Zabavno naj bo
Nameni, zakaj ljudje kupujemo televizorje, so zelo različni. Nekatere zanimajo le dnevnoinformativne vsebine, spet drugi stavijo na šport, tretji na ogled programov s tematiko narave in dokumentarci. Še največ pa je tistih, ki si želijo ob ogledu tv programov ali drugih vsebin preprosto zabavati ali vsaj odpočiti. Vsem profilom uporabnikov je torej skupno to, da si želijo pestrih vsebin. In pametni televizorji počno prav to - širijo področje uporabnih vsebin v internet. Torej na področje, ki je praktično brez meja. No, vsaj v teoriji. Pametni televizorji so namreč še vedno razmeroma omejene naprave, vsaj v primerjavi s pametnimi mobilniki ali računalniki.
Danes razlika med pametnim in "navadnim" digitalnim televizorjem velja okoli sto evrov in se znatno razlikuje med modeli posameznih znamk. Preverili smo, koliko pameti nam torej dejansko prinese evrski stotak, če ga vložimo v sodoben ploski televizor.
Povezljivost
Pametne televizorje torej odlikuje povezljivost v internet. V večino televizorjev je v ta namen na hrbtni strani vgrajen klasični omrežni priključek RJ-45, prek katerega televizor priklopimo v krajevno omrežje z dostopom do interneta. Tako se povezljivost ne razlikuje bistveno od priklopa drugih računalnikov, saj znajo skoraj sodobni televizorji samodejno zaznati omrežne nastavitve. Kadar imamo krajevno omrežje nastavljeno tako, da usmerjevalnik ali stikalo samodejno ne dodeljujeta IP naslovov napravam, nas čaka malce več dela z vnašanjem ustreznih številk.
Nekateri modeli omogočajo tudi brezžično povezovanje z brezžičnimi usmerjevalniki ali dostopnimi točkami, le malo pa jih ima brezžične čipe vgrajene na samo tiskovino. To vrsto povezljivosti rešujejo z vstavitvijo ključka USB z WLAN funkcionalnostjo. To seveda prinaša razkošje povezovanja brez žic, a dodatno osuši uporabnikovo denarnico, saj se vsi televizorji ne razumejo z vsemi ključki USB, temveč le "posvečenimi", ti pa so jasno dražji. Hkrati uporabnikom svetujemo priklop televizorja v žično omrežje, saj se to navadno izkaže za precej bolj zanesljivo pri predvajanju različnih vsebin, še posebej tistih visoke ločljivosti (podobna ugotovitev velja tudi za večpredstavne podaljške).
Računalniki v malem
Prva misel po priklopu televizorja v omrežje se navadno glasi takole: "Kaj vse lahko počnemo s pametnim televizorjem?". Odgovor je pogosto precej obsežen. Pametni televizor je namreč zelo podoben okrnjenemu računalniku, le da mu manjkajo skoraj vse funkcije za delo (torej e-pošta in urejevalniki dokumentov ter datotek). Zato pa praktično vsak pametni televizor uporabniku omogoča brskanje po spletu, ogled video vsebin priljubljenih spletnih dveri (YouTube ...) ter spremljanje dogajanja v družabnih omrežjih (Facebook, Twitter). A razlike med vgradnjo "pameti" v televizorje so danes še precej velike. Če vzamemo, denimo, samo spletni brskalnik, opazimo, da so mu le redki izdelovalci posvetili dovolj pozornosti, da bi upravičila naziv brskalnika. Izdelovalci so namreč šele v zadnjih mesecih začeli dodajati podporo vsebinam v zapisu flash, pri čemer še vedno velja, da s to vsebino bogate spletne strani dodobra ohromijo brskalnik in tako precej skazijo samo uporabniško izkušnjo. O tem, da digitalni televizor ni najboljša naprava za brskanje po spletu, priča tudi razmerje stranic (navadno 16 : 9), ki poskrbi za relativno nizko višino spletnih strani, ta pa od uporabnika zahteva obilo premikanja v smeri gor-dol. Uporabniki tudi ne sedimo tako blizu televizorja kot računalniškega monitorja, zato je na marsikaterem modelu osnovni prikaz vsebine z običajne razdalje gledanja (od 3 do 4 metre) videti precej majhen, s kakovostno implementacijo funkcij povečave prikaza pa se lahko pohvalijo le redki modeli televizorjev.
Hit na telefonih so "aplikacije"; podobno naj bi bilo tudi na televizorjih, so prepričani proizvajalci.
