošče je tako manj kot 5x. Asusov najšibkejši pogon je na voljo po dokaj ugodni ceni, vendar že nekateri izdelki istega podjetja ponujajo precej več.

Asus DRW-0402P

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: Ne podpira.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 33.900 tolarjev.

Asus DRW-0402P/D

Drugi Asusov predvajalnik na preizkusu se na prvi pogled niti po videzu niti po oznaki ne razlikuje od modela 0402P. Razlika se pokaže edino v dodani končnici /D v imenu izdelka, ki pomeni "dual". S tem nam želijo Asusovi tržniki povedati, da gre za pogon, ki zna pisati na dve vrsti nosilcev DVD: poleg DVD-R(W) podpira tudi zapisljive in prepisljive plošče s plusom. Hitrost pisanja na DVD+RW-je je dokaj standardna: na nosilce +R piše s štirikratno hitrostjo, na +RW pa z najmanjšo podprto, 2,4-kratno hitrostjo. Pisanja na DVD-RAM tako kakor večina predvajalnikov na preizkusu in trgu ne podpira.

Hitrost branja in pisanja je skoraj enaka kot pri šibkejšem Asusovem zapisovalniku. Pri pisanju na DVD+RW-je je med povprečnimi, če ga primerjamo samo s štirikratniki, pa je že med boljšimi na preizkusu: za zapis povsem polne plošče DVD+R bomo porabili dobrih štirinajst minut. DRW-0402P/D je dokaj posrečena nadgradnja pogona 0402P, na voljo pa je tudi po nekoliko nižji ceni, tako da med Asusovima pogonoma ni težko izbrati.

Asus DRW-0402P/D

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 2,4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 31.320 tolarjev.

Hewlett-Packard dvd400i

Hewlett-Packard ima kot eden večjih izdelovalcev osebnih računalnikov v svoji paleti izdelkov večino sestavnih delov računalnika. Podjetje se je sicer že pred časom umaknilo s trga zapisovalnikov CD in se na tem področju usmerilo predvsem na pisanje na DVD-je. Dvd400i je trenutno najsodobnejši zapisovalnik DVD tega izdelovalca. Ker je Hewlett-Packard eden najbolj vnetih zagovornikov standarda DVD+RW, njegovi zapisovalniki ne podpirajo pisanja na plošče -RW, kljub temu da se je večina izdelovalcev odločila za podporo obema vrstama nosilcev. Pri pisanju na DVD+RW-je je med hitrejšimi: na zapisljive nosilce piše z osemkratno, na prepisljive pa s štirikratno hitrostjo. Pri pisanju na CD-je je dokaj povprečen: na CD-R piše s hitrostjo 24x, na prepisljive nosilce CD-RW pa z za današnje čase dokaj nizko, 10-kratno hitrostjo.

Pri pisanju in branju DVD-jev je pogon med najhitrejšimi. Za zapis polne plošče DVD+R tako porabi manj kot devet minut. Pograjali pa bi precej visoko ceno izdelka, saj nekateri izdelovalci malo manj znanega imena podobne zmogljivosti ponujajo precej ceneje.

Hewlett-Packard dvd400i

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: Ne podpira.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 53.648 tolarjev.

IBM NetVista Multiburner Plus

IBM pri določenih izdelkih, ki jih sicer kljub vsemu prodaja pod svojim imenom, nastopa le kot partner OEM. To pomeni, da izdelek dejansko prihaja s tekočega traku nekega drugega izdelovalca. To velja tudi za zapisovalnik DVD NetVista Multiburner Plus, pri katerem gre za enoto podjetja LG GSA-4040B, opremljeno opremljeno z IBM-ovim napisom. Gre za zapisovalnik, ki zmore pisati na vse vrste nosilcev DVD: DVD-R(W), DVD+R(W) in DVD-RAM. Po tehničnih značilnostih se uvršča med povprečno hitre zapisovalnike, izpostavili bi le pisanje na plošče DVD-R, na katere zapisuje z največ dvakratno hitrostjo, to pa je manj od večine konkurentov, pri katerih je hitrost navadno dvakrat višja.

