Zapisovanje kitajske pisave

Vsako sekundo vsakega dneva nekje nekdo tipka v kitajski pisavi, naj bo v parku v Hongkongu, za pisalno mizo v Tajvanu ali vrsti v trgovini v Šanghaju. Mehanska plat je nekoliko drugačna od tipkanja v angleščini in francoščini …

Veronique Greenwood, MIT Technology Review

V »zahodnih jezikih« ljudje običajno natipkajo izgovorjavo glasu in nato zapis izberejo s seznama, ki se pojavi, podobno kot pri samodejnem dopolnjevanju besed, zato si je težko predstavljati kaj bolj vsakdanjega. Programska oprema, ki to omogoča, obstaja, ne da bi se je večina uporabnikov sploh še zavedala. Preprosto je na voljo.

Pisalni stroj Double Pigeon iz leta 1971 je imel skoraj 2.500 zamenljivih znakov.

Večinoma pa se nihče več ne spomni – ljudje zunaj Azije pa tega tako in tako sploh niso vedeli –, da si je velika skupina ekscentrikov, jezikoslovcev, inženirjev in polihistorjev skoraj vse 20. stoletje belila glavo, ali bo kitajska pisava sploh kdaj prešla s čopiča ter črnila na drug medij. Te spremembe so tudi tema dveh knjig, ki sta izšli v zadnjih dveh letih, in sicer The Chinese Computer (Kitajski računalnik) avtorja Thomasa Mullaneyja in dostopnejša Kingdom of Characters avtorice Džjing Tsu. Prva se posveča izumu različnih sistemov vnosa za kitajsko pisavo od 40. let prejšnjega stoletja dalje, Tsujeva pa pokriva več kot stoletje prizadevanj za standardiziranje kitajščine in njeno prenašanje ob pomoči telegrafa, pisalnega stroja in računalnika. Obe deli razkrivata burno in nenavadno zgodbo, ki je zaradi brezplodnosti opisanih podvigov tudi rahlo skrb vzbujajoča.

Kitajske pismenke niso tako skrivnostne, kot se včasih zdi. Načelno pomenijo besedo, včasih pa zlog, in učenje branja je pravzaprav pomnjenje. Postopoma ugibanje, kako naj bi se znak izgovoril, postaja lažje, saj so fonetični elementi pogosto vrinjeni med druge simbole. Pismenke so tradicionalno pisali na roko s čopičem in pismenost pomeni tudi pomnjenje vrstnega reda potez. Če jih potegnete v napačnem vrstnem redu, pismenka ne deluje pravilno oziroma, kot sem ugotovila pred nekaj leti, ko sem se učila kitajščine, je videti otročja. (Moj mož prevaja kitajsko literaturo in se mu je zdelo smešno, a tudi ljubko, da pri 30 letih pišem kot prvošolček.)

Vse lepo in prav, a pismenk je ogromno in za osnovno pismenost jih je treba poznati vsaj nekaj tisoč, k tem pa jih je treba prišteti še nekaj tisoč. Marsikdo, ki se danes uči kitajsko, se vsaj na začetku posveča izključno učenju branja. Pred več kot stoletjem je bila to tako zahtevna naloga, da je vodilne mislece skrbelo, da to celo hromi zmožnost preživetja, če bi na državo začeli pritiskati agresorji.

V 19. stoletju večina Kitajcev ni bila pismena, šolanje jim je bilo nedosegljivo. Mnogi so bili preprosti kmetje. Kitajska je kljub ogromnemu prebivalstvu in ozemlju najpogosteje potegnila krajši konec v dogovorih z industrijsko razvitejšimi državami. Opijske vojne sredi 19. stoletja so povzročile, da so tuje sile tako rekoč kolonizirale kitajsko zemljo, in kar je obstajalo napredne infrastrukture, so jo zgradili in imeli v lasti tujci.

Nekaterim se je zdelo, da je vse povezano. Mednje je sodil tudi Vang Džao, reformist, ki je verjel, da je za preživetje naroda ključna preprostejša metoda za zapisovanje govorjene kitajščine. Predlagal je nabor fonetičnih simbolov za eno kitajskih narečij. Če bi si ljudje zapomnili le peščico pismenk, podobno kot so si govorci drugih ljudi zapomnili abecedo, in nato besede zapisovali po zvokih, bi hitreje postali pismeni. Pismenost jim ne bi omogočila le pridobivanja tehničnih veščin in študija znanstvenih ved, temveč bi z njo spet postali gospodarji svoje prihodnosti.