Televizor je obenem tudi precej manj osebna naprava od osebnega ali prenosnega računalnika, zato bo zanimivo videti, ali bodo funkcije družabnih spletišč na njem sploh zaživele. Facebook in podobna spletišča danes veljajo za precej zasebno stvar uporabnikov, zato jih niti družinski člani niso pripravljeni deliti med seboj na velikem zaslonu ... Tudi sicer so vse interakcije s televizorjem, ki zahtevajo daljše vnose besedila, precej mučne, a več o tem v nadaljevanju, ko se bomo posvetili težavam z upravljanjem.
Vsebine na zahtevo
Eden največjih potencialov pametnih televizorjev so vsekakor vsebine na zahtevo, predvsem filmi in druge video vsebine na zahtevo. Zakaj potencialov? Zato, ker jih trenutno ni prav veliko na voljo, še posebej ne za žepno državico, kot je Slovenija. Tako menuji s temi vsebinami v televizorjih pri slovenskih potrošnikih ostajajo precej pusti, pa tudi če televizor nastavimo na druge področne nastavitve, s tem še nismo rešili težave. Morebiti res dobimo dostop do nekaterih aplikacij in plačljivih vsebin, a kaj, ko ponudnik hitro zazna, da naš IP naslov prihaja "iz drugega sveta", kot so njegove pravice za prodajo zanimivih pretočnih vsebin. Storitev Hulu in Netflix, ki sta zelo priljubljeni onkraj luže, v Sloveniji tako še lep čas ne bomo deležni, si pa že lahko ogledamo vrsto filmskih napovedi in drugih video vsebin ponudnika CinemaNow. A kljub temu naj dodamo, da ima vsak pametni televizor dovolj brezplačnih vsebin in aplikacij, s katerimi bo uporabnika zamotil tudi več ur. Že to je svojevrsten uspeh.
Aplikacija naredi razliko
Vsak izdelovalec pametnih televizorjev danes gradi svojo platformo, na kateri ponuja bolj ali manj uporabne aplikacije in dostop do vsebin. Zadeva je zelo sorodna velikim spletnim mestom, ki prodajajo aplikacije za mobilnike, le da je stanje na področju televizorjev (vsaj večinoma) znatno manj dodelano. Tako je večina aplikacij za pametne televizorje brezplačna, med plačljivimi pa se pogosto znajdejo storitve bogatih pretočnih vsebin in igre. Uporaba aplikacij je razmeroma enostavna, uporabnik posamezno aplikacijo izbere z menuja, prebere njen opis in jo, če mu je všeč, pretoči iz spleta in namesti v televizor. Žal je pri skoraj vseh izdelovalcih uporabniški menu prenosa in namestitve aplikacij v angleščini, svetla izjema je le Samsung, ki ponuja bogat nabor prevedenih funkcij in opisov in tako tujega jezika neveščemu uporabniku znatno olajša delo.
Pametni televizorji stavijo tudi na igre vseh vrst.
V t. i. standardni nabor aplikacij, ki jih bomo našli nameščene v praktično vsakem pametnem tv sprejemniku, sodijo spletna mesta z video vsebinami (YouTube ...), aplikacije za prikaz vremena, aplikacije ponudnikov spletnih novic, aplikacije za poslušanje spletnih radijskih postaj (Pandora, Rhapsody ...) ter kakšna igra za najmlajše.
Med zanimivimi aplikacijami, ki jo bomo našli na skoraj vseh pametnih televizorjih, je tudi Skype, a bo ta komunikacijski program v polni luči zasijal šele, ko bomo na televizor priklopili spletno kamero. Tudi tu veljajo podobna pravila kot pri ključkih za brezžično povezljivost, saj vsi modeli seveda niso podprti, deluje jih le peščica. Videokonference na velikem zaslonu zato zopet zahtevajo znaten finančni vložek, še posebej, če želimo uporabnika/e na drugi strani razvajati z visoko ločljivostjo slike (in zvoka).
Selitev aplikacij med različnimi izdelovalci televizorjev je seveda neizvedljiva, saj imajo vsi precej edinstvena delovna okolja, zato preprosti prenosi (kot, denimo, v računalništvu) niso možni.
Malo iger, več glasbe
K digitalni zabavi kakopak sodijo tudi igre. In prav na tem področju so med posameznimi izdelovalci zelo velike razlike, saj jih imajo nekateri v ponudbi bore malo, spet drugi pa cel kup. Večina iger je sicer namenjena najmlajšim, saj so precej preproste, težava je le v tem, da so v angleščini in zato v nekaterih primerih povsem neprimerne. Kot zabava za odrasle pa ostanejo zelo dobra izbira različni kvizi in druge miselne igre. Pri naboru iger, tako brezplačnih kot plačljivih, vodi Samsung, čeprav mu utegne v prihodnje na tem področju stopiti na prste predvsem Panasonic, ki je podpisal pogodbo z založnikom Gameloft in si tako obeta nekaj res zanimivih naslovov. A tudi igram se pozna, da se v želji po hitri prodaji selijo z mobilnih telefonov, tam pa je jih je bistveno lažje upravljati kot z daljincem televizorja, oziroma se njihovi stvaritelji niso prav veliko ubadali s samo uporabniško izkušnjo. Se pa utegne stanje na področju iger v prihodnjih mesecih še izboljšati, saj vsi izdelovalci (po tihem ali na glas) napovedujejo, da bodo pripravili dodatno opremo v obliki krmilnikov z žiroskopi, podobnimi upravljavcu igralne konzole Nintendo Wii.
