ZDA : Huawei

Vprašanje, ali bo kitajski velikan Huawei sploh »preživel«, se v trenutku, ko pišemo te vrstice, ne zdi prav nič pretirano. Le upamo lahko, da se bosta svetovni velesili dovolj hitro sporazumeli.
Dodano 8.7.2019: Predsednika Trump in Xi Jinping sta se dogovorila, da Huawei ne pomeni več varnostne grožnje ZDA. Pričujoči članek je zato le dober vpogled v to, kako je svetovna "elektronika" povezana, predvsem pa odvisna od politike.

Najprej malce zgodovine »s podnapisi« … Huawei je največji svetovni proizvajalec in dobavitelj opreme za mobilna omrežja in vse kaže (no, je kazalo), da bo svojo prednost z novimi omrežji 5G le še poglobil. ZDA na drugi strani nimajo nobenega proizvajalca tovrstne opreme. Ostanke AT&T (Lucent), Motorole in Nortela je že pred leti kupila finska Nokia, tretji veliki svetovni proizvajalec ostaja še švedski Ericsson. Med temi tremi ponudniki ameriške oblasti očitno ne bi rade prosto izbirale, temveč že nekaj časa delajo vse, da kitajskega podjetja med njimi ne bi bilo. Kitajska je pač svetovna (ekonomska pa tudi vojaška) velesila v vzponu, torej konkurenca ZDA.

V ZDA tako že dalj časa velja neuradna prepoved za nacionalne ponudnike mobilne telefonije (AT&T, Verizon …), ki ne smejo uporabljati Huaweijeve opreme in celo ne prodajati njegovih telefonov. Teh v ZDA večinoma ni, ves Huaweijev uspeh na tem področju (gre za drugega največjega proizvajalca na svetu, večjega od Appla, prvi je Samsung) temelji na azijskem in evropskem tržišču. Menda zaradi nacionalne varnosti oziroma strahov, da bi Huaweijeva oprema na ukaz kitajskih oblasti lahko postala prisluškovalno orožje. Ameriška stran tovrstnih sumov sicer nikoli ni dokazala, toda kaj bi to. Po drugi strani nam je Edward Snowden že pred časom povedal, da je ameriška agencija NSA prisluškovalne naprave vgrajevala v (ameriško) omrežno opremo Cisco, toda kaj bi to …

Bo moj telefon Huawei nehal delovati?

Ne. Telefon nikakor ne bo nehal delovati, kot kaže zdaj, bo celo ohranil polno funkcionalnost in redno dobival varnostne nadgradnje. Google je javno povedal, da bodo obstoječi Huaweijevi telefoni ohranili dostop do vseh Googlovih servisov, da pa bodo varnostni popravki Googla prihajali le še do 19. avgusta. Nadgradnja na naslednjo različico Androida (10) pa ne bo mogoča.

Huawei je uradno zagotovil, da bo za varnostne popravke obstoječih uporabnikov poskrbel (tudi) sam.

Zgodovina se nadaljuje z ameriškimi pritiski na partnerske države (v Natu), da naj tudi one pri naslednji nadgradnji omrežji v 5G ne uporabijo opreme Huawei. Kar nekaj držav se je temu dejansko zavezalo, tiste, ki se (še) niso, pa so bile deležne ameriških groženj o prekinjenem sodelovanju na varnostnem področju (Nemčija, Madžarska …).

In še – zaradi domnevnega kršenja embarga do Irana je na poziv ameriških oblasti Kanada aretirala Meng Wanzhou, finančno šefico Huawei in hkrati hčerko ustanovitelja podjetja.

Izvršni ukaz

In tako smo prišli do izvršnega ukaza, ki ga je »izrekel« ameriški predsednik Trump in ki zaradi »varnostnih izrednih razmer« podjetje Huawei dodaja na spisek »entitet« (Entity), s katerimi ameriška podjetja ne smejo sodelovati brez izrecnega dovoljenja zvezne vlade. Ne sliši se nič strašnega, Trumpu se tega še celo na Twiterju ni zdelo vredno oznaniti.

