ZDA proti Microsoftu

Ob prelomu tisočletja se je v ameriških sodnih dvoranah dogajal proces, brez uspešnosti katerega danes bržkone ne bi bilo Googla, družabnih omrežij in pretočnih storitev, kot jih poznamo. Združene države Amerike so tožile takrat najuspešnejše in nadvse priljubljeno tehnološko podjetje Microsoft. Vzrok? Izkoriščanje monopolnega položaja in zatiranje tekmecev.

Netscape je s svojim spletnim brskalnikom prehitel Microsoft in čez noč postal njegov največji trn v peti.

Konec 20. stoletja je zaznamoval sodni primer Združenih držav Amerike proti takrat najmočnejšemu z računalniki povezanemu podjetju Microsoftu. Programski gigant je bil v tistem času prava računalniška hobotnica, z lovkami na praktično vseh pomembnih področjih razvoja. Razen na področju svetovnega spleta, kjer ga je s svojim brskalnikom prehitelo podjetje Netscape. Medtem ko je Microsoft spal na lovorikah in zamudil začetno spletno eksplozijo, je Netscape Navigator milijonom uporabnikov prvi predstavil užitkarsko spletno pohajkovanje in podjetje iz Redmonda prisilil v razvpit manever hitrega posnemanja (beri: razvoj kopije obstoječega programa). Leta 1995 so splavili Internet Explorer in s sumljivimi manevri poskrbeli, da so ga proizvajalci računalnikov privzeto uporabili.

Spletni brskalnik Internet Explorer je bil kaplja čez rob in Microsoftu je grozila prisilna delitev podjetja.

Microsoft se je pod vodstvom najbogatejšega človeka na svetu lotil brskalnika Netscape Navigator na način, ki je rodil eno največjih tožb v zgodovini. V tožbi so Microsoftu očitali, da je mimo zakona ščitil monopol svojega operacijskega sistema, zatiral tekmece in želel nepošteno vladati na trgu spletnih brskalnikov. Pojavila se je utemeljena bojazen, da bo Microsoftov Internet Explorer v navezi z operacijskim sistemom Windows pokopal Netscape, postal monopolist in dominantno vplival na razvoj svetovnega spleta. Odvetniki vlade ZDA podjetja niso želeli le oglobiti, saj je bilo tako bogato, da bi bila tožba brezpredmetna ne glede na določeno finančno kazen, ampak so zahtevali, da se Microsoft razdeli na več manjših podjetij.

Odvetnik David Boies je bil osrednja zvezda procesa, ki je odkril novo vrsto kriminalcev.

Zavedati se je treba, da so bili to drugi časi, Microsoft in Bill Gates pa v javnosti oboževana in čislana kot največja vizionarja. Zaradi tovrstnega javnega mnenja je raja tožbo »popljuvala«, češ da bo ustavila nadaljnji tehnološki razvoj. Sami sebi delamo škodo, so bili enotnega mnenja tisti, ki so se bali, da bo delitev podjetja škodila ekonomski rasti. Sojenje se je kljub temu začelo. Glavna zvezda šova je bil odvetnik države David Boies, ki se je izkazal z odličnim navzkrižnim zasliševanjem glavnih akterjev in prič. Najbolj obremenilna je bila vseeno Gatesova video izjava, ki je svetu pokazala nove vrste kriminalca. To ni bil mafijski boter s cigaro v ustih, temveč na videz bogaboječ računalnikar. Na video posnetku se je Gates očitno izmikal odgovarjanju na vprašanja o poslovnih prijemih iz preteklosti, hkrati pa razkril delček svoje problematične osebnosti, ki so jo očividci primerjali z Napoleonom. V medijih se je prvič pojavil drugačen antijunak, ki je spočel trend, ki so mu so sledili Steve Jobs, Jeff Bezos in drugi.

Priljubljeni Bill Gates je na procesu pokazal svojo temnejšo plat in postal osrednji krivec za poraz na sojenju.