Čeprav so pri ponudbi spletnih vsebin na prvem mestu video vsebine, tudi glasbeni navdušenci ne bodo pretirano razočarani. Izdelovalci jim namreč priskrbijo vsaj eno od spletnih storitev poslušanja spletnih radijskih postaj, ki navadno premorejo več tisoč postaj, med njimi tudi številne slovenske. Med temi aplikacijami se posebej odlikuje Pandora (bržkone je ime dobila po Pandorini skrinjici), ki je tudi v samem vrhu prenesenih aplikacij za pametne televizorje, a so jo ravno v času našega preizkusa zaklenili za uporabnike zunaj ZDA, skupaj z opravičilom, da kljub temu delajo na "globalni različici".
Z upravljanjem je križ
Največji trn v peti pametnih televizorjev smo prihranili za konec. Za prav vse tokrat preizkušene primerke velja, da je upravljanje televizorju priloženega daljinskega upravljavca prava mora. Slednje je še posebej težavno pri vnosu daljših tekstovnih vsebin, kot so vpisi naslovov spletnih strani, iskalnih pojmov ter izpolnjevanje polj, saj večina izdelovalcev uporablja tipke daljinca, ki so gumijaste in za takšno opravilo povsem neprimerne, saj uporabniku ne dajo dovolj povratne informacije. Nekateri vmesniki sicer postrežejo tudi z navidezno tipkovnico, a je tudi delo s smernimi tipkami in potrjevanjem črk zelo zamudno.
Zato smo bili nemalo presenečeni, da od velikih izdelovalcev televizorjev le Philips pri svojih boljših modelih ponuja možnost uporabe USB tipkovnice in miške prek namenske aplikacije (beri: gonilnikov). Drugi namreč o čem takem zaenkrat le razmišljajo.
So pa zato za številne modele že na voljo aplikacije, ki omogočajo upravljanje televizorja prek pametnega mobilnika z zaslonom, občutljivim za dotik. Ta možnost je pri večini izdelovalcev trenutno pridržana predvsem za mobilnike z Apple iOS, a se v zadnjem času podpora pohvalno širi tudi na mobilno platformo Android. Zato je prav mogoče, da bo danes največja hiba v nekaj letih povsem izginila, saj številni izdelovalci že namigujejo, da bi klasične daljinske upravljavce nadomestili s krmilniki, občutljivimi na dotik, ki bi se precej bolje odrezali pri interakciji s pametnimi televizorji. In to ne le pri deskanju po spletu in vnosu vsebin, temveč tudi pri interakciji, ki jo zahteva igranje iger.
Kaj pa, če ne želim zamenjati televizorja?
Tudi navadne televizorje je moč narediti vsaj za silo pametne, in sicer z nakupom settop boxa, ki ponuja vsaj del teh funkcionalnosti. Izbira settop boxov v Sloveniji je skorajda nična, saj smo uporabniki navadno vezani na enega izmed ponudnikov storitev IPTV. Pri tem nas tolaži vsaj to, da tudi ti v zadnjem času malce bolj skrbijo za razvoj svojih platform in tako svojim IPTV sprejemnikom dodajajo čedalje več spletnih vsebin.
Ena izmed možnosti, kako dobiti bogate internetne in druge vsebine na starejši televizor, je tudi nakup večpredstavnega podaljška. Novejše generacije teh naprav imajo tudi spletne brskalnike in dostop do različnih spletnih storitev.
LG Smart TV
Pametni televizorji znamke LG so z letošnjim modelnim letom prejeli oznako Smart TV, njihove barve pa je na našem preizkusu zastopal model 42LW470S. Svojo pametno zasnovo je dokazal že kmalu po vklopu, saj je zaznal, da je najprej na voljo posodobitev strojne kode za sam televizor, nato pa še nadgradnja spletnega vmesnika - obe je nato tudi hitro in brezhibno opravil.