Pisanje na nosilce DVD-R tako traja skoraj pol ure, to pa je nekoliko preveč za udobno delo, saj pri večini zapisovalnikov traja pol manj časa. NetVisto je tako bolje uporabljati z nosilci DVD+R, na katere piše v povprečju s 3,7-kratno hitrostjo. Pisanje in branje DVD-RAM poteka pri trikratni hitrosti. Pograjati pa moramo visoko ceno zapisovalnika. Ta zapisovalnik je med najdražjimi na preizkusu, ob tem pa ne ponuja vrhunskih zmogljivosti.

IBM NetVista Multiburner Plus

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 2x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 2,4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: 3x.

Cena: 69.480 tolarjev.

LG GSA-4040B

LP je med izdelovalci optičnih pogonov eno bolj uveljavljenih imen. Pri proizvodnji sodeluje s Hitachijem, njune enote pa na trgu najdemo tudi pod imeni drugih izdelovalcev, saj gre za enega večjih izdelovalcev OEM. GSA-4040B je enak prej opisanemu zapisovalniku IBM Multiburner Plus. Tako zna tudi LG-jev zapisovalnik (to velja za vse njihove zapisovalnike DVD) pisati tudi na nosilce DVD-RAM, ne samo na DVD+RW in -RW. Pisanje na DVD-R je počasno, saj je največja hitrost pisanja le 2x, medtem ko zmore na DVD+R pisati z največ štirikratno hitrostjo.

Pri zapisovanju se LG odreže dokaj povprečno, le pri pisanju na plošče DVD-R je med najpočasnejšimi, saj večina zapisovalnikov zmore na te nosilce pisati s štirikratno hitrostjo. Pri pisanju na DVD-RAM zapisovanje poteka z največ trikratno hitrostjo, bolj moteče pa je, da pri isti hitrosti poteka tudi branje, tako da DVD-RAM-i po hitrosti občutno zaostajajo za drugimi zapisljivimi in prepisljivimi nosilci DVD, ki jih 4040B bere s 6,2-kratno hitrostjo.

LG GSA-4040B

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 2x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 2,4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: 3x.

Cena: 36.960 tolarjev.

LG GSA-4081B

Zmogljivejši izmed obeh LG-jevih pogonov se od modela 4040B po zunanjosti sicer ne razlikuje, je pa zato notranjost občutno bolj zmogljiva. Medtem ko je hitrost branja plošč ostala nespremenjena, je pisanje precej hitrejše. Na DVD-R tako piše s štirikratno hitrostjo, na DVD+R z osemkratno in na DVD+RW s štirikratno hitrostjo. Ob tem moramo omeniti, da na nosilce, ki smo jih uporabljali na preskusu in so bili resda namenjeni pisanju pri štirikratni hitrosti, nikakor ni hotel pisati z osemkratno hitrostjo, čeprav večina drugih 8x zapisovalnikov s tem ni imela težav. Očitno bo treba počakati na prve nosilce, ki bodo tudi deklarirano delovali pri osemkratni hitrosti.

V praksi tako LG zaostaja za drugimi zapisovalniki, ki zmorejo na DVD+R zapisovati z osemkratno hitrostjo, saj je podatke pisal pol počasneje. S povprečno hitrostjo pisanja 3,8x se tako uvršča med povprečne zapisovalnike, podobno hiter pa je tudi pri pisanju na DVD-R. Zapisovanja na CD-je v primerjavi s predhodnikom niso izboljšali, tako da na CD-R zapisuje s štiriindvajsetkratno hitrostjo, na CD-RW pa s šestnajstkratno.

LG GSA-4081B

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: 3x.

Cena: 32.280 tolarjev.

