Za vsakega nekaj

Trga najcenejših fotoaparatov bolj ali manj ni več, nadomestili so ga pametni telefoni. O teh pišemo na drugih straneh tokratne številke, vsak izmed vrhunskih modelov ima tudi bolj ali manj vrhunski ali pa vsaj »vrhunski« fotoaparat. Kaj pa, če s telefonskim fotografiranjem nismo zadovoljni? Ne sije vedno sonce? Potrebujemo zoom? Bliskavico?

Za zamegljeno ozadje je najboljša kombinacija zmogljiv teleobjektiv in čim večje tipalo – denimo tako, kot ga uporabljajo aparati DSLR.

Kje začeti?

V najnižjem rangu stanejo solidni fotoaparati tam okoli 150 evrov in več. Razlike med aparati v posameznem segmentu so sicer resda majhne, a se pri tem zelo poznajo različne prodajalne akcije, zaradi katerih je lahko cena boljšega aparata kdaj tudi nižja od cene slabšega. Zato bo koristneje, če navedemo lastnosti, ki jih iščemo pri najosnovnejših modelih.

Najpomembnejša lastnost fotoaparata je objektiv. Tudi cenejši danes pokrivajo goriščnice, ki se začnejo pri 24 milimetrih (še ne dolgo tega smo v tem rangu videvali 35 mm). Gre za dober široki kot, s katerim bo olajšano fotografiranje v ožjih prostorih (denimo za jedilno mizo, okoli katere je zbranih veliko ljudi), obenem pa lahko široki kot ponudi dober občutek globine.

Druga stran objektiva pokriva t. i. »tele« območje. Tu gredo cenejši aparati do približno 120 mm, prej več kot manj. Za aparat, katerega objektiv gre od 24 do 120 mm, na splošno rečemo, da ima 5-kratni zum. Tu moramo poudariti, da se milimetri na širokem bistveno bolj poznajo v vidnem kotu kot milimetri na tele območju. Povedano drugače, med 24 in 28 mm pri širokem kotu je bistveno večja razlika kot med 120 in (recimo) 130 mm pri tele območju.

Fotografiranje na koncertih brez prave opreme in znanja je jalovo početje – telefoni in žepni kompakti tam nimajo kaj iskati.

Drugi tehnični podatki so manj pomembni, saj je vprašanje, ali se bo uporabnik sploh spuščal v podrobnosti. Zgled je občutljivost ISO (pomembno za fotografiranje v mraku), ki gre načeloma pri teh modelih do ISO 3200, a so fotografije pri teh vrednostih pretirano zrnate, obenem pa večina nezahtevnih uporabnikov redko sploh nastavlja vrednost ISO. Pri teh žepnih aparatih seveda že dolgo ni več kaj veliko ročnih funkcij, je pa zato avtomatika zelo izpiljena.

Danes imajo tudi cenejši kompaktni aparati presenetljivo zmogljiv široki kot, s katerim lahko poudarimo globino.

Aparatov, ki pokrivajo prej omenjeno zumirno območje, je v tem rangu kar veliko, razlike pa so resnično majhne. Tako vse večkrat priporočamo, da uporabnik kupi aparat, ki mu je všeč, bodisi po barvi, obliki, velikosti ... V naši tabeli je aparatov, ki bi bili cenejši od 200 evrov, vse manj, najviše pa je uvrščen Canonov Ixus 240 HS, ki ga dobimo že za dobrih 130 evrov.

Canon Ixus 240 HS

Naslednji korak so že opazno zmogljivejši modeli, ki po ceni segajo nekje od dvesto pa tam do dobrih štiristo evrov. Gre za kompaktne aparate, ki jih tudi sami največkrat priporočamo, saj ponujajo že zares veliko. Velja pa omeniti, da lahko te aparate v grobem ločimo na dva podrazreda. Prvi so zmogljivi žepni modeli. Ti so za stopnjo zmogljivejši od prej opisanih cenejših aparatov, kljub temu pa ostajajo majhni in lahki, saj jih lahko pospravimo v vsak žep.

