Zeleno, ki me delaš zelenega
Na straneh te revije se je pred skoraj dvema letoma nad pretirano zeleno propagando razkuril že naš urednik. Trend, ki je samega sebe prignal do absurda, si po tolikšnem času zasluži še malo pozornosti in zdravorazumskega pogleda.
Zadnjič sem nabavil tri Asusove AM3 osnovne plošče in po namestitvi sistemov presenečeno ugotovil, da okno njihovega grafičnega vmesnika tretjino prostora namenja preštevanju, koliko CO2 sem od prvega zagona prihranil človeštvu. Saj veste, tisti števec, ki nenehno teče in včasih na mestnih trgih šteje naraščanje javnega dolga ali pa glavni dobitek na jackpotu v igralnici.
Ušel mi je globok vzdih: pa menda ne še osnovne plošče? Po avtomobilih, sesalcih in sušilnikih las sem naivno menil, da bodo vsaj tako ozko usmerjeno področje, na katero povprečen potrošnik ne posega, pustili lepo pri miru. Človek si zaradi vse CO2 gonje še izdihniti ne upa več sproščeno. Da, tudi za google so nam že izračunali, koliko CO2 sproži eno samo iskanje. Klik po tipki išči namreč požene diske njihovih razvpitih strežniških farm, poveča se poraba energije in z njo emisije.
No, prav nedavno je kazalo, da nas bodo lova na čarovnice odrešile sodobne komunikacije. Ruski hekerji so v spletu objavili 120 MB korespondence med znanstveniki z University of East Anglia, ki so med letoma 1996 in 2009 kramljali o tem, kako sfrizirati podatke o globalnem segrevanju. Podatki namreč nikakor ne podpirajo zelenih naprezanj zadnjih let, saj kažejo, da se naše ozračje od leta 1998 v povprečju ohlaja. No, razen tega, da se je za nekaj dni zrušil strežnik Wikileaks, ki je podatke prav tako objavil, kakšnega drugega učinka za zdaj nismo dočakali. Javnost in politiki očitno raje verjamejo nakladanju, objektivne podatke pa puščajo ležati vnemar. Žrtev takih evforij pa je žal skoraj praviloma tehnični napredek. Saj se spomnite vika in krika ob postavljanju GSM baznih postaj? Tu in tam so naši mediji sicer objavili mnenje kakega strokovnjaka, denimo z Inštituta Jožefa Stefana, ki so se zaman zaklinjali, da elektromagnetno sevanje pada s kvadratom razdalje in da že po nekaj metrih negativni učinki izginejo. Pa ni pomagalo. Ljudstvo je verjelo ljudem, ki so škodo merili z nihali in bajalicami, ter družboslovno izobraženim mladenkam iz nevladnih organizacij. Zadnjič sem ostrmel, ko sta dve taki cvetlici iz Umanotere po televiziji povsem resno zatrdili, da CO2, ki ga proizvedejo sodobne naprave, ni enak tistemu, ki nastane v naravi. Oprostite, ampak na tem mestu sem prisiljen citirati spoštovanega Mladininega kolumnista Bernarda Nežmaha: "!!!?????"
Zato si ne morem kaj, da ne bi za vso to CO2 gonjo okrivil predvsem medije. Zlasti splošno usmerjene televizije in časopise, še bolj pa tiste rumene, ki so najbolj brani in komaj čakajo na kataklizmično novico, da jo opremijo z etiketami ekskluzivnega, senzacionalnega in epohalnega. Potem je treba najti le še kakega spregledanega kvaziznanstvenika s kake obskurne univerze. Tisti drugi strokovnjaki, ki trdijo nasprotno in strežejo z argumenti, pa za objavo niti niso tako zanimivi. Le zakaj bi normalen urednik ubil potencialno zanimivo temo, ki jo je mogoče striči še nekaj mesecev ali celo let, kot v našem primeru.
Danes, ko imamo internet, se je povsem preprosto dokopati do relevantnih podatkov. Vedno se spominjam, kako smo gnili v lokalni knjižnici za srednješolske seminarske naloge, danes pa lahko to udobno opravimo z nekaj kliki kar izza svoje pisalne mize. Predstavljal sem si, kako bo ta pridobitev dolgoročno vplivala na izobrazbeno raven prebivalstva planeta. Pa sem se uštel. Dejstvo, da je znanje dostopno, je ljudi napravilo samo še bolj ležerne. Svoj online čas tako večinoma zabijajo s klepetanjem, iskanjem, kje je včeraj tavala Paris Hilton, in pornografijo. Nikomur več se ne ljubi guglati, če jim kaj ni jasno, zastavijo vprašanje na kakem forumu, tam pa jim nemudoma postrežejo z odgovori. Posledično so svojo nišo našli sodobni pridigarji in začela so se širiti razkritja o velikih zarotah, ki nas obdajajo vsenaokrog. Te zarote kujejo dobička željne združbe, večinoma nastanjene v ZDA in sestavljene iz sorodnikov G. W. Busha. Denimo: s cepivom proti gripi vam bodo vbrizgali tudi nanočip, s katerim boste nato postali vodljiva ovca, ki bo na naslednjih volitvah volila tako, kot ji bodo signalizirali iz posebej zato splovljenega satelita. Niste vedeli? Ja, za vašo ignoranco je kriv fluor v zobni pasti, ki nam ga že desetletja dodajajo zato, da bi omračili naše možgane.
Zdaj jih lahko udarimo nazaj z njihovim orožjem: spomnimo se t. i. "milenijskega" hrošča. Kakšni dve leti pred letom 2000 so nas novinarji prepričevali, da bo ob prelomu tisočletja nastopila katastrofa. Z neba bodo padala letala, zaletavali se bodo vlaki in gospodinjski aparati bodo ponoreli. Vse zato, ker naj bi elektronska oprema ne bila pripravljena na spremembo tisočice v datumu. Rajt. Vse skupaj se je potem izkazalo za en velik larifari, kar se je, če nekaj veš o delovanju računalnikov, dalo vsaj slutiti že prej. Tako so množično paniko mirili tudi strokovnjaki, ki pa so bili spet raje preslišani. Pravzaprav mi nikoli ne bo jasno, zakaj bi letalo strmoglavilo zaradi napake v datumu? Je pa hrošč imel drugačno posledico: v mesecih pred tistim silvestrovim so se prodajale samo še tehnične naprave z nalepkami "varno pred milenijskim hroščem". Marketingarji so z veseljem poprijeli sveže strelivo za lov na potrošnike.
Dragi bralec, vse to s CO2 je zarota. Trdim, ker vem, in jutri bom na svoji spletni strani objavil mnenje strokovnjaka z neke Univerze v New Yorku. Za zaroto stoji Al Gore s svojo zeleno vojsko, ki je nedavno kupila proizvodnjo računalniških komponent. Ti samo pazi, da boš, ko boš naslednjič odšel v trgovino, kupil izdelek z bleščečo nalepko "CO2 free". Mimogrede, če po naključju ravno kupuješ osnovne plošče, imam tri odveč. In če ostane kaj denarja, ima gospod Marijan Turnšek na naslovu www.compat.org/radionika/chem_buster.htm naprodaj kapljice proti škodljivim učinkom chemtrailov. Cena? Sitnica.