Zabavna elektronika ni hec

V prejšnjem Monitorju sem pisal o računalnikih, ki so povsod okoli nas, tudi v avtomobilih in avtomobilskih motorjih. Tokrat nadaljujem z računalniki, ki jih izdelovalci avtomobilov vgrajujejo v potniško kabino. Z eno besedo – katastrofa.

Ta članek v prihodnji številki smo preizkusili dva avtomobila višjega razreda (Škodo Superb in novi Renault Espace), ker smo se hoteli v živo prepričati, kako je z »zabavno elektroniko«, ki jo izdelovalci avtomobilov prikazujejo na sejmih, kot je ameriški CES. Tam lahko slišimo (in vidimo), da se avtomobili počasi spreminjajo v premične dnevne sobe, kar zajema tudi avdio in video sisteme, ki smo jih v teh prostorih vajeni že leta. Praksa, vsaj če sodimo po Volkswagnovi in Renaultovi ponudbi, od oglaševanja precej odstopa.

Končni cilj, h kateremu stremijo »avtomobilisti«, je polna povezava z mobilnimi telefoni (če za trenutek odmislimo še bolj končnega – samovozeče avtomobile). Klasična povezava prek Bluetootha je že klasika in deluje brez težav in obsega telefoniranje, SMSe in predvajanje zvoka (npr. internetnega radia). Tudi z brezžičnimi dostopnimi točkami Wifi ni težav, le ustrezno SIMko moramo namestiti (in kupiti, seveda). Za kaj več pa se hitro zalomi. Rekel bi, da smo trenutno nekje na taki ravni kot v računalništvu z Windows 3.1 – navzven je vse videti veliko bolje kot pred nekaj leti, po uporabnosti pa nismo posebej napredovali. Nasprotno, po zanesljivosti smo nazadovali.

Za začetek, videti je, kot da si domišljajo, da bo uporabnik zadovoljen že s tem, da ima v avtomobilu vgrajeno čim večjo tablico. Renault ima, recimo, prek nje urejeno popolnoma vse, kar je ključna težava, saj se je treba že za menjavo radijske postaje sprehoditi po kar nekaj menujih in ikonah. Ima tudi svojo trgovino z aplikacijami, ki pa deluje le napol. Tudi nekatere aplikacije, ki jih prenesemo od tam, ne delujejo (recimo, Facebook). Ima pa sistem zato množico najrazličnejših nastavitev, ki so, po mojem skromnem mnenju, bolj ali manj same sebi namen. Med slednje bi dodal tudi možnost predvajanja video datotek, kar zaradi varnosti tako ali tako deluje le, ko avtomobil miruje. Bomo filme gledali pri rdeči luči na semaforju?

Tega, da uporabniških vmesnikov ne obvladajo najbolj, se morda zavedajo tudi sami izdelovalci, zato se povezujejo z Googlom in Applom, ki sta tu doma že nekaj let. Prav zaradi te povezave smo se preizkusa sploh lotili in z veseljem pričakovali, kaj si lahko obetamo od sistemov Apple CarPlay in Android Auto. Za začetek bi tako lahko zaobšli srednjeveške navigacije, ki jih še vedno vgrajujejo v avtomobile. Mislim, res, to, da imajo tudi najnovejši avtomobili še vedno vgrajene navigacije, kjer iskani cilj vpisujemo v vrstnem redu država/mesto/ulica/številka, je v resnici katastrofa. V časih, ko smo vsi že dodobra razvajeni, da v Google Maps vpišemo le ime podjetja ali hotela, lahko taki navigaciji v resnici rečemo le – srednjeveška. Resnično upam, da se bodo časi vgrajenih navigacij izboljšali, zdaj, ko je konzorcij nemških avtomobilskih izdelovalcev kupil Here, nekdanji Nokiin oddelek za navigacije. In upam, da bodo od tam pobrali tudi uporabniški vmesnik telefonske aplikacije Here, ne le zemljevidov.

Naj se vrnem nazaj, smisel Android Auta in Apple Car Playa je na avtomobilskem zaslonu prikazati preizkušene telefonske aplikacije, in to tako, da so prilagojene avtomobilskemu upravljanju. V praksi se je izkazalo, da smo od tega ideala še kar daleč. Najprej, zgroženo smo ugotovili, da oba sistema delujeta le – prek kabla USB! Da, danes, ko je vse brezžično, moramo telefon v avtomobilu najprej priklopiti na žico. Dalje – s kar nekaj truda nam je Škodo uspelo povezati z enim iPhonom 5s. Od dveh. Na drugem povezava iz nam neznanega razloga ni delovala. No, nad delujočim sistemom smo bili navdušeni. Na avtomobilskem zaslonu se je prikazalo nekaj velikih telefonskih ikon in nam omogočilo uporabo Apple Maps, Applovega predvajalnika glasbe ter predvajanja podcastov in avdio knjig.

Nič od tega pa nam ni uspelo dobiti prek sistema Android Auto in telefona z Androidom. Še najbliže smo bili s telefonom Samsung Galaxy Edge+ (toda ne, povezava ni dokončno stekla), z Nexusi in drugimi telefoni je bilo težav še več. Lahko torej rečemo, da je naprodaj nekaj, kar (še?) ne deluje ali pa deluje le napol, kadar imamo malce sreče. Tako kot je bilo v časih prej omenjenega Windows 3.1.

Od Windows 3.1 je minilo kar nekaj let, da smo dobili sistem, ki je bil uporaben, stabilen in smo ga uporabniki vzeli za svojega. Upajmo, da avtomobilske različice Windows XP ne bomo čakali devet let, kolikor smo jo čakali na osebnih računalnikih …