Lite-On LDW-451S

Lite-On si je sloves ustvaril z zapisovalniki CD, ki so po zmogljivostih dosegali in prekašali konkurente s precej uglednejšimi imeni, ob tem pa so bili na voljo po zelo ugodni ceni. Podoben uspeh želijo zdaj ponoviti pri zapisovalnikih DVD. LDW-451S je po tehničnih značilnostih dokaj zmogljiv zapisovalnik, je pa tudi najcenejši na našem preizkusu. Pisanje na DVD-R(W) poteka pri standardnih 4x na zapisljive nosilce in 2x na prepisljive, pri pisanju na nosilce DVD+R(W) pa je nekoliko hitrejši: tako na +R kot na +RW piše s štirikratno hitrostjo. DVD-RAM ne podpira. Hiter je tudi pri zapisovanju CD-jev, saj nanje piše s 40-kratno oz. 24-kratno hitrostjo, če imamo nosilce CD-RW.

V praksi se Lite-On odreže zelo spodobno. Po hitrostih zapisovanja sodi v zgornjo polovico, prehitijo ga le zapisovalniki, ki že deklarirano ponujajo višje hitrosti pisanja. Pri hitrosti branja ga doseže redkokateri konkurent, prav tako je med najhitrejšimi pri zapisovanju CD-jev. Če upoštevamo še nizko ceno, je LDW-451S tako ena bolj priporočljivih izbir med zapisovalniki.

Lite-On LDW-451S

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 27.800 tolarjev.

Lite-On LDW-811S

Zmogljivejši Lite-On se po zunanjosti sploh ne razlikuje od šibkejšega modela, zelo podobne pa so tudi njegove tehnične značilnosti. Tako je hitrost zapisovanja na večino vrst nosilcev ostala enaka kot pri modelu 451, se pravi, da na DVD-R piše s štirikratno, na -RW z dvakratno in na +RW s štirikratno hitrostjo. Dvakrat hitrejše je le pisanje na plošče DVD+R, ki jih 811S zapisuje z največ osemkratno hitrostjo. Enak zapisovalnik najdemo na trgu tudi pod drugimi imeni, izmed zapisovalnikov na našem preizkusu pa je zmogljivejši Lite-On povsem enak Teacu in Waitecu.

V praksi se izkaže, da je oznaka 8x malo pretirana, saj je povprečna hitrost zapisovanja "le" okoli 5x. Kljub temu s tem rezultatom sodi med hitrejše zapisovalnike na testu. Pri pisanju na DVD-R(W) je malce počasnejši od predhodnika, tako da zapisovanje 4,5 GB podatkov traja slabo minuto dlje. Zelo hiter je pri pisanju na CD-je, kar je do širše uveljavitve pisanja na DVD-je še vedno pomemben podatek. Kot zanimivost pa omenimo še, da je pri kopiranju glasbe s CD-ja na disk 811S za en CD porabil več kakor dvakrat toliko časa kot 451S.

Lite-On LDW-811S

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 36.900 tolarjev.

NEC ND-1300A

NEC je s svojimi zapisovalniki v preteklosti precej razburkal trg, saj je bil prvi, ki je po ugodni ceni ponujal tako pisanje na nosilce DVD-R(W) kot tudi DVD+R(W). ND-1300A sodi med izdelke, ki so na trgu navzoči že nekaj časa, zaradi ugodne cene in solidne zmogljivosti pa še vedno sodi med bolj priljubljene zapisovalnike. Po tehničnih značilnostih se danes uvršča že med manj hitre zapisovalnike: na zapisljive nosilce obeh vrst piše s štirikratno hitrostjo, na prepisljive pa z dva oziroma 2,4-kratno hitrostjo. Pri pisanju na CD-je sodi med šibkejše: nanje piše z največ šestnajstkratno hitrostjo.

