Zaslon prihodnosti

Zmogljivi zasloni so vse pogostejši. Visoka ločljivost in gostota slikovnih pik je zahteva uporabnika, ki se ji izdelovalci ne morejo upreti. Zaslonom, pri katerih uporabnik s prostim očesom ne razloči posameznega »piksla«, v Applu pravijo Retina. Z njimi so doslej opremili tablice, telefone, prenosnike Macbook Pro in računalnike iMac. Po zadnjih govoricah sodeč, so naslednji na vrsti peresno lahki Airi. Skrajni čas, da si ogledamo nekaj nasvetov, ki olajšajo spoznavanje s kristalno čisto sliko, ki sliši na ime Retina.

Retina

Zasloni Retina so zmožni norih ločljivosti, ki nimajo praktične rabe. Za vpogled, kaj je zaslon prihodnosti pripravljen prikazati, moramo uporabiti pripomočke tujih avtorjev.

Macbook z zaslonom Retina je pošast privlačnega videza in kipečih strojnih mišic, opremljena z obiljem vhodov in priključkov, med katerimi na daleč sijeta predvsem hitra povezava Thunderbolt in video izhod HDMI. Applovi prenosniki s priponko Retina so med najbolj prodajanimi prenosniki na svetu. Medtem ko našteti priboljški precej pripomorejo k temu, da sive jabolčne škatle dobesedno letijo s prodajnih polic, pa je za odlično prodajo najzaslužnejši zaslon. Retina je oznaka, s katero v Cupertinu opremijo zaslone z nadpovprečno gostoto slikovnih pik. Slika na takih zaslonih visoke ločljivosti je jasna in čista, slikovne pike na običajni razdalji od zaslona pa človeškemu očesu nevidne. Žal z dobrotami pridejo tudi nevšečnosti.

Apple je v dobri veri spremenil nastavitve zaslona. V nastavitvah nadzorne plošče System Preferences/Displays/Resolution/Scaled tako najdemo zgolj poneumljene vrednosti, ki ne omogočajo obljubljene visoke ločljivosti. Zaslon trenutnih modelov je sposoben prikazati sliko ločljivosti 3360 × 2100, a jo najvišja vrednost v nastavitvah System Preferences/Displays/Resolution/Scaled/More Space prilagodi tako, da prikaže nekaj, kar naj bi bilo primerljivo zgolj z ločljivostjo 1680 × 1050. Če je Apple uporabnikom včasih še dovolil številsko izbiranje ločljivosti, je pri Retini obrnil ploščo. Za nameček uporabnike opozarja, da so vse druge nastavitve v primerjavi s privzeto manjvredne, ne zagotavljajo enake kakovosti prikazane slike in lahko negativno vplivajo na grafično izvajanje marsikatere aplikacije. Če mu ne verjamemo, oziroma si želimo obljubljenih 2560 × 1600 ali možnih 3360 × 2100 slikovnih pik, poiščemo v spletu program RDM (Retina DisplayMenu) neodvisnega avtorja (Paul Griffin), ki poleg vrste Retini prilagojenih ločljivosti ponuja tudi običajne nastavitve, ki sežejo do že omenjenih vrtoglavih vrednosti. Roko na srce, najvišja ločljivost ni za praktično rabo, saj je mikroskopski prikaz vsebine primeren zgolj za hvalisanje pred prijatelji. Kljub temu so dodatne možnosti dobrodošle, sploh ob priklopu dodatnega monitorja, zato Maca nemudoma prepričamo v zagon iz spleta pridobljene skripte (System Preferences/Security&Privacy/Allow apps downloaded from/Anywhere). Program se usidra v vrstico stanja (poleg ure) in opozarja nase z lično ikono v obliki pomanjšanega monitorja.

Pri umerjanju baterije nas vodi za roko odlični Watts.

Naslednja težava prenosnikov z zaslonom Retina je dolgoživost baterije. Kristalno jasna slika terja visok energijski davek, zato uporabniki sicer težko prekosljivih prenosnikov pogosto tarnamo, da je treba naše računalniške prijatelje nenehno polniti. Za nameček se stanje sčasoma še poslabša. Spletne pritožbe na račun vidnega pešanja baterije niso redkost. Če smo med prizadetimi posamezniki, uporabimo naslednjih nekaj nasvetov.

