Za zdravo telo
»Ti si naš dežurni tekač, prevzemi zapestnice!,« mi je rekel urednik in mi porinil kup škatel v roke. Pa se nisem kaj dosti pregovarjal in mu razlagal, da sem ravno zato, ker tečem, slaba stranka za športne zapestnice. Me je preveč zanimalo, kakšno je trenutno stanje teh napravic.
Če bi radi odgovor v eni vrstici (nepotrpežljiva internetna generacija, pa to) – športne zapestnice (zapestnice za fitnes, športni motivatorji ... kakorkoli jim že rečemo) so trenutno v stanju, ki ga lahko označimo kot »zanimivo in potencialno uporabno«. Še vedno ostajam pri svoji prvotni oceni, da so za nekoga, ki že aktivno športa, nezanimive. Bi pa hitro našel kar nekaj skupin uporabnikov, ki bi jim takšna igračka ustrezala.
Za vse, ki še niste obupali nad člankom, naj sedaj začnem na začetku. Na preizkus smo dobili štiri športne zapestnice, pa še eno športno uro za povrh. Plus Microsoftovo igračo s tega področja. Za resen test premalo, za nekaj ločenih člankov preveč, pa sem sklenil, da bom namesto petih opisov pripravil raje nekaj pogledov z različnih vidikov. Nekatere pač zanima funkcionalnost naprav, druge spet videz ali pa možnosti aplikacij, ki se z napravami povezujejo. Športna ura nekako ni spadala zraven in smo jo odmaknili v samostojen opis, ogledali pa smo si tudi programsko opremo, ki samo s telefonom počne marsikaj, kar sicer počnejo (drage) športne zapestnice.
Videz
Pa začnimo pri najpomembnejši lastnosti športnih zapestnic – videzu. Zapestnice sodijo na roko, se pravi, da so nekakšen nakit in da morajo biti lastniku všeč. Skoraj vsi ponudniki zato ponujajo različne barvne izvedbe.
Fitbit Charge HR je enostaven gumijast trak z majhnim zaslonom in enostavnim načinom zapenjanja, omislite pa si ga lahko v štirih barvah in treh velikostih. Pravzaprav le dveh, če bi ga radi odnesli iz trgovine. Največja različica je dostopna le v spletu, verjetno zato, ker ima že srednja različica dovolj dolg pašček za vse, ki imajo zapestje ožje od Martina Krpana. Pašček je še kar prijeten za nošnjo, ne pa toliko, da bi napravico z veseljem nosil ves dan in vso noč.
Charge HR
Izdeluje: Fitbit, www.fitbit.com
Prodaja: Big Bang, www.bigbang.si
Cena: 150 EUR
Portal: Fitbit, www.fitbit.com
Podprti OS: Android, iOS, Windows Phone; OS X, Windows
✓ Podpira Windows Phone, dobro merjenje srčnega utripa, zelo motivacijsko spletišče.
✗ Majhen zaslonček, slaba odpornost proti vodi.
Garmin vivosmart je od daleč videti kot enostaven črn pas. Ali pa kot dvobarven pas, saj so na voljo dvobarvne različice, pri katerih je del, ki se dotika roke, barven, zunanjost pa ustreza razponu barv Fordovega modela T – lahko je poljubna, samo da je črna. Na voljo sta dve velikosti, ki se razlikujeta v dolžini paščka. Ta je sicer kar prijeten za dolgotrajno nošenje, ni pa bil najboljši na preizkusu. Glavni vizualni adut je odličen bel zaslon, ki je sicer skrit pod enotnim črnim površjem, a lepo zasije, ko napravico dvakrat potrepljate s prstom.
Polar Loop je med preizkušenimi najmanj prilagodljiv osebnosti lastnika, saj je na voljo le v eni velikosti in eni barvi – črni. Lahko pa si prilagodite dolžino paščka. No, pravzaprav si jo morate, saj je sistem zapenjanja tak, da morate uro prilagoditi svojemu zapestju. Na posojanje lahko torej pozabite. Zaslon je izveden z rdečimi lučkami, skritimi pod površjem, in nekako spominja na stare kalkulatorje z ledicami. Saj veste, tiste iz časov pred tekočimi kristali. Skratka, zelo retro in robusten videz. Pa zanič pašček, meni se je roka zelo hitro začela znojiti pod njim.