ND-1300A sodi pri pisanju na nosilce DVD-R(W) med boljše zapisovalnike, saj se brez težav kosa s konkurenti, resnici na ljubo pa moramo povedati, da so najvišje hitrosti pisanja na te nosilce še vedno enake tistim ob splovitvi NEC-a, saj hitrejših nosilcev še ni na voljo. Pri pisanju na DVD+R(W)je pa občutno zaostaja za najsodobnejšimi modeli, ki že na papirju ponujajo boljše zmogljivosti.

NEC ND-1300A

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 2,4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 28.800 tolarjev.

NEC ND-2500A

ND-2500A je po tehničnih značilnostih trenutno eden najsodobnejših zapisovalnikov na trgu, poleg konkurence pa prehiteva tudi izdelovalce nosilcev. Na DVD-R(W) namreč zmore pisati z osem- oziroma štirikratno hitrostjo, to je dvakrat hitreje od večine konkurentov, a nosilcev, ki bi podpirali tako visoke hitrosti zapisovanja, zaenkrat še ni na voljo. Enako zmogljiv je tudi pri pisanju na plošče DVD+R in DVD+RW, kjer so hitri nosilci laže dobavljivi, tako da bo večina uporabnikov novega NEC-a segla po ploščah tega standarda. Pisanja na DVD-RAM ne podpira.

Dvatisočpetstotica tudi v praksi sodi med najhitrejše zapisovalnike na trgu. Tako je zapisovalnik za zapis 4,5 GB podatkov na DVD+R porabil le devet minut in pol, najhitrejši pa je tudi pri pisanju na prepisljive nosilce. Zanimivo, da po hitrosti pisanja na CD-je ne dosega najhitrejših konkurentov. Na CD-R tako zapisuje z največ 32-kratno hitrostjo, na CD-RW-je pa bo pisal s 16-kratno hitrostjo. Pri branju je NEC med boljšimi, tako pri tovarniško natisnjenih kot pri v DVD zapisovalniku zapisanih ploščah, vendar ga nekateri najhitrejši konkurenti malo prehitijo.

NEC ND-2500A

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 36.900 tolarjev (Acord-92), 35.750 tolarjev (Asbis), 33.360 tolarjev (JAE).

Philips DVD+RW824

Philips je eden izmed pobudnikov standarda DVD+R(W), tako da ne preseneča, da v svojih zapisovalnikih podpira le pisanje na nosilce tega formata, medtem ko pisanja na DVD-RAM in DVD-R(W) njegovi izdelki ne zmorejo. To velja tudi za najnovejši in najhitrejši Philipsov zapisovalnik, DVD+RW824. Novi Philips zmore, kot pove že njegovo ime, na nosilce DVD+R zapisovati z osemkratno hitrostjo, na prepisljive nosilce DVD+RW pa piše z največ štirikratno hitrostjo. Po pisanju na CD-je sodi med počasnejše: na plošče CD-R piše s 24-kratno, na CD-RW-je pa le z desetkratno hitrostjo.

Philips 824 je pri pisanju na DVD+R skupaj s HP-jevim zapisovalnikom najhitrejši zapisovalnik na preskusu, saj za polno ploščo podatkov zapiše v manj kot devetih minutah. Med hitrejšimi je tudi pri pisanju na prepisljive plošče, a ga pri tem nekateri konkurenti prehitijo. Pri zapisovanju CD-jev je tehničnim značilnostim primerno med počasnejšimi, saj ga predvsem pri CD-RW-jih prehiti večina zapisovalnikov. Omeniti moramo še zelo nizek dostopni čas, predvsem pri branju že zapisanih nosilcev DVD-R in DVD+R.

Philips DVD+RW824

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: Ne podpira.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 36.690 tolarjev.