Prvi zadeva splošno rabo prenosnika. Za baterijo je najbolje, če jo polnimo, ko ji zmogljivost zdrkne med dvajset in štirideset odstotkov. Napolnimo jo do konca in pustimo priključeno na napajanje še dodatno uro. Enkrat na mesec priporočamo kalibracijo baterije. Izvedemo jo v naslednjih korakih. Najprej popolnoma napolnimo prenosnik in napajalnika ne odklapljamo še dodatni dve uri. Potem prenosnik odklopimo iz električnega omrežja in uporabljamo, dokler mu ne zmanjka električnega soka. Proti koncu nas sistem obvesti, da bo računalniku zmanjkalo energije. Opozorilo namenoma spregledamo in prenosnik uporabljamo, dokler se sam ne ugasne. Popolnoma izpraznjenega pustimo mirovati vsaj pet ur, še bolje čez noč. Naslednji dan ga zopet napolnimo, adapter MagSafe pustimo v prenosniku še uro po koncu polnjenja, in prižgemo. Baterija je umerjena. Razlika se hitro opazi, zato postopek čez mesec dni z veseljem ponovimo. Pri početju nam lahko stoji ob strani namenski program, kot je Watts. Ti pripomočki so nam v veliko pomoč, opozarjajo nas na pravočasno kalibracijo in popisujejo raznovrstno dogajanje, ki zadeva vgrajeno baterijo. S skupnimi močmi poskrbimo, da baterija doživi visoko starost.

Če zgledno ravnanje z vgrajeno baterijo ne prepreči akutnih težav, se je zajec bržčas skril v kak drug grm. Morda je za skromno formo baterije kriva katera izmed skritih nastavitev. Applovi strokovnjaki svetujejo izbris nastavitev PRAMa in NVRAMa. Čarovnijo izvedemo z vnovičnim zagonom Maca, pri čemer pri zagonu držimo pritisnjeno kombinacijo tipk Cmd + Alt + P + R. Druga metoda stori isto s sidriščem Dock. Za izbris napačnih oziroma pokvarjenih nastavitev v Macu odpremo Terminal (Applications/Utilities), vanj vtipkamo cd ~/Library/Preferences/ in pritisnemo tipko Enter. Z ukazom rm com.apple.desktop.plist izbrišemo datoteko z nastavitvami, s killall Dock pa sidrišče Dock znova zaženemo.

S čarovnijo v Terminalu lahko povečamo čas med navideznim in dejanskim stanjem prenosnika.

Nostalgiki se vrnemo nazaj v času z nastavitvijo, ki lično poudari prvine sicer navlake okleščenega uporabniškega vmesnika.

Z varčevalnimi prijemi navadno pretiravamo, zato se hitro zgodi, da postavni Mac z zaslonom Retina zdrži zadovoljivo število ur brez potrebe po hranjenju, a na drugi strani povzroča številne nevšečnosti, ki lastniku kravžljajo živce. Ena takih zoprnij je počasno bujenje. Slednje včasih traja celo nekaj sekund, to pa je za lepotca z diskom SSD občutno preveč. Vrag tiči v načinu pripravljenosti, ki ga je Apple vgradil v prenosnik zaradi varčevanja z energijo. Ko se Mac zbudi iz tako trdega spanca (ko odpremo pokrov), najprej prikaže sliko stanja, v katerem je namizje šlo počivat. Šele čez nekaj sekund se sistem zares zbudi in je na voljo nestrpnemu uporabniku. V stanje pripravljenosti se Applovi prenosniki postavijo samodejno, po preteku ure in ko niso priklopljeni na napajanje, oziroma nimajo nase prisesanih zunanjih naprav (USB, kartic SD ali dodatnega monitorja). Če prenosnik »spi« manj kot uro, se zbudi praktično v trenutku. V tem primeru računalnik sploh še ni bil v stanju pripravljenosti, temveč je deloval potuhnjeno. Apple je prijem v prenosnike vgradil, ker je po lastnih besedah želel zagotoviti do trideset dni stanja pripravljenosti, to pa bi bilo ob zgolj navideznem spanju nemogoče. Če želimo časovno okno, med katerim računalnik koleba med potuhnjenostjo in dejanskim stanjem, povečati, zaženemo Terminal (Application/Utilities) in vanj vpišemo ukaz sudo pmset -a standbydelay 86400. Številčna vrednost pomeni 24 ur, znotraj katerih bo Mac poslej v hipu na voljo svojemu lastniku. Trenutno vrednost čakanja na globok spanec izvemo, če v Terminal vpišemo pmset -g. Če nam je premajhna, jo mirne duše povečamo. Zavedati se je treba le, da dejanje neposredno vpliva na dolgoživost vgrajene baterije. S preizkušanjem sčasoma vsakdo najde zadovoljiv kompromis med udobjem in zmogljivostjo, zato prikrajanje te nastavitve toplo priporočamo.

