Zeitgeist 472

Osemdeseta so bila precej razgibana dekada. Računalniki so postajali vse bolj dostopni in osembitni mlinčki so počasi prodirali v naše domove. To pa seveda lokalne politike ni pustilo hladne, in je urno zajezila pritok tehnologije. A če mislite, da so »industrijo« hišnih mlinčkov v osemdesetih ščitili le pri nas se pošteno motite.

Lani se je moji precej eklektični zbirki mlinčkov Alana Sugarja (CPC 464, 664, 6128 …) pridružil dolgo manjkajoči (in precej redek) Amstrad CPC 472. Zadeva tehnično, kaj šele estetsko, ni nikakršen presežek. Če pa me vprašate, kateri osembitnik iz 80-ih jih najbolje opiše, je to 472. S tem, kot rečeno, ne mislim tehničnega napredka Amige Jaya Minerja ali minimalistične estetike Clivovega Spectruma. Govorim o reaganomiji, thatcherizmu in vsesplošnem evrovrtičkarstvu. In tudi o kulturi »švercanja«, ki je skorajda definirala naša 80. leta. Govorim v družbenogospodarskem smislu.