Sony SmartBand Talk SWR30 (kako gre to lepo z jezika!) ni samo zapestnica, temveč prava pravcata pametna ura. Seveda znajo tudi druge zapestnice prikazati uro, a edino Sony ima zaslon, ki je stalno prižgan. Drugi morajo zaslone ugašati zaradi varčevanja z energijo, SmartBand pa ima zaslon iz e-papirja, ki potrebuje elektriko le enkrat na minuto (sekund ne prikazuje). Lepo, varčno in predvsem zelo lepo vidljivo na soncu, kjer konkurenca hitro postane neuporabna. Je pa zato Sony neuporaben ponoči, če ne prižgete svetilke. Ta v uro ni vgrajena.
Ura je na voljo v dveh velikostih in dveh barvah (bela in črna), paščki pa so snemljivi, tudi na voljo v dveh velikostih (obe sta priloženi uri) in veliko barvah. Videz ure si torej lahko prilagodite obleki. Ali pa šminki. Od vseh štirih preizkušenih je Sony najlepše ležal na zapestju in bil v najmanjšo napoto pri vsakdanjemu delu.
Kaj znajo?
Meni, recimo, je funkcionalnost naprav vedno pomembnejša od videza. (Zato tudi nimam Applovega telefona.) Ta razdelek bom zato začel s Sonyjem, ki ima od vseh najbolj impresiven seznam funkcionalnosti.
SmartBand je rahlo shizofrena naprava, saj se ne more odločiti, ali bi bil pametna ura ali zapestnica. Poskuša biti oboje, kljub temu pa je videti, da je športni del rahlo zapostavljen. Meri le število korakov in čas aktivnosti (loči med hojo in tekom) ter čas spanja, če ga tudi ponoči ne snamete. Statistika je prikazana na glavnem zaslonu in na dodatnem zaslonu s podatki, ki ga dosežete s pritiskom na edini gumb. Poleg gumba lahko funkcije upravljamo tudi s »tapkanjem« – s trkanjem prsta po zaslonu. Čeprav ta ni občutljiv za dotik, naprava zazna tako kretnjo z vgrajenim žiroskopom.
Na voljo je še nekaj »aplikacij«, kot jim pravijo pri Sonyju. Pravzaprav gre za zaslone uporabniškega vmesnika, ki jih z aplikacijo na telefonu prižigamo in ugašamo. Na enem lahko krmilimo predvajalnik glasbe na telefonu, na drugem posnamemo kakšno pomembno misel, na tretjem sprožimo telefonski klic ...
Ej, ustavi konje, si na tem mestu misli marsikdo. Posnamemo? Telefonski klic? Na malo boljši športni zapestnici? Ja, Sony je v ta model vgradil zvočnik in mikrofon in ne samo, da lahko kar iz ure sprožimo telefonski klic – na uri lahko klic tudi sprejmemo in se s sogovornikom pogovarjamo na način Jamesa Bonda. Pa niti roke ni treba dvigati do ust, ker je mikrofon dovolj občutljiv. Prav hudo za napravico, ki tehta borih 24 gramov! Ima pa tako telefoniranje eno veliko pomanjkljivost – čas delovanja ure/zapestnice skrajša s treh dni na eno uro.
Poleg tega, da zna pokazati identiteto klicatelja, zna ura na zaslonu prikazovati tudi obvestila, ki jih izpisuje telefon. Če ima obvestilo več vrstic, kot jih gre na zaslon, se odvečne žal odrežejo. Garmin ima to bolje rešeno.
Sony obljublja tudi pametno bujenje. To pomeni, da vas bo zbudil takrat, ko nastavite alarm, ali pa do 30 minut prej, odvisno od vašega spalnega cikla. No, pri meni to ne deluje. Enkrat me je zbudil pol ure prezgodaj, ko sem ravno nekaj sanjal, drugič je počakal do nastavljene ure, čeprav sem bil že deset minut prej buden, tretjič pa ... no, tretjič se ni zgodilo, ker sem nad pametnim bujenjem obupal.