Vanga so leta 1898 izgnali iz Kitajske, a je tako močno verjel v svoje poslanstvo, da se je čez dve leti vrnil pod krinko. Priplul je iz Japonske, nato pa peš potoval po kopnem, preoblečen v budističnega meniha. Njegova zgodba je opisana v prvem poglavju knjige Jing Tsu in je napeto branje, med drugim o glasnem prepiru in pretepu v nekdanji palači med srečanjem, na katerem so odločili, katero narečje bi izbrali za vsekitajsko različico takšnega sistema. Vangov sistem za učenje mandarinščine so nekaj let uporabljali v šolah v Pekingu, vendar ni preživel konkurenčnih sistemov in obdobja kaosa, ki je kmalu po padcu dinastije Čing leta 1911 zajelo Kitajsko. Po tistem se ljudje dolgo časa niso zmogli ubadati z drugim kot z golim preživetjem.

Kljub vsemu so se na Kitajskem kmalu začele pojavljati nenavadni izumi. Kitajski študenti in znanstveniki v tujini so začeli razvijati pisalni stroj za svoj materni jezik, saj so menili, da na tem področju zaostajajo. Besedila v jezikih z latinično pisavo je bilo mogoče hitro in poceni natisniti s stroji s tipkovnico, v katerih so v kovinske kalupe vbrizgavali črnilo, za kitajska besedila pa je bilo treba polagati na tisoče in tisoče delcev v ročne tiskarske stroje. Tudi dopise so s pisalnim strojem hitro sestavili, dopisovanje v kitajščini pa je takrat še vedno potekalo na roko.

Od vseh tehnologij, ki jih opisujeta avtorja Mullaney in Tsujeva, so se v spomin najbolj vtisnile baročne kovinske pošasti, ki niso le pisalni stroji z bati, s kolesi in tipkami, razvrščenimi v zvezdnatih vzorcih ali na ogromnem pladnju, temveč so tudi podžgale filozofiranje o tem, kako urediti neki jezik. Kitajske pismenke namreč nimajo stalnega vrstnega reda kot latinična abeceda, in ker jih je toliko (če na hitro pogledate štiri tisoč pismenk, boste med njimi težko takoj opazili tisto, ki jo potrebujete), so tiskarji delce tipk razvrščali na podlagi predvidljivosti. Prvi objavljeni članek Lin Jutanga, ki je postal eden najbolj znanih kitajskih piscev v angleščini, je opisal sistem razvrščanja znakov glede na število potez. Nato je celo razvil kitajski pisalni stroj, v katerega je vložil ves svoj denar in čas, vendar ni prestal niti demonstracijskega prikaza pred morebitnimi vlagatelji.

Kitajski oblikovalci tipkovnic so preizkušali številne vmesnike, vključno s takimi napravami velikosti namizne plošče, ki so vključevale 2.000 in več pogosto uporabljenih znakov.

Tehnologija pogosto zahteva nove načine vključevanja v fizični svet in kitajski pisalni stroj ni bil izjema. Ko sem v zasebni zbirki v neki kleti v Švici prvič videla delujoč primerek, sem osupnila nad drsečim valjem in tankimi tirnicami naprave v velikosti ogromne pravokotne torte s pladnjem, polnim znakov. »Delo z njim je bila naporna vadba,« je Tsujeva opisala enega najstarejših pisalnih strojev s konca 19. stoletja, ki ga je zasnoval ameriški misijonar. Izumitelj je pričakoval, da bo sčasoma lažje zaradi mišičnega spomina in bo uporabnik elegantno stopal okrog naprave, izbiral znake in pritiskal na tipke.

Kitajski pisalni stroji so se sčasoma resda razširili (prvega za komercialno uporabo so začeli prodajati pred okoli sto leti), a je čez nekaj desetletij postalo jasno, da bo treba zagristi tudi v izziv, kako kitajske pismenke pospremiti v računalniško dobo. In še vedno je premalo ljudi sploh bralo. Od 30. do 60. let prejšnjega stoletja so se intelektualci še vedno ukvarjali s sistemi za tipkanje v kitajski pisavi. Še posebej nenavadna je zgodba o knjižničarju, ki si je v 30. letih izmislil sistem svetlih in temnih piktogramov kot nekakšnih zastavic ali semaforjev, ki so ponazarjali pismenke. Mullaney in Tsujeva sta se posvetila tudi inženirju Džiju Bingjiju, ki so ga med kulturno revolucijo proti koncu 60. let zaprli v samico. Navdihnili so ga znaki gesla, napisanega na steni njegove zaporniške celice, in izdelal je svoje šifre za vnos znakov v računalnik.

Kot otrok futurista sem iz prve roke videla, da je pot, do koder smo prišli danes, polna tehnoloških slepih ulic.