Od najcenejših aparatov se razlikujejo po več lastnostnih. Glavno so še nekoliko izboljšani objektivi. Ti začnejo pri podobno širokih 24 (v nekaterih primerih tudi malo slabših 25 ali 26 milimetrov), a gredo čez 200 mm. S tem ponujajo predvsem daljši domet, s katerim že ujamemo kak zares oddaljen prizor.

Izboljšave so tudi drugje. Ohišja so boljša, zasloni večjih modelov ponujajo tudi višje ločljivosti. ISO vrednosti gredo više, tam do 6400 ali celo 12800. Tu je sicer fotografija še vedno nadvse zrnata, a je zato nekoliko čistejša pri nižjih občutljivostih, denimo ISO 800 in ISO 1600. Počasi že prihajajo vgrajeni vmesniki WiFi, ki delujejo v navezi z namenskimi aplikacijami, ki jih namestimo v pametne telefone (iPhone in Android) in omogočajo prenos fotografij ter nadzor nad fotoaparatom.

Med njimi bi ta trenutek priporočili Sonyjev Cybershot WX200. Gre za nadvse zmogljiv aparat, katerega objektiv pokriva goriščnice od 25 pa do 250 milimetrov. Ima odličen zaslon visoke ločljivosti 460.800 pik in vgrajeno povezavo WiFi – vse to v majhnem, a zelo kakovostnem ohišju. Je med hitrejšimi žepnimi aparati, ponuja pa tudi solidno kakovost fotografije pri nekoliko višjih občutljivostih ISO, kot smo sicer vajeni med žepnimi aparati. Je pa še vedno omejitev v tem, da nimamo na voljo popolnih ročnih nastavitev.

Sony Cybershot WX200

To popravi drugi segment, ki je cenovno primerljiv z zmogljivimi žepnimi kompaktnimi modeli. Gre za aparate z velikim zumom, zaradi katerega gredo teže v žep. Ciljna skupina teh aparatov so predvsem popotniki, v angleščini se je celo prijel izraz »traveller-zoom« (Panasonic, denimo, za te aparate uporablja oznako TZ). Kot rečeno, so glede na žepne modele tu izboljšani predvsem objektivi, ki že sežejo proti 500 mm (ponujajo torej okoli 20-kratni zum).  Drugo je sicer zelo podobno kot pri prej opisanih aparatih, torej veliki in kakovostni zasloni, kakovostnejša ohišja itd. Veliko jih ponuja tudi ročne funkcije, nekateri pa tudi ne.

Tu je dobra izbira Nikonov Coolpix S9500, katerega objektiv gre od 25 pa do 550 mm, vgrajen ima vmesnik WiFi, velja pa slabih 300 evrov. Še več ponuja Nikonov Coolpix P520, katerega objektiv se raztegne vse do tisoč mm, poleg vsega drugega pa ima tudi možnost povsem ročnih nastavitev – je pa nekoliko dražji, zanj želijo slabih 400 evrov. Posebnež pri teh modelih je še Panasonicov Lumix FZ200, katerega objektiv ima po celotnem območju (od 25 pa do 600 mm) konstantno zaslonko F2,8, kar je zares odličen dosežek. Je pa zato njegova cena višja od 500 evrov.

Nikon Coolpix S9500

Za najzahtevnejše

Zanimivo področje, ki je v zadnjem letu dobesedno eksplodiralo, so nadvse zmogljivi kompaktni aparati, ki so namenjeni predvsem fotografskim sladokuscem in profesionalcem, ki potrebujejo zmogljiv aparat, ki je prenosnejši od aparatov DSLR.

Zametke teh aparatov poznamo sicer že dolgo – doslej so nas najbolj navdušili aparati Canonove serije G (Powershot G12, recimo) in Panasonicovi Lumix LX (zadnji je LX7). Prvi so se hvalili predvsem z nadvse kakovostnim ohišjem in odličnim upravljanjem, za kar so bila odgovorna številna funkcijska kolesca in namenske tipke. Drugi pa so v svet kompaktnih aparatov prinesli odlične zaslonke, ki smo jih dotlej poznali le iz sveta fiksnih objektivov, namenjenih aparatom SLR.