Še ena uporabna funkcija – če ste zapestnico izgubili, jo lahko »pokličete« s telefonom. Nasprotno – da bi z zapestnico (ki je načeloma vedno na roki) poiskali telefon – pa žal ne gre.
SmartBand lahko odnesete tudi pod tuš, saj je odporen proti potopitvi v vodo do 1,5 m globine.
Polar nima prav nobene izstopajoče funkcije. Pozna le najenostavnejši nabor meritev. Prikazati zna uro, stanje dejavnosti (nekakšno vrstico napredka, ki se počasi polni do 10.000 korakov), porabljene kalorije in število korakov. In to je to. Med zasloni se premikate s pritiskom na (edini) gumb.
Povezati se zna s katerim od Polarjevih merilcev srčnega utripa, ki za komunikacijo uporabljajo bluetooth. Potem pridobi še dva zaslona. Na enem prikazuje trenutni srčni utrip, na drugem pa področje, na katerem smo trenutno (kurjenje maščobe, fitnes).
Poleg tega je vgrajeno le še opozarjanje, če je nosilec ure nedejaven več kot eno uro. Čas med opomini žal ni nastavljiv.
Ima pa Polar tudi nekaj prednosti – brez napajanja deluje do 6 dni, potopimo pa ga lahko do 20 metrov, kar pomeni, da ga lahko prav zares vzamete s sabo na plavanje. (Sonyja bi raje odložil ob bazenu. Deklariranih 1,5 m običajno pomeni, da lahko napravo malce zmočite, pa bo še delovala, kaj več pa ne.)
Fitbit ima sicer zelo enostaven vmesnik – en gumbek – a lep nabor meritev, ki jih prikazuje. Poleg ure si lahko ogledamo število opravljenih korakov, utrip, prehojeno razdaljo, potrošene kalorije, število korakov in število prehojenih nadstropij. Z daljšim pritiskom na tipko sprožimo in ustavimo štoparico, ki hkrati označuje tudi ročno označeno dejavnost (to potem vidimo v aplikaciji oziroma v spletnem vmesniku kot samostojno enoto). Odziva se tudi na dvojni udarec s prstom in pri tem pokaže poljuben zaslon (katerega, nastavimo v mobilni aplikaciji). Merite lahko tudi »kakovost« spanja (kar naj bi že to bilo), a se mi je Charge zdel preneroden, da bi ga vso noč nosil na roki.
Prehojeno razdaljo moramo jemati s precejšnjim zadržkom (pravzaprav tudi vse druge podatke, ki jih merijo športne zapestnice, a o tem več na koncu), drugi podatki pa so še kar točni. Še posebej z meritvijo srčnega utripa, ki ga Fitbit meri z dvema zelenima diodama na spodnji strani, sem bil zelo zadovoljen, saj so se vrednosti običajno zelo ujemale s podatki, ki jih je vračal Garminov pas za merjenje (del moje običajne tekaške opreme).
Fitbit deluje brez polnjenja do pet dni, razočaralo pa me je opozorilo, da je naprava sicer odporna proti vlagi, a jo »raje obrišite, če se zmoči.« Od športne zapestnice prav res pričakujem vsaj osnovno odpornost proti vodi!
Pri Garminu sem najprej kot zmešan iskal gumb, nato pa sem le ugotovil (pravi moški ne beremo navodil!), da se zaslon zbudi, če ga dvakrat potrepljam s prstom. Pa kar pošteno ga je bilo treba udariti; na nežno prigovarjanje se ni odzval. Potem pa je bilo upravljanje z njim pravo veselje. Vmesnik je – ko je enkrat zbujen – odziven in ga upravljamo z nežnimi pritiski in z drsenjem prsta levo-desno. Gumbov nima, zato je popolnoma vodotesen in deklarirano odporen do 50 m globine.
Poleg ure zna prikazati še opravljeno razdaljo, porabljene kalorije, čas aktivnosti, število opravljenih korakov in cilj + manjkajoče korake. Razdalja je – tako kot pri drugih – zelo približna, a je mogoče meritev izboljšati, če v programsko opremo vnesete število korakov, ki jih potrebujete za znano razdaljo, in s tem napravo skalibrirate. Povežete ga lahko tudi z Garminovimi senzorji ANT+ za merjenje utripa in hitrosti ter kadence pri kolesarjenju.
