Zakaj banke še niso izumrle?

Verjetno ste že slišali za izjavo Billa Gatesa, ustanovitelja programskega velikana Microsoft, ki je že pred več kot tremi desetletji dejal, da svet potrebuje bančništvo, ne pa nujno tudi bank. Vedno bolj številni tekmeci, predvsem tehnološko odlično podkovana podjetja iz t. i. fintech industrije, bankam zaton in izumrtje napovedujejo že zadnje desetletje, a ga še kar nismo dočakali. Morebiti ga niti ne bomo, saj banke vendarle dokazujejo, da niso povsem neprilagodljivi dinozavri, za kakršne smo jih imeli.

Nasprotniki Gatesove izjave so seveda prepričani, da bodo banke z nami vedno. Kar je precej lažje verjeti, a ne zato, ker bi bile tako zelo spretne in prilagodljive, temveč zato, ker imajo »potuho« države. Imajo bančno licenco. So regulirane. So jedro bančništva, čeprav se to hitro širi na številna področja in postaja vseprisotno. Banke pa so zaupanja vredne shrambe denarja. Ne nazadnje tudi država za denar na posameznem tekočem računu jamči do višine sto evrskih tisočakov, kar še krepi naše zaupanje vanje. Imajo torej državni blagoslov in jamstvo. Fintech podjetja pač ne (še).

Bi lahko imeli denar brez države? Težko, če ne kar nemogoče. Denar na tem svetu obstaja praktično zgolj zato, da nas lahko država obdavči. Prek denarja (in davkov) vse države tega sveta spremljajo gospodarsko dejavnost in jo po svojih najboljših močeh poskušajo uravnavati.

Morda niste vedeli, a tretjina vsega denarja, ki je v obtoku po svetu, je namenjena davkom najrazličnejših vrst in oblik: davki od dohodkov pravnih oseb, davki od osebnih dohodkov, davki na dodano vrednost itd. Davki so glavni motivator, zakaj države izdajajo denar. Brez države je denar nesmiseln. Torej je tudi brez državne licence bančništvo brez pomena. Bančna licenca je razlog, da za bančništvo potrebujemo banke, čeprav želijo tehnološka podjetja dokazati nasprotno. A hkrati priznavajo, da bi bilo v primeru, če bi imela bančno licenco, njihovo življenje neskončnokrat lažje.

Danes za plačevanje nujno ne potrebujemo bank, niti za pridobitev posojila niti za vlaganje ali zamenjavo valute. Gre za transakcije, ki se lahko zgodijo malodane hipno tudi zunaj bančnega sistema. Res pa je – samo poglejte primer kriptovalut –, da ne gre nujno za zaupanja vredno hrambo premoženja.

In prav v tem grmu tiči zajec. V trenutku, ko bo kakšno fintech podjetje našlo način, kako uporabnikom svojih storitev in rešitev postreči z absolutnim in neomajnim zaupanjem, takrat pa se lahko pogovarjamo o začetku zatona bank. Nič prej.

Vem, tudi bankam že zdaj zaupa vedno manj ljudi. Nič čudnega, saj se v kriznih obdobjih niso ravno izkazale. Niti največje med njimi, tiste z državnim grbom. Pospešeno tiskanje denarja centralnih bank je bolj slab obliž na rano, saj ne odpravlja vzrokov za težave, temveč jih poskuša le omiliti, a srednje- in dolgoročno ustvarja nove težave.

Nov izziv je torej očiten. Bo kateremu od tehnoloških velikanov uspelo pridobiti dovolj zaupanja uporabnikov (in držav) ter preoblikovati bančništvo za vedno? To bi rad doživel.