Zmagala je država, ki ji je uspelo dokazati, da je Microsoft imel splet za grožnjo in se ga trudil ukrotiti. Predsedujoči sodnik je Microsoftu zaukazal delitev podjetja. Odvetniki velikana iz Redmonda so se pritožili in uspeli s pritožbo na osnovi ameriške zakonodaje, ki monopola izrecno sploh ne prepoveduje. Microsoftu je bilo treba dokazati, da je monopolni položaj izrabil in izkoristil, se kartelno dogovarjal, silil druga podjetja k neželenim ukrepom ter v končni fazi neupravičeno višal ceno za končnega kupca. O uspešnosti zadnjega je pritožbeno sodišče jasno in glasno podvomilo, zato sta sprti strani sklenili dogovor. Microsoft bo opravil nekaj vedenjske terapije, ki mu bo zbila veselje do nasilnega obnašanja, zato ga ne bo treba razbijati. Med drugim so morali programsko kodo deliti s tujimi programerji. Primernost kazni je še danes vprašljiva, a jasno je, da je Microsoft pripravila do večje previdnosti, kar je bilo dovolj za prostor, ki so ga izkoristila številna manjša podjetja. Gatesov Microsoft je ostal enak, država ZDA pa nikoli več ni in tudi v prihodnje ne bo dovolila, da bi eno samo podjetje postavljalo pravila na področju tehnološkega razvoja.

Tudi današnji velikani se večkrat znajdejo na zatožni klopi (na sliki prvi človek družabnega omrežja Facebook na zagovoru pred ameriškim senatom), a jo običajno odnesejo zgolj z nekaj praskami.

Črne napovedi se niso uresničile, razvoj in inovacije so vzbrsteli kot nikoli prej, odprti trg pa je ZDA ustoličil za vodilno silo tehnološkega sveta. Po hudem boju je zmagala vlada ZDA, rodili so se novi velikani, Microsoft je postal prijaznejši, Bill Gates pa človekoljub. Vendar nevarnost ostaja in ljudje se je težje zavedajo. Že Microsoft je dognal, da se monopolizem lažje skrije, če pusti denarnice končnih uporabnikov (na videz) pri miru. Internet Explorer je bil zastonj, čeprav je z njim velikan iz Redmonda nameraval konkurenco uničiti. Danes sta enako brezplačna Google in Facebook. Ljudje smo zadovoljni, čeprav vemo, da zastonj kosila ni in nekje morata služiti, nadzorniki pa ju (in druge) pustijo za zdaj pri miru, saj so preveč neodločni, da bi se podali v desant, kakršnega je na lastni koži doživel Microsoft.

Malo je manjkalo pa bi se znašli v alternativni prihodnosti, kjer bi bil najbolj priljubljen spletni iskalnik na svetu Microsoftov Bing.

Zmaga ZDA je bila neznansko pomembna. Kdo ve, kaj bi se zgodilo na tržišču, če bi ob tehnološkem bumu Microsoft obvladoval vse tri osrednje podporne stebre industrije (operacijski sistem, aplikacije in spletno brskanje). V času sojenja je bil Google še v povojih, majhno podjetje, ki zagotovo ne bi nikoli preseglo velikosti današnjega Microsoftovega Binga. Namesto Facebooka bi družabno omrežje svetu predstavil Myspace. In podobno. Res so se sčasoma na trgu drugačnih razmerij moči rodili novi velikani, ki spominjajo na zlobne gigante iz preteklosti, a večinoma vladajo zgolj eni veji tehnološkega razvoja in so stalno pod budnim očesom javnosti. Sporne prakse iz preteklosti so bolj ali manj pozabljene, Facebook ne more prisiliti Appla, da bi na telefone iPhone namestil le njegovo storitev, enako kot podjetje iz Cupertina ne more zapovedati Amazonu naj prodaja le tablice iPad, ker v nasprotnem primeru ne bo prodajal ničesar z logotipom ugriznjenega jabolka. Še zdaleč pa nismo varni. Ko so Marka Zuckerberga na zaslišanju pred ameriškim senatom prosili, naj pove ime največjega tekmeca, storitev, ki bi ljudem nadomestila družabno omrežje Facebook, če ne bi bili več zadovoljni z njim, vprašanje ni dobilo odgovora. Poleg Facebooka sta namreč največja Instagram in Whatsapp, ki pa sta že nekaj časa v lasti podjetja gospoda Zuckerberga.