LG je svoj vmesnik za pametne televizorje zasnoval po vzoru pametnih mobilnikov, saj se glavni menuji premikajo levo in desno. V osnovni postavitvi tako uporabnika v zgornjem desnem kotu razvaja slika trenutno predvajanega tv programa (tik pod njim pa so še možnosti za izbiro vira slike in nastavitev), poleg nje pa je nabor t. i. premium vsebin, med katerimi pa najdemo tako plačljive (precej jih niti ne deluje pri nas) kot brezplačne spletne storitve. Desna stran zaslona je rezervirana za šest spletnih aplikacij, pri čemer so predstavljene tri najbolj priljubljene in tri nove aplikacije. "Trak" v spodnjem delu zaslona pa gosti glavne dejavnosti vmesnika, in sicer iskalnik, LGjev App Store, spletni brskalnik, povezavo do medijskih vsebin v omrežju, iger in s strani uporabnika nameščenih aplikacij.
V LGjev TV vgrajen spletni brskalnik se zdi še najbolj uporaben.
V izboru aplikacij nismo pogrešali skoraj ničesar, te so zgledno urejene po kategorijah. Med najpogosteje uporabljanimi bodo seveda tiste za dostop do video vsebin (YouTube, Vudu, CinemaNow in druge), glasbene naloge pa so zaupane aplikacijama Napster in vTuner. Slednja omogoča dostop do velikanskega števila spletnih radijskih postaj. Seveda ne manjkajo niti aplikacije za družabna omrežja (Facebook, Twitter), vremenske informacije (AccuWeather) in ogled fotografij (Picasa). LG je tudi edini med tokrat preizkušenimi ponudniki pametnih televizorjev, ki uporabnika praktično prisili v registracijo na njegovi spletni strani, preden mu dovoli nalaganje dodatnih aplikacij. To uporabnikom vsekakor priporočamo, saj nato pridobijo dostop do lepega števila uporabnih aplikacij (denimo horoskopa) ter možnosti njihovega urejanja. Žal je vmesnik v angleščini, to pa utegne nekatere uporabnike zmotiti, denimo najmlajše pri igranju sicer obsežne ponudbe iger.
Spletni brskalnik, vgrajen v LG Smart TV platformo, je solidne zasnove. Je lep in uporaben, a pri delu z bogatimi spletnimi vsebinami (flash) tudi precej počasen. Virtualna tipkovnica olajša vnos spletnih naslovov (že pozna različne končnice, kot sta .com in .net ter vnos www.) pa tudi daljinski upravljalnik je za odtenek boljši od "gumijastih" konkurentov. LG sicer dražjim modelom prilaga tudi daljica, ki premore tipkovnico, pametni televizor pa je moč upravljati tudi prek aplikacije za pametni telefon (bodisi s platformo Android ali iOS).
Všeč nam je bila tudi implementacija tehnologije DLNA (za iskanje vsebin po omrežnih virih) v sam vmesnik, saj veliko konkurenčnih televizorjev uporablja ločene aplikacije in menujske postavke za to dejavnost (ali pa predvajanje vsebin s ključka USB).
LG Smart TV
Za: Hitro delovanje, obsežnost vsebin, igre.
Proti: Registracija za dostop do večjega števila aplikacij.
Panasonic Viera Connect TV
Panasonicove barve med pametnimi televizorji je zastopal model TX-L32E30E, ki prek lastne rešitve Viera Connect TV omogoča dostop do spleta različnim aplikacijam. Uporabniški vmesnik za dostop do spletnih vsebin je nekoliko okoren, a se mu je s časom in uporabo mogoče privaditi. Razdeljen je na osem pravokotnikov, pri čemer sredinski rabi prikazu trenutnega programa (oziroma vsebine, ki jo je uporabnik nazadnje gledal), okoli njega pa so razporejene različne aplikacije za dostop do vsebin. Ker pa je aplikacij precej več kot zgolj sedem, se uporabnik med menuji premika z dvema majhnima puščicama, ki sta vdelani tik pod osrednji prikaz vsebine. Rešitev, kot rečeno, ni najbolj elegantna, še manj pa praktična. Zato pa se Panasonic odkupi s hitrim delovanjem in odzivnostjo, saj je na tokratnem preizkusu najhitreje odpiral in predvajal spletne vsebine. Na Panasonicovem menuju smo pogrešali predvsem slovenske izraze.