V zadnjem letu pa je nastalo kar veliko novih aparatov, ki so na različne načine dvigovali mejo zmogljivosti. Tu moramo omeniti predvsem Sonyjev RX100, ki v presenetljivo majhnem ohišju ponuja izredno veliko tipalo, pred njim objektiv z odlično zaslonko. Gre za enega najboljših žepnih modelov, velja pa zajetnih 600 evrov. Za tiste, ki si želijo še več, pa izdelujejo v Sonyju še model RX1, katerega cena se giblje okoli tri tisoč evrov, ima pa tipalo polnega Leica formata in odličen fiksni objektiv 35 mm F2. Gre za aparate, namenjene uporabnikom, ki točno vedo, kaj kupujejo (in zakaj).

Sony RX100

Čeprav so vsi aparati izmed naštetih zelo dobri, bi sami najraje vzeli Panasonicov LX7. Za 465 evrov, kolikor stane, dobimo aparat, ki ima pri 24 mm zaslonko kar F1,4 – ta se do končnih 90 premakne do F2,3, kar je še vedno zavidanja vredno. Je presenetljivo majhen, ponuja pa vse potrebne funkcije in ročne nastavitve, tudi možnost priklopa zunanjih bliskavic in okularjev.

Panasonic LX7

DSLRji in brezzrcalniki

Na koncu pa pridemo do vrha zmogljivosti, do aparatov DSLR in njihovih brezzrcalnih sorodnikov. Največje prednosti teh aparatov niti niso v sami kakovosti fotografij, temveč v rabi. Gre za nadvse odzivne fotoaparate, kjer lahko hitro nastavimo vse, kar bi si želeli. Ponujajo izredno razširljivost prek nakupa dodatnih objektivov in zunanjih bliskavic, to pa pomeni, da se pri nakupu aparata mnogokrat tudi odločamo na sistem.

Praktično vsako podjetje ima namreč svoj standard, med njimi pa je zelo težko prehajati. Canonovi objektivi se nataknejo na Canonova ohišja, enako velja za Nikon, Sony, Olympus itd. Seveda so na voljo tudi pretvorniki, ki omogočajo, da uporabljamo objektive enega na ohišju drugega, a prinašajo dodatne komplikacije, marsikatera kombinacija pa sploh ni možna.

Prva odločitev je, ali vzeti aparat DSLR ali model brez zrcala. Največje razlike so v velikosti in teži ohišij in objektivov. DSLRji so se razvili neposredno iz filmskih SLRjev, s to posebnostjo, da je na mestu, kjer je bil nekoč film, zdaj optično tipalo. Ostal pa je sistem zaklopa in prizme (oziroma zrcal), prek katerega se svetloba odbija do našega okularja. Brezzrcalni aparati so se znebili tega sistema, sliko, ki jo vidimo (na zaslonu ali prek elektronskega okularja), ves čas zajema digitalno tipalo. Prednost prvih je v tem, da vidimo svetlobo neposredno, brez elektronskih motenj in obdelav, prednost drugih pa, kot rečeno, v manjši teži in velikosti, saj ni potrebe po razmeroma velikem sistemu prizme ali zrcal.

DSLRji na splošno ponujajo malenkost višje hitrosti delovanja, tako pri odzivnosti samega aparata kot pri hitrosti (in tudi natančnosti) ostrenja (ki je sicer močno odvisna od uporabljenega objektiva, a kljub temu). Zaradi daljšega staža pa ponujajo tudi večjo izbiro objektivov in drugih dodatkov, tako novih kot rabljenih. Največja prednost DSLRjev je zaenkrat tudi njihova cena – najboljši brezzrcalni aparati so resda odlični, a nič cenejši od aparatov z zrcali. Sicer že leta čakamo, da se to obrne, a se doslej še ni.

Ta hip najboljši vstopni DSLR je Nikonov D7100 – čeprav raje priporočimo njegovega starejšega brata, model D7000, ki je še naprodaj in je opazno cenejši. V paketu z odličnim objektivom AF-S 18-105 mm (ta pokriva goriščnice od 27 pa do približno 160 mm v formatu Leica) ga dobimo za slabih tisoč evrov. Če se nam to zdi preveč, omenimo še cenejši D5100, ki ga v kompletu z objektivom (resda malenkost slabšim 18 –55) dobimo za slabih petsto evrov.

