Žepni brenčač

DJI je nesporni kralj fotografskih in video »dronov« za domačo in profesionalno rabo, zadnji model pa zna biti še posebej zanimiv.

DJI Mavic Mini je med najmanjšimi resnimi droni, ki jih je mogoče kupiti. Kar pa je najpomembneje, je tudi med lažjimi, saj tehta z baterijo vred le 249 gramov, v nekaterih državah pa prodajajo celo 199-gramsko različico. Ni treba ugibati, katere so te »v nekatere države«, kjer je zakonska meja med letalno napravo in igračo pač 200 gramov.

Na prvi pogled Mavic Mini deluje kot Mavic Pro, ki so ga pomotoma dali prati na 90 stopinj in se je zaradi tega skrčil. Vsi štirje propelerji so na zložljivih nosilcih, tudi sami propelerji so zložljivi, tako da dron zavzame zelo malo prostora. Kamera ima svoje vpetje, ki zmanjšuje tresljaje in omogoča mehko gibanje v vse smeri. Sumljivo je podobna tisti iz Mavica Air, saj so podatki tako rekoč enaki kot pri primerljivem modelu z Leico 24 mm, zaslonko f2.8 in enako velikim tipalom. Krmilnik je dokaj preprost in je pravzaprav podaljšek telefona z dvema krmilnima ročicama (ali joystickom po domače) in nekaj gumbi. Vpnemo ga v poseben nosilec, ki je prilagodljiv za večino telefonov, s krmilnikom pa ga povežemo s posebnim kablom. V kompletu z Minijem so trije: USB-C, USB-Mini in Lightning.

Upravljanje je zelo preprosto, na eni krmilni ročici imamo dvig/spust ter obračanje levo/desno, na drugi naprej/nazaj in drsenje levo/desno. V dronu je kopica tipal, ob njih pa GPS-sprejemnik, ki poskrbijo, da brez težav samostojno vzleti, pristane in lebdi v zraku. Začetnikom toplo priporočamo priložene ščitnike za propelerje ter velik travnik za spoznavanje osnov letenja, saj v nasprotju s predhodniki Mini nima nobenih tipal za prepoznavanje ovir, razen za tla. Naprava je v športnem načinu dokaj hitra, skoraj 47 kilometrov na uro, in čeprav se zna hitro ustaviti, lahko nenaden sunek vetra povzroči nenadejano škodo. Kljub majhni teži ima dron več kot spodobno avtonomijo, v zraku namreč zdrži do 30 minut, odvisno od načina letenja. Mavic Pro 2 lahko leti tri minute več, medtem ko Air zdrži v zraku največ 21 minut. V praksi to pomeni, da se vam nikamor ne bo mudilo in boste lahko svoj izdelek v miru posneli oziroma fotografirali.

Kje in s čim

Že pred časom so različne agencije po svetu, ki skrbijo za zračni prostor, določile »gramsko« mejo med resno letalno napravo in igračo – v večini sveta ta znaša 250 gramov. Ni treba preveč ugibati, da pravzaprav vsi kolikor toliko resni droni za fotografijo ali video tehtajo več in s tem zapadejo pod strožji nadzor, kje in kaj lahko z njim počnemo v zraku. A večina se ne zaveda, da imajo tudi droni lažji od 250 gramov svoje omejitve, predvsem glede letenja nad naselji, ljudmi oziroma na področjih, kjer velja prepoved letenja. Kazni so visoke, zato je pametno pogledati, kaj pravi zakonodaja.

DJI je za novinca naredil posebno aplikacijo DJI Fly. Na voljo je tako za iOS kot Android in je v primerjavi z običajno aplikacijo GO zelo poenostavljena. Dovoljuje letenje brez registracije, a le nekaj metrov od upravljalca, za več se morate obvezno vpisati. Medtem ko je vzlet samodejen, lahko pristanek izvedemo tudi ročno, zadnjih nekaj decimetrov nad tlemi bo dron prevzel nadzor nad motorji in sam pristal. Lahko vzleti tudi z dlani, a to toplo odsvetujemo.

Poleg že omenjenega športnega načina omogoča še klasičnega in filmskega, kjer je hitrost dodatno omejena, prav tako so onemogočeni hitri premiki levo/desno in vstran. Karkoli boste snemali, priporočamo ta način, še posebej pa bodite nežni do ročic. Poleg že omenjene najvišje ločljivosti zna snemati tudi v polni HD-ločljivosti do 60 posnetkov na sekundo ter s pretokom 40 Mb/s.

Najvišja ločljivost fotografskega dela je 12 milijonov pik, podobno kot je zmogel predhodnik Spark. Fotografije se shranjujejo le v načinu JPEG. Sicer imamo poln nadzor tako nad osvetlitvenim časom kot občutljivostjo in izravnavo beline, a ena od zelo uporabnih možnosti, samodejno fotografiranje panoramskih posnetkov, ni več na voljo. V primerjavi s Sparkom so posnetki manj barvno nasičeni, tudi odstranjevanje šuma je v mejah normale in iz posnetka pri visokih občutljivostih ne naredi »impresionistične« slike.

Mavic Mini je konkurenco dobesedno pustil odprtih ust. Kar se cene tiče, za podobno vsoto je mogoče dobiti Husban Zino ali Xiaomi Fimi X8 oziroma A3. Vsi trije so dvakrat oziroma trikrat težji, a le prva dva imata možnost snemanja v ločljivosti 4K, shranjevanje posnetkov v surovem načinu pa le X8. Če smo popolnoma iskreni, je tudi ločljivost 2,7K več kot dovolj dobra tudi za resno delo, ne le za amatersko rabo. Poleg tega lahko Minija kupite v kompletu z dodatnimi baterijami, da o najpomembnejši stvari, lokalni podpori in servisu, niti ne govorimo. Če bi imel Mini še surovi zapis fotografskih posnetkov (RAW), bi bil že tako rekoč nujen fotografski pripomoček, a tudi kot tak je primeren za odkrivanje fotografiranja iz višav. Za konec si zapomnite predvsem to, da naprava ni igrača in lahko povzroči resne poškodbe, tako da letite tam, kjer je varno in zunaj letalskih prometnih poti.

DJI Mavic Mini

fotografsko/filmski dron

Kje: www.onedrone.com

Cena: 400 EUR.

Za: Majhna teža, čas letenja, velikost.

Proti: Ločljivost 2,7K, ni panoramskega načina, le zapis JPG.