Zavrzi in kupi novo

Razvoj tehnologije poteka čedalje hitreje, a zanimivo, sočasno se podobno hitro krajša življenjska doba izdelkov. Bodisi zaradi okvare, varnostne luknje, ukinitve podpore proizvajalca ali pač zato, ker nas je kot pridne potrošnike premamilo nekaj novejšega.

K pisanju tega prispevka me je spodbudila na prvi pogled nepomembna novica, da je Western Digital, sicer eden večjih proizvajalcev pomnilniških sistemov, ukinil podporo za nekoč priljubljeno družino omrežnih zunanjih diskov. V bodoče jih ne nameravajo več posodabljati, kar seveda pomeni, da je varnost ogrožena, vse skupaj pa je padlo na pleča obstoječih uporabnikov.

Takih primerov je žal v računalniški industriji nešteto. Pred leti sem se jezil nad Samsungom, ker je pri tedaj le nekaj let starem televizorju ukinil nekatere programe, zaradi katerih sem pravzaprav kupil ravno tega. Brez posebnega pojasnila ali nadomestila. Menda »nekaj v zvezi z licenčnimi pogodbami«, sem prebral na forumih …

Vsi skupaj smo lahko jezni na večino proizvajalcev telefonov, ki zelo kmalu po objavi novih modelov opustijo redno posodabljanje naprave. Še danes le redki telefoni »preživijo« dve novi generaciji Androida ali tri. Svetla izjema je Apple, ki iz nekega razloga nov operacijski sistem ponuja tudi za sedem do osem let stare modele. Seveda ni nobenega zagotovila, da bo to počel tudi v bodoče.

Telefoni imajo, verjetno to ni posebno presenečenje, eno najkrajših življenjskih dob. Statistike (recimo portala statista.com) pravijo, da je ta nekje med dvema letoma ter dvema letoma in pol. Edina kategorija izdelkov, ki ima še krajšo življenjsko dobo, so naprave, ki jih nadenemo (wearables), kjer je uporabna doba menda 1,5 leta.

Na drugi strani pa imajo avtomobili menda življenjsko dobo 12 let. Presenečeni boste – prenosniki 11,8 leta (!), tiskalniki 8,7 leta (!!). Celo tablice, miške in tipkovnice imajo življenjsko dobo med 4,5 leta in 5 let. Pa čeprav jih nenehno »zlorabljamo«, morda le malo manj kot telefone.

Ne govorim o deklariranih življenjskih dobah (karkoli to že pomeni), ampak o dejansko izmerjenih povprečnih življenjskih dobah ob upoštevanju mnenja velikega števila uporabnikov. Lahko tudi interpretiramo, da je to življenjska doba izdelka, ki je »še uporaben«, se pravi, da tehnično brezhibno deluje, način uporabe ne zahteva novih funkcionalnosti ali uradne podpore proizvajalca, naprava pa varnostno ni sporna.

Če bi proizvajalci res opravili svojo vlogo odgovorno, bi lahko naredili precej bolj nadgradljive in s tem trajnostno usmerjene izdelke.

Zamisliti se je treba tudi nad poročilom Evropske agencije za okolje (EEA), ki je lani zapisala, da imajo nekateri izdelkih (pretežno s področja elektronike) tudi do 2,3 leta krajšo življenjsko dobo od zaželene ali načrtovane v fazi projektiranja. To velja za pametne telefone, televizorje, pomivalne stroje in sesalnike. V tej raziskavi so pripisali tudi, da povprečen Evropejec na leto »konzumira« okoli 18 kilogramov električnih in elektronskih izdelkov.

Da bi bila mera polna, se razmere na tem področju še slabšajo. V roke sem dobil sicer nekoliko starejšo raziskavo, ki pa jo lahko zlahka projiciramo tudi v sedanjost. Nemška okoljska agencija Öko-Institut je ugotovila, da je leta 2004 število novih izdelkov kot nadomestilo za okvarjene na letni osnovi zraslo za 3,5 odstotka. Leta 2009 je bil ta delež že 8,3 odstotka. Ne dvomim, da smo leta 2021 že krepko presegli rast z dvomestno številko. Kam to pelje?

V zadnjih letih se tovrstnim razvadam in slabim navadam pridružuje še en dejavnik, ki narekuje pogostejše zamenjave – informacijska varnost. Starejši izdelki so bili bodisi narejeni pomanjkljivo ali pa so tehnologije, uporabljene za vdore in zlorabe, presegle prvotno vgrajene obrambne mehanizme v naprave. Teh pa proizvajalci žal ne želijo ali ne morejo posodobiti. Denimo število bitov uporabljenih za šifriranje podatkov. Ko se to zgodi, napravo preprosto zamenjamo, ker »ni varna«.

Zgovoren dokaz je prav nedavni dogodek, povezan s prihodom Windows 11 in »nujnosti« uporabe tehnologije TPM 2.0. Proizvajalec strojne opreme je ugotovil, da »stare« (pazite od tri do štiri leta!) tehnologije ne more (programsko) popraviti, zato pač predlaga vsesplošno zamenjavo. Zelo mogoče je zato, da bo največja rast zamenjav izdelkov v prihodnosti prav iz naslova varnosti.

Seveda ima to dramatične posledice za okolje, sploh ob dejstvu, da z odpadki ravnamo še vedno kot svinje z mehom. Okolje torej uničujemo zaradi lastnih napak, razvad ter potrošništva in pogosto sploh ne zaradi tega, ker se je izdelku iztekla življenjska doba in je preprosto nehal delovati.

S prsom bom pokazal na proizvajalce, čeprav smo uporabniki tisti, ki smo na koncu »materialni« krivci. Če bi proizvajalci res opravili svojo vlogo odgovorno, bi lahko naredili precej bolj nadgradljive in s tem trajnostno usmerjene izdelke. Lahko bi, ampak bi s tem na koncu manj zaslužili. In to je srž vsega problema.