Zbogom, SIMka
Mobilni telefoni so v zadnjih letih tako napredovali, da le stežka najdemo kakšno podobnost s tistimi izpred dveh desetletij. Ena redkih komponent, ki so ostale nedotaknjene, je kartica SIM, s katero telefon dobi identiteto in se predstavi omrežju. A zadnje napovedi kažejo, da se bodo naposled poslovile tudi legendarne »SIMke«.
Kartice SIM so se sčasoma precej zmanjšale.
SIM je kratica za identifikacijski modul naročnika (subscriber identity module) in vsebuje potrebne podatke, da se telefon ali druga mobilna naprava prijavi v operaterjevo omrežje GSM. Največkrat jo uporabljamo kot sopomenko za UICC, a to ni povsem pravilno. SIM je logični profil podatkov, ki je navadno shranjen na univerzalni kartici z integriranim vezjem (UICC), ki ji poenostavljeno rečemo kar kartica SIM.
Fizična kartica SIM vsebuje tudi nekaj uporabnikovih podatkov, denimo sporočila SMS, stike in zgodovino klicev, a je prostor zanje tako omejen, da moderni pametni telefoni teh funkcij ne uporabljajo. Raje pišejo v svoje gigabajte trajnega pomnilnika. A svojčas so bile te funkcije kartic SIM zelo uporabne.
To se je začelo leta 1991, ko je nemško podjetje Giesecke & Devrient izdelalo 300 plastičnih kartic s čipom za finskega operaterja Radiolinja (danes Elisa). Takrat so vladala še omrežja NMT nacionalnih operaterjev, zato je Radiolinja pomemben kot začetnik konkurence in pionir standarda GSM. Prvi telefonski klic po omrežju GSM so 27. marca 1991 opravili prav prek Radiolinje, prav tako so prek istega operaterja dve leti pozneje poslali prvo sporočilo SMS.
M2M že leta z vgrajenimi karticami SIM
GSM Association je že decembra 2013 objavil standard za e-SIM, ki je namenjen komunikaciji med napravami (M2M, machine to machine). To se lahko izvaja na različne načine, izmed katerih je zelo priljubljen tudi prek mobilnega omrežja, od tod potreba po e-SIM. Tu mislimo na najrazličnejše naprave, kot so prodajni avtomati, industrijski instrumenti in merilniki, pametni avtomobili s sistemom za javljanje nesreče, digitalni oglasni panoji ipd. Te naprave so lahko imele fiksne, nezamenljive na vezje integrirane čipe SIM, zato je e-SIM logični korak naprej.
Microsoft SIM
Microsoft je januarja letos napovedal svoj SIM za pametne telefone z Windows 10. Ob uporabi Microsoftovega SIMa bo uporabnik za porabljene minute in gigabajte plačeval neposredno Microsoftu, ki se je v ta namen povezal s Transatelom, ki je znan ponudnik infrastrukture za navidezne mobilne operaterje (MVNO – mobile virtual network operator). Za zdaj le v ZDA.
Manj je več
Prve kartice SIM so bile res okorne, saj so njihove mere ustrezale standardu ISO/IEC 7810:2003 ID-1. To, po domače, pomeni velikost klasične plačilne kartice (85,6 x 54,0 mm). Okorni pa so bili tudi prvi telefoni, zato so kartice SIM v taki velikosti zdržale do leta 1996, ko so okoli kontaktov pristrigli nepotrebno plastiko in izdali precej priročnejši format Mini-SIM (25 x 15 mm). In tako je ostalo dolga leta.
Že leta 2003 so standardizirali format Micro-SIM (15 x 12 mm), ki je stoodstotno združljiv z večjim bratom, le prirezati ga je treba. Tistih nekaj milimetrov izdelovalcem telefonov ni predstavljajo tolikšne potrate prostora, da bi sploh kdo uporabil novi standard. Vse je spremenil Apple, ki je leta 2010 v iPadu in v iPhonu 4 predvidel uporabo teh manjših kartic SIM. Svet je sledil, uporabniki pa zaradi tega niso imeli sivih las, saj so morali v najslabšem primeru kartico pač primerno obrezati.
Tudi naslednjo spremembo je spodbudil Apple, ki je v iPhonu 5 predvidel Nano-SIM, ki ni le do skrajnih robov kontaktov obrezan (12,3 x 8,8 mm), temveč z 0,67 milimetra tudi 90 mikrometrov tanjši od vseh poprejšnjih formatov. In svet je spet sledil.
Kaj skriva SIM
O vsebini kartic SIM se je začelo pogosteje govoriti zaradi čedalje več odkritih načinov, kako jih je mogoče napasti. Javnost je presenetilo tudi lansko odkritje, da so agentje ameriške in britanske obveščevalnih službe vdrli v največjega svetovnega izdelovalca kartic SIM, nizozemsko podjetje Gemalto. Ukradli naj bi bili tudi overitvene šifrirne ključe (Ki), ki omogočajo tajno prisluškovanje glasovnemu in podatkovnemu prometu. K sreči naj bi bili odtujili le manjše število ključev.