Poleg športnih podatkov zna Garmin tudi upravljati predvajalnik glasbe na telefonu, prikazuje opozorila (notifikacije) ter podatke o klicatelju. Klica z njim sicer ne morete sprejeti, lahko pa z njegovo pomočjo poiščete telefon, če je na njem pognana mobilna aplikacija.
Menda zna naprava tudi meriti kakovost spanja, a se s tem nisem ukvarjal, ker je zapestnica precej debela in moteča.
Za vse to poskrbi dober vgrajeni akumulator, ki zapestnico napaja kar do 7 dni.
Povezava
Če ste še z mano (prejšnji razdelek se je malo razvlekel, se opravičujem), si oglejmo še, kako naprave povežemo z računalniki, telefoni in tablicami.
Motivacijska hvala Polarjeve mobilne aplikacije
Polar se polni s kablom USB, ki ima na strani naprave popolnoma nestandarden okrogel konektor z magnetnim priklopom. Zamisel je dobra, izvedba pa ne, saj je v napoto pašček, ki je iz enega dela in ga ni mogoče razkleniti, poleg tega pa nikoli nisem vedel, kako neumni konektor zasukati. Po istem kablu lahko tudi prenesemo podatke v splet. Uporabimo lahko tudi bluetooth sinhronizacijo s telefonom. Nerodno pa je, da morate novo napravo najprej aktivirati na računalniku, šele nato bo delovala s telefonom.
Polar Loop
Izdeluje: Polar, www.polar.com
Prodaja: Big Bang, www.bigbang.si
Cena: 100 EUR
Portal: Polar Flow, flow.polar.com
Podprti OS: Android, iOS; OS X, Windows
✓ Združljiv z drugimi Polarjevimi izdelki.
✗ Malo funkcij, neroden pašček.
Garmin se prav tako polni po kablu USB, ki pa ima na strani naprave nekakšne čudne klešče, s katerimi zgrabimo zapestnico. Prenos podatkov lahko opravimo po istem kablu ali pa napravo sinhroniziramo s telefonom ali tablico po povezavi bluetooth.
Sonyjev pristop k priklopu mi je bil najbolj všeč. V uro je vgrajen vmesnik NFC, tako da jo le prislonimo na ustrezno opremljen telefon, pa se med sabo zmenita vse, kar je treba. Sinhronizacija poteka po povezavi bluetooth s telefonom/tablico, na osebni računalnik pa SmartBanda sploh ne moremo priklopiti. Polnimo ga s kablom USB, ki ima na strani ure običajen »mikro« konektor. Tega je precej nerodno vtakniti v uro, ker se vmesnik skriva pod nerodnim gumijastim poklopcem.
Mobilna aplikacija Fitbit
Fitbit ima vgrajen vmesnik bluetooth za povezavo s telefonom. Polni se s kablom USB. Ta ima na strani naprave nestandarden konektor, ki pa ga je zelo enostavno vtakniti v zapestnico. Pa še noben poklopec ni v napoto. Povežemo ga lahko tudi z osebnim računalnikom, v ta namen pa prilagajo majhen brezžični vmesnik, ki se vstavi v vrata USB. Tako kot Polarja je tudi to napravo treba najprej aktivirati po računalniku, kar je v današnjih časih popolnoma nepotrebno in omejujoče.
TomTom Multi-Sport Cardio
TomTom se je na našem trgu športnih ur, kjer si večino kolača razdelijo Garmin, Polar in Suunto, malo pa pobere še Sigma, znašel dokaj pozno. Zaostanek poskuša nadoknaditi predvsem z dobrim naborom funkcij po sprejemljivi ceni, deloma pa tudi z inovativnim oblikovanjem.
Preizkušena ura je namenjena športnikom, ki se ne omejujejo na tek. Enako dobro se znajde tudi na kolesu ali v bazenu, zaradi vgrajenega merilca pospeškov pa tudi v dvorani ali na športnem igrišču, kjer globalni pozicijski sistem ne deluje. Vgrajen ima sprejemnik za pozicijska sistema GPS in GLONASS in nadvse hitro določa položaj – ko je ura iz telefona prek povezave bluetooth dobila lokacijske podatke, je ugotovila točen položaj v neverjetnih dveh sekundah!