V tem času so zaradi obveznih vladnih reform, uvedenih po komunistični revoluciji 1949, napredovala tudi orodja za širjenje pismenosti. Za lažje usvajanje branja so vse prebivalce učili sistem pinjin, ki z latiničnimi črkami nakazuje, kako se izgovorijo kitajski znaki. Na tisoče znakov so nadomeščali s preprostejšimi različicami, ki so imele manj potez. Tako se pisanja in branja učijo še vedno, izjema sta le Tajvan in Hongkong, kjer ne poenostavljajo. V Tajvanu poleg tega uporabljajo drugačen prepis izgovorjave na temelju 37 fonetičnih simbolov in petih tonskih znakov.

Predstavljenih je bilo kup zamisli, kako te znake prilagoditi za računalniško rabo. Fotografije neuspešnih zasnov – na primer tipkovnice z 256 tipkami in ogromni valji šifranta Ideomatic, tipkovnice z več kot štiri tisoč kombinacijami – so posejane po vsej Mullaneyjevi knjigi.

Kot meni Tsujeva, se je najvplivnejša povezava med tem nerodnim obdobjem posebne strojne opreme in sodobnim bliskovitim tipkanjem na mobilnike pojavila leta 1988 z idejo, ki se je porodila kalifornijskim inženirjem. »Unicode naj bi postal glavni pretvornik,« je zapisala. »Za vse sisteme zapisovanja, zahodne, kitajske in druge, naj bi veljal krovni standard, po katerem bi vsak znak dobil eno, standardizirano šifro, ki bi jo prepoznale vse naprave.« Ko so kitajske pismenke dobile šifre Unicode, jih je programska oprema lahko uporabljala kot vse znake, črke in simbole. Današnji sistemi za vnašanje uporabnikom omogočajo, da prikličejo in izberejo znake s pinjinom ali z zaporedjem tipk, obstajajo pa še druge možnosti.

Obe knjigi se zaključita nekoliko malodušno. Mullaneyjevo skrbno dokumentiranje pisalnih strojev iz zadnjega stoletja in zbirka pustolovskih zgodb o jeziku Tsujeve razkrivata isto dejstvo: preprosto neverjetno veliko časa, energije in pameti so posvetili temu, da bi lažje uporabljali kitajske pismenke, in sicer tako naprave kot ljudje. A zelo malo teh sistemov je imelo neposreden vpliv na trenutne rešitve, kot so sistemi vnosa, ki temeljijo na izgovorjavi in jih danes za pisanje v kitajščini uporablja več kot milijarda ljudi.

Takšen razvojni vzorec ni značilen le za jezik. Kot otrok futurista sem iz prve roke videla, da je pot, do koder smo prišli danes, polna tehnoloških slepih ulic. Mesec dni po tistem, ko so na naslovnicah pisali o računalniku Google Glass, ki se namesti na očala, je moja mama pomagala pri postavitvi razstave osebnih projicirnih zaslonov (z angleško kratico HUD – Head-up display). V neprijaznem skladiščnem prostoru so bele stiroporne glave nosile krone iz kovine, stekla in plastike, poskuse različnih izumiteljev, da bi nam pred oči namestili zaslon.

Vse je kazalo, da bo obogatena resničnost kmalu v rokah ljudi oziroma – bolje povedano – na njihovih obrazih.

Ta različica prihodnosti se ni uresničila, in če bo obogateni pogled res kdaj postal del vsakdanjega življenja, za to ne bomo potrebovali posebnih zaslonov. Ko bodo zgodovinarji pisali o teh napravah, to najbrž ne bo povezana zgodba o zamisli, ki se je porodila in nato sčasoma uresničila.

O tem priča zanimiv utrinek proti koncu Mullaneyjeve knjige. Vztrajno je pisal ljudem, ki jih je v kitajskih zbirkah o patentih našel navedene kot izumitelje metod za vnašanje znakov v računalnik, in tako se je v Pekingu sestal z enim od njih, s starejšim gospodom, ki ga je spremljala vnukinja. Z veseljem je opisal svoj pristop, v katerega je vključil grafične oblike kitajskih pismenk. A nato je Mullaneyja osupnila vnukinja z izjavo, da je njen sistem nekoliko preprostejši za uporabo. Pokazalo se je, da sta razvijala vsak svoj sistem.

Oziroma povedano drugače, zgodbe še ni konec.

Ljudje se poigravajo s tehnologijo in sistemi, kot so opisani v omenjenih knjigah, pa ne le zato, ker se morajo, temveč, ker se želijo. In čeprav je v človekovi naravi, da kronološko opisuje preteklost, da bi sedanjost lahko postala skupni seštevek vseh teh dogodkov, se knjigi posvečata le epizodam v življenju jezika in ta pripoved nima ne začetka, ne jedra in ne zadovoljujočega zaključka. Je samo evolucija in neskončno odvijanje nečesa, kar nenehno postaja dopolnjena različica samega sebe.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.