V resnici gre za kartico z integriranim vezjem, ki vsebuje mikrokrmilnik. Ima procesor, primitiven operacijski sistem in Java Card, nekaj kilobajtov EEPROMa ter RAM in ROM. Računalnik v malem, torej.
Vsaka kartica SIM ima enolično številko ICCID (integrated circuit card ID), ki lahko vsebuje do 19 mest in podatke o izdelovalcu, državi, operaterju in uporabniku. Shranjuje podatke o zadnjih nekaj baznih postajah, s katerimi je telefon komuniciral (location area identity). Telefon to uporablja, da se ob vklopu hitreje poveže z omrežjem, forenziki pa za analizo gibanja lastnika telefona.
Čip na kartici SIM od znotraj;
Bistvena je številka IMSI (international mobile subscriber identity), s katero se uporabnik identificira omrežju. Številka se prenaša po omrežju, a redko, saj iz varnostnih razlogov telefon raje pošlje začasno številko TMSI, ki je odvisna tudi od področja, kjer je telefon.
Vsak SIM ima tudi overitveni ključ (Ki), ki se uporablja za overjanje kartice v omrežju. Ključ dodeli operater pri osebni prilagoditvi, kasneje pa ga ni mogoče več spreminjati niti prebrati, saj njegovo poznavanje omogoča izdelavo duplikata SIMa. Mikroprocesor na kartici lahko s ključem podpisuje podatke, ki jih prejme, ključa pa ne izda. To je mimogrede razlog, da kartice ne moremo enostavno prekopirati in potem telefona uporabljati brez nje. Raziskovalci pa so v praksi že pokazali nekaj napadov, s katerimi lahko izluščimo Ki.
Kartice SIM so si sposobne zapomniti tudi zadnje klicane številke, številke za hitro klicanje, kontakte in besedilna sporočila, a tega pametni telefoni danes ne potrebujejo več. Poleg navedenega vsebujejo te kartice še nekaj drugih kontrolnih in omrežnih podatkov.
Apple tipa teren
V času certifikatov, šifriranja in neznanskih količin poceni pomnilnika se v modernih pametnih telefonih zdi uporaba fizičnih kartic z merami kontaktne površine iz prejšnjega stoletja zastarela, zato je Apple v svojem iPad Airu 2 prvi poskusil drugače. Ni mu bilo všeč, da je izbira operaterja edina nastavitev, ki je ne moremo opraviti programsko iz operacijskega sistema. Zato so ti modeli na voljo tudi v različicah s t.i. Apple SIM.
Tak iPad ima še vedno svoj fizični Nano-SIM, le da ta ni operaterjev, temveč Applov. Potem lahko v napravi izberemo operaterja izmed vseh sodelujočih v programu, kar je uporabno pri iskanju najboljše pokritosti ali najnižje cene, pa tudi pri gostovanju. V zvezi z Apple SIM kroži tudi precej netočnosti. Ne gre za virtualni, vgrajeni (embedded) ali kako drugače eksotičen SIM. Preprosto gre za Applovo kartico SIM, ki se razume z več operaterji in uporabniku omogoča preprosto izbiro v programski opremi.
Apple SIM v novih iPadih že omogoča programsko izbiro operaterja.
Slovenija ne bo zaostajala
V Telekomu Slovenije so nam povedali, da glede na napovedi izdelovalcev standardizirane opreme načrtujejo uvedbo e-SIM še letos. Ker gre sprva le za elektronsko obliko naročniškega profila SIM, uvedba novih elementov oz. strežnikov v mobilna omrežja ne bo kompleksna. Bolj kot tehnika bo zahtevna nadgradnja poslovnih procesov in podpore (npr. sklepanje pogodb na daljavo z digitalnim certifikatom). Prehod na novi profil SIM pa bo na daljavo mogoč le ob identifikaciji uporabnika, npr. z digitalnim potrdilom (SIGENCA), drugače bo treba še vedno fizično v poslovalnico pokazat osebno izkaznico. Po sklenitvi razmerja pa bo mogoče nalagati e-SIM na dodatne naprave (npr. tablice) na več načinov, denimo prek kod QR ali spletnega portala za naročnike. Kaj bo tehnologija prinesla v prihodnosti, pa je še prezgodaj napovedati, so dodali.
Vstopi e-SIM
Lani pa so se začeli resni pogovori GSM Association in največjih izdelovalcev telefonov, med katerimi vodita Apple in Samsung, o standardizaciji e-SIM (embedded SIM), ki bi nadomestil fizične kartice SIM. Tedanja generalna direktorica GSM Association, Anne Bouverot, je potrdila, da so blizu dogovora, ki naj bi ga dosegli in oznanili še letos. Z e-SIM bomo šli še korak dlje od Apple SIM, saj mobilne naprave sploh ne bodo imele več ležišča za fizični SIM. K projektu morajo pristopiti tudi operaterji. Vsi e-SIM ob izidu zagotovo še ne bodo podpirali in tudi tisti, ki ga bodo, bodo še lep čas zagotavljali podporo obema sistemoma. A na načelni ravni so vsi največji svetovni operaterji udeleženi v postopku in bodo e-SIM podprli, saj tehnično razlika ni tolikšna.
