Zbogom, Sony

Globalizacija je kriva, da se z Mercedezov lušči barva, da Milka nima takega okusa kot v otroštvu in da kavbojke menjamo pogosteje kot nekdaj. Zdi se, da ni nič več sveto. Nekdaj zanesljiv nakup je danes loterija, to dokazuje tudi zadnji fiasko največjega izdelovalca naprav z Googlovim operacijskim sistemom Android. Samsung si je z eksplozivnim telefonom Galaxy Note7 privoščil hud spodrsljaj, a pri delanju kardinalnih napak še zdaleč ni osamljen.

Od nekdaj se navdušujem nad napravami japonskega podjetja Sony. Še danes se spominjam nepopisnega občutka, ko mi je ljubo podjetje omogočilo, da sem glasbo na kasetah vzel s seboj na pot. S predvajalnikom, ki si ga v moji mladosti preprosto moral imeti, sva bila nerazdružljiva. Bil je z mano v šoli, na igrišču, v postelji. Vzel sem ga celo s sabo v vojsko, čeprav so bili takrat na voljo že tehnično bolj dovršeni izdelki. Do nedavna sem bil prepričan, da so me z njim Japonci kupili za vse življenje.

Zaljubljenost v izdelke podjetja Sony je čez čas prerasla v resno zvezo, lahko rečem kar v zakon. Glasbeno navdušenost sem stopnjeval s sobnimi predvajalniki, ojačevalniki in zvočniki, družinski Gorenjev televizor zamenjal z japonsko lepotico, računalnik z njihovo igralno konzolo. Kot vsak zakon je tudi najin doživel številne preizkušnje, a me skomine v obliki Applovih lepših računalnikov, Samsungovih televizorjev z boljšo sliko, Microsoftovega napada Xbox ter iger, po katerih se mi še danes cedijo sline, niso premaknile niti za milimeter. Sony mi je vračal zvestobo z enako mero, vsi konji iz njegovega hleva so bili šampionski, tako da pomanjkanja res nisem čutil. Žal tudi najboljša streha začne enkrat puščati in najin zakon so načele napake, ki jih Japoncu kljub ljubezni nisem mogel odpustiti.

Na aktualni japonski igralni konzoli PS4 me je nekega dne pričakalo sporočilo, da so mi zaradi varnostnih ukrepov zamenjali geslo, novo me čaka v elektronskem poštnem nabiralniku. Nič ne bi bilo narobe, če bi bila najina zveza mlada, tako pa je trajala desetletja in elektronskega naslova, s katerim sva se spoznala, že davno ni bilo več. Čeprav sem bil prijavljen tako na konzolah PS4, PS3 in PS Viti kot tudi na tablici in telefonu Xperia Z5, mi zamenjave gesla ni uspelo izvesti. Vsakič je neumen sistem novo geslo poslal v neobstoječ elektronski predal. Pisal sem uradni podpori za evropski trg, napotili so me na angleško telefonsko linijo. Po treh urah čakanja v vrsti sem dobil sogovornika. Slednji mi je podal seznam dokazil, ki jih moram predložiti zahtevi za spremembo osebnih podatkov. Obljubil mi je, da me po prejetju pokliče. Klica še danes nisem prejel, zato sem nekajkrat poskušal srečo sam. Vsakič sem po nekaj urah poslušanja zares ogabne glasbe odnehal. Na novo sem ustvaril uporabniški račun in že plačane igre še enkrat kupil. Vsak zakon pač nekaj stane.

Žal tudi najboljša streha začne enkrat puščati in najin zakon so načele napake, ki jih Japoncu kljub ljubezni nisem mogel odpustiti.

Ko je Sony splavil vrhunski telefon Xperia Z5, sem ga v prestižni različici Premium takoj kupil. Zraven sem v digitalno košarico na Amazonu vrgel še vse (uradne, da se razume) dodatke, ki so bili na voljo, in se sleherni dan nazarensko veselil poštarjevega prihoda. Lepotec je po tednu dni končno pristal v mojih rokah, nato sem iz prve roke ugotovil, da ne delujejo slušalke. Takoj sem se podal v splet, kjer so mi recenzije telefona razkrile, da zagata sploh ni redka. Slušalke ne delujejo vsaj polovici lastnikov! Nisem dovolil, da bi mi tako postranska stvar skalila veselje. Slušalk ne potrebujem, saj glasbe na poti ne poslušam več, oziroma mi jo med vožnjo v službo predvaja avtoradio (znamke Sony, seveda). Sploh pa, hej, če novi iPhoni ne potrebujejo slušalk, jih tudi jaz ne! Malce bolj me je jezilo ugašanje zaslona med aktivnim klicem. Saj veste, večina zaslonov sodobnih pametnih telefonov počrni, ko napravo približamo ušesu. Tako varčujejo z energijo, obenem pa je govorec na cesti videti bolje kot s prižganim televizorjem ob licu. A glej ga, šmenta, Sony je bil tako ustrežljiv, da zaslona ni prižgal niti, ko sem napravo odstranil z ušesa. Mnogokrat je to sicer pomenilo, da klica nisem mogel prekiniti, a sem malčkov trud kljub temu cenil. Baterija je zdržala najmanj dva dni resne rabe! Na zakonskega partnerja se ne moreš jeziti, če ti želi le ustreči.

Po nekaj mesecih je prvi telefonski 4K zaslon na svetu začel krvaveti. Ob robovih je bilo videti moteče razlivanje barv, ki ni izginilo kljub številnim trikom, ki sem jih izvedel ob pomoči interneta. Sony me je tako razjezil, da sem za nekaj dni presedlal na Samsungov telefon, ki ga imam sicer le za testiranje programov (ker ljubezni res ne morem obremenjevati s težaškim delom). Čez čas je jeza splahnela, Sony pa je zopet prva violina v mojih rokah. Oba se starava, zato nisva več najmlajša in najlepša. Življenje je teklo dalje do zadnjič, ko mi je telefon v teniški torbi s sedemdesetimi odstotki napolnjene baterije ugasnil. Vso pot s tenisa sem potihoma klel Googlove razvijalce, ki dopuščajo ciklanje procesov in maltretirajo mojega malčka, a sem ostal brez besed, ko se telefon tudi ob priklopu v električno omrežje ni odzval. Takoj sem ga nesel na servis. Dejali so mi, da je šla matična plošča, bojda pogost pojav pri japonskih telefonih. Čeprav je bil star le leto dni, sem ga takoj zamenjal za Samsunga. Po novem sem samski, zanimajo me zgolj afere za eno noč.