Baterija je spodobna do osem ur dela z merjenjem položaja in srčnega utripa ter do deset samo z merjenjem položaja. Merjenje utripa je izvedeno z zelenimi svetlečimi diodami – natančno tako, kot pri Fitbitovi zapestnici – a ni pretirano zanesljivo. Med preizkušanjem je TomTom dostikrat kazal dvajset utripov na minuto manj kakor Garminov merilni trak (Fitbit pa se je bolj ali manj strinjal z Garminom). Dokupimo lahko tudi zunanji merilec kadence.Poleg osnovnih podatkov, ki jih zna izmeriti in prikazati vsaka športna ura, moramo omeniti lepo izvedenega virtualnega sotekmovalca (tekmujete lahko proti lastnemu posnetemu teku ali proti razdalji in času, ki jih nastavite v aplikaciji), prikaz srčnega utripa z zonami ali z grafikonom in podporo za intervalni trening. Nastavimo lahko tudi cilje (čas, razdaljo ali kalorije), kar uro popelje tudi na področje, ki ga sicer pokrivajo športne zapestnice.
Uro lahko odstranite s paščka in ga nadomestite z nosilcem za kolo.
Podatki se prek vmesnika USB (z nerodnim načinom priklopa, ki dostikrat ni hotel vzpostaviti povezave, čeprav se je ura napajala) prenesejo v osebni računalnik ali pa prek povezave bluetooth v telefon/tablico. V obeh primerih se podatki prenesejo na TomTomovo spletišče MySports. To je lepo izdelano in omogoča prav vse načine ogleda podatkov, ki bi si jih želeli imeti.
Pregled teka na spletišču TomTom MySports
Pravzaprav je iz opisanega razbrati, da gre za super uro, ki ji nič ne manjka. No, ni tako.
Prvič, ura je težka. 63g proti 40g, kot jih ima recimo Garminov Forerunner 220, se ne sliši dosti, na roki pa je to še kako opazno.
Drugič, upravljanje s kvadratnim gumbom, ki ni del glavnega dela ure, temveč leži nižje na zapestju, je nerodno. Z nekajdnevno rabo sem se gumba sicer navadil, me je pa stalno motilo, da sem obračal zapestje zdaj malo sem (da je bil gumb lepo pod prstom), zdaj malo tja (da sem dobro videl na zaslon).
Če vas to ne moti, prinaša TomTom zares veliko za tristo evrov, kolikor boste plačali zanj. Jaz bi se kljub temu odločil za različico brez »Cardio« v imenu, ki je skupaj z merilnim pasom še vedno 90 evrov cenejša.
TomTom Multi-Sport Cardio
Športna ura
Izdeluje: TomTom, www.tomtom.com
Prodaja: Big Bang, www.bigbang.si
Cena: 300 EUR
Portal: TomTom MySports, mysports.tomtom.com
Podprti OS: Android, iOS; OS X, Windows.
✓ dober nabor funkcij, vodoodporna do 50 atmosfer, vgrajen merilnik utripa.
✗ Nenatančen merilnik utripa, teža, nerodno upravljanje.
Kako do podatkov?
Faza merjenja aktivnosti je pravzaprav manj zanimiva. Malo – ali pa raje več – se premikamo naokoli in občasno pogledamo na zaslonček. Precej bolj zanimivo postane to početje, ko meritve naložimo v računalnik ali v splet in jih analiziramo ter primerjamo s prijatelji.
Večina izdelovalcev ima pri tem enoten pristop. Zapestnica prenaša podatke v strežnik izdelovalca. Podatke si lahko kasneje ogledamo z aplikacijo na mobilni napravi ali iz osebnega računalnika s spletnim vmesnikom. Le Sony ne ponuja spletne možnosti in vse podatke hrani v telefonu. (Glede na to, kakšne težave imajo s spletno varnostjo, je ta odločitev pravilna :) .)
Garminova spletna rešitev se imenuje Connect, pod enakim imenom pa najdemo aplikacijo za Android in iOS. Spletna rešitev je lepa in zelo bogata z zmožnostmi. Ogledujemo si lahko razne statistike, pregledujemo stare aktivnosti, se primerjamo s prijatelji ali spremljamo svojo aktivnost skozi čas in še in še. Za izbrani dan si lahko ogledamo tudi, kako smo bili dejavni čez dan, kako smo spali, koliko kalorij smo porabili … Skratka, lepo in uporabno.