Že obrazložitev nastavitve Background App Refresh nam pove, da je raba precej neprizanesljiva do vgrajene baterije.

Tudi na tablicah (in telefonih iPhone) z zaslonom Retina je kristalno jasna slika tako prednost kot slabost. Največja cokla je energijska potratnost, presežek slikovnih pik, ki zahtevajo davek v obliki hitrejšega praznjenja vgrajene baterije. Slednji najbolj pomagamo z nadziranjem svetlosti zaslona. S potegom prsta s spodnjega roba navzgor odpremo nadzorno središče Control Center in ustrezni drsnik na desni strani prestavimo na območje, ko je slika še vedno zadovoljiva, a obenem kar najprijaznejša do uboge baterije.

Ker so mobilne naprave z operacijskim sistemom iOS narejene predvsem za uporabo ene aplikacije naenkrat, je smiseln izklop osveževanja v ozadju odprtih programov. Baterija nam bo večno hvaležna. Nemudoma se odpravimo v nastavitve Settings/General/Background App Refresh in prestavimo drsnik na ustrezno mesto. Če nam je katera od aplikacij s seznama za osveževanje posebej pri srcu, lahko obdržimo samo njo in izklopimo druge. Enako potratna je nastavitev Settings/iTunes & App Store/Automatic Downloads/Updates, ki nam samodejno posodobi nameščene aplikacije, brž ko je na tržnici App Store zanje na voljo ustrezna nadgradnja.

Tako kot za druge računalniške sisteme tudi za iOS velja, da grafični lišp terja zajeten del v bateriji shranjene energije. Če ne maramo preveč zanjo, očesne bonbočke izklopimo/omilimo z nastavitvijo Settings/General/Accessibility/Reduce Motion. Enako priporočljiva je izbira mirujočega ozadja, saj dinamične slike preprosto pokurijo preveč električnega soka. V Settings/Wallpaper/Choose Wallpaper/Choose a New Wallpaper izberemo motiv iz razdelka Stills.

Vsesplošno znan porabnik energije so med drugim tudi storitve, ki mobilni napravi določajo trenutno lokacijo. Tablice in telefoni jih pogosto uporabljajo, saj je od položaja odvisna vrsta storitev. Če nas taki dogodki in opozorila ne zanimajo ali pa napravo (tablico) uporabljamo zgolj doma, izklopimo določanje lokacije z nastavitvijo Settings/Privacy/Location Services. Če so izjeme, jih posebej določimo tako, da na seznamih Settings/Privacy/Location Services in Settings/Privacy/Location Services/System Service obdržimo le nujne storitve.

Yosemite

Najboljšemu zaslonu pristaja najboljši operacijski sistem. V Applovem svetu je to zadnja posodobitev OS Xa, Yosemite. Uporabniški vmesnik sistema je okleščen nepotrebne navlake, grafični elementi so preprosti in očesu všečni. Zaman je poudarjati, da so vsi po vrsti prilagojeni zmogljivim zaslonom prihodnosti. Vedno bolj mu sledijo tudi aplikacije tujih avtorjev. Ker se vedno najde kdo, ki mu privzeti videz ni všeč, priobčimo naslednjo zvijačo. Če želimo videz operacijskega sistema približati oblikovanju zgodnjih različic Applovega sistema, uporabimo nastavitve za omejene uporabnike. Nastavitev System Preferences/Accessibility/Display/Increase contrast označimo s kljukico in brž uživamo v spremembah. Grafično je sistem še vedno preprost, a z lično poudarjenimi elementi, ki spominjajo na Apple iz preteklosti.