Nikon D7100

Tistim, ki morda že imajo kak kos Canonove opreme doma, pa raje priporočamo EOS 60D (ta je po ceni in zmogljivostih približno enakovreden Nikonu D7000) oziroma EOS 600D (kot cenejšo alternativo, primerljivo z D5100). Odločimo se lahko tudi na podlagi tega, da imamo kakega dobrega znanca, ki uporablja bodisi Nikonovo ali Canonovo opremo in nam lahko kdaj posodi kak objektiv ali bliskavico.

Canon EOS 60D

Če se nam zdi pomembna tudi prenosljivost, pa bodo brezzrcalni aparati kar dobra izbira. Najzmogljivejša  sta Panasonicov GH3 in Olympusov E-M5, ki oba ponujata zelo veliko (objektivi Panasonica in Olympusa delujejo tudi na aparatih drug drugega), a vsak stane več kot tisoč evrov. Manj zahtevnim pa lahko priporočimo Sonyjev NEX-5R, ki v majhnem ohišju ponuja veliko, obenem pa je eden izmed cenovno  konkurenčnejših modelov.

Pri DSLRjih pa je nakup ohišja (ali paketa ohišja in enega objektiva) pravzaprav šele začetek. Objektivi so pri zajemu fotografije praviloma pomembnejši od aparata, obenem pa gre za opremo, ki ima bistveno daljšo življenjsko dobo. Aparat bomo prej ali slej zamenjali za novejšega, objektivi (in bliskavice, stativi) pa ostanejo.

Panasonic GH3

Kot prvi nakup za nekoga, ki bi se rad resneje spoznal s fotografijo, priporočamo kak dober fiksni objektiv. Zaradi razmerja med ceno in kakovostjo bo to največkrat standardni objektiv 50 mm F1,8. Ta goriščnica je namreč zelo naravna, zato so ti objektivi razmeroma enostavni (s stališča vidika optike in posledično tudi proizvodnje). Canonov model velja nekaj več kot sto evrov, Nikonov pa (zaradi kakovosti izdelave) malenkost več. Z njimi se lahko spoznamo z dobrimi vrednostmi zaslonke, ki omogočajo uporabo v presenetljivo temnih razmerah, obenem pa se lahko igramo z majhnimi globinskimi ostrinami. Fiksni objektiv pa iz računa odstrani spremenljivo goriščnico (zum), zato podpira nekoliko počasnejšo, bolj premišljeno fotografijo.

Nadaljnji nakupi pa so pogojeni s tem, kaj fotografa zanima. Nekateri (tudi pisec teh vrstic) so navdušeni na nadvse širokimi (t. i. ultra-wide) objektivi, katerih goriščnice so manjše od 24 mm (v formatu Leica). Spet drugi prisegajo na zmogljive teleobjektive, s katerimi lahko lovimo bolj oddaljene motive (živali, šport, tudi portreti). Za tiste, ki veliko fotografirajo notri, recimo kakšna predavanja in podobno, pa bo hitro prišla na vrsto zunanja bliskavica. Tu se velja pozanimati, ali lahko naš aparat sproži bliskavico tudi brezžično (to, recimo, znata tako EOS 60D kot D7000).

Za fotografijo ponoči, studijsko fotografijo in makro fotografijo (pa tudi zajem videa) obvezno potrebujemo kakovostno stojalo (oziroma stativ). Cene sprejemljivih modelov se začnejo pri dobrih sto evrih in seveda rastejo v nebo. Kasneje si lahko omislimo še fotografske filtre (zelo zanimiv je polarizacijski filter) ali kak mikrofon (če se resneje lotimo zajemanja videa).

Vse to pa ni vredno ničesar, če se sami ne poglobimo v fotografijo. Šele tako bomo razumeli, kateri kos opreme je uporaben v danih okoliščinah in zakaj. To pomeni, da bomo na koncertih pospravili svoje žepne aparate, saj se bomo zavedali, da ti v danih razmerah ne morejo narediti praktično ničesar, saj bliskavice nesejo le nekaj metrov, zaslonke objektivov so preslabe, tipala pa imajo preveč šuma. Na koncertih brez DSLRja v navezi s svetlim objektivom, ki premore visoko hitrost ostrenja, nimamo kaj fotografirati.