Pioneer DVR-106D

Pioneer je na trgu zapisovalnikov DVD verjetno najbolj zveneče ime, saj gre za enega prvih izdelovalcev zapisovalnikov DVD, poleg tega podjetje v navezi z DVD forumom tudi bdi nad standardom DVD-R(W). Pioneer je poskrbel tudi za večino izboljšav in pohitritev osnovnega standarda DVD-R, ki je omogočal le pisanje pri hitrosti 1x. DVR-106D je ime različice OEM bolj znanega zapisovalnika A06, ki je bil prvi zapisovalnik iz "tabora" DVD-R s podporo pisanju na nosilce DVD+R(W). Gre za starejši izdelek, ki ga bo kmalu nadomestil naslednik A07, to pa se pozna tudi pri tehničnih značilnostih. Na zapisljive nosilce zmore namreč pisati pri največ štirikratni hitrosti, na prepisljive pa piše z dva- oziroma 2,4-kratno hitrostjo.

V praksi se Pioneer izkaže kot povprečen zapisovalnik, predvsem pri pisanju na nosilce DVD+R(W) pa je kar precej konkurentov hitrejših. Dokaj počasen je tudi pri pisanju na CD-je, kjer podpira največ 16-kratno hitrost zapisovanja. Po branju podatkov se uvršča na spodnji del lestvice, se pa najdejo tudi novejši zapisovalniki, ki podatke preberejo počasneje.

Pioneer DVR-106D

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 2,4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 31.200 tolarjev.

Plextor PX-708A

Plextor pri zapisovalnikih CD sodi med uglednejša imena, njegovi izdelki ponavadi sodijo med boljše, a temu primerno dražje od konkurentov. Z zapisovalniki DVD se je podjetje v primerjavi z nekaterimi konkurenti na trg podalo dokaj pozno, vendar so druge hitro dohiteli in tudi na tem področju so njihovi izdelki med bolj priznanimi, a tudi dražjimi. PX-708A je Plextorjev paradni konj med zapisovalniki, po tehničnih značilnostih pa se lahko primerja z večino drugih osemkratnikov na preizkusu. Tako na DVD+R piše z osemkratno in na DVD+RW s štirikratno hitrostjo, hitrosti zapisovanja pri standardu minus pa so pol manjše. Hiter je tudi pri pisanju na CD-je: na CD-R podatke zapisuje z največ 40-kratno hitrostjo, na CD-RW-je pa piše s 24-kratno hitrostjo.

Plextor v praksi nekoliko zaostane za nekaterimi podobno zmogljivimi konkurenti. Razlika je opazna predvsem pri pisanju na nosilce DVD+R, na katere je sicer po podatkih v programu za zapisovanje pisal z osemkratno hitrostjo, a je prihranek časa v primerjavi s štirikratnim zapisovanjem minimalen. Bolje se obnese pri zapisovanju na vse druge vrste nosilcev, kjer je med boljšimi zapisovalniki na preizkusu.

Plextor PX-708A

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 53.290 tolarjev.

Sony DRU-510AK

Sony, velikan v svetu zabavne elektronike, pri sestavnih delih računalnikov sodeluje le na nekaterih področjih, a so med njimi tudi optične enote. Zapisovalnik 510AK je kot prvi na trgu zmogel s štirikratno hitrostjo pisati tudi na prepisljive nosilce, gre pa za izdelek, ki je naprodaj že dokaj dolgo. V zadnjem času ga je večina konkurentov po hitrosti zapisovanja dohitela, tako da je taka hitrost pisanja na DVD+RW-je danes standardna. Tudi sicer gre za dokaj povprečen zapisovalnik, ki na enkrat zapisljive nosilce piše s štirikratno hitrostjo, na DVD-RW-je pa z dvakratno. Sony je sicer že predstavil naslednika, zapisovalnik DRU-530, vendar ga pri nas zaenkrat še ni na voljo.

V praksi se Sony odreže tehničnim značilnostim primerno, se pravi dokaj povprečno. Predvsem zapisovalniki s podporo osemkratni hitrosti zapisovanja so pri pisanju precej hitrejši. Pri branju se je 510-ka odrezala precej dobro, pograjali pa bi dolg dostopni čas pri branju DVD-jev, ki je med najdaljšimi med zapisovalniki na preizkusu.

Sony DRU-510AK

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 37.700 tolarjev.