Sony nima aktivnostnega spletišča; vsi podatki so shranjeni le v telefonu, kjer si jih ogledujemo s programom Lifelog. Ta poizkuša predstaviti nekakšen presek vašega življenja – poleg aktivnosti, ki jih zajema ura/zapestnica, si zapomni tudi, kaj ste se igrali, kateri video pogledali, koga poklicali po telefonu in še množico drugih informacij. Uporabno ali pa preveč invazivno – odvisno, kako gledate na te reči.
Mobilna aplikacija zapestnic Fitbit je dokaj osnovna. Prikazuje izmerjene podatke, ki si jih lahko ogledate tudi kot časovne grafikone, poleg tega vas poveže s prijatelji. Več zmožnosti prikazuje spletišče, ki je izrazito motivacijsko naravnano. Stalno vas zasipa z dosežki, vam podeljuje značke (za opravljeno število korakov, pa za prehojenih toliko-in-toliko nadstropij, meri »rekordni čas«, preživet v postelji …). Merite lahko vnesene in porabljene kalorije, si zapisujete količino popitih tekočin, spremljate svojo težo ... skratka, na voljo vam je celoten spekter storitev za izboljšanje kakovosti življenja.
Polarjeva mobilna aplikacija in spletišče sta si dokaj podobna. Ogledate si lahko, koliko in kdaj ste migali, ter se (v spletu) primerjate z drugimi uporabniki. Delno si lahko tudi prilagodite delovanje zapestnice – na primer tako, da določite nivo svoje aktivnosti, s čimer se nastavi število korakov, ki jih bo zapestnica dnevno zahtevala od vas. Primerjate se lahko z drugimi uporabniki Polarjevih naprav. Osnovna funkcionalnost je vsa tu, kljub temu se mi zdi Polarjeva rešitev nekaj korakov za Fitbitom in Garminom.
Vtisi
Med preizkušanjem (še posebej takrat, ko sem divjal okoli s štirimi zapestnicami in dvema športnima urama na rokah) sem marsikomu razložil, da je namen teh naprav stalno nošenje. In prav vsi so me vprašali isto: »Kdaj jih pa potem polniš?« Odkrito povedano, ne vem. Tega ne razloži noben izdelovalec.
Upal bi si reči, da večina lastnikov športnih zapestnic ne bo nosila ponoči, zato je takrat primeren čas. Če pa boste tudi spali z njimi, jih občasno preselite z roke na roko, da zapestnica ne bo preveč utrudila kože. Pa sporočite nam, kdaj jih v tem primeru polnite. Zelo nas zanima.
Druga misel, ki mi je pogosto rojila po glavi, je bila: »Oh, presneto, kako nenatančne naprave so to.« Da ne govorimo o merjenju razdalje, ki je brez sprejemnika GPS zelo približno. Razdalja je izračunana iz števila korakov, a tudi štetje samih korakov je zelo nezanesljivo. Naredil sem enostaven preizkus in v enakem časovnem obdobju (med enim tekom) je Sony naštel 4887 korakov, Polar 4535 korakov in Fitbit 4981 korakov. Garmina takrat še nisem imel v rokah, sem ga pa kasneje opazoval, kako ob enem narejenem koraku števec na uri skoči za 1, 2 in včasih tudi za 3 korake.
Presek dneva v Sonyjevi aplikaciji Lifelog
Skratka, podatek o aktivnosti je zelo približen, a v resnici čisto zadošča. Osnovni namen vseh športnih zapestnic je motivacija, ne pa merjenje, dovolj natančno za vpis v knjigo rekordov.
Smartband Talk SWR30
Izdeluje: Sony, www.sonymobile.com
Prodaja: Big Bang, www.bigbang.si
Cena: 200 EUR
Portal: ni ga
Podprti OS: Android
✓ Odlična vidljivost na soncu, ni samo zapestnica, temveč pametna ura.
✗ Samo za Android, nima osvetljenega zaslona.