Viera Connect TV zna ločiti med ponudbo za posamezne države, zato ob slovenskih nastavitvah uporabniku postreže, denimo, le s ponudbo spletišča YouTube in storitveno aplikacijo CinemaNow med priljubljenimi video vsebinami. Zamenjava nastavitev na ameriške "nameče" na menu še precej bogatejšo ponudbo, a kaj, ko aplikacije Amazon Instant Video, Hulu Plus in Netflix v naši majhni podalpski deželi ne delujejo. Kljub temu smo lahko z implementacijo aplikacije za dostop do video vsebin na YouTubu zelo zadovoljni. Panasonic si je edini med tokrat preizkušenimi televizorji pomagal s funkcijo samodokončevanja besed (t. i. autocomplete), kar nam je znatno olajšalo iskanje video posnetkov. Tudi Panasonicov daljinec ima namreč gumijaste tipke in je precej neprijazen do vnašanja daljših besedil, vse druge funkcije daljinca pa so tam, kjer jih pričakujemo. Lahko pa na novejše modele Panasonicovih digitalnih televizorjev namestimo aplikacijo Viera Remote, ki nam nato omogoča upravljanje televizorja prek mobilnikov in tablic z Applovim iOS (iPhone, iPad, iPod Touch) ali platformo Android. Pri komunikacijskih možnostih je televizor zgolj povprečen, saj se omejuje na družabni omrežji Facebook in Twitter. Delovanje aplikacije Skype je tako kot pri konkurentih povezano z namestitvijo spletne kamere, ki televizorju ni priložena.
Vmesnik Panasonicove spletne rešitve je vsekakor že zrel za nadgradnjo, saj vizualno ne dohaja tekmecev. Zato pa se odkupi z zelo hitrim delovanjem in naborom aplikacij.
Poleg številnih novičarskih spletnih aplikacij (Euronews itd.) Panasonicova spletna ponudba vsebin obsega še aplikacije za športne navdušence, saj premore več povezav na (pretežno ameriške) športne discipline. Dobro bodo postreženi tudi ljubitelji iger, saj jim je na voljo več naslovov iz serije PlayJam, ljubitelji miselnih izzivov pa lahko proti televizorju odigrajo celo šahovsko partijo (brezplačna aplikacija Chess challenge) ali kviz.
Če povzamemo, je Panasonicova rešitev za pametne televizorje zgolj povprečna. Precej je namreč omejena pri ponudbi vsebin, uporabniški vmesnik pa bi glede na nekatere konkurente lahko označili celo za nazadnjaški. K sreči se celota odkupi s hitrim delovanjem, pogrešali pa smo tudi vgradnjo čistokrvnega spletnega brskalnika.
Panasonic Viera Connect TV
Za: Hitro delovanje, igre.
Proti: Okoren vmesnik, ni slovenščine, manj vsebin kot pri konkurentih.
Philips Net TV
Philips svoje pametne televizorje označuje z oznako Net TV, to je imel tudi preizkušeni model 46PFL9706 3D TV, ki je sicer dobitnik letošnje nagrade EISA. A tokrat seveda nismo preizkušali kakovosti prikazane slike, temveč so bile v ospredju spletne vsebine in druge možnosti, ki jih ponuja omrežni priključek.
Tudi Philipsov predstavnik sodi med tiste televizorje, ki uporabnike segmentirajo glede na državo, izbrano v nastavitvah. Tako je slovenskim uporabnikom na voljo razmeroma skop nabor aplikacij za namestitev (le okoli ducat). K sreči je bil preizkušeni model dojemljiv za manjšo zvijačo, saj je že zamenjava nastavitev države na Nemčijo televizorju precej razširila spletna obzorja in povečala število razpoložljivih aplikacij. Ko smo jih namestili, so se namreč ohranile tudi ob slovenskih nastavitvah. Televizorju se pozna, da je delan predvsem za evropski trg, saj med aplikacijami vodi število nemško govorečih vsebin.
Založenost z video vsebinami je dobra, saj lahko uporabnik z aplikacijo OnlineTV spremlja celo nekatere televizijske programe v živo, pri drugih pa si lahko ogleda številne posnetke zanimivih oddaj. Pri tem je nabor kanalov skorajda neverjeten, saj obsega imena, kot so ARD, ZDF, Pro7, Sat1, RTL, ARTE, France24, Antena3 in TV3. Za širjenje video obzorja sta tu še aplikaciji za dostop do spletišč z video vsebinami, kot sta YouTube in Vimeo. Pri tem velja, da prvi pri iskanju ne pozna visoke ločljivosti, če ga nanjo ne spomnimo (to storimo tako, da poleg iskalnega vnosa dodamo pojme, kot so "HD, FullHD, 720p ali 1080p"), prav tako ni možnost samodejnega dokončevanja vnosov. So pa zato podprti šumniki, kar je pohvalno. Ponudba spletnih videov v aplikaciji za Vimeo je nasprotje tiste za YouTube, saj želi že od samega začetka razvajati uporabnika s prikazi visoko ločljivih vsebin.
Ko Philipsovemu TVju "povemo", da smo v Nemčiji, nam kar naenkrat razširi nabor aplikacij.