Sony DW-U14A

Drugi Sonyjev zapisovalnik na preizkusu se sicer ponaša s povsem drugačno oznako, a gre kljub temu le za različico OEM istega izdelka z malo spremenjeno zunanjostjo in nekoliko počasnejšim branjem DVD-jev, ki zdaj poteka s hitrostjo največ 8x (pri DRU-510AK poteka pri 12x). Po drugih značilnostih se od škatelne različice ne razlikuje, tako da na nosilce DVD+R, +RW in -R piše s štirikratno, na DVD-RW pa z dvakratno hitrostjo. Pisanja na DVD-RAM ne podpira. CD-je zapisuje s 24-kratno hitrostjo, prepisuje pa z največ šestnajstkratno.

Pisanje pri različici OEM Sonyjevega zapisovalnika poteka enako hitro kot pri DRU-510. S hitrostjo zapisovanja se tako uvršča v povprečje med preizkušenimi izdelki. Pri branju pa se DW-U14A odreže precej slabše od konkurentov. Pri meritvah se je tako uvrščal na spodnji del lestvice, pri tem pa vrsta nosilca (DVD-R, DVD+R, DVD-ROM) ne vpliva na uvrstitev. Podobno kot zmogljivejši Sony je imel tudi DW-U14A dokaj dolge dostopne čase. Resnici na ljubo so nekatere razlike v primerjavi s konkurenti majhne, a tudi med preizkušenimi izdelki najdemo zapisovalnike, ki po podobni ceni ponujajo več.

Sony DW-U14A

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 4x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 31.900 tolarjev (Acord-92), 31.070 tolarjev (Elkotex).

Teac DV-W58G

Teac je v svetu zapisovalnikov dobro znano ime, pri zapisovalnikih DVD pa je še do nedavna sodeloval s podjetjem Pioneer. Pri modelu DV-W58G pa je Teac očitno poiskal nove partnerje, saj gre za zapisovalnik, ki je tako po zunanjosti kot po tehničnih lastnostih povsem enak osemkratniku Lite-On ali Waitec. Gre torej za zapisovalnik, ki na nosilce DVD+R piše z osemkratno, na DVD+RW pa s štirikratno hitrostjo. Pri nosilcih po standardu minus je hitrost zapisovanja pol manjša: 4x in 2x. Na enkrat zapisljive CD-je piše z do štiridesetkratno, na prepisljive CD-RW-je pa z največ štiriindvajsetkratno hitrostjo.

Pri meritvah se Teac odreže dokaj dobro, kljub temu pa je kar nekaj zapisovalnikov na preizkusu, ki ga pri pisanju in branju prehitijo. Za pisanje štiri in pol gigabajtov podatkov na DVD+R je porabil deset minut in pol, kar je nekoliko več od nekaterih drugih osemkratnikov. Pri branju se uvršča med hitrejše, kljub temu pa nekateri konkurenti ponujajo nekoliko višje hitrosti. Teac ima enako oznako zapisovalnika tako za različico OEM kot za različico s programsko opremo, na voljo pa je tudi kot zunanji zapisovalnik, za katerega je treba odšteti okoli 20 tisočakov več.

Teac DV-W58G

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 41.015 tolarjev (Elkotex), 40.288 tolarjev (Izid).

Waitec Action 8

Tretji zapisovalnik iz trojčka povsem enakih izdelkov je poleg Lite-Onovega in Teacovega Waitec Action 8. Waitec je sicer podjetje, ki pod svojim imenom ponavadi ponuja izdelke iz spodnjega cenovnega razreda, ki po tehničnih značilnostih ne sodijo v sam vrh, Action 8 pa se s svojimi lastnostmi uvršča med boljše na tem preizkusu, saj zmore na nosilce DVD+R pisati z osemkratno hitrostjo. Po drugih lastnostih se sicer uvršča v povprečje, morda bi izpostavili še pisanje na CD-je, pri katerih se lahko Waitec (in drugi enaki zapisovalniki, ki smo jih omenili) meri z najhitrejšimi zapisovalniki CD-RW.