»Huawei je nekaj zelo nevarnega, poglejte to z varnostnega in vojaškega stališča, zelo nevarno. Zato je celo mogoče, da ga bomo vključili v kak trgovski dogovor s Kitajsko.« (Donald Trump, vir: The Verge)

Toda izkaže se, da lahko zaradi tega ukaza podjetje Huawei kaj kmalu izgine s svetovnega odra. ZDA imajo namreč tako moč »prepričevanja«, da so se na spisek »ameriških« podjetij sama od sebe dodala tudi podjetja, ki to niso. Za vsak primer, da jih ne bi ob naslednjem nastopu na ameriškem tržišču kdo povprašal o lojalnosti. Trenutno tako velja, da s Huaweijem ne sodelujejo še podjetja, ki pri svojih izdelkih in storitvah »uporabljajo tudi ameriško tehnologijo«. V današnjem globaliziranem svetu, še posebej v svetu elektronike in visoke tehnologije, je podjetij, ki se jim ne more pripisati tudi kakšen delež »ameriške tehnologije«, zelo malo.

Po nekaterih štetjih ima Huawei 92 globalnih dobaviteljev za ključne dele svoje opreme in telefonov, od tega jih je 33 ameriških, 11 jih je iz Japonske, 10 iz Tajvana, po dva iz Južne Koreje in Hongkonga in eden iz Singapurja. Mimogrede, slednji je podjetje Flex, ki ima svojo centralo v ZDA in je drugi največji izdelovalec OEM. Za Huawei na nekaterih tržiščih (denimo v Indiji) izdeluje telefone v celoti, Huawei nanje le »pritisne« svoje ime.

Najhujši udarec – Google in ARM

Najhujši udarec za Huawei je seveda odločitev Googla, da se bo pokoril izvršnemu ukazu. Podjetje je s Huaweijem prekinilo sodelovanje, kar pomeni, da ta na novih telefonih ne bo več imel dostopa do Googlovih aplikacij in servisov, prekinjeno je sodelovanje pri novih različicah Androida, obstoječi telefoni pa naj ne bi imeli več dostopa do rednih Googlovih nadgradenj.

Ali naj kupim telefon Huawei?

Morda raje ne, vsaj dokler se strasti ne pomirijo oziroma dokler ne bo dokončno jasno, katera inačica »vojne« napovedi bo obveljala, če sploh katera. Kot smo zapisali v sosednjem okvirčku, bo z obstoječimi telefoni (kar vključuje tiste, ki so trenutno še na policah) menda vse lepo in prav, pa vendar – nadgradnje na novo različico Androida, ki se obeta jeseni, ne boste dočakali. Če bo šlo kaj zelo narobe, morda tudi ne varnostnih popravkov …

Da bi kupili telefon, ki se ne bi mogel povezati s trgovino Play, trenutno ni bojazni. Takih telefonov Huawei, ko bodo, če bodo, na naših policah zagotovo sploh ne bo.

Huawei je takoj poudaril, da bo za redne varnostne posodobitve poskrbel sam, njegovi predstavniki pa so začeli miriti javnost, da imajo tako in tako pripravljen lastni operacijski sistem. Kar je seveda smešno. Narediti nov (ali pa »nov«) operacijski sistem danes res ni nobena težava, navsezadnje je celo sam Android na voljo vsakomur, saj sodi pod odprtokodno licenco. Težava je v ekosistemu trgovine/razvijalcev, ki ga je pred leti uspelo vzpostaviti le Applu in kmalu za njim še Googlu. Vsi drugi so ob podobnih poskusih neslavno propadli. Naj naštejemo le Nokio (operacijski sistem Symbian), Blackberry (Blackberry OS), Samsung (Bada/Tizen) in najbolj znanega med njimi – Microsoft (Windows Phone).

Mimogrede, Huaweijevi telefoni se na Kitajskem od nekdaj prodajajo brez aplikacij in ekosistema Google, ker je ta tam pač prepovedan (toliko o kitajskem »fair tradu«). Na telefonih so nameščeni Huaweijevi »nadomestki«, vključno s Trgovino. Toda na Zahodu taka rešitev pač ne more uspeti.