Ponudba brezplačnih aplikacij in spletnih vsebin je nadalje omejena predvsem na novičarske vsebine in lažje rešitve, kot je spremljanje dražb na dverih eBay. Težko tudi razumemo Philipsovo odločitev, da v ponudbi ni nobene aplikacije za spremljanje spletnih radiev, so pa zato bogate video in avdio vsebine na voljo v vrsti plačljivih aplikacij, kot so Videoland, VideoFutur, Film2Home in iConcerts.
Philips se za svoje pomanjkljivosti pri vsebini odkupi v poglavju upravljanje. Ne le, da je imel kot edini preizkušeni model daljinski upravljavec s trdimi tipkami, ki je omogočal precej hitrejši vnos tekstovnih vsebin (podobno kot pri klasičnem mobilniku), temveč tudi edini ponuja možnost priklopa miške in tipkovnice na televizor. Preden uporabnik to stori, mora namestiti ustrezno aplikacijo (ki je v svojem bistvu le univerzalni gonilnik za te naprave) in zunanjo enoto priklopiti na vrata USB. Zatem je upravljanje spletnega brskalnika in drugih aplikacij precej bolj domače opravilo. Tudi Philips v svojih pametnih televizorjih podpira upravljanje prek pametnih mobilnikov s platformami iOS in Android, kar ga na tem področju naredi za zgled vsem drugim.
Philips Net TV
Za: Upravljanje.
Proti: Ni spletnih radijskih postaj, manj brezplačnih vsebin kot pri konkurentih.
Prva slovenska aplikacija na Philipsovi Net TV
Lastniki Philipsovih pametnih televizorjev, pa tudi hišnih kino sistemov in blu-ray predvajalnikov, ki podpirajo funkcijo Net TV, lahko od decembra naprej izbirajo med številnimi video vsebinami Pop Tvjevih dveri VoYo. Na voljo je namreč istoimenska in hkrati prva slovenska aplikacija na Net TV. Med vsebinami vodijo brezplačne vsebine, ki se vsak dan dopolnjujejo, kasneje pa se bo ponudba razširila še z naborom plačljivih vsebin. Prek POP TVjeve aplikacije VoYo so tako brezplačno na voljo informativne oddaje (24ur, SVET, Vizita, Preverjeno ...), resničnostni šovi (Kmetija idr.), oddaje z zabavno vsebino (npr. Minuta do zmage) in serije (Lepo je biti sosed, Naša mala klinika). Prednost aplikacije VoYo, ki je posebej prirejena za gledanje na Philipsovih aparatih z vgrajeno funkcijo Net TV, je udobno gledanje programa, ki smo ga zamudili, v kakovostni sliki na tv zaslonu.
Samsung Smart TV
Samsung je eden izmed izdelovalcev pametnih televizorjev, ki že leta narekuje tempo razvoja. To se pozna tudi v dozorelosti samega vmesnika za dostop do spletnih vsebin, ki smo jih sicer preizkušali s televizorjem UE46D7000. Pri Samsungovi rešitvi nas je že takoj razveselilo to, da je vmesnik v celoti preveden (tudi nasveti in pomoč pri uporabi), prav tako ponujene aplikacije. Seveda se med kopico besed najde kak manj posrečen prevod, a nič ne de, še vedno velja, da bi na področju lokalizacije drugi izdelovalci Samsunga lahko le posnemali.
Uporabniški vmesnik, imenovan Smart Hub, je stičišče vseh vsebin, pri čemer je urejenost in čistost vmesnika zgledna. Na vrhu uporabnika pričaka iskalnik, na njegovi levi se predvaja trenutni tv program, na desni pa različni prednastavljeni vtičniki sporočajo svoje informacije (denimo vreme) ali pa si na njihovem mestu uporabniki omisli bližnjice do najpogosteje uporabljanih vsebin. Pod njimi so priporočene aplikacije in funkcije za hiter dostop do tv funkcij, drugih medijev in naprav ali vsebin (glasba, video, fotografije). Izbira funkcije Samsung Apps pa uporabniku odpre nov svet in menu, kjer se na levi strani izpišejo menujske postavke o novostih in pogosto iskanih vsebinah, na desni pa nabor aplikacij, skladen z uporabnikovo izbiro. Večletne izkušnje s področja pametnih televizorjev so seveda vidne v sami ponudbi aplikacij in vsebin, saj je ta glede na konkurente silno bogata. Klasični zbirki aplikacij YouTube, Facebook ter Twitter in AccuWeather se namreč pridružuje kopica aplikacij, predvsem takšnih za prikaz video vsebin (Vimeo, Explore 3D, CinemaNow, Blockbuster, Vudu in druge). Športni zanesenjaki bodo razvajani z vsebinami ponudnikov ESPN in MLB.tv in številnih drugih informativnih spletišč z novicami iz sveta športa. Povsem novičarsko vlogo ima na pametnem televizorju aplikacija Yahoo, ki je v preteklosti bolj slovel kot spletni iskalnik. Zelo dobro so zastopane tudi fotografije, poleg spletnih mest Picasa in Flickr namreč Samsung uporabnikom ponuja aplikacijo gallery on TV, kjer si gledalec lahko na televizorju ogleda kup umetniških del.