Zanimivo, da je bil Waitecov zapisovalnik od Teacovega pri pisanju na DVD+R kar za minuto hitrejši. To priča o tem, da na hitrost zapisovanja poleg strojne opreme precej vpliva tudi programska oprema, vgrajena v zapisovalnik. Waitec je bil malenkost hitrejši tudi pri pisanju na druge vrste nosilcev, medtem ko smo pri merjenju hitrosti branja pri obeh zapisovalnikih (in pri Lite-Onovem osemkratniku) dobili skoraj povsem enake rezultate.

Waitec Action 8

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Notranji, ATAPI.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 39.990 tolarjev.

Plextor PX-708UF

Plextor je že pri zapisovalnikih CD ob različici za vgradnjo v računalnik pogosto predstavil tudi po tehničnih lastnostih enako zunanjo enoto. To tradicijo je podjetje ohranilo tudi pri zapisovalnikih DVD. PX-708UF je, kot pove že oznaka, zunanja različica zapisovalnika PX-708A. Zapisovalnik ima dokaj prijetno obliko, a ima za pogostejše prenašanje naokoli nekoliko preveliko in pretežko ohišje. Po tehničnih značilnostih je povsem enak vgradni enoti. Tako na nosilce DVD+R piše z osemkratno, na DVD+RW in DVD-R s štirikratno in na DVD-RW z dvakratno hitrostjo. Na CD-je piše z največ štiridesetkratno hitrostjo, na CD-RW-je pa s štiriindvajsetkratno.

V praksi se zapisovalnik obnese zelo podobno kakor vgradna enota. Malo nas je razočaral čas pisanja na nosilce DVD+R, kjer je bila povprečna hitrost pisanja 3,96x, čeprav je glede na program za zapisovanje zapisovalnik pisal z osemkratno hitrostjo. Pograjati pa moramo zelo visoko ceno zapisovalnika, ki bo marsikoga odvrnila od nakupa.

Plextor PX-708UF

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Zunanji, USB 2.0 in firewire.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 95.920 tolarjev.

Sitech SiData DVD+/-RW USB

Sitech je slovensko podjetje, ki ima v svojem repertoarju izdelkov tudi zapisovalnike. Pri preizkušenem modelu gre pravzaprav za Teacov zapisovalnik DV-W58G, nameščen v zunanje ohišje. To je sicer dokaj veliko in nekoliko nerodne oblike, prednost ohišja pa je napajalnik, ki je vgrajen v samo ohišje, tako da je na mizi ob računalniku zmeda s kabli malo manjša. Po tehničnih značilnostih je povsem enak vgradni Teacovi enoti, saj vmesnik USB 2.0 po hitrosti prenosa več kot zadošča za zapisovanje DVD-jev, tako da lahko zapisovalnik kljub zunanjemu priklopu izkoristimo do konca. Tako na DVD+R pišemo z osemkratno hitrostjo, na DVD+RW in DVD-R s štirikratno, na DVD-RW pa še s pol manjšo hitrostjo.

Sitechov zapisovalnik se odreže podobno, kot če je Teac vgrajen v ohišje računalnika. Zapisovalnik je tako med hitrejšimi, tako pri branju kot pri pisanju, vendar se nikjer ne uvrsti povsem na vrh. Na koncu velja omeniti še to, da je za zunanjo enoto cena dokaj ugodna, primerljiva z nakupom vgradne enote in zunanjega ohišja, ki bi ju potem kupec sam sestavil v zunanji zapisovalnik DVD.

Sitech SiData DVD+/-RW USB

Vrsta pogona in vmesnik priklopa: Zunanji, USB 2.0.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-R, DVD-RW: 4x, 2x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD+R, DVD+RW: 8x, 4x.

Največja hitrost zapisovanja na DVD-RAM: Ne podpira.

Cena: 59.640 tolarjev.