Ravno tako ne more uspeti razvoj novih procesorjev, ki so ga napovedali pri Huaweiju, ko se je med prepovedana podjetja samo od sebe prištelo še britansko podjetje ARM, ki je sicer v lasti japonskega podjetja Softbank (menda zato, ker »temelji na ameriški tehnologiji«). ARM je podjetje, ki razvija osnovno arhitekturo mobilnih procesorjev, ki se danes uporabljajo v vseh mobilnih telefonih in bolj ali manj v vsej drugi elektroniki, tudi v omrežni opremi in vedno bolj tudi v strežniških centrih, kot je novi Huaweijev »oblak«. Same procesorje na tej osnovi sicer razvijajo drugi proizvajalci, ki od ARM odkupijo licenco (denimo Huaweijevo podjetje HiSilicon pa tudi Qualcomm, Apple, Samsung …), fizično pa se izdelujejo v le nekaj svetovnih tovarnah polprevodnikov. Huawei za proizvodnjo uporablja tajvanski TSMC, ki se za zdaj še ni izrekel kot podrejenega ZDA. Brez novih licenc ARM je Huaweijev razvoj novih procesorjev obsojen vsaj na stagnacijo, to je dejstvo.

Kako se bo vse skupaj razpletlo?

Globalizacija je na področju elektronike še posebej prepletla igralce, podjetja in države, tako da je vsak tak politični udarec vedno dvo(ali več)rezen meč. Zaradi prepovedi sodelovanja ameriških podjetij s Huaweijem imajo veliko škodo tudi ameriški proizvajalci in celo uporabniki. Mobilna omrežja manjših ruralnih mobilnih operaterjev v ZDA so, denimo, ob prepovedi ostala brez rezervnih delov in brez tehnične podpore. Ne čudi torej, da je le dan po izvršnem ukazu predsednika Trumpa prišla 90-dnevna odložitev njegovega izvajanja.

Po drugi strani ima Kitajska zaradi te prepletenosti velike možnosti povračilnih ukrepov. Velika večina vse elektronike (in še česa) na svetu se, denimo, proizvede v kitajskih tovarnah. Če Kitajska te tovarne zapre, modernega sveta ni več (tudi ne Američanom tako ljubih iPhonov). Seveda pa tega verjetno ne bo storila, saj so tudi sami del tega prepleta. Podobno ima Kitajska monopol nad redkimi zemljami, skupino 17 elementov v periodnem sistemu, ki so svoje ime dobili zaradi razpršenosti. Zaradi svojih edinstvenih magnetnih in električnih lastnosti so nujno potrebni v elektronskih napravah, Kitajska pa ima nad njihovo proizvodnjo skoraj monopol. Potrebujejo jih torej tudi ameriška podjetja. Ravno te dni se je po rudnikih redkih zemelj »čisto slučajno« sprehajal kitajski predsednik Ši Džinping …

In tako naprej in tako dalje – spirala ukrepov in protiukrepov se lahko vije v neskončnost, na koncu celo do ameriškega zunanjega dolga (US Treasuries), ki ga ima večinoma v lasti Kitajska.

Morda pa celotno zgodbo še najbolje predstavlja zmeden Trumpov komentar na vso zgodbo. Takole je odgovoril novinarju: »Huawei je nekaj zelo nevarnega, poglejte to z varnostnega in vojaškega stališča, zelo nevarno. Zato je celo mogoče, da ga bomo vključili v kak trgovinski dogovor s Kitajsko.« (vir: The Verge). Je torej Huawei na črnem spisku iz varnostnih razlogov ali le zato, ker so Kitajska in ZDA trenutno v trgovinski vojni in Trump potrebuje dobro pogajalsko pozicijo? Je torej mogoče, da bo »po trgovinskem dogovoru« Huawei spet postal dovoljen in nič več nevaren? Nekaj zelo podobnega se je namreč lani zgodilo s kitajskim podjetjem ZTE.

Iz katerih držav so sestavni deli najnovejšega telefona Huawei P30 Pro. Viri: IHS, iFixit, EETimes.