Vivosmart
Izdeluje: Garmin, www.garmin.com
Prodaja: Big Bang, www.bigbang.si
Cena: 170 EUR
Portal: Garmin Connect, connect.garmin.com
Podprti OS: Android, iOS; OS X, Windows
✓ Dolgo delovanje, odličen zaslon, enostavno upravljanje, odporen proti vodi, združljiv z drugimi Garminovimi izdelki.
✗ Nerodno napajanje.
Prikaz dnevne aktivnosti v aplikaciji Garmin Connect
In zmagovalec je …
Nihče. To ni preizkus, pri katerem bi hoteli določiti zmagovalca, zato bom o vsaki napravi omenil le dobre plati. Slabe si preberite v okvirčkih s podatki.
Fitbit dobro meri utrip, ima enostaven in uporaben vmesnik, odlično spletišče in dobre motivacijske trike.
Sony je namenjen vsem, ki potrebujejo več kot zapestnico. Je tudi najlepši od vseh (izmerjeno na statistično pomembnem vzorcu štirih anketirancev) in ima dobre bondovske funkcije.
Polar je namenjen predvsem uporabnikom, ki že imajo Polarjevo opremo in bi ga radi povezali z obstoječim merilcem utripa in podatke prikazali na svojem obstoječem uporabniškem profilu.
Garmin ima krasen zaslon in odlično funkcionalnost, povežete pa ga lahko z Garminovo merilno opremo in njegove meritve prikažete med svojimi rezultati na Garminovem spletišču.
Pa že zadnja misel: »Te naprave so čisto predrage.« Samo primer - ravno v času pisanja tega članka so se v slovenskih trgovinah znane nemške verige znašle brezimne zapestnice, ki niso vrhunec oblikovanja (predstavljajte si grde gumijaste zapestnice, v katere so vsajeni črni zasloni, podobni tistim, ki smo jih včasih našli v poceni digitalnih urah iz pralnega praška) in stanejo bistveno manj od preizkušenih izdelkov. Pomislili bi, da za prvi stik s svetom računalniško podprtih priganjačev zadoščajo, vendar v to nismo prepričani. Bistvo športnih zapestnic namreč ni zapestnica, temveč podporno spletišče, kjer se primerjate s prijatelji. Tega pa cenejši izdelki največkrat nimajo.
Google Fit
Ko sem se začel spoznavati s športnimi zapestnicami – in predvsem z njihovo ceno – sem se vprašal, ali je za moj androidni telefon na voljo kaj podobnega. Navsezadnje vse zapestnice temeljijo na senzorju gibanja in ta je vgrajen prav v vsak telefon. Odgovor sem našel zelo hitro – alternativo ponuja že sam Google v platformi Google Fit.
Spremljanje stanja v aplikaciji Google Fit.
Gre za konkurenco Applovemu HealthKitu (o izkušnjah s tem bomo poročali kdaj drugič), ki telefon spremeni v platformo za spremljanje aktivnosti in zdravja. Google Fit naj bi se povezoval z najrazličnejšimi merilci in programi (hitro rastoči seznam podprtih naprav (»wearables«) in programov najdete v Wikipediji, en.wikipedia.org/wiki/Google_Fit), sama mobilna aplikacija pa je zamišljena kot koncentrator za prikaz zbranih podatkov.
Tokrat me je zanimalo, kaj dobim že s samim telefonom in programom, brez dodatne opreme. Google Fit zna meriti število korakov (podobno nenatančno kot športne zapestnice) in čas aktivnosti. Prikazati zna tudi, koliko časa morate biti še aktivni, in to je to.
V aplikaciji in spletu si lahko ogledate, koliko ste bili aktivni na določen dan, približno pa vam bo spletišče pokazalo tudi, kje ste migali. Označen je le kraj, ne pa tudi natančna pot, kjer ste hodili/tekli/kolesarili (te tri aktivnosti program samodejno razloči), čeprav bi ta podatek telefon brez težav shranil.
Skratka – malo glasbe, a tudi za malo denarja. Google Fit je namreč zastonj.
Google Fit
Program za spremljanje aktivnosti
Izdeluje: Google, www.google.com
Cena: zastonj
Portal: Google Fit, fit.google.com
Podprti OS: Android
✓ Cena, enostavnost rabe.
✗ Omejena funkcionalnost.