Televizor lahko upravljamo tudi prek mobilnika, prej moramo le namestiti namensko aplikacijo.
Samsung ne skopari niti pri ponudbi glasbenih storitev, na voljo sta Napster in Pandora ter druge aplikacije za poslušanje glasbe prek interneta. Med omembe vrednimi aplikacijami je tudi implementacija Google Maps, ki je ne bomo našli na večini drugih televizorjev, a uporabniku ponuja praktično vse možnosti kot na računalniku (tudi hibriden pogled na lokacijo ter navigacijo).
Spletni brskalnik, vgrajen v platformo Samsung Smart TV, deluje solidno, pri čemer ga ob uporabi z daljincem tepe težak vnos spletnih naslovov, razveseljuje pa funkcija prikaza slike v sliki. Ko smo že pri daljincu: ta je "klasik" z mehkimi tipkami, kar pomeni, da je upravljanje povprečno, a je mogoče k sreči televizor krmiliti tudi prek aplikacije za mobilni telefon, če ta uporablja Apple iOS ali Google Android platformo. Dražji modeli so za lažji vnos besedila opremljeni z daljinskim upravljavcem, ki ima na hrbtni strani tudi tipkovnico.
Samsung Smart TV
Za: Vmesnik v slovenščini, kup brezplačnih aplikacij in vsebin.
Proti: Upravljanje z daljincem.
Sony Internet TV
Sony nam je za preizkus odstopil pametni televizor iz družine Bravia, ki se je ponašal z oznako 37EX720. Njegov uporabniški vmesnik za spletne vsebine očitno stavi na bogato izkušnjo, saj je večina možnosti opremljena z velikimi slikami (ali pa vsaj ikonami) in video vsebinami. Uporabniški vmesnik je nekoliko presenetljivo odet v povsem črno barvo, na levi strani zaslona pa so osnovne menujske postavke, kot so priljubljene vsebine, aplikacije, pogosto obiskane vsebine, aktualnosti po tv in povezava do spletišča YouTube in Sonyjevih priporočil.
Dostop do spletnih video vsebin poleg že omenjenega YouTube postreže še z izbiro aplikacij za CinemaNow, Vudu in različne video storitve na zahtevo, ki pa v slovenskem okolju ne delujejo. Zanimiv je tudi ogled Sonyjevih priporočil oziroma kar kataloga s področja videa in glasbe. In ko smo že pri glasbi - ta je boljša plat Sonyjeve platforme, saj pozna storitvi Pandora in Slacker Radio ter številne poddaje (t. i. podcasti) in internetne radijske postaje z vsega sveta. Ljubitelji fotografije bodo prišli na svoj račun ob brskanju fotk na spletnih mestih Photobucket in Picasa, za kar pa bodo potrebovali veljaven uporabniški račun. Implementacija Google Maps je prisotna, a precej manj dovršena od Samsungove.
Upravljanje s spletnim videom je precej posrečeno, saj za razliko od nekaterih konkurentov omogoča precej možnosti in nadzora, od res hitrega previjanja naprej in nazaj, preskakovanja ipd. Ena boljših lastnosti Sonyjeve platforme za pametne televizorje je, denimo, iskalnik po vseh vsebinah, iskanje deluje tudi med ogledom različnih vsebin, a kaj, ko ga bo zaradi okornega daljinca le malokdo dejansko uporabljal.
Sony med predvajanjem vsebin omogoča tudi uporabo različnih funkcij.
Od tu naprej pa so stvari že precej manj logične, saj je nabor aplikacij in spletnih vsebin precej svojevrsten, morebiti celo čuden. Tako lahko prisluhnemo Berlinskim filharmonikom ali pa si ogledamo namenske video vsebine spletnih mest Concierge.com, Livestrong.com in Style.com ter številnih manj znanih dveri. Čeprav ima Sony (zopet ob nastavitvah tuje države) precej bogat nabor aplikacij, se zdijo te povsem neposrečene in za večino povprečnih uporabnikov nezanimive.
Ko si uporabnik zaželi spletne svobode, lahko zažene spletni brskalnik, ki pa je tako kot pri konkurenci le pogojno uporaben. Pomanjkanje uporabnih funkcij, s katerimi bi pohitrili delo z brskalnikom, namreč še dodatno pokvari težavno upravljanje z daljincem. Gumijaste tipke in vnos daljših besed enostavno ne gre skupaj, pri Sonyju pa je težava še bolj pereča, saj so tudi druge funkcije daljinca precej plebejske in zato ne pomagajo pri navigaciji po aplikacijah in menujih. Tehnološko naprednejši uporabniki lahko to težavo nekoliko omilijo z namestitvijo aplikacije, ki jim omogoča upravljanje televizorja prek pametnega mobilnika z osnovo iOS ali Android, pa še tu so možnosti upravljanja precej skope.
Sony Internet TV
Za: Grafično dodelan vmesnik, iskalnik po vsebinah.
Proti: Upravljanje z daljincem, nenavadna izbira vsebin.
Kdo je torej boljši?
Pametni televizorji so leta 2011 dokazali, da želijo izdelovalci poskrbeti za kakovostno spletno video izkušnjo uporabnika, saj je vsebin in aplikacij iz meseca v mesec več in so bogatejše. Žal še vedno ne dosegajo ravni aplikacij za pametne mobilnike, a tega, pošteno povedano, niti nismo pričakovali. Rakava rana skoraj vseh pametnih televizorjev ostaja daljinski upravljavec, saj modeli z mehkimi gumijastimi tipkami dodobra preverjajo potrpežljivost uporabnika ob vnosu besedila. V praksi je namreč le malo takšnih uporabnikov, ki bi si okolje v dnevni sobi uredili tako, da bi omogočalo upravljanje televizorja s pomočjo pametnega telefona, čeprav je taka podpora v zadnjem letu krepko napredovala. K dodatni pasivnosti uporabnika prispevajo tudi razmeroma slabe implementacije spletnih brskalnikov, zato bo večina uporabnikov v praksi raje posegla po računalniku ali mobilniku, če si bo želela ogledati spletne vsebine, ki niso neposredno podprte v eni izmed razpoložljivih aplikacij.
Poleg nabora aplikacij in vsebin je ključni del uporabnikove izkušnje prav uporabniški vmesnik, ki se med posameznimi izdelovalci močno razlikuje. Na tokratnem preizkusu sta se z dodelanostjo vmesnika izkazala predvsem LG in Samsung. Pri večini modelov smo pogrešali slovenščino in podrobne prevode v teh vmesnikih, kot da bi prevajalci pozabili na del, povezan s spletno interakcijo televizorja.
Prostora za napredek je torej še zelo veliko. Kaj lahko se zgodi, da bo stanje na tem področju čez leto dni povsem drugačno, še posebej, če se bo kateri izmed izdelovalcev odločil za temeljito prenovo svojega vmesnika. Televizorji namreč postajajo strojno vedno zmogljivejši, zato izdelovalci nimajo več izgovorov, zakaj jim ne bi obesili še več večpredstavnih in računalniških funkcij. A v praksi bo bržkone zmagovalec tisti, ki mu bo uspelo doseči več kot le zadovoljivo upravljanje spletnih vsebin in bo postregel z lokalno zanimivimi aplikacijami in vsebinami. Prvi koraki v to smer so že nakazani ...
Tudi Lenovo pripravlja pametne televizorje
Družba Lenovo v zadnjih letih po zelo uspešni ofenzivi na trgu računalnikov in tablic napada nove tržne segmente. Tako naj bi bili izbrani trgi, začenši z domačim kitajskim, v prvem četrtletju 2012 deležni ponudbe pametnih televizorjev, ki bodo nosilci blagovne znamke IdeaTV (po vzorcu prenosnih računalnikov za domače uporabnike, imenovanih IdeaPad). Čeprav uradne potrditve o tem, katero platformo bo Lenovo uporabil za svoje pametne televizorje, ni, bolje obveščeni v industriji namigujejo, da bo šlo za prilagojeno različico operacijskega sistema Android (tega namreč uporablja vse več njihovih naprav, predvsem mobilni telefoni in tablice). S tem se bo drugi največji izdelovalec računalnikov na svetu pridružil večpredstavnemu klanu, ki ga sestavljajo Google TV, Sony in nekateri drugi izdelovalci televizorjev. Lenovo svoj uspeh stavi na dejstvo, da bo pametni televizor del ekosistema zaslonov, ki jih premorejo uporabniki, torej bo poleg mobilnika in računalnika le večja naprava za prikaz bogatih video in spletnih vsebin. Pametni televizorji v zadnjih letih postajajo vedno bolj podobni računalnikom, zato nas namera izdelovalca računalnikov, da vstopi na trg televizorjev, ne sme presenetiti.