Zadnji dan pred apokalipso!

Da, ta uvodnik pišem zadnji dan pred uvedbo zloglasne evropske uredbe GDPR, ki, če sodim po množici »soglasnih« sporočil, ki se nabirajo v mojem poštnem predalu, grozi, da bo v celoti ustavila digitalni poslovni svet. No, če nič drugega, je za trenutek ustavila poštne strežnike.

Ta poplava soglasnih sporočil kljub temu ni zadostna, da bi velika večina prejemnikov vedela, za kaj sploh gre (zadnjih nekaj dni sem to preverjal v praksi!). Soglasje, nekaj, GDPR, kaj je to? Nič jim ni jasno, le tipko Delete morajo neprestano stiskati, enako kot so vajeni že na spletnih straneh, kjer klikajo tipko OK, ko jih strašijo z nekakšnimi piškotki.

Zato morda kljub vsemu nekaj malega uvoda – kaj je GDPR in zakaj je dovolj pomemben, da imamo zaradi njega polne poštne predale? GDRP (General Data Protection Regulation) je evropska regulativa (sprejeta že leta 2016), ki bo/je stopila v veljavo 25. maja 2018 in podjetjem nalaga zelo vestno ravnanje z osebnimi podatki svojih uporabnikov, bralcev, naročnikov in seveda prejemnikov vsakovrstnih oglasnih sporočil. Če zapišem zelo počez – nihče nas ne sme »spamat«, ne da bi dobil dovoljenje za to. Kazni so drastične, celo do 20 milijonov evrov ali 4 % letnega prometa, kar je več. Ni čudno, da so se nekateri veliki, ki s pripravo niso bili dovolj hitri, tako prestrašili, da so se iz Evrope kar začasno umaknili, nazadnje kar medijske hiše, kot je Los Angeles Times.

Ko mi je Petrol po približno petih elektronskih sporočilih in prav toliko SMSih nazadnje ponudil zastonj pranje avtomobila, Vitrex, ledeno kavo, »funkcionalni napitek« in palačinko z Nutello in banano, sem rekel, prav, zakaj pa ne, imejte to svoje soglasje!

To, da podjetja z našimi podatki ne smejo več delati kot svinja z mehom, je vsekakor dobra novica, toda ali je dobra tudi izvedba, ki tako močno spominja na birokratsko moro okoli piškotkov, ki smo ji bili priča pred leti? Kakšna je za uporabnike korist od množice elektronskih sporočil (in SMSov!), ki smo jim priča v zadnjih dneh, in kakšna je v resnici škoda za podjetje, ki bo zaradi te birokracije de facto izgubilo veliko večino poslovnih kontaktov? Priznam, med tistimi, ki vso to množico sporočil ignoriramo in povzročamo to škodo, tudi jaz sam. V začetku sem se še celo trudil vsako sporočilo posebej prebrati, klikniti ponujeno povezavo in se odločal o privolitvi, počasi pa je tega postalo preveč. Samo v zadnjem dnevu se mi je v nabiralniku nabralo 50 sporočil in okoli 10 SMSov! Nazadnje so me pritegnili le še zabavni naslovi kot »Ali je to zadnjič, ko se bomo slišali?«, »Ali nas boste pogrešali?« in podobni. In, da, priznam, podlegel sem podkupovanju – ko mi je Petrol po približno petih elektronskih sporočilih in prav toliko SMSih nazadnje ponudil zastonj pranje avtomobila, Vitrex, ledeno kavo, »funkcionalni napitek« (karkoli že to je) in palačinko z Nutello in banano, sem rekel, prav, zakaj pa ne, imejte to svoje soglasje! Ženi so ponudili samo kavo, zato je tudi množica nadležnih sporočil ni prepričala, prej nasprotno.

Prepogosto obveščanje ima pač za posledico samoumevnost in ignoriranje. Opozorila o piškotkih še danes vsi po vrsti gladko ignoriramo, ali ne? Ste morda kdaj, sploh kdaj, kliknili pojasnilo ob izbiri da/ne? Tudi če ste, ste od tam najverjetneje takoj zbežali, ko ste naleteli na dolgo, računalniško in pravno zapleteno besedilo. Kot mi je zadnjič nekdo pronicljivo omenil – kot da bi zakon določal, da je treba uporabnike stalno in neprestano opozarjati, da je v avtomobilih nevarno gorivo. Da, prav, razumeli smo, pustite nas že pri miru, to je vendar samoumevno!

In kakšna bo posledica uredbe GDPR? Gotovo bodo po tem zadnjem navalu, vsaj za nekaj časa, naši poštni predali čistejši. V resnici smo se tako vsi prečistili, tako uporabniki kot ponudniki. Le da smo bili morda ob tem oboji presenečeni, kje vse smo bili zabeleženi. Sam sem, denimo, dobil prošnjo po soglasju s POPTVja, ker sem pred davnimi leti prisostvoval snemanju ene izmed oddaj, pa tudi obvestilo zdravstvenega centra, kjer sem pred kratkim opravil sistematski zdravstveni pregled. In da, z obeh spiskov bi se lahko že prej sam odjavil, če bi se mi dalo pogledati na spodnji del prejetih sporočil, zdaj je je to namesto mene opravila zgoraj omenjena avtomatika ignoriranja. Vsaj teh resnih obvestil zdaj ne bo več, saj smo vendar »pozabili« odpreti sporočilo in klikniti »soglašam«. Pravega »spama« bo pa v resnici enako – Kitajci in »kitajci« na take stvari, kot so zakoni, pač ne padajo.