Zaslon z lebdečimi pripomočki Dashboard je na zaslonu Retina videti odlično. Kljub temu ga skorajda nihče ne uporablja, za nameček pa so Applovi razvijalci pripomočke v zadnji različici operacijskega sistema OS X dodali obvestilnemu središču Notification Center. Ker ni več potreben, ga izklopimo ob pomoči nastavitve System Preferences/Mission Control/Dashboard/Off. Iskalnik Spotlight je na videz preprost, a skriva neverjetno moč, zato ga s pridom pogosto uporabljamo. Zaženemo ga s kombinacijo tipk Cmd + preslednica ali z izbiro ikone, ki predstavlja lupo (v desnem zgornjem kotu zaslona). Če pri iskanju kliknemo zunaj območja prikazanega vnosnega polja, se iskalnik nemudoma skrije. Če želimo vnosno vrstico prilepiti na zaslon, kliknemo lupo še enkrat. Tokrat z desnim klikom.

V programu Preview, ki nam omogoča predogled najrazličnejših datotek, je na vsebino poslej med drugim moč risati, jo označevati in podpisovati.

Nekaj zmogljivih funkcij, ki pridejo še kako prav uporabnikom z naprednejšimi zasloni, je pridobil tudi program Preview. Slednji je sicer univerzalni pripomoček za hiter vpogled v vsebino najrazličnejših datotek, po novem pa ga lahko uporabimo še za označevanje, dodajanje grafičnih elementov, povečevanje in celo podpisovanje. Vse našteto in še več je na voljo na posebnem akcijskem traku, ki ga razkrije pritisk ikone poleg iskalnega polja. S pisalom označujemo pomembne elemente znotraj datoteke. Če jih obkrožimo, se nerodno narisani krog spremeni v brezhibnega. Enako počnemo z dodajanjem geometrijskih likov, ki jih po želji povečujemo ali manjšamo. Na seznamu možnih likov se skrivata tudi lupa in osenčen kvadrat. S prvo želeno vsebino povečamo, z drugo jo s posebno osvetlitvijo izpostavimo. Podpis ustvarimo s klikom nazorne označene ikone in s pomočjo sledilne ploščice na prenosniku oziroma miške Magic Mouse ter dodatne ploščice Magic Trackpad na drugih jabolčnih računalnikih.

Da bi spletni brskalnik Safari v operacijskem sistemu OS X Yosemite prikazal polne naslove obiskanih strani, ga je treba v to najprej prepričati.

Apple po novem privzeto predvideva deljenje datotek s sistemom Windows.

Za konec še nekaj nasvetov, ki niso namenjeni zgolj uporabnikom računalnikov z zasloni Retina. Med brskanjem po sistemu Yosemite smo naleteli na naslednje skrivnosti. Brskalnik Safari po novem ne prikaže več polnih spletnih naslovov. Zaščita pred ribarjenjem zasebnih podatkov je sicer dobrodošla, a jo po želji izklopimo v nastavitvah Safari/Preferences/Advanced/Show Full Website Address. Izklop brezžične povezave je pred Yosemite zahteval telovadbo v nastavitvah System Preferences ali popolno brezžično temo z uporabo zmožnosti Turn Wi-Fi Off. V Yosemite lahko na ikono za brezžično povezavo kliknemo s pritisnjenim gumbom Alt. Akcija nam poleg podrobnosti o trenutno privezani vroči točki poda še ukaz Disconnect from, ki nas od nje v hipu loči.

V Sloveniji so vsenavzoči Pcji bolj priljubljeni od Macov, zato je med pomembnejšimi lastnostmi Applovih računalnikov povezovanje s kolegi iz sveta operacijskega sistema Windows. Željo so razvijalci iz Cupertina prepoznali in povezovanje v OS X Yosemite uporabnikom olajšali. V prejšnjih različicah je raziskovalec Finder ob vnosu naslova IP v vnosno polje, ki se je prikazalo s kombinacijo Cmd + K, predvideval, da se povezujeta dva računalnika Mac, zato je akcija za mešane naveze brez uporabe predpone smb:// ostala nema. Po novem sistem predvideva deljenje datotek s sistemom Windows, zato predpone ni več treba vnašati.