Gre za elektronsko obliko izdaje naročniškega profila SIM, ki ne bo več zapisan na kartici (UICC), temveč neposredno na napravi. Po eni strani bo to zelo uporabno v nosljivih napravah, kot so pametne ure, merilniki telesnih dejavnosti ipd., saj je tam prostor zelo omejen, zato bo odsotnost ležišča za kartico izjemnega pomena.
Uporabnikom pa bo prihranjena vsaj sitnost razdiranja telefonov in vstavljanja kartic SIM. Zamenjevanje paketov in operaterjev bo poenostavljeno, saj ne bo treba obiskati prodajnega mesta, temveč bodo lahko vse storili na daljavo. Praktična izvedba bo odvisna od zakonodaje, pri nas pa bo načeloma veljalo, da bodo na daljavo sklenjene pogodbe veljavne, če se bo kupec primerno identificiral, torej, recimo, s kvalificiranim digitalnim potrdilom (npr. SIGENCA).
Da je e-SIM blizu, najlepše dokazuje prav Apple. Če namreč ne bi bil, bi bil v najnovejšem iPhonu 6s prav gotovo podoben Apple SIM, kot ga ima iPad Air 2, pa se to ni zgodilo. In to kljub temu da se podpora Apple SIMu širi in da ga ponujajo že v več kot 90 državah.
Novi e-SIM ne bo le digitalizacija klasičnih kartic SIM, temveč bo tudi konceptualni korak naprej. Ročno izbiranje operaterja v programski opremi ni nikakršen presežek, saj pri gostovanju to počnemo že danes. Izdelovalci telefonov obljubljajo, da bodo v bližnji prihodnosti telefoni sami znali preveriti cenovne pakete in izbrati v danem trenutku najugodnejšega. Šlo bi lahko celo tako daleč, da bi telefon za podatkovni prenos izbral drugega operaterja kot za klice, odvisno od cen in ponudb. Za zdaj se zdi to še znanstvena fantastika, a pred leti je bilo tudi izbiranje dobavitelja električne energije znanstvena fantastika, danes pa je normalno, čeprav »so do hiše samo eni kabli«.
Dodatna prednost e-SIM se bo poznala tudi pri gostovanju. Evropska komisija je sicer k sreči dosegla odpravo pojma gostovanja, a to bo veljalo le v EU. Z e-SIM pa bo mogoče v novi državi enostavno prevzeti predplačniško identiteto, ne da bi se ukvarjali z iskanjem trafike s karticami SIM, odpiranjem telefona in menjavo kartice. Telefon bo lahko celo tako pameten, da bo izbral najcenejšega ponudnika.
Še en pomemben razlog za vpeljavo novega standarda je prihajajoči internet stvari (IoT), ko bomo v medmrežje priključevali pametne hladilnike, avtomobile, senzorje, sledilnike, črpalke, ure, televizorje in druge naprave. En način omreženja je povezava prek Wi-Fi, a to ne gre vedno. Na odročnih krajih pa bodo zelo mobilne naprave v internet povezane prek mobilnega omrežja, kjer jim bo e-SIM prišel še kako prav.
Domači uporabniki pa bomo najprej opazili prednost e-SIM tam, kjer potrebujemo dva SIM za več naprav. Če imamo pametni telefon, tablico in pametno uro, lahko že danes pridobimo drugo kartico SIM za dostop do interneta na sekundarni napravi. Z e-SIM bo to še enostavneje, saj ne bo treba fizično po kartico k operaterju, temveč si jo bomo preprosto aktivirali prek spleta in prenesli na napravo.
Združenja GSM Association bo po pričakovanjih e-SIM za potrošno elektroniko potrdilo še ta mesec, še to leto pa se nadejamo tudi druge različice standarda e-SIM. Temu sledijo tudi operaterji in izdelovalci telefonov, ki bi lahko prve izdali že proti koncu leta.
Zastavlja se tudi vprašanje, ali se bo Apple SIM umaknil in dal prostor e-SIM. Za zdaj kaže, da se to ne bo zgodilo, temveč bosta oba vztrajala hkrati, saj nista neposredna konkurenca. Je pa Apple s svojo rešitvijo pokazal ne le, da ni tehničnih ovir, kar že vemo, temveč da je mogoče operaterje prepričati, da se odpovejo svojemu SIMu in posvojijo standard, ki vsaj v teoriji omogoča večjo konkurenco. Applu je seveda